ko (8.168-8.267)

8168. izpodvŕniti, -vŕnem, vb. pf. umstürzen, Krelj; schief treten: izpodvrnjeno kopito, schiefer Huf, DZ.
8169. izpǫ́kati, -pǫ̑kam, vb. pf. 1) hinauspeitschen, hinausprügeln, davonjagen; Francoze so izpokali iz dežele, Cv.; i. koga iz službe, Cig.; — i. koga, jemanden abprügeln, C.; — 2) Risse bekommen, Z.; tudi: i. se, Cig.; izpokan, voll Risse, Sprünge, jvzhŠt.
8170. izpǫ̑ljək, -ljka, m. das ausgewundene, schlechte Getreide, M.; das Unterkorn, Cig.; pl. izpoljki = občinki, C.; — prim. izplavki.
8171. izpółniti, -półnim, vb. pf. 1) voll machen, ausfüllen; i. sod; vollständig zurücklegen: 60. leto je izpolnil; ovce so zobe izpolnile, haben aufgehört Zähne zu setzen, Cig.; i. mesto, eine Stelle mit einer Ziffer besetzen ( math.), Cig. (T.); — 2) erfüllen; željo, voljo komu i.; dolžnost, obljubo, besedo i.; — vollziehen, vollstrecken: i. zapoved; — i. se, in Erfüllung gehen, verwirklicht werden.
8172. izpółzniti, -pȏłznem, vb. pf. heraus-, hervorgleiten, Cig.; entgleiten: kaj gladkega lahko izpolzne iz rok, BlKr.; — ausgleiten, Z.
8173. izponȃšati se, -am se, vb. impf. ad izponesti se; gut fortkommen, gedeihen, vonstatten gehen, Cig., Jan., M., Vrtov. (Km. k.).
8174. izpopȏłnək, -nka, m. die Vervollkommnung, C.
8175. izpopółniti, -im, vb. pf. vervollständigen, C.; vervollkommnen, zur Vollkommenheit bringen, Cig., Jan.
8176. izpopolnjevȃvəc, -vca, m. der Vervollkommner, (-polnov-) Cig.
8177. izporíniti, -rı̑nem, vb. pf. hinausschieben; zmoršo i., den Kopfstein setzen, Cig.
8178. izpǫ́rniti, -im, vb. pf. = izprazniti, Cig., Erj. (Torb.); hlev i., (sp-) Vrtov. (Km. k.); — prim. poren.
8179. izporočíti, -ím, vb. pf. 1) in die Hände eines anderen übergeben: ausantworten, Jan.; — vermachen, legieren (im Testamente), Mur., Cig., Jan., Danj.- M.; — 2) Nachricht geben, sagen lassen; ausrichten, berichten, melden; vse tako i., kakor je bilo naročeno.
8180. izporodíti, -ím, vb. pf. gebären (o mnogih): Naj ženske sporodijo, Naj grešniki se spokore, ( nam. izporodijo, izpokore), Npes.- Mik.
8181. izpọ̑vẹd, f. 1) die Aussage, Jan., C.; — das Bekenntnis, die Fassion: ustna, pismena i., nk.; treba, da gospodarji store izpoved, koliko dobivajo najma, Levst. (Nauk); i. zatoženčeva, Levst. (Nauk); — 2) die Beicht; k izpovedi iti, zur Beichte gehen; pri izpovedi biti, bei der Beichte sein; = na izpovedi b., Krelj; i. opraviti, die Beichte verrichten: na i. gre duhovnik h kakemu bolniku, jvzhŠt.; — nav. spoved; tudi: izpȏvẹd.
8182. izpovẹ́dati, -vẹ́m, vb. pf. 1) aussagen, nk.; priče so tako izpovedale, SlN.; — bekennen, gestehen, Mur., Cig., Jan., Vrt.; — 2) i. se, ein Bekenntnis ablegen, fatieren, Levst. (Nauk); — die Beichte ablegen; i. se vseh svojih grehov, alle seine Sünden beichten, (i. se iz grehov, ogr.- C.); — 3) i. koga, jemandem die Beichte abnehmen; izpovedan je umrl.
