ko (8.268-8.367)

8268. izučevȃnje, n. das Ausbilden: na vojaško i. poklicati, zur militärischen Ausbildung einberufen, DZ.
8269. izučíti, -ím, vb. pf. 1) auslehren, abrichten, ausbilden; — i. se, auslernen, ausstudieren, sich ausbilden; i. se za duhovnika, LjZv.; izučen, einer der ( z. B. ein Handwerk) ausgelernt hat: i. mizar, kovač; — 2) witzigen; izučilo me je, ich bin gewitzigt worden, C.; — i. se, klug werden, Cig.
8270. izuháti, -ȃm, vb. pf. bei den Ohren nehmen: i. koga, Cig., Dol., Gor.
8271. izumẹ́ti, -ẹ̑jem, -ẹ̑m, vb. pf. erfinden, Cig. (T.), Vrt.; vse to so izumeli brez tolicih troškov, Levst. (Močv.).
8272. izúrčiti, -im, vb. pf. behexen: i. koga ( n. pr. z očmi), Pjk. (Črt.), Gor.; — nam. izuročiti; prim. urok.
8273. izúriti, -ȗrim, vb. pf. geübt machen, einüben, ausbilden: i. koga v čem, Cig., Jan., nk.; i. telo, den Körper ausbilden, Cig.; i. um, den Verstand üben, ausbilden, Cig.; i. se, sich einüben, sich einschießen, sich ausbilden, Cig., Jan., nk.
8274. izústiti, * -im, vb. pf. aussprechen, Cig., C.; ni mogel besede izustiti, er konnte kein Wort vorbringen, Cig.; hvalo i. komu, den Dank aussprechen, Levst. (Močv.).
8275. izúti, -ȗjem, vb. pf. (die Fußbekleidung) ausziehen: i. koga, i. komu črevlje, Meg., Trub., Jarn., Mur., nk.; — govori se pogostoma: zuti; prim. sezuti.
8276. izvábiti, -im, vb. pf. heraus-, hervorlocken, entlocken; i. koga od doma; i. komu solze; i. denar iz koga, Cig.
8277. izvalíti, -ím, vb. pf. 1) herauswälzen; sod iz kleti i.; i. se, sich wälzend hervorkommen; čreva so se mu izvalila, die Gedärme drangen ihm hervor, Cig.; — 2) ausbrüten; i. se, ausgebrütet werden, (aus dem Ei) auskriechen; koklja je piščance izvalila; piščanci so se izvalili.
8278. izvaríti, -ím, vb. pf. 1) durch Schweißen reinigen, ausschweißen: i. železo, Cig.; — 2) fertig kochen, auskochen, Cig., Jan.; ( hs.).
8279. izvárjati, -am, vb. impf. ad izvariti; 1) ausschweißen, Cig.; — 2) auskochen, Cig., Jan.
8280. izvẹ́dẹti, -vẹ́m, vb. pf. 1) in Erfahrung bringen, auskundschaften, Mur., Jan.; prim. zvedeti; — 2) i. se, sich zurecht finden, Cig., Jan.; ništer se ne izve, kje je, Trub.; odpeljani golob se nič več ne izve, Ravn.; i. se v kaj, sich in etwas hineinfinden, Cig.; da se bomo bolj izvedeli v veliko in lepo prigodbo, Ravn.; — izveden, der sich auskennt, erfahren, sachverständig; zvedeni možje.
8281. izvẹ́šiti se, -im se, vb. pf. durch das Spundloch (veha) verdampfen, verrauchen (o vinu), Cig., C., M.; schal werden, Cig. (T.); vino se izveši, ako dolgo stoji v nezaprti posodi, ter izgubi moč in okus, "izvešeno" vino, Ip.- Erj. (Torb.), Vrtov. (Km. k.); — zelje se je izvešilo, hat die Säure verloren, Cig.; — izvẹšíti se, Dict.
