ko (8.201-8.300)

8201. izprenevę́riti, -vę̑rim, vb. pf. dem Glauben abtrünnig machen: i. koga, i. se, C.
8202. izpreobráčanje, n. das Bekehren; i. nejevernikov, die Heidenbekehrung, Cig.
8203. izpreobračȃvəc, -vca, m. der Bekehrer: i. nevernikov, der Heidenbekehrer, Cig.; — der Proselytenmacher, Jan.
8204. izpreúmiti, -im, vb. pf. eines andern belehren, i. koga, C., Z.
8205. izprevȃjati, -am, vb. impf. ad izprevoditi; 1) hin- und herführen; herumführen; konje izprevajajo po vožnji, da se polagoma ohlade, jvzhŠt.; — 2) begleiten, Mur., Cig., Jan., ogr.- M.; mrtveca i., eine Leiche begleiten, BlKr.- M.; duhovnik izprevaja, der Priester hält ein Begräbnis ab, BlKr.
8206. izprevẹ̑da, f. das Zusichkommen, die erlangte Einsicht, C.
8207. izprevẹ́dẹti se, -vẹ́m se, vb. pf. 1) sich eines andern besinnen: zur Besinnung kommen, C.; — 2) sich versehen, irren, fehlen: da se ne izpreveš, C.; — 3) muthwillig, übermüthig werden, ogr.- C.; v dobroti se i., ogr.- Let.
8208. izprevíjati, -am, vb. impf. hin und her winden, biegen: ako kositer izprevijaš, škriplje, Erj. (Min.); i. si lase, C.
8209. izprevóditi, -vǫ́dim, vb. pf. das Geleite geben: i. koga, Cig., Jan.; — umherführen, Jan.; i. konja po vožnji, da se počasi ohladi, jvzhŠt.
8210. izprevrẹ́či, -vŕžem, vb. pf. umwerfen, umstürzen, Mur.; — verändern, Cig.; Laban je Jakobu desetkrat plačilo izprevrgel, Ravn.; barvo i., sich verfärben, Cig.; misli i., eines anderen Sinnes werden, umsatteln, Cig.; — i. se, umschlagen, sich ändern, Mur., Cig., Jan.; vreme se bo izprevrglo, Mur., Cig., Jan.; žalost se v veselje izprevrže, C.; — i. se, entarten, ausarten, Jan.; no, ljudje so se izprevrgrli, nemara da že ni več pravih pivcev, Jurč.
8211. izprę́žati, -ím, vb. pf. erlauern; priliko i., Cig.
8212. izpričávati, -am, vb. impf. ad izpričati, = izpričevati; 1) bezeugen; — 2) entschuldigen, Mur.; i. se, sich entschuldigen, C.; i. se komu, sich bei jemandem entschuldigen, Let.
8213. izprı̑čkati, -am, vb. pf. durch Hadern, Streiten erlangen: i. komu kaj, einem etwas abzanken, Cig.
8214. izpríščiti se, -im se, vb. pf. ausschlagen, Cig.; izpriščilo se mu je po životu, er hat einen Ausschlag bekommen, Z.
8215. izprósiti, -prǫ́sim, vb. pf. 1) durch Bitten erlangen, erbitten; kar človek izprosi, brez greha nosi, M.; izprosivši tablico je pisal, Krelj; losbitten, Cig.; izprošen, infolge von Bitten befreit, Dict.; komaj sem ga izprosila, jvzhŠt.; beim Freien Erfolg haben: zaroka je končana in dekletce izprošeno, Let.; — 2) durch Bitten überreden: če ga boš izprosila, jvzhŠt.; izprosil ga je, er hat ihn durch eine Abbitte besänftigt, C.
8216. izprostíti, -ím, vb. pf. befreien, Cig., Jan.; i. se, sich losmachen, Jan.; i. koga vseh troškov, Svet. (Rok.); Da sproščenim ( nam. izp-) bo vseh težav telesa Se srečnim izpolnila volja vsaka, Preš.