8183. izpovẹdováti, -ȗjem, vb. impf. ad izpovedati; 1) aussagen, bekennen, Mur.; — 2) i. se, beichten; — 3) izpovedovati, die Beichte hören; trije duhovniki izpovedujejo; i. koga, jemanden Beichte hören.
8184. izpozábiti se, -im se, vb. pf. sich vergessen; i. se nad kom, sich an jemandem vergreifen, Mur.; — vergessen; i. se božjih dobrot, die Wohlthaten Gottes vergessen, Ravn.
8185. izpraskávati, -am, vb. impf. = izpraskovati, DZ.
8186. izpraševáłən, -łna, adj. zum Ausfragen, Prüfen, Verhören gehörig: izpraševȃłna komisija, die Prüfungscommission, Cig., Jan., nk.; — katechetisch, Cig., Jan.; izpraševalno učenje, die Katechese, Cig.
8187. 1. izprašíti, -ím, vb. pf. 1) vom Staube reinigen, ausstäuben, Cig., Jan.; — matica se izpraši, die Bienenkönigin wird befruchtet, Levst. (Beč.); uplemenjene ali, kakor čebelarji navadno pravimo, izprašene ali obhojene matice, Por.; čebele so se izprašile, die Bienen haben sich ausgewittert, Cig.; — 2) i. se, als Staub entweichen, ausstieben, Cig.
8188. izprę́či, -prę́žem, vb. pf. ausspannen; konje, vole i.; — i. s kom, es mit jemandem nicht mehr halten, C.
8189. izprečíniti, -čı̑nim, vb. pf. ausreitern: ausschimpfen: i. koga, C.; — prim. prečiniti.
8190. izprẹ́čiti, -im, vb. pf. 1) schief machen, Z.; — 2) i. se, sich queren, Cig.; izpreči se mi kaj, es kommt mir in die Quere, Cig.; — i. se = skregati se, Guts.; — 3) lase i., die Haare abtheilen, C.; prim. prečka.
8191. izpreglèd, -glę́da, m. 1) das Einsehen, die Einsicht, Mur., Jan.; — die Enttäuschung, Cig.; — 2) = pregled, der Ueberblick, C.; — 3) die Nachsicht, die Dispens, der Nachlass, Cig., Jan.; i. davka, nedoletnosti, Cig.; — 4) das Uebersehen, das Versehen, Cig., C.; po izpregledu, aus Versehen, Gor.; — 5) na i., zum Vorschein: ni ga na i., er lässt sich nicht blicken, Gor., Dol.; gospod pride na i. (sp-), kommt in Sicht, Zv.; dolgo ga ni bilo na i., Erj. (Izb. sp.).
8192. izpreglę́dati, -glę̑dam, vb. pf. 1) die Augen aufschlagen; — zur Erkenntnis gelangen, Z.; — zdaj še le je izpregledal, jetzt erst sind ihm die Augen aufgegangen, Cig.; — 2) das Augenlicht bekommen, sehend werden, Cig.; mislimo si, da slepec izpregleda, Žnid.; — 3) = pregledati; durchschauen, Mur.; — 4) nachsehen, nachlassen, zugute halten; i. komu kaj ( n. pr. dolg, kazen); — 5) fehlsehen, übersehen: i. kaj, Cig., Jan., Svet. (Rok.); — i. se, sich versehen, Navr. (Kop. sp.); — 6) ni ga bilo i., ni se dal i., er ließ sich nicht sehen, er kam nicht zum Vorschein, Levst. (Zb. sp.).
8193. izpregovoríti, -ím, vb. pf. 1) zu reden anfangen, sich vernehmen lassen; besedice ni mogel i., er konnte kein Wort vorbringen; ne more i., toliko ga smeh sili, er kann vor Lachen nicht zu Worte kommen, Cig.; — 2) das Vermögen zu sprechen wieder erlangen, Cig.
8194. izprehóditi, -hǫ́dim, vb. pf. 1) das Vermögen zu gehen erlangen; — 2) spazieren führen, beim Spaziergang begleiten, C.; — konja i. (= izprevoditi), Ljub.; — i. se, einen (genügenden) Spaziergang machen; izprehodil sem se in bilo mi je zopet dobro.