8282. izvẹ́triti, -im, vb. pf. 1) der Einwirkung der Luft aussetzen, auslüften, Cig., Jan.; — i. se = izvetreti 1), verrauchen, C.; drožje so se izvetrile, verwittern, Cig.
8283. izvetrnẹ́ti, -ím, vb. pf. = izkaditi se, izgubiti moč: vino, žganje izvetrni, Erj. (Torb.).
8284. izvihráti, -ȃm, vb. pf. 1) herausstürmen, Z.; herausflattern, Cig.; — 2) i. se, vertoben, Cig.; — 3) = zvihrati, verbiegen, verkrümmen, nk.; i. podkovo, nk.; i. satje, Levst. (Beč.).
8285. izvíjati, -am, vb. impf. ad izviti; (her)auswinden, ausdrehen, entwinden; — i. se komu, čemu, sich loszumachen suchen, Cig.; — i. se, sich ausreden, C.; Ausflüchte suchen, Z.
8286. izvı̑n, m. 1) die Verrenkung, Dict., Cig., Valj. (Rad), Štrek.; — 2) der Seidelbast (daphne mezereum), ker se izvinjenje z lubom tega grma celi, Erj. (Torb.); — die Lysimachie (lysimachia sp.), Erj. (Torb.); — die Waldminze (mentha silvestris), Ip.
8287. izvı̑nək, -nka, m. 1) die Verrenkung, Cig., Jan.; — 2) das Beinwell (symphytum), C.; — 3) die Ausflucht, die Ausrede, Cig., Jan., C., Valj. (Rad); izvinkov iskati, Cig.
8288. izvíniti, -vı̑nem, vb. pf. verrenken, verstauchen; i. si roko, nogo.
8289. izvı̑rati, -am, vb. impf. ad izvreti; hervorquellen, entspringen; Sava izvira pod Triglavom; — herkommen, abstammen, Mur., Cig.; i. iz česa, herrühren, seinen Grund in etwas haben; iz tega izvira, die Folge davon ist, Jan., nk.; iz uma izvirajoč, a priori, iz izkušnje izvirajoč, a posteriori ( phil.), Cig. (T.).
8290. izvı̑rati se, -am se, vb. impf. sich hin und her drehen, sich krümmen: otrok se izvira, dreht und wendet sich unruhig hin und her, Erj. (Torb. = Let. 1880. 203.); komedijanti se izvirajo na konjih in po vrveh, LjZv.; v stare čase so se znali gospoda preizvrstno kratkočasiti, izvirati in ščepiriti, LjZv.; tudi: sich unanständig recken, Cig., Jan., Gor.
8291. izvíti, -víjem, vb. pf. 1) herauswinden, entwinden; i. komu kaj iz rok; i. se, sich entwinden: i. se komu iz naročja, Cig.; — mit Anstrengung, List u. dgl. etwas erlangen: z lažjo i. kaj iz koga, erlügen, Cig.; i. jo, etwas mit List durchführen, Cig., Jan.; — i. se, sich aus einer Verlegenheit herausarbeiten; — 2) = izviniti; i. si roko; — 3) i. perilo = izžeti, auswinden, Cig.
8292. izvlẹ́či, -vlẹ́čem, vb. pf. heraus-, hervorziehen; i. koga iz vode, i. kaj izpod postelje; — auspumpen, Cig.; — entziehen (= aussüßen): i. sol, Cig.
8293. izvóliti, -vǫ́lim, vb. pf. 1) eine Wahl treffen, wählen, erwählen; izvoli si eno ali drugo, kesal se boš; i. koga za poslanca; — 2) izvolite! belieben sie! Cig., nk.; ( rus.).
8294. izvǫ̑ljenəc, -nca, m. der Auserwählte, der Gewählte, Mur., Cig., Jan., nk.; kako tedaj Bog svojih izvoljencev ne bo rešil! Ravn.
8295. izvǫ́ljenka, f. die Auserwählte, Cig., Jan., Zora; obiskovati svojo izvoljenko, Jurč.
8296. izvǫ̑rnik, m. = izvirnik, Cig. (T.), DZ., Navr. (Kop. sp.).