8217. izprostrẹ́ti, -strèm, vb. pf. = razprostreti, ausbreiten, Mur., Cig., Boh.; i. roke, Dalm.; ausstrecken: Mozes izprostre roko — in s strašnim hrupom zavezne Egipčane morje, Ravn.
8218. izpúhniti, -pȗhnem, vb. pf. mit einem Hauche herausstoßen, Cig.; Turek je bil tu, kakor bi ga bila po noči zemlja izpuhnila, Jurč.
8219. izpúkati, -kam, -čem, vb. pf. durch Reißen, Raufen herausbringen, ausraufen, Jan., C.; nikar, da plevoč ljuljko tudi pšenice ž njo red ne izpučete, Dalm.; travo na strehah i., Trub.; izpukane peruti, Dalm.; — auszupfen, Cig.; — i. se, sich ausfasern, sich ausfädeln, Cig.
8220. izpúliti, -im, vb. pf. durch Raufen herausbringen, ausraufen, ausreißen: lase si i., drevesce s korenino i., auswurzeln, Cig.; komu kaj iz rok i., jemandem etwas aus den Händen entreißen; — iz koga kaj i., jemandem etwas abnöthigen, Cig.
8221. izpustíti, -ím, vb. pf. 1) hinauslassen, loslassen, freilassen, entlassen; i. živino iz hleva, ptiča iz kletke, človeka iz ječe; Noe izpusti krokarja, — nato izpusti goloba, Dalm.; i. iz učenstva, freisprechen, Cig.; iz službe i., aus dem Dienste entlassen, Levst. (Cest.); fahren lassen: vrv iz rok i.; žrebelj je izpustil, = ne drži več; vodo iz ribnika i., abfließen lassen; vino iz soda i., den Wein ausfließen lassen; — hervorbrechen lassen: žarke i., ausstrahlen, Cig.; svit se je izpustil, es graut, es tagt, C.; jok i., zu weinen anfangen, Ravn.- Valj. (Rad); — 2) i. se, ausbrechen, ausfahren (von Ausschlägen), Cig.; nekaj se mu je izpustilo po obrazu, er hat im Gesichte einen Ausschlag bekommen, jvzhŠt.; — 3) i., auslassen, weglassen: i. besedo; vorüber gehen lassen; ne izpusti nobene veselice, er versäumt keine Unterhaltung.
8222. izpuščȃj, m. der Ausschlag, Mur., Cig., Jan., C., DZ.; čeljustni i., das Rankkorn (weiße Bläschen im Maul der Schweine), V.-Cig.
8223. izpužínati, -am, vb. pf. das Kerngehäuse entfernen: i. jabolko, Polj.
8224. izrȃstək, -tka, m. der Auswuchs, Mur., Cig., Jan., C.; nadočni i. pri jelenovem rogovju, der Augenspross, Cig.; das Wasserreis, Cig.; izrastke delati, unnütze Schösslinge treiben, Cig.; njegovi lasje so kakor palmovega drevesa izrastki, črni kakor vran, Škrinj.- Valj. (Rad).
8225. 2. izredíti, -ím, vb. pf. 1) wohlgenährt machen, i. se, zu Fleische kommen, dick, feist werden; nekoliko se je izredil doma; od dobrih besedi se nihče ne izredi, Met.; — 2) = zrediti (vzrediti), Jan., Cig. (T.).
8226. izrèk, -rę́ka, m. 1) das Ausgesprochene, der Ausspruch, Mur., Cig., Jan., Ravn., nk.; modri izreki, Sinnsprüche, Cig.; i. porotnikov, der Wahrspruch der Geschwornen, Cig.; — der Satz (in der Logik), Cig.; — 2) = izreka 2), Cig.
8227. izrẹzljávati, -ȃm, vb. impf. ad izrezljati; ausschnitzeln; kovan denar i., kräuseln, Cig.