8195. izprẹ̀k, praep. c. gen. von jenseits, über — her, jenseits: izprek Krke, Z.; i. hriba, C.; (izpreko: i. hodišča, jenseits des Corridors, Levst. [Pril.]).
8196. izpreletẹ́ti, ** -ím, vb. pf. 1) hinüberfliegen: Ta ptičica izpreletela Taj na sprednji oltar, Npes.-Vraz; — izpreletelo se je, es hat schnell aufgehört zu regnen, es ist das Wetter vorübergegangen, Cig.; — 2) z očmi i., überblicken, Cig.; — anwandeln, befallen; mraz me je izpreletel, es lief mir kalt über die Haut, Cig.; groza, strah me izpreleti, mi mozeg in kosti izpreleti, wandelt mich an, dringt mir durch Mark und Bein, Cig.; rdečica me izpreleti, ich erröthe plötzlich, Cig.; (tudi: izpreletim od rdečice, C.).
8197. izpremẹ́njati, -am, vb. impf. ad izpremeniti, Mur.; nespameten (človek) se kakor mesec izpremenja, Škrinj.- Valj. (Rad).
8198. izpremẹ́tati, -mẹ̑tam, -čem, vb. impf. ad izprevreči; i. se, sich verwandeln: na (v) volkove se i., LjZv.; — (izpremetale so ga barve, er wechselte die Farben, Jurč.).
8199. izpremínast, adj. = izpreminjast, schillernd: izpreminasta kokoš, Lašče- Levst. (M.); izpreminasti mramor, der Muschelmarmor, Erj. (Min.).
8200. izprẹ̑msati, -am, vb. pf. 1) erzwingen, Z.; — 2) dobro i. koga, jemandem ein Capitel lesen, ("izprejmsati") Trub. (Post.).
8201. izprenevę́riti, -vę̑rim, vb. pf. dem Glauben abtrünnig machen: i. koga, i. se, C.
8202. izpreobráčanje, n. das Bekehren; i. nejevernikov, die Heidenbekehrung, Cig.
8203. izpreobračȃvəc, -vca, m. der Bekehrer: i. nevernikov, der Heidenbekehrer, Cig.; — der Proselytenmacher, Jan.
8204. izpreúmiti, -im, vb. pf. eines andern belehren, i. koga, C., Z.
8205. izprevȃjati, -am, vb. impf. ad izprevoditi; 1) hin- und herführen; herumführen; konje izprevajajo po vožnji, da se polagoma ohlade, jvzhŠt.; — 2) begleiten, Mur., Cig., Jan., ogr.- M.; mrtveca i., eine Leiche begleiten, BlKr.- M.; duhovnik izprevaja, der Priester hält ein Begräbnis ab, BlKr.
8206. izprevẹ̑da, f. das Zusichkommen, die erlangte Einsicht, C.
8207. izprevẹ́dẹti se, -vẹ́m se, vb. pf. 1) sich eines andern besinnen: zur Besinnung kommen, C.; — 2) sich versehen, irren, fehlen: da se ne izpreveš, C.; — 3) muthwillig, übermüthig werden, ogr.- C.; v dobroti se i., ogr.- Let.
8208. izprevíjati, -am, vb. impf. hin und her winden, biegen: ako kositer izprevijaš, škriplje, Erj. (Min.); i. si lase, C.
8209. izprevóditi, -vǫ́dim, vb. pf. das Geleite geben: i. koga, Cig., Jan.; — umherführen, Jan.; i. konja po vožnji, da se počasi ohladi, jvzhŠt.
8210. izprevrẹ́či, -vŕžem, vb. pf. umwerfen, umstürzen, Mur.; — verändern, Cig.; Laban je Jakobu desetkrat plačilo izprevrgel, Ravn.; barvo i., sich verfärben, Cig.; misli i., eines anderen Sinnes werden, umsatteln, Cig.; — i. se, umschlagen, sich ändern, Mur., Cig., Jan.; vreme se bo izprevrglo, Mur., Cig., Jan.; žalost se v veselje izprevrže, C.; — i. se, entarten, ausarten, Jan.; no, ljudje so se izprevrgrli, nemara da že ni več pravih pivcev, Jurč.