8297. izvǫ́ščiti, -im, vb. pf. durch Wünschen bekommen, erwünschen, Cig.
8298. izvóziti, -vǫ́zim, vb. pf. 1) durch Fahren (Fuhren) heraus-, fortschaffen, herausführen; pred dežjem i. seno pod streho; ves gnoj i. na njivo; veliko blaga i. črez mejo; — 2) durch Fahren verderben, ausfahren; izvožena cesta; — 3) i. se, z vožnjo premoženje zapraviti: z dvema konjema se je nekdaj vozil, ali izvozil se je, Polj.
8299. izvprášati, -am, vb. pf. erfragen, erforschen, Meg.; njega velikost se ne more i., ("izuprašati") Trub. (Psal.); on dela velike reči, katere se ne mogo i., ("izvprašati") Dalm.
8300. izvráčati, -am, vb. impf. ad izvrniti; umstoßen, umwerfen; vozove i.; kozarce i., wacker zechen, Npes.- Cig.; i. črevlje, die Schuhe krumm treten; i. se, umfallen, überschlagen, sich überstürzen; — pravico i., das Recht verdrehen, Cig.; besede i., Cig. (T.); na hudo i., zum Bösen kehren, Slom.- C.; krivdo na koga i., die Schuld auf jemanden wälzen, werfen, Cig., Jan.; le na Boga i. čast, nur Gott die Ehre geben, Ravn.
8301. izvrẹ́či, -vȓžem, vb. pf. 1) hinauswerfen; denarja iz mošnje si i., C.; — i. se, ausschlagen: mozol se mi je izvrgel, ogr.- C.; — 2) als untauglich verwerfen, ausstoßen; i. sodnika, pričo, Cig.; mene so izvrgli = nečejo me imeti v svoji družbi, jvzhŠt.; — i. komu kaj, jemandem etwas bemängeln, ausstellen, Cig., C.; — 3) fehlgebären, abortieren ( v. Thieren), Cig., Jan., C., Lašče- Levst. (M.), jvzhŠt.; kobila, krava, ovca je izvrgla, jvzhŠt.; — i. se, ausarten, Cig., Jan., Lašče- Levst. (M.); sad se je izvrgel, C.; i. se v kaj, C.; ti si se v vraga izvrgel, Z.; i. se na hudo, M.; — i. se po kom, jemandem nacharten, Mur., Cig., Jan., C.; po očetu se je izvrgla, Mur.; — 4) = izviniti: nogo si i., Mur.; — i. se, sich werfen (o lesu), Cig.; — 5) abwerfen, eintragen, Mur., Jan., C.; ta mi je malo izvrgla (zvrgla), die Sache hat mir wenig eingetragen, Mur.
8302. izvŕniti, -nem, vb. pf. umwerfen, umstürzen; i. voz; dvakrat je izvrnil, er hat zweimal umgeworfen; oba vkupe vozila, oba vkupe izvrnila = mitgefangen, mitgehangen, Jurč.; kupico i., ein Glas leeren; i. koga, jemanden zu Boden stürzen, umreißen; i. se, umkippen, umstürzen ( intr.), umfallen; voz se je izvrnil; pijanec se izpreobrne, kadar se v jamo izvrne; izvrnjen, umgestürzt, verkehrt; izvrnjena slika, ein verkehrtes Bild, Žnid.; — škornje i., die Stiefel schieftreten, Z., jvzhŠt.; škorenj se mi je izvrnil, ich habe den Stiefel schiefgetreten, jvzhŠt.; — wenden: krivdo na koga i., die Schuld auf jemanden wälzen, Cig., Jan.; — verdrehen: besede i., Cig. (T.); — auslegen: vse so mu na hudo izvrnili, alles hat man ihm übel ausgelegt, Krelj; ( nav. zvrniti; toda prim. hs. izvrnuti, rus. izvernutь, umstürzen).
8303. izvŕpati, -vȓpam, -pljem, vb. pf. = izgrebsti: pren. abnöthigen, i. komu kaj, Jan.; mit Gewalt nehmen, Dict.