8228. izríniti, -rı̑nem, vb. pf. herausschieben, ausdrängen; i. se, heraustreten; možgani so se mu izrinili skozi rano v črepinji, Let.; — izrinjen, höckerig, V.-Cig.; — i. se, ausschlagen, ausfahren, ausbrechen (vom Hautausschlag), Cig., C.; gobe so se mu izrinile na čelu, Dalm.; ogrci, mozoli, mehurci so se izrinili, Erj. (Torb.); izrinilo se mi je, ich habe einen Ausschlag bekommen, vzhŠt.; koža se mi je izrinila, ich habe einen Hautausschlag bekommen, (izbrinila) Goriš.)- Erj. (Torb.).
8229. izríti, -rı̑jem, vb. pf. 1) herauswühlen; i. kost, korenino; — 2) aufwühlen: svinje so njivo izrile; — ausgraben ( z. B. in Kupfer), Jan.
8230. izročíti, -ím, vb. pf. aushändigen, einhändigen, ausliefern; pismo, pozdravljenje i., einen Brief, einen Gruß bestellen; izgotovljeno delo i., die Arbeit liefern, Cig., Jan.; überreichen, übergeben; prošnjo i., ein Gesuch präsentieren; i. koga pravici, jemanden den Händen der Gerechtigkeit überliefern, Jan.; — i. komu kaj, testieren, C.; — izročeno področje, übertragener Wirkungskreis, Levst. (Nauk), nk.; — etwas treuen Händen übergeben, anvertrauen; v hrambo komu kaj i.; Bogu dušo i.; Bogu se i.; Valovom se 'zročimo, Preš.; — preisgeben, Cig.; i. vojakom mesto na plenjenje, den Soldaten eine Stadt preisgeben, Cig.; i. zasmehovanju, Cig.
8231. izrosíti, -ím, vb. pf. genügend rösten: konoplje so izrošene, t. j. od rose omlajene, da se morejo treti, Dol.
8232. izrožíti se, -ím se, vb. pf. die Hörner abstoßen, Erj. (Torb.).
8233. izrúžiti, * -im, vb. pf. aushülsen, Z.; i. fižol, die Fisolen schälen, i. vso koruzo, allen Mais entkörnen, jvzhŠt.
8234. izrváti, -rújem, vb. pf. ausraufen; i. drevesce s koreninami; i. zob, einen Zahn ausbrechen, Cig.; — i. se, sich losreißen, sich entwinden, Cig.; — (pomni: praes. izrvem ["izreve"] Dict.; prim. stsl. rъvą).
8235. izsadíti, -ím, vb. pf. (ein Werkzeug) vom Stiele ablösen, C., Z.; i. se, sich vom Stiele ablösen, Z.; — verrenken, C.; i. se, sich die Glieder verrenken, Z.; vsega se je izsadil, ko je s črešnje pal, C.
8236. izsəhníti, -sáhnem, vb. pf. austrocknen ( intr.); naše kosti so se "izsahle", Dalm.; prim. Cv. VIII. 8.
8237. izsẹkávati, -am, vb. impf. ad izsekati, = izsekovati.
8238. izsę̑łəc, -łca, m. der Auswanderer, Cig. (T.), ZgD.; ogrski Slovenci so izselci (Emigranten), Navr. (Kop. sp.).
8239. izsíliti, -sı̑lim, vb. pf. abdringen, abnöthigen, erpressen; nič se ne da iz njega izsiliti, Cig.; i. komu kaj, jemandem etwas abpressen, Cig.
8240. izsladkáti, -ȃm, vb. pf. erschmeicheln: i. iz koga kaj, Cig.
8241. izslúžiti, -im, vb. pf. 1) = doslužiti, ausdienen, Mur.; — = odslužiti, abverdienen: i. s tlako, durch Frohndienst entgelten, Cig.; — 2) i. se, durch den Dienst seine Kräfte erschöpfen, Cig.; vojak se je izslužil, C.
8242. izsmȃjati, -am, vb. impf. ad izsmoditi; ausflammen: i. puško, Cig.
8243. izsmodíti, -ím, vb. pf. ausflammen: i. puško, Cig.