8211. izprę́žati, -ím, vb. pf. erlauern; priliko i., Cig.
8212. izpričávati, -am, vb. impf. ad izpričati, = izpričevati; 1) bezeugen; — 2) entschuldigen, Mur.; i. se, sich entschuldigen, C.; i. se komu, sich bei jemandem entschuldigen, Let.
8213. izprı̑čkati, -am, vb. pf. durch Hadern, Streiten erlangen: i. komu kaj, einem etwas abzanken, Cig.
8214. izpríščiti se, -im se, vb. pf. ausschlagen, Cig.; izpriščilo se mu je po životu, er hat einen Ausschlag bekommen, Z.
8215. izprósiti, -prǫ́sim, vb. pf. 1) durch Bitten erlangen, erbitten; kar človek izprosi, brez greha nosi, M.; izprosivši tablico je pisal, Krelj; losbitten, Cig.; izprošen, infolge von Bitten befreit, Dict.; komaj sem ga izprosila, jvzhŠt.; beim Freien Erfolg haben: zaroka je končana in dekletce izprošeno, Let.; — 2) durch Bitten überreden: če ga boš izprosila, jvzhŠt.; izprosil ga je, er hat ihn durch eine Abbitte besänftigt, C.
8216. izprostíti, -ím, vb. pf. befreien, Cig., Jan.; i. se, sich losmachen, Jan.; i. koga vseh troškov, Svet. (Rok.); Da sproščenim ( nam. izp-) bo vseh težav telesa Se srečnim izpolnila volja vsaka, Preš.
8217. izprostrẹ́ti, -strèm, vb. pf. = razprostreti, ausbreiten, Mur., Cig., Boh.; i. roke, Dalm.; ausstrecken: Mozes izprostre roko — in s strašnim hrupom zavezne Egipčane morje, Ravn.
8218. izpúhniti, -pȗhnem, vb. pf. mit einem Hauche herausstoßen, Cig.; Turek je bil tu, kakor bi ga bila po noči zemlja izpuhnila, Jurč.
8219. izpúkati, -kam, -čem, vb. pf. durch Reißen, Raufen herausbringen, ausraufen, Jan., C.; nikar, da plevoč ljuljko tudi pšenice ž njo red ne izpučete, Dalm.; travo na strehah i., Trub.; izpukane peruti, Dalm.; — auszupfen, Cig.; — i. se, sich ausfasern, sich ausfädeln, Cig.
8220. izpúliti, -im, vb. pf. durch Raufen herausbringen, ausraufen, ausreißen: lase si i., drevesce s korenino i., auswurzeln, Cig.; komu kaj iz rok i., jemandem etwas aus den Händen entreißen; — iz koga kaj i., jemandem etwas abnöthigen, Cig.
8221. izpustíti, -ím, vb. pf. 1) hinauslassen, loslassen, freilassen, entlassen; i. živino iz hleva, ptiča iz kletke, človeka iz ječe; Noe izpusti krokarja, — nato izpusti goloba, Dalm.; i. iz učenstva, freisprechen, Cig.; iz službe i., aus dem Dienste entlassen, Levst. (Cest.); fahren lassen: vrv iz rok i.; žrebelj je izpustil, = ne drži več; vodo iz ribnika i., abfließen lassen; vino iz soda i., den Wein ausfließen lassen; — hervorbrechen lassen: žarke i., ausstrahlen, Cig.; svit se je izpustil, es graut, es tagt, C.; jok i., zu weinen anfangen, Ravn.- Valj. (Rad); — 2) i. se, ausbrechen, ausfahren (von Ausschlägen), Cig.; nekaj se mu je izpustilo po obrazu, er hat im Gesichte einen Ausschlag bekommen, jvzhŠt.; — 3) i., auslassen, weglassen: i. besedo; vorüber gehen lassen; ne izpusti nobene veselice, er versäumt keine Unterhaltung.