8304. izvrstíti, -ím, vb. pf. ausreihen, Z.; i. okolico iz okraja, SlN.; ausschichten, Šol.
8305. izvȓstnik, m. der Meister, der Virtuose, Cig. (T.), nk.; ni bil učenjak v svojem znanstvu, pa toliko veči izvrstnik, Navr. (Spom.).
8306. izvrstnják, m. ausgezeichneter Mann, C., Raič ( Let.); die Capacität, Cig. (T.); — der Classiker, Navr. (Kop. sp.).
8307. izvršı̑təv, -tve, f. die Ausführung, die Execution, C., Levst. (Pril.), nk.; i. sklepa, nk.; i. zakona, die Vollziehung des Gesetzes, Levst. (Nauk).
8308. izvršíti, -ím, vb. pf. vollziehen, vollstrecken, exequieren, Cig., Jan., nk.; i. sodbo, Cig.; — vollbringen, Meg.; i. svojo dolžnost, seiner Pflicht nachkommen, Jan.; erfüllen: i. željo, Cig.; i. se, sich erfüllen, Cig.; pregovor se je izvršil, Navr. (Let.); nav. zv-; prim. zvršiti.
8309. izvun, praep. c. gen. = razen, C.; (pravilneje ko: izven), prim. Cv. X. 7.
8310. izzà, praep. c. gen. 1) hinter—hervor; Izza hriba gre rumeno solnce, Npes.- C.; izza mize vstati, die Tafel aufheben, Jan.; izza pasa meč potegniti, Npes.- Mik.; Izza nohtov kri kaplja, Npes.- C.; — 2) seit: izza nekoliko časa, seit einiger Zeit, Zora; izza mladih let, LjZv.; — 3) wegen: izza edinščine neredno življenje, Zv.; infolge, LjZv.
8311. izznáti, -znȃm, vb. pf. aussehen, auserwählen: i. koga za kaj, V.-Cig.
8312. izžarjeváti, -ȗjem, vb. impf. ad izžariti; ausstrahlen: gorkoto i., Cig. (T.), Žnid.
8313. izžəhtẹ́ti, -ím, -ẹ̑jem, vb. pf. = pokvariti se, po zlu iti (o jedilih), Erj. (Torb.).
8314. izžúgati, -žȗgam, vb. pf. erdrohen, abdrohen: i. komu kaj, i. denar iz koga, Cig., C.
8315. izžúliti, -im, vb. pf. 1) wegreiben ( z. B. den Schmutz aus der Wäsche), Cig.; — i. iz koga kaj, erpressen, Cig.; — 2) i. perilo, reibend auswaschen, jvzhŠt.
8316. izžvenkljáti, -ȃm, vb. pf. durch Schellen herausbringen: i. koga iz postelje, Cig.
8317. izžvížgati, -am, vb. pf. 1) durch Pfeifen herausbringen, herauspfeifen, Cig.; — 2) auspfeifen: i. koga, nk.
8318. jȃbčina, f. neko jabolko, Goriš.)- Erj. (Torb.).
8319. jȃbka, f. = jablan, jabolko, Erj. (Torb.), jvzhŠt., Tolm.
8320. jáblọ, n. 1) = jabolko, Jan., Valj. (Rad); — 2) = jablan, Mur.
8321. jábołčce, n. dem. jabolko, das Aepfelchen, (-čice) Cig.; — der Augapfel, Žnid.
8322. jábołčək, -čka, m. 1) nam. jabolčko, Cig., Dol.; — 2) die Osterluzei (aristolochia clematitis), Z.
8323. jábołčən, -čna, adj. 1) Apfel-; jabolčna kislina, die Aepfelsäure, Cig. (T.); — 2) Kehlkopf-: jabolčna zaklopnica, der Kehlkopfdeckel, Cig. (T.).
8324. jábołčica, f. 1) = jablanca, BlKr.- DSv.; — 2) sklepna j., der Gelenkkopf, Erj. (Som.); — 3) der Adamsapfel, C.
8325. jábołčnik, m. 1) der Aepfelmost, der Cider; — 2) das Aepfelmus, der Aepfelbrei, Mur., Cig.; j. se loči od čežane v tem, da mu je moke primešane, Gor., jvzhŠt.; — der Aepfelkuchen, C., vzhŠt.; — 3) die Osterluzei (aristolochia clematitis), C., Medv. (Rok.), Erj. (Torb.).
8326. jabołčnjáča, f. kolač od jabolk, kajk.- Valj. (Rad).
8327. jábołka, f. 1) = jabolko, Št.- Cig., BlKr.; — 2) = jablan, Dol.; — 3) die Wange, Fr.- C.
8328. jȃbranək, -nka, m. = abranek, leskov cvet, Tolm.- Erj. (Torb.), SlN.
8329. 1. jáčiti, jȃčim, vb. impf. 1) kräftigen, Cig.; — j. se, sich stärken, kräftig werden, Mur., Cig.; — 2) j. se s kom, sich in der Stärke mit jemandem messen, ringen, Cig., C., BlKr.
8330. jadríłen, -łna, adj. zur Bemastung gehörig: jadrı̑łni kosi, DZ.
8331. 1. jȃdrn, adj. schnell, rasch, Guts., Jan., Mur., Cig.; jadrni korak, der Flügelschritt, Cig.; jadrno, schnell, Alas.; Pegam dirja jadrno, Npes.-K.; Marija je jadrno šla na gore, Jap. (Sv. p.); — prim. jedrn.
8332. jádrna, n. pl. izreza, skozi katero prasec vtakne glavo, da more do korita, das Fressloch, Erj. (Torb.); (jadrne, f. pl. razdelki pri jaslih, Erj. [Torb.]).
8333. 1. jȃdrnik, m. der Eilbote, der Courier, Jarn., Cig., Jan., Navr. (Kop. sp.).
8334. jȃgla, f. der Breikern, Jarn., Mik.; das Hirsekorn, C.; — prim. jago-da, Mik. (Et.).
8335. 2. jaglìč, -íča, m. der Breikern, Jarn., Mik.; pl. jagliči, der Hirsebrei, Kor.- Jarn., Mur., Cig.; proseni jagliči, Guts.
8336. jȃglọ, n. 1) die Hirsegrütze, Ist.- Z.; — laško jaglo, der Reis, C.; — 2) das Schrotkorn: zrna in jagla, Kugeln und Schrot, DZ.
8337. jágnjetov, adj. = jagnječji: jagnjetova koža, Levst. ( Glas.).
8338. jágnjiče, n. das Lämmchen, Cig.; krotko j., Jsvkr.
8339. jágoda, f. 1) die Beere; — rdeča j., die Erdbeere, die Frucht der Walderdbeere (fragaria vesca); tudi samo: jagoda; jagode brati; — črna j. = borovnica, die Heidelbeere, Cig., Jan.; — šipečja j., die Hagebutte (Hetschepetsch), Cig., Tuš. (R.); — volčja j., die vierblättrige Einbeere (paris quadrifolia), Tuš. (R.); tudi: die Tollkirsche, Cig., C., M.; — pasja j., der Nachtschatten (solanum), C.; — metuljeva j., der Kreuzdorn (rhamnus cathartica), Cig., Medv. (Rok.); — 2) ein beerenähnlicher Körper, Cig.: das Rosenkranzkügelchen, C.; jagode brati na molku, Jurč.; morske jagode, Korallen, C.; — 3) Name einer erdbeerröthlichen Kuh, Cig., Tolm.- Erj. (Torb.).
8340. jaháč, m. 1) der Reiter; — der Bereiter der Pferde, Cig.; — 2) konj j., das Reitpferd, V.-Cig., Valj. (Rad); — 3) = konjederec, Levst. (Nauk); — 4) der Ritterfisch (ephippus), Erj. (Z.).
8341. jȃhanəc, -nca, m. das Reitpferd, C., ogr.- Valj. (Rad), jahanci in vozni konji, SlN.; jahȃnəc, Levst. (Podk.).
8342. jȃhati, -ham, -šem, vb. impf. reiten; j. konja, osla; j. se, läufig sein (von Pferden und dem Rindvieh), C.
8343. jāhta, f. neka lahka ladja z enim jadrnikom, die Jacht, Cig.
8344. jájce, * n. 1) das Ei; bolje je eno jajce, kakor sneden vol, = besser ein "habe ich" als zwei "hätte ich", Npreg.- Cig.; tudi: rajši imam danes jajce, kakor jutri kokoš, C.; Jajce več ko puta ve, das Ei will klüger sein als die Henne, Vod. (Pes.); — pražena jajca = cvrtje, das Eierschmalz, C.; v trdo (mehko) kuhano jajce, hart (weich) gesottenes Ei, Cig.; naleženo jajce, das Brütei, Cig.; = nasajeno j., V.-Cig.; = valitno j., Guts.; nasadno j., zum Bebrüten taugliches Ei, Cig.; jajce klopoče, das Ei schlottert, Cig.; — 2) die Hode, Cig., pl. die Hoden; das männliche Zeugungsglied; — 3) pasja jajca, das Knabenkraut (orchis), C.; — 4) ptičja jajca, eine Art kleine, süße Zwetschken, SlGradec- C.
8345. jȃjčar, -rja, m. 1) der Eierhändler, Cig., Jan., M., Štrek.; — 2) der Löwenzahn (taraxacum officinale), Tolm.- Erj. (Torb.); — nekak oreh (jako debel in dober), Erj. (Torb.).
8346. jȃk, jáka, adj. 1) stark, Mur., Cig., Jan., na vzhodu; — adv. jako, stark, sehr, tüchtig; jako lep; jako okregati koga, Cig.; — 2) stattlich, sauber, C., Št., Dol.; jaka deklina, SlGor.; — vortrefflich: Domlatki so jaki, Danj. (Posv. p.); — 3) wacker, brav, Mur., Cig., Jan., C., Dol.; jaki vojaki, Cig.; — compar. jačji, jakši.
8347. jȃkəc, -kca, m. 1) die Garbenmandel, SlGor.- C.; — 2) der Tanzbär, Lašče- Levst. (M.); — dem. Jaka, Jakob.
8348. jakẹ́vati se, -am se, vb. impf., Jan., pogl. jakovati se.
8349. jalāpji, adj. j. koren = jalapa, Cig.
8350. jálən, -lna, adj. 1) neidisch, Mur.; j. komu biti, C., Mik., vzhŠt.; — 2) trügerisch, ogr.- M., C.; vse je jalno in nestalno, C.
8351. jálnọ, adv. = menda, C., ogr.- Raič ( Nkol. 1868. 66.); — prim. javalne.
8352. jálov, adj. 1) gelt, unfruchtbar; za jalovo kozo se kregati, um nichts zanken, Krelj; jalov panj = tak, ki ne da roja, Gol.; — jalova konoplja, der männliche Hanf, Mur.; jalov trs, unfruchtbare Rebe, Št.- Z.; jalovo drevo, C.; jalova njiva, unfruchtbarer Acker, Št.- C.; prav obdelana zemlja nikoli ni jalova, Vod. (Izb. sp.); — jalova letina, unfruchtbares Jahr, ogr.- M., C.; — 2) taub, erzleer (vom Gestein), Cig. (T.); — 3) leer, gehaltlos, Cig., Jan., Cig. (T.); — ta je jalova, das ist unwahr, Lašče- Levst. (M.), Cig.; jalove obljube, eitle Vorspiegelungen, Cig.; — jalovo delo, eine undankbare Arbeit, Cig.
8353. jálovica, f. 1) ein geltes weibliches Thier, bes. eine unfruchtbare Kuh, Mur., Cig., Jan.; krava, ki noče več biti breja: že eno leto je jalovica, SlGor.; die noch nicht trächtige Färse, Kalbin, Cig., M.; — 2) der Kukuruz ohne Kolben, C.; — 3) unfruchtbarer Erdboden, Cig.
8354. jałšíka, f. neko jabolko, kajk.- Valj. (Rad).
8355. 1. jȃm, m. die großblättrige Rüster, Ulme, C., Št.)- Erj. (Torb.); — prim. tirol.-nem. ilm, C.
8356. jáma, f. 1) die Vertiefung, die Grube; gnojna j., die Mistgrube; konopna, lanena j., die Flachs-, Hanfdarre, Cig., M., Notr.; — laporjeva jama, die Mergelgrube, Cig.; — = grob; prvo v jamo, drugo v slamo, (o vdovcu, ki kmalu po smrti prve žene vzame drugo), Erj. (Torb.); — 2) das Loch, Rez.- C.; das Erdloch, die Erdhöhle, der Bau der Füchse, Kaninchen, Fischottern u. dgl., Cig.; die Mine, Cig.; — die Grube, das Bergwerk, Cig.; der Schacht, M.; rudna j., Jan.; rudno jamo načeti, den Grubenbau beginnen, Frey. (Rok.); j. stisne, pride na poleg, die Erze schneiden sich ab, j. gre na prostore, der Raum dehnt sich in der Grube aus, V.-Cig.; — die Berg- oder Felsenhöhle, die Grotte, Cig., Jan., ko>Krasko>.
8357. jȃmljica, f. die Grube, Z.; — ropar smukne skozi majhno odprtino v jamljico pod hišo, DSv.; — der Dörrofen, C.; — pogl. jamnica.
8358. jȃmljičək, -čka, m. dem. jamljič; kleine Furche, Grube: j. okoli drevesa, da vodo pridržuje, Nov.
8359. jȃmnica, f. 1) die Flachsdarre, Cig.; — 2) v zemljo izkopana jama z vrati, kjer se po zimi repa, krompir i. dr. hrani, die Rübengrube, C., Z., Kr.
8360. jȃmski, adj. Gruben-, Bergwerks-, Cig., Jan.; jamsko polje, das Grubenfeld, Cig. (T.); jamsko delo, die Bergwerksarbeit, Frey. (Rok.).
8361. 2. jȃnəc, -nca, m. die Pyramidenpappel (populus pyramidalis), Erj. (Torb.); (tudi: die Schwarzpappel, C.).
8362. jȃnjčək, -čka, m. dem. janjec; 1) das Lämmchen, Cig., Jan.; — 2) pl. janjčki, das Flockengewölk, Cig., Jan.; — 3) = leskov cvet, Erj. (Torb.), Nov.- C.
8363. jánje, -eta, n. das Lamm, Habd.- Mik., Rez.- Mik., Erj. (Torb.).
8364. jȃnjka, f. das weibliche Lamm, M., Z.; tak si, kakor janjka pod repom (umazan), Lašče- Levst. (M.).
8365. 1. jȃr, jára, adj. 1) im Frühling gesäet; jára setev; jaro žito; — im Frühlinge geworfen, ausgebrütet; jaro kozle; jara kokoš; — 2) jara gospoda, neugebackener Adel, Z.; junge Herrschaften, (mit Bezug auf die erst kürzlich erfolgte Standeserhöhung), Cig.; die Afternoblesse, Kr.; tista mala napušljiva gospoda, kateri pravimo jara, LjZv.; Je jara gospoda, Drži se ko grof, Npes.-K.; — 3) = malopriden, muthlos, schwach, faul, C.
8366. 2. jȃr, jára, adj. heftig, grimmig, zornig, Cig., Jan.; jara kača, Meg.- Mik., C.; Živi ogenj, jari žerec i. t. d. (tako pastirji okoli ognja pojo), Pjk. (Črt.); jara peč, heißer Ofen, Z.
8367. jarȃmnik, m. tako bi se moralo glasiti, kar je na vzhŠt. jaremnik; — prim. jarmnik.