8244. izsnováti, -snújem, vb. pf. 1) = snovanje končati; — 2) ausführen, entwickeln, C., M.; — 3) i. se, sich herauswinden: i. se iz mreže, C.
8245. izsrẹ́bati, -bam, -bljem, vb. pf. ausschlürfen, vse mleko izsrebati iz posode.
8246. izstrádati, -am, vb. pf. aushungern; lakota bo deželo izstradala, Jap.- C.; — i. se, sich abhungern, Cig.; izstradan, ausgehungert: izstradan človek, jvzhŠt.
8247. izstrahováti, -ȗjem, vb. pf. durch Schrecken erlangen: denar iz koga i., jemandem Geld abschrecken, Cig.
8248. izstrẹlíti, -ím, vb. pf. herausschießen, ausschießen; i. kroglo; — i. komu oko, Cig., Jan.; — i. puško, ein Gewehr ausschießen, Cig.; i. se, sich entladen, Cig.
8249. izstrójiti, * -im, vb. pf. fertig gerben; i. kože.
8250. izštŕkati, -štȓkam, vb. pf. ausspritzen: kravi mleko iz zizka i., C., Z.
8251. iztéči, -téčem, vb. pf. 1) ausfließen, ausrinnen, auslaufen; vino je črez noč izteklo iz soda; kri mu je iztekla, er hat alles Blut vergossen, Cig.; — sich ausrühren (o prosu), Cig.; — ablaufen: ura je iztekla; čas je iztekel; pravda je iztekla; i. se, fällig werden: menica se je iztekla, Cig.; — 2) i. (se), einen Ausgang nehmen; dobro mu je izteklo, C.; vse mu po sreči izteče, Cig.; ni se po godu izteklo, die Sache ist nicht nach Wunsch ausgefallen, Cig.; volitve so se dobro iztekle, C.; in Erfüllung gehen: naj se izteče prerokovanje tvoje, Jurč.
8252. iztę́gniti, -nem, vb. pf. 1) ausstrecken; i. roko, vrat; iztegnjen nož, ein nicht schließbares Messer, C.; iztegnjen kot, gestreckter Winkel, Cel. (Geom.); i. jezik, die Zunge herausstrecken, etwas ausplauschen: a kdo mu je jezik iztegnil? Jurč.; — i. se, sich ausstrecken; — i. se, verrecken, sterben ( zaničlj.); — = raztegniti, Mur., Cig.; — 2) auslangen: s tem premoženjem ne iztegnem, C.
8253. iztəkníti, ** -táknem, vb. pf. 1) ausstechen; oči komu i., mozeg iz kosti i., Z.; — 2) etwas, was in einer Sache steckt, herausnehmen, BlKr.- M.; — ausstöbern, ausfindig machen; vsako reč iztakne; i. jo, übel ankommen; nekaj je izteknil, es ist ihm etwas (Unangenehmes) widerfahren, jvzhŠt.; — 3) abstecken, traçieren, Cig. (T.); — 4) hervorheben, Jan., h. t.- Cig. (T.); — iztaknjen kot, ausspringender Winkel ( math.), h. t.- Cig. (T.).
8254. iztẹ́pati, -tẹ̑pam, -pljem, vb. impf. ad iztepsti; ausschlagen, ausstäupen, ausklopfen; i. prah iz obleke, i. obleko; i. zrnje iz snopov, snope i.; herausschütteln, ausbeuteln, Mur.
8255. iztepı̑, f. pl. slabša slama, ki se iztepe, kadar škopnike delajo, ter poveže v iztepnike, Polj.
8256. iztíkati, -tı̑kam, -čem, vb. impf. ad iztekniti; 1) ausstechen: i. oči; — 2) stöbern; po vseh kotih iztikati; otroci radi iztikajo po kuhinjah, Erj. (Izb. sp.); — 3) abstecken, traçieren, Cig. (T.); — 4) hervorheben, h. t.- Cig. (T.).
8257. iztiskávati, -am, vb. impf. = iztiskovati, herausdrücken.
8258. iztíščati, -ím, vb. pf. durch anhaltendes Drücken herausbringen, hinausdrücken, Mur.; — i. koga, verdrängen, nk.; — i. iz koga kaj, jemandem etwas abdrücken, Cig.
8259. iztláčiti, -tlȃčim, vb. pf. durch Pressen, Drücken herausbringen, erpressen, auspressen; i. mošt iz sadja, Pirc; — solze i., Thränen erzwingen, C.; težko i. kako besedo iz koga, jvzhŠt.; mit dem Treten ( z. B. der Trauben) fertig werden: vse grozdje smo iztlačili.
8260. iztǫ́čən, -čna, adj. 1) Ausfluss-: iztočni kot, der Ausflusswinkel, Žnid.; — 2) = vzhoden, Jan.; ( hs.); — 3) iztočni greh = izvirni greh, die Erbsünde, ogr.- C.
8261. iztóčiti, -tǫ́čim, vb. pf. 1) vollends ausschenken; vino i. iz steklenice, iz soda; — entströmen machen: ta misel mi grobo solz iztoči, C.; kri komu i., jemanden entbluten, Cig.; — 2) ausdrechseln, Cig.
8262. iztòk, -tǫ́ka, m. 1) der Ausfluss, der Abfluss, Cig., Jan., Cig. (T.), C.; iztoki tvoje štirne, Škrinj.- Valj. (Rad); die Mündung eines Flusses, Mur., Cig., Jan.; i. Morave v Donavo, Navr. (Kop. sp.); — die Emanation, Cig., Jan.; — 2) der Osten, Cig., Jan., nk.; ( hs.).
8263. 2. iztrápiti, -trȃpim, vb. pf. i. komu glavo, um, den Kopf verrücken, Cig.; — prim. trap.
8264. iztŕgati, -tȓgam, vb. pf. (her)ausreißen, entreißen; palico komu iz rok i.; — i. se, sich entreißen, entwinden, Cig.
8265. iztrpínčiti, -ı̑nčim, vb. pf. 1) durch Quälen erlangen, erquälen: i. kaj iz koga, Cig.; — 2) ausquälen, ausmartern: i. koga, Cig., M.
8266. iztrúpiti, -im, vb. pf. = razbiti, obrabiti; črevlje i., Erj. (Torb.).
8267. iztŕžiti, -tȓžim, vb. pf. Geld für die verkaufte Ware bekommen, lösen; dvajset goldinarjev je iztržil; veliko je iztržil, er hat ein gutes Geschäft gemacht; — (die Ware) anbringen: vse sem iztržil.
8268. izučevȃnje, n. das Ausbilden: na vojaško i. poklicati, zur militärischen Ausbildung einberufen, DZ.
8269. izučíti, -ím, vb. pf. 1) auslehren, abrichten, ausbilden; — i. se, auslernen, ausstudieren, sich ausbilden; i. se za duhovnika, LjZv.; izučen, einer der ( z. B. ein Handwerk) ausgelernt hat: i. mizar, kovač; — 2) witzigen; izučilo me je, ich bin gewitzigt worden, C.; — i. se, klug werden, Cig.
8270. izuháti, -ȃm, vb. pf. bei den Ohren nehmen: i. koga, Cig., Dol., Gor.
8271. izumẹ́ti, -ẹ̑jem, -ẹ̑m, vb. pf. erfinden, Cig. (T.), Vrt.; vse to so izumeli brez tolicih troškov, Levst. (Močv.).
8272. izúrčiti, -im, vb. pf. behexen: i. koga ( n. pr. z očmi), Pjk. (Črt.), Gor.; — nam. izuročiti; prim. urok.
8273. izúriti, -ȗrim, vb. pf. geübt machen, einüben, ausbilden: i. koga v čem, Cig., Jan., nk.; i. telo, den Körper ausbilden, Cig.; i. um, den Verstand üben, ausbilden, Cig.; i. se, sich einüben, sich einschießen, sich ausbilden, Cig., Jan., nk.
8274. izústiti, * -im, vb. pf. aussprechen, Cig., C.; ni mogel besede izustiti, er konnte kein Wort vorbringen, Cig.; hvalo i. komu, den Dank aussprechen, Levst. (Močv.).
8275. izúti, -ȗjem, vb. pf. (die Fußbekleidung) ausziehen: i. koga, i. komu črevlje, Meg., Trub., Jarn., Mur., nk.; — govori se pogostoma: zuti; prim. sezuti.
8276. izvábiti, -im, vb. pf. heraus-, hervorlocken, entlocken; i. koga od doma; i. komu solze; i. denar iz koga, Cig.
8277. izvalíti, -ím, vb. pf. 1) herauswälzen; sod iz kleti i.; i. se, sich wälzend hervorkommen; čreva so se mu izvalila, die Gedärme drangen ihm hervor, Cig.; — 2) ausbrüten; i. se, ausgebrütet werden, (aus dem Ei) auskriechen; koklja je piščance izvalila; piščanci so se izvalili.
8278. izvaríti, -ím, vb. pf. 1) durch Schweißen reinigen, ausschweißen: i. železo, Cig.; — 2) fertig kochen, auskochen, Cig., Jan.; ( hs.).
8279. izvárjati, -am, vb. impf. ad izvariti; 1) ausschweißen, Cig.; — 2) auskochen, Cig., Jan.
8280. izvẹ́dẹti, -vẹ́m, vb. pf. 1) in Erfahrung bringen, auskundschaften, Mur., Jan.; prim. zvedeti; — 2) i. se, sich zurecht finden, Cig., Jan.; ništer se ne izve, kje je, Trub.; odpeljani golob se nič več ne izve, Ravn.; i. se v kaj, sich in etwas hineinfinden, Cig.; da se bomo bolj izvedeli v veliko in lepo prigodbo, Ravn.; — izveden, der sich auskennt, erfahren, sachverständig; zvedeni možje.
8281. izvẹ́šiti se, -im se, vb. pf. durch das Spundloch (veha) verdampfen, verrauchen (o vinu), Cig., C., M.; schal werden, Cig. (T.); vino se izveši, ako dolgo stoji v nezaprti posodi, ter izgubi moč in okus, "izvešeno" vino, Ip.- Erj. (Torb.), Vrtov. (Km. k.); — zelje se je izvešilo, hat die Säure verloren, Cig.; — izvẹšíti se, Dict.
8282. izvẹ́triti, -im, vb. pf. 1) der Einwirkung der Luft aussetzen, auslüften, Cig., Jan.; — i. se = izvetreti 1), verrauchen, C.; drožje so se izvetrile, verwittern, Cig.
8283. izvetrnẹ́ti, -ím, vb. pf. = izkaditi se, izgubiti moč: vino, žganje izvetrni, Erj. (Torb.).
8284. izvihráti, -ȃm, vb. pf. 1) herausstürmen, Z.; herausflattern, Cig.; — 2) i. se, vertoben, Cig.; — 3) = zvihrati, verbiegen, verkrümmen, nk.; i. podkovo, nk.; i. satje, Levst. (Beč.).
8285. izvíjati, -am, vb. impf. ad izviti; (her)auswinden, ausdrehen, entwinden; — i. se komu, čemu, sich loszumachen suchen, Cig.; — i. se, sich ausreden, C.; Ausflüchte suchen, Z.
8286. izvı̑n, m. 1) die Verrenkung, Dict., Cig., Valj. (Rad), Štrek.; — 2) der Seidelbast (daphne mezereum), ker se izvinjenje z lubom tega grma celi, Erj. (Torb.); — die Lysimachie (lysimachia sp.), Erj. (Torb.); — die Waldminze (mentha silvestris), Ip.
8287. izvı̑nək, -nka, m. 1) die Verrenkung, Cig., Jan.; — 2) das Beinwell (symphytum), C.; — 3) die Ausflucht, die Ausrede, Cig., Jan., C., Valj. (Rad); izvinkov iskati, Cig.
8288. izvíniti, -vı̑nem, vb. pf. verrenken, verstauchen; i. si roko, nogo.
8289. izvı̑rati, -am, vb. impf. ad izvreti; hervorquellen, entspringen; Sava izvira pod Triglavom; — herkommen, abstammen, Mur., Cig.; i. iz česa, herrühren, seinen Grund in etwas haben; iz tega izvira, die Folge davon ist, Jan., nk.; iz uma izvirajoč, a priori, iz izkušnje izvirajoč, a posteriori ( phil.), Cig. (T.).
8290. izvı̑rati se, -am se, vb. impf. sich hin und her drehen, sich krümmen: otrok se izvira, dreht und wendet sich unruhig hin und her, Erj. (Torb. = Let. 1880. 203.); komedijanti se izvirajo na konjih in po vrveh, LjZv.; v stare čase so se znali gospoda preizvrstno kratkočasiti, izvirati in ščepiriti, LjZv.; tudi: sich unanständig recken, Cig., Jan., Gor.
8291. izvíti, -víjem, vb. pf. 1) herauswinden, entwinden; i. komu kaj iz rok; i. se, sich entwinden: i. se komu iz naročja, Cig.; — mit Anstrengung, List u. dgl. etwas erlangen: z lažjo i. kaj iz koga, erlügen, Cig.; i. jo, etwas mit List durchführen, Cig., Jan.; — i. se, sich aus einer Verlegenheit herausarbeiten; — 2) = izviniti; i. si roko; — 3) i. perilo = izžeti, auswinden, Cig.
8292. izvlẹ́či, -vlẹ́čem, vb. pf. heraus-, hervorziehen; i. koga iz vode, i. kaj izpod postelje; — auspumpen, Cig.; — entziehen (= aussüßen): i. sol, Cig.
8293. izvóliti, -vǫ́lim, vb. pf. 1) eine Wahl treffen, wählen, erwählen; izvoli si eno ali drugo, kesal se boš; i. koga za poslanca; — 2) izvolite! belieben sie! Cig., nk.; ( rus.).
8294. izvǫ̑ljenəc, -nca, m. der Auserwählte, der Gewählte, Mur., Cig., Jan., nk.; kako tedaj Bog svojih izvoljencev ne bo rešil! Ravn.
8295. izvǫ́ljenka, f. die Auserwählte, Cig., Jan., Zora; obiskovati svojo izvoljenko, Jurč.
8296. izvǫ̑rnik, m. = izvirnik, Cig. (T.), DZ., Navr. (Kop. sp.).
8297. izvǫ́ščiti, -im, vb. pf. durch Wünschen bekommen, erwünschen, Cig.
8298. izvóziti, -vǫ́zim, vb. pf. 1) durch Fahren (Fuhren) heraus-, fortschaffen, herausführen; pred dežjem i. seno pod streho; ves gnoj i. na njivo; veliko blaga i. črez mejo; — 2) durch Fahren verderben, ausfahren; izvožena cesta; — 3) i. se, z vožnjo premoženje zapraviti: z dvema konjema se je nekdaj vozil, ali izvozil se je, Polj.
8299. izvprášati, -am, vb. pf. erfragen, erforschen, Meg.; njega velikost se ne more i., ("izuprašati") Trub. (Psal.); on dela velike reči, katere se ne mogo i., ("izvprašati") Dalm.
8300. izvráčati, -am, vb. impf. ad izvrniti; umstoßen, umwerfen; vozove i.; kozarce i., wacker zechen, Npes.- Cig.; i. črevlje, die Schuhe krumm treten; i. se, umfallen, überschlagen, sich überstürzen; — pravico i., das Recht verdrehen, Cig.; besede i., Cig. (T.); na hudo i., zum Bösen kehren, Slom.- C.; krivdo na koga i., die Schuld auf jemanden wälzen, werfen, Cig., Jan.; le na Boga i. čast, nur Gott die Ehre geben, Ravn.