8222. izpuščȃj, m. der Ausschlag, Mur., Cig., Jan., C., DZ.; čeljustni i., das Rankkorn (weiße Bläschen im Maul der Schweine), V.-Cig.
8223. izpužínati, -am, vb. pf. das Kerngehäuse entfernen: i. jabolko, Polj.
8224. izrȃstək, -tka, m. der Auswuchs, Mur., Cig., Jan., C.; nadočni i. pri jelenovem rogovju, der Augenspross, Cig.; das Wasserreis, Cig.; izrastke delati, unnütze Schösslinge treiben, Cig.; njegovi lasje so kakor palmovega drevesa izrastki, črni kakor vran, Škrinj.- Valj. (Rad).
8225. 2. izredíti, -ím, vb. pf. 1) wohlgenährt machen, i. se, zu Fleische kommen, dick, feist werden; nekoliko se je izredil doma; od dobrih besedi se nihče ne izredi, Met.; — 2) = zrediti (vzrediti), Jan., Cig. (T.).
8226. izrèk, -rę́ka, m. 1) das Ausgesprochene, der Ausspruch, Mur., Cig., Jan., Ravn., nk.; modri izreki, Sinnsprüche, Cig.; i. porotnikov, der Wahrspruch der Geschwornen, Cig.; — der Satz (in der Logik), Cig.; — 2) = izreka 2), Cig.
8227. izrẹzljávati, -ȃm, vb. impf. ad izrezljati; ausschnitzeln; kovan denar i., kräuseln, Cig.
8228. izríniti, -rı̑nem, vb. pf. herausschieben, ausdrängen; i. se, heraustreten; možgani so se mu izrinili skozi rano v črepinji, Let.; — izrinjen, höckerig, V.-Cig.; — i. se, ausschlagen, ausfahren, ausbrechen (vom Hautausschlag), Cig., C.; gobe so se mu izrinile na čelu, Dalm.; ogrci, mozoli, mehurci so se izrinili, Erj. (Torb.); izrinilo se mi je, ich habe einen Ausschlag bekommen, vzhŠt.; koža se mi je izrinila, ich habe einen Hautausschlag bekommen, (izbrinila) Goriš.)- Erj. (Torb.).
8229. izríti, -rı̑jem, vb. pf. 1) herauswühlen; i. kost, korenino; — 2) aufwühlen: svinje so njivo izrile; — ausgraben ( z. B. in Kupfer), Jan.
8230. izročíti, -ím, vb. pf. aushändigen, einhändigen, ausliefern; pismo, pozdravljenje i., einen Brief, einen Gruß bestellen; izgotovljeno delo i., die Arbeit liefern, Cig., Jan.; überreichen, übergeben; prošnjo i., ein Gesuch präsentieren; i. koga pravici, jemanden den Händen der Gerechtigkeit überliefern, Jan.; — i. komu kaj, testieren, C.; — izročeno področje, übertragener Wirkungskreis, Levst. (Nauk), nk.; — etwas treuen Händen übergeben, anvertrauen; v hrambo komu kaj i.; Bogu dušo i.; Bogu se i.; Valovom se 'zročimo, Preš.; — preisgeben, Cig.; i. vojakom mesto na plenjenje, den Soldaten eine Stadt preisgeben, Cig.; i. zasmehovanju, Cig.
8231. izrosíti, -ím, vb. pf. genügend rösten: konoplje so izrošene, t. j. od rose omlajene, da se morejo treti, Dol.
8232. izrožíti se, -ím se, vb. pf. die Hörner abstoßen, Erj. (Torb.).
8233. izrúžiti, * -im, vb. pf. aushülsen, Z.; i. fižol, die Fisolen schälen, i. vso koruzo, allen Mais entkörnen, jvzhŠt.
8234. izrváti, -rújem, vb. pf. ausraufen; i. drevesce s koreninami; i. zob, einen Zahn ausbrechen, Cig.; — i. se, sich losreißen, sich entwinden, Cig.; — (pomni: praes. izrvem ["izreve"] Dict.; prim. stsl. rъvą).
8235. izsadíti, -ím, vb. pf. (ein Werkzeug) vom Stiele ablösen, C., Z.; i. se, sich vom Stiele ablösen, Z.; — verrenken, C.; i. se, sich die Glieder verrenken, Z.; vsega se je izsadil, ko je s črešnje pal, C.
8236. izsəhníti, -sáhnem, vb. pf. austrocknen ( intr.); naše kosti so se "izsahle", Dalm.; prim. Cv. VIII. 8.
8237. izsẹkávati, -am, vb. impf. ad izsekati, = izsekovati.
8238. izsę̑łəc, -łca, m. der Auswanderer, Cig. (T.), ZgD.; ogrski Slovenci so izselci (Emigranten), Navr. (Kop. sp.).
8239. izsíliti, -sı̑lim, vb. pf. abdringen, abnöthigen, erpressen; nič se ne da iz njega izsiliti, Cig.; i. komu kaj, jemandem etwas abpressen, Cig.
8240. izsladkáti, -ȃm, vb. pf. erschmeicheln: i. iz koga kaj, Cig.
8241. izslúžiti, -im, vb. pf. 1) = doslužiti, ausdienen, Mur.; — = odslužiti, abverdienen: i. s tlako, durch Frohndienst entgelten, Cig.; — 2) i. se, durch den Dienst seine Kräfte erschöpfen, Cig.; vojak se je izslužil, C.
8242. izsmȃjati, -am, vb. impf. ad izsmoditi; ausflammen: i. puško, Cig.
8243. izsmodíti, -ím, vb. pf. ausflammen: i. puško, Cig.
8244. izsnováti, -snújem, vb. pf. 1) = snovanje končati; — 2) ausführen, entwickeln, C., M.; — 3) i. se, sich herauswinden: i. se iz mreže, C.
8245. izsrẹ́bati, -bam, -bljem, vb. pf. ausschlürfen, vse mleko izsrebati iz posode.
8246. izstrádati, -am, vb. pf. aushungern; lakota bo deželo izstradala, Jap.- C.; — i. se, sich abhungern, Cig.; izstradan, ausgehungert: izstradan človek, jvzhŠt.
8247. izstrahováti, -ȗjem, vb. pf. durch Schrecken erlangen: denar iz koga i., jemandem Geld abschrecken, Cig.
8248. izstrẹlíti, -ím, vb. pf. herausschießen, ausschießen; i. kroglo; — i. komu oko, Cig., Jan.; — i. puško, ein Gewehr ausschießen, Cig.; i. se, sich entladen, Cig.
8249. izstrójiti, * -im, vb. pf. fertig gerben; i. kože.
8250. izštŕkati, -štȓkam, vb. pf. ausspritzen: kravi mleko iz zizka i., C., Z.
8251. iztéči, -téčem, vb. pf. 1) ausfließen, ausrinnen, auslaufen; vino je črez noč izteklo iz soda; kri mu je iztekla, er hat alles Blut vergossen, Cig.; — sich ausrühren (o prosu), Cig.; — ablaufen: ura je iztekla; čas je iztekel; pravda je iztekla; i. se, fällig werden: menica se je iztekla, Cig.; — 2) i. (se), einen Ausgang nehmen; dobro mu je izteklo, C.; vse mu po sreči izteče, Cig.; ni se po godu izteklo, die Sache ist nicht nach Wunsch ausgefallen, Cig.; volitve so se dobro iztekle, C.; in Erfüllung gehen: naj se izteče prerokovanje tvoje, Jurč.
8252. iztę́gniti, -nem, vb. pf. 1) ausstrecken; i. roko, vrat; iztegnjen nož, ein nicht schließbares Messer, C.; iztegnjen kot, gestreckter Winkel, Cel. (Geom.); i. jezik, die Zunge herausstrecken, etwas ausplauschen: a kdo mu je jezik iztegnil? Jurč.; — i. se, sich ausstrecken; — i. se, verrecken, sterben ( zaničlj.); — = raztegniti, Mur., Cig.; — 2) auslangen: s tem premoženjem ne iztegnem, C.
8253. iztəkníti, ** -táknem, vb. pf. 1) ausstechen; oči komu i., mozeg iz kosti i., Z.; — 2) etwas, was in einer Sache steckt, herausnehmen, BlKr.- M.; — ausstöbern, ausfindig machen; vsako reč iztakne; i. jo, übel ankommen; nekaj je izteknil, es ist ihm etwas (Unangenehmes) widerfahren, jvzhŠt.; — 3) abstecken, traçieren, Cig. (T.); — 4) hervorheben, Jan., h. t.- Cig. (T.); — iztaknjen kot, ausspringender Winkel ( math.), h. t.- Cig. (T.).
8254. iztẹ́pati, -tẹ̑pam, -pljem, vb. impf. ad iztepsti; ausschlagen, ausstäupen, ausklopfen; i. prah iz obleke, i. obleko; i. zrnje iz snopov, snope i.; herausschütteln, ausbeuteln, Mur.
8255. iztepı̑, f. pl. slabša slama, ki se iztepe, kadar škopnike delajo, ter poveže v iztepnike, Polj.
8256. iztíkati, -tı̑kam, -čem, vb. impf. ad iztekniti; 1) ausstechen: i. oči; — 2) stöbern; po vseh kotih iztikati; otroci radi iztikajo po kuhinjah, Erj. (Izb. sp.); — 3) abstecken, traçieren, Cig. (T.); — 4) hervorheben, h. t.- Cig. (T.).
8257. iztiskávati, -am, vb. impf. = iztiskovati, herausdrücken.
8258. iztíščati, -ím, vb. pf. durch anhaltendes Drücken herausbringen, hinausdrücken, Mur.; — i. koga, verdrängen, nk.; — i. iz koga kaj, jemandem etwas abdrücken, Cig.
8259. iztláčiti, -tlȃčim, vb. pf. durch Pressen, Drücken herausbringen, erpressen, auspressen; i. mošt iz sadja, Pirc; — solze i., Thränen erzwingen, C.; težko i. kako besedo iz koga, jvzhŠt.; mit dem Treten ( z. B. der Trauben) fertig werden: vse grozdje smo iztlačili.
8260. iztǫ́čən, -čna, adj. 1) Ausfluss-: iztočni kot, der Ausflusswinkel, Žnid.; — 2) = vzhoden, Jan.; ( hs.); — 3) iztočni greh = izvirni greh, die Erbsünde, ogr.- C.
8261. iztóčiti, -tǫ́čim, vb. pf. 1) vollends ausschenken; vino i. iz steklenice, iz soda; — entströmen machen: ta misel mi grobo solz iztoči, C.; kri komu i., jemanden entbluten, Cig.; — 2) ausdrechseln, Cig.
8262. iztòk, -tǫ́ka, m. 1) der Ausfluss, der Abfluss, Cig., Jan., Cig. (T.), C.; iztoki tvoje štirne, Škrinj.- Valj. (Rad); die Mündung eines Flusses, Mur., Cig., Jan.; i. Morave v Donavo, Navr. (Kop. sp.); — die Emanation, Cig., Jan.; — 2) der Osten, Cig., Jan., nk.; ( hs.).
8263. 2. iztrápiti, -trȃpim, vb. pf. i. komu glavo, um, den Kopf verrücken, Cig.; — prim. trap.
8264. iztŕgati, -tȓgam, vb. pf. (her)ausreißen, entreißen; palico komu iz rok i.; — i. se, sich entreißen, entwinden, Cig.
8265. iztrpínčiti, -ı̑nčim, vb. pf. 1) durch Quälen erlangen, erquälen: i. kaj iz koga, Cig.; — 2) ausquälen, ausmartern: i. koga, Cig., M.
8266. iztrúpiti, -im, vb. pf. = razbiti, obrabiti; črevlje i., Erj. (Torb.).
8267. iztŕžiti, -tȓžim, vb. pf. Geld für die verkaufte Ware bekommen, lösen; dvajset goldinarjev je iztržil; veliko je iztržil, er hat ein gutes Geschäft gemacht; — (die Ware) anbringen: vse sem iztržil.

   7.668 7.768 7.868 7.968 8.068 8.168 8.268 8.368 8.468 8.568  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani