ko (7.068-7.167)

7068. drobtínica, f. dem. drobtina; 1) das Brösel; — drobtinice, gesammelte kleinere Aufsätze, Analekten, Cig.; kleine Notizen in Zeitschriften, nk.; — 2) pl. drobtinice, die Bertramwurz, das Mutterkraut (pyrethrum parthenium), Cig. = materne drobtinice, Medv. (Rok.); — die Raute (ruta), ("ker, kakor pravijo, priraste iz drobtin blagoslovljenega kruha") Fr., SlGor.- C.
7069. drǫ́cati, drǫ̑cam, vb. impf. = drezati, stoßen, stupfen, Erj. (Torb.), BlKr.
7070. drǫ́ga, f. neka riba, C.; (squalius Agassizii), Erj. (Torb.).
7071. drǫ́gati, drǫ̑gam, vb. impf. (mit einer Stange) stoßen, Mur., LjZv.; — prim. dregati.
7072. dromlják, m. če meljemo na dromljak, dobimo slabšo moko, ker ni čista od otrobov, Tolm.- Štrek. (Let.); nam. drobnjak?
7073. drǫ́səlj, -slja, m. = dreselj, dresen, C., ogr.- Raič ( Kol.).
7074. drǫ́zati, drǫ̑zam, vb. impf. 1) stoßen, Erj. (Torb.); grozdje d. = tlačiti, Dol.; — 2) einsinken (im Koth, Schnee), Rez.- C.; sneg se droza, man sinkt im Schnee ein, C.
7075. 1. drǫ̑zga, f. die Maische, Jan., DZ., C.; etwas Zerquetschtes, z. B. Obst, Z.; — der Koth: drozga je, es ist kothig, M.
7076. drǫ̑zgati, -am, vb. impf. maischen, quetschen, etwas Weiches zerdrücken, Cig., Jan., C., Dol.; grozdje d., Cig.; s kolom drozgati kaj, ko>Savinska dol.ko>
7077. drozgovȃłnica, f. der Maischkochapparat, DZ.
7078. drȏžci, m. pl. kar vino skozi veho iz soda izmeče, kadar vre, die Spundhefen, jvzhŠt.
7079. dróževčək, -čka, m. dem. hyp. droževec: kurim si prav pridno s starim, sladnim droževčkom, LjZv.
7080. 2. drǫ́žica, f. neka riba v Ipavi, Erj. (Torb.); — prim. droga, androga.
7081. drpálež, m. der Lastenträger, ( zaničlj.), ko>Ljubljanska ok.ko>
7082. dȓskəc, -əca, m. der Ampfer (rumex pratensis), Erj. (Torb.).
7083. dŕstelj, m. = drstev 2), Erj. (Torb.).
7084. dŕsten, m. = drstelj, Erj. (Torb.).
7085. dŕstəv, -stva, m. 1) der Kalkspath, krystallinischer Tropfstein, Erj. (Torb.), Erj. (Min.); — 2) der Kies (razdrobljeno kamenje, pos. pesek v čiščenje bakrene posode), Erj. (Torb.).
7086. drstníca, f. 1) der Laichfisch, C., Svet. (Rok.); — 2) der Näsling (chondrostoma nasus), Erj. (Torb.).
7087. dȓšč, m. = drskač, dreskač, Erj. (Torb.).
7088. dȓščica, f. der Krammetsvogel (turdus pilaris), Erj. (Torb.).
7089. drtjè, n. 1) das Reißen, C.; — das Schinden, Cig.; — das Quälen, Valj. (Rad); — 2) das Grimmen, die Kolik, Meg., Dict.; drtje imeti, Dalm.
7090. drȗg, adj. 1) ein anderer: druge vere, druge narodnosti biti, einem anderen Glauben, einer anderen Nationalität angehören; kdo drug? wer anders? nekaj drugega (druzega), etwas anderes; drug pot, drug krat, ein anderes Mal; druge pomoči ni, es gibt kein anderes Mittel; drug veter je potegnil, das Blatt hat sich gewendet; ni druzega, kakor (nego) laž, es sind lauter Lügen; ves drug si, du hast dich ganz geändert; med drugimi rečmi, med drugim, poleg (zraven) drugega, unter anderem; (govori se nav. drugi, kjer bi se pričakovalo: drug, n. pr. nihče drugi); — 2) drúgi, der andere; z druge strani (plati), andererseits; drug drugemu, einer dem andern, (tudi: eden drugemu); drug za drugim, einer nach dem andern; drugo (eno) k drugemu, im Durchschnitte gerechnet, Cig., Šol., Svet. (Rok.); — 3) drúgi, der zweite; drugo oranje, druga kop; druga setev, die Nachsaat, Cig.; druga žlindra, die Krätzschlacke, Cig.; druga vzmnož, das Quadrat ( math.), Cig. (T.); — drugi člen, der Nachsatz ( math.), Cig. (T.); — drugi dan, teden, am folgenden Tage, in der folgenden Woche; v drugo, zum zweitenmale; — (po Škrabcu [ Cv.] 'drugi' nima nedoločne oblike).
7091. drugle, adv., C., pogl. drugde; ( prim. "drgli", Polj., "drgle", Goriš.]).
7092. drugọ̑č, adv. 1) zum zweitenmale, ein anderesmal wieder; — 2) = k letu, ob letu, Ip.- Erj. (Torb.).
7093. drugǫ̑dleh, adv., nam. drugod, ko>pri Idrijiko>.
7094. drugorǫ́dən, -dna, adj. einer anderen Nation angehörig, Raič (Slov.); drugorodni del škofije, Cv.; — fremdartig, Cig.
7095. drugováti, -ȗjem, vb. impf. 1) Gesellschaft leisten, verkehren, nk.; prijazno se s kom d., LjZv.; — 2) Brautführer sein, Cig., Jan., M.
7096. drúščina, f. die Gesellschaft; v druščini se je pomenkovala nesramno, LjZv.; druščino komu delati, jemandem Gesellschaft leisten, Svet. (Rok.).
7097. drȗštvọ, n. 1) (po hs.) die Gesellschaft, der Verein, Cig., Jan., nk.; politično d., trgovsko d., pravniško d., nk.; — 2) = druščina, Mur., Cig., Jan., kajk.- Valj. (Rad).
7098. drȗzgati, -am, vb. impf. (etwas Weiches) zerdrücken, quetschen, Mik., Dol., Št.; — konj po koritu druzga (nagt), Gor.- Mik.; — pogl. drozgati.
7099. drȗžba, f. 1) = druščina, die Gesellschaft; vesela d., lustige Gesellschaft; — verska d., eine Glaubensgesellschaft, nk.; — die Gemeinschaft, Mur., Cig., Jan.; d. zakonska, d. svetnikov, Cig.; — 2) = društvo 1), die Gesellschaft, der Verein, Cig., Jan.; kmetijska družba, die Ackerbaugesellschaft; delničarska d., die Actiengesellschaft, DZ.; bankovna d., die Bankgesellschaft, DZ.; — tudi: družbà, Kr.- Valj. (Rad).
7100. drȗže, -eta, n. 1) der Genosse, der Gefährte, Cig., Jan., Mik.; — 2) der Brautführer, C.; der Begleiter der Brautjungfer, C.; — 3) der Ehegenoss, Cig., C.; = zakonski mož ali žena, Dict.; očaki so za svoja zakonska družeta ino otroke iz srca žalovali, Trub.; ona je tvoje druže, Dalm.; Preljubo moje druže, Npes.-Vraz; zakonski so s svojimi družeti plesali, Kres; — tudi m.: Si prišel, druže pravi moj? Npes.- Vod. (Pes.); Ladin druže, Vod. (Pes.).
7101. drúženje, n. die Gesellung, Cig.; d. s kom, der Umgang, Cig.
7102. družíca, f. 1) die Gefährtin, die Gesellschafterin, Mur., Cig., Jan., Dalm.; — zakonska d., die Ehegenossin, Mur., Cig.; — 2) die Begleiterin der Braut, die Brautjungfer, die Kranzeljungfer; družice in drugovi, Škrinj.
7103. družína, f. 1) die Hausgenossen, Mur., Cig.; — 2) die Familie; veliko družino imeti; za družino skrbeti; — 3) das Gesinde, die Dienerschaft; veliko družine imeti; z družino jesti, mit den Leuten essen; devetero družine, neun Dienstboten, Cig.; družina mu je nezvesta; pa tudi: družina so mu nezvesti, Met.- Mik.
7104. drúžiti, drȗžim, vb. impf. gesellen, vereinigen, verbinden, Mur., Cig., Jan.; s seboj d., involvieren, Levst. (Pril.); — d. se s kom, mit jemandem Umgang haben; volk se z volkom druži, gleich u. gleich gesellt sich gern, Cig.; d. se telesno, sich begatten, Cig., Jan.; — d. se z lenobo = len biti, Vrt.
7105. družjè, n. = druže: zakonsko družje, Levst. (Pril.); Žena je družje vmorila, Npes.- Kres.
7106. drvȃjsati, -am, vb. impf. = dreviti, Jurč.; konje d., Dol.; ( nam. drevajsati).
7107. drvę́ka, f. neko jabolko, Dol.- Erj. (Torb.).
7108. drvẹ́nka, f. = drevenka, der Metzen (eigentl. hölzernes Maß), Mik.; (pol vagana, ko>Ormožko>).
7109. drvníca, f. 1) die große Holzhacke mit langem Stiel, C., BlKr., Gor., Gor., DSv.
7110. dŕvọ, n. das Holzscheit, der Prügel, vzhŠt.- C.; nav. pl. dŕva, das Brennholz; drva sekati, Holz hacken; v drva iti, um Holz in den Wald gehen, Vrt.; tudi: drvȃ, Gor.- Valj. (Rad); — (drvọ̑ nam. drẹvọ̑, i. dr.).
7111. drvorẹ̀z, -rẹ́za, m. = lesorez, Navr. (Kop. sp.).
7112. drvotòn, -tǫ́na, m. der Platz, wo Holz gespalten wird, die Holzlege, C., Valj. (Rad); (drvóton), Mur.; (drvotan), ogr.- Raič ( Nkol.).
7113. držȃnje, n. 1) das Halten; napačno d. života, peresa (pri pisanju), ogr.- Valj. (Rad); — 2) die Räumigkeit, die Capacität (eines Gefäßes), Cig. (T.); do polnega držanja napolnjen, DZ.; — 3) = dežela, država, ogr.- C.; šel je v daleko držanje, Cig.; — 4) die Haltung, die Geberden, Cig., C.; die Aufführung, das Benehmen, ogr.- C.
7114. držáti, * -ím, vb. impf. 1) halten; klobuk v rokah d.; d. otroka v naročju; koga za roko d., jemand an der Hand halten; za drevo d., Pflughalter sein, Cig.; konja za brzdo, moža za besedo držijo, das Pferd nimmt man beim Zaum, den Mann beim Wort, Z.; d. kaj kvišku, proč, k očem, pod nos, etwas in die Höhe, weg, vor das Gesicht, vor die Nase halten; ne d. križem rok, nicht müßig sein; svečo d. umirajočemu, dem Sterbenden das Licht halten; d. komu roko, jemandem die Stange halten, Cig.; v dobrem stanu d. kaj, in gutem Zustande erhalten, nk.; vino v pivnicah d., ogr.- Valj. (Rad); živino pregorko d.; v časti d. in spoštovati koga, Jap.; — abhalten: skupščino d., Valj. ( Glas.); svet, sodbo d., Lašče- Levst. (Rok.); tožbo d., über eine Klage verhandeln, Svet. (Rok.); — führen: dnevnik, zemljiščne knjige d., DZ.; — 2) fest halten (durch Kraftanstrengung, Zwang u. dgl.); držite ga! haltet ihn fest! bolje "drži ga" ko "lovi ga", = besser ein Sperling in der Hand, als eine Taube auf dem Dache; sapo držati, den Athem an sich halten; jeza me v srcu drži, Zorn erfüllt mein Herz, C.; bolezen ga drži v postelji, die Krankheit fesselt ihn ans Bett, Cig.; krč me drži, ich habe den Krampf, Z.; drži me v rami, es zieht mich im Arm, Cig.; — V mladosti vender trdnejše so mrežé, Ki v njih drži nas upa moč golj'fiva, Preš.; v zaporu koga d., im Arrest anhalten, LjZv.; trdo, ostro, na tesnem koga d., jemanden strenge, kurz, in guter Zucht halten; v trdem d., streng halten, Šol.; jezik za zobmi d., die Zunge im Zaume (das Maul) halten; držan, verpflichtet, C.; — parteiisch, interessiert, C.; — 3) aufrecht halten; pijan je, da ga noge ne držé; drži me tvoja desnica, Ravn.; d. red po občini, die Gemeindepolizei handhaben, Levst. (Nauk); d. zapovedi, die Gebote halten (tudi stsl.); d. besedo, das Wort halten (tudi rus.); oni ne drže pravde (= pravice), Dalm.; — 4) halten (= nicht lassen); mora vodo d., es muss wasserdicht sein; papir črnila ne drži, das Papier schlägt durch, fließt, Cig.; d. barvo, die Farbe behalten, Cig.; d. glas, den Ton halten, aushalten, Cig., Šol.; led, sren drži, das Eis, die Schneedecke hält, Cig.; maček ne drži, der Anker ist los, Cig.; posoda ne drži, = pušča; sod drži kakor jajce, Z.; zdaj bo držalo, jetzt wird es halten (= zdaj je dosti trdno pribito, privezano itd.); vzroki niso držali, die Begründung war nicht stichhältig, Cig.; — mraz, jug drži, die Kälte, der Südwind hält an, Cig.; to vreme bo držalo ves mesec, Tolm.- Štrek. (Let.); — halten, fassen; sod drži deset veder; — 5) die Richtung haben, führen: kam drži pot, cesta, steza? dveri drže na vrt, Cig.; d. v kako mer, streichen (vom Erzgange), Cig. (T.); ruda drži naprej, das Erz setzt an, Cig.; laufen (o črtah), Cig. (T.); — sich erstrecken: moja njiva drži do —, Svet. (Rok.); — 6) d. se za kaj, sich an etwas anhalten; d. se za vejo; — d. se česa (koga), an etwas (jemandem) haften, kleben, hangen: smola se drži obleke; — še se ga drži moč, er ist noch bei Kräften, Cig.; ta napaka se ga bo držala, dokler bo živ, dieser Fehler wird ihm sein Lebenlang anhaften, Cig.; berača se palica drži, der Bettler legt den Bettelstab nicht ab, Z.; cerkvenega imenja se dolžnosti drže, Verpflichtungen haften auf dem kirchlichen Vermögen, DZ.; — d. se koga, sich an jemanden anhängen: drži se ga kakor smola, kakor klop; d. se česa kakor pijanec plota, = an einer Sache fest hangen, Cig.; — an etwas festhalten; d. se starih navad, starega kopita; bei etwas bleiben, verharren: vina, dela d. se; — sich an etwas halten, sich nach etwas richten; d. se steze, Bahn halten, Cig.; d. se sledu, der Spur nachgehen; d. se ukazov, die Verordnungen befolgen; človeku gre, da se postav drži, katere mu piše Bog, Ravn.; d. se resnice, der Wahrheit treu bleiben; d. se svojih besedi, Levst. (Zb. sp.); držeč se ukaza, kraft der Verordnung, Cig.; — sich behaupten, standhalten: trdnjava se drži; — sich halten: to sadje se dolgo drži; držeč, haltbar, Cig., Jan.; res je bolj rezno (vino), pa bo tudi bolj držeče, Levst. (Zb. sp.); — 7) d. se, eine Haltung beobachten: d. se po koncu, sich aufrecht halten; — eine Miene machen; kislo se d., ein saures Gesicht machen; na smeh, na jok se d., eine weinerliche, lächelnde Miene machen; drži se, kakor da ne bi znal pet šteti; — sich benehmen, sich verhalten; junaško, moško se d., sich heldenmüthig, männlich benehmen; krotko in pohlevno se d., Kast.
7115. državljȃnski, adj. staatsbürgerlich, Staatsbürger-, Cig., Jan., nk.; d. zakonik, das bürgerliche Gesetzbuch, Cig., nk.
7116. duhovína, f. das Gespenst, C., Krelj; — kadar ris (= volkodlak) spi, gre njegova duhovina drugemu spečemu kri sesat, Nov.; ( m. pred "ednim" duhovino, Krelj).
7117. duhǫ̑vščnica, * f. = duhovsko semenišče, das Priesterseminar, Mur., Cig., Jan., Slom., ZgD., nk.
7118. dȗkla, f. neka posoda za mleko, Št.- Valj. (Rad); — prim. dukelj.
7119. dȗləc, -lca, m. 1) das Mundstück an Blasinstrumenten, Mur., Jan.; — 2) der Gießschnabel an Gefäßen, Cig., M., SlGor.; — das Ende des Flaschenhalses, Dol., jvzhŠt.; — 3) der vor Unwillen zusammengezogene Mund: d. delati, na d. se držati, C., Z., jvzhŠt.; (l se ne izgovarja kakor ł).
7120. dúliti, -im, vb. impf. röhrenförmig machen, C.; klobuk d., dulo delati klobuku, den Hut fäusten, Cig.; — d. se, anschwellen: kruh se duli, Št.- C.; — deska se duli, das Brett wirft sich, C.; — slive se dulijo (kadar v roge gredo), Fr.- C.; — d. se = dulec delati, C.; prim. dulec 3).
7121. dúlọ, n. der Hutkopf (= štula), Cig., Dol., BlKr.; daj mi črešenj v dulo, Z.
7122. dúnajica, f. neko jabolko, Tolm., GBrda- Erj. (Torb.).
7123. dúnavče, n. neko jabolko, Erj. (Torb.).
7124. dúnavka, f. neko jabolko, Erj. (Torb.).
7125. dȗncanje, n. das Stoßen, tako se imenuje tudi neka otročja igra, Lašče- Levst. (M.).
7126. dúniti, dȗnem, vb. pf. stoßen: sapa v mene dune, ein Windstoß trifft mich, Z., Vest.; — einen Knuff versetzen; d. koga s pestjo; s palico d. koga, Vest.
7127. dȗnka, f. deklica, ki sesa prst, Erj. (Torb.).
7128. 2. dȗnkati, -am, vb. impf. prst sesati, Erj. (Torb.).
7129. dūplika, * f. odgovor na repliko, die Duplik.
7130. dȗplje, n. die Baumhöhle, Cig., Rez.- Mik.; kolno d., die Radbüchse, Habd.- Mik.
7131. dúplọ, n. die Höhlung, Cig. (T.); die Baumhöhle, Cig., Rib.- Mik., Št., Gor.; drugi ptiči so po duplih skriti, Zv.; — die Erd- oder Felsenhöhle, C.; d. v pečevju, Dict.; — das Aschenloch unter dem Herde, C.
7132. dúr, adj. scheu, Ravn.- Cig.; wild, menschenscheu, Lašče- Levst. (Rok.); dure zveri, scheue, wilde Thiere, Z.; Neudelan jezik vsak Dur pastuh je, srep divjak, Levst. (Zb. sp.); — prim. slovaško: durný, scheu.
7133. dúra, f. neumen človek, Cig., Jan.
7134. dúri, f. pl. 1) die Thüre, das Thor; — 2) der Pressdeckel, (dveri) C.; — 3) = veha, C.
7135. duríti, -ím, vb. impf. 1) verhasst, ekelhaft machen: d. koga komu, Hal.- C.; — d. se, ekeln, ekelhaft sein: jed se mu duri, ogr.- C., kajk.- Valj. (Rad); — 2) verabscheuen, verachten, C.; Koga (= kogar) sem najbolj durila, Toga (= tega) sem si dnes dobila, Npes.-Vraz.
7136. dȗrkanje, n. das Stoßen, das Rütteln: d. kol, ogr.- C.
7137. dȗrkati, -am, vb. impf. stoßen, rütteln (o kolih), ogr.- C.; proč d. koga, fortstoßen, BlKr.; — prim. durniti.
7138. dúša, * f. 1) die Seele; človek je iz duše in telesa; pri moji duši! bei meiner Seele! tudi: pri moji krščeni duši! Št.; na mojo dušo, LjZv.; v dušo ginjen, innig gerührt, Cig.; iz vse duše, aus dem Grunde des Herzens, Cig.; — duša moja! ljuba duša! mein Herzchen! mein Lieber, meine Liebe! živa d. ne ve, keine Seele weiß es; vsaka živa (ali: krščena) d., jedermann, Št.- C.; dobra d., eine gute Seele; poštena duša, eine ehrliche Haut; dober je, kakor duša, Notr.; duša je, er hat Gemüth, Cig. (T.); — mesto šteje 30.000 duš (= Einwohner); — 2) der Lampendocht; — 3) die eingenähte Knopfform, Cig., Tolm.- C., Dol.; — 4) die Nadel in dem Schützen der Weber und Tuchmacher, Cig., BlKr.- M.; — 5) der Dorn im Schlüsselloch, Cig.; — 6) die Federseele, h. t.- Cig. (T.); — 7) das Mark in den Früchten, Jan.; — 8) der Bügeleisenstahl, Štrek., Goriš.; — 9) krompir za saditev, kateremu so tiste dele obrezali, ki imajo klice, pokvarjen (zadušen), Dol.; — 10) babja duša = babja dušica, der Quendel, der Thymian (thymus serpyllum), Fr., vzhŠt.- C.
7139. dȗščev, adj. = dušikov: duščeva okislina ( chem.), die Untersalpetersäure, Cig. (T.).
7140. dȗšək, -ška, m. 1) der Athemzug, Cig., Jan., M.; d. mi jemlje, zapira, es benimmt mir den Athem, Z.; — der Zug: na en d., na dva duška (izpiti), in einem Zuge, in zwei Zügen; tudi: v enem dušku, Z.; — 2) eine Oeffnung zum Ausströmen der Luft, der Gase: sod nima duška, das Fass hat keine Luft; sodu duška dati, t. j. veho mu odbiti; — das Luftloch, das Zugloch, Mur., Cig.; kletni dušek, Nov.; — der Ventilator, Cig.; das Dampfloch, Cig.; — dež se je ulil, kakor bi mu bili vsi duški odprti, (als wenn alle Schleusen des Himmels geöffnet wären), Vrt., na vse duške delati, mit aller Kraft, SlN.; vlekel je na vse duške iz pipice, Jurč.; začel je piti na vse duške, Jurč.; d. dati krvi, dem Blute Luft machen (= puščati), V.-Cig.; duška dati nevolji, jezi itd., dem Unwillen, dem Zorne freien Lauf lassen, nk.; dušek bolesti odpreti, Zv.; — 3) der Einschlag im Weine, V.-Cig.; — 4) = rilec, V.-Cig.; — 5) materini d. = materina dušica, (materni d.) Cig., Jan.
7141. dušı̑łnik, m. der Kohlendämpfer, Cig.
7142. dȗška, f. 1) der Athem, C., Mik.; nemam duške ( n. pr. po hitrem teku), človek smrdljive duške, vzhŠt.- C.; — der Zug: na eno duško izpiti, in einem Athem austrinken, vzhŠt.- C.; — 2) das Luftloch, Mur., Cig., C.; — 3) pl. duške, die Geburtswehen, C., Mik., Valj. (Rad); — 4) duška, neka hruška, Ip.- Erj. (Torb.).
7143. dušníca, f. 1) das Athemloch, C.; suhozemske živali dihajo s pljuči ali pa z dušnicami, Erj. ( LjZv.); — 2) das Luftloch, C., Z.; — "luknja pri sadni sušilnici", (dȗšnica) Erj. (Torb.).
7144. dúzniti, dȗznem, vb. pf. einen Stoß geben, Z.; dobro d. koga, Levst. (Zb. sp.).
7145. dvájščica, f. = dvajsetica, Mur., C., Mik., ko>Savinska dol.ko>
7146. dvanajstı̑ja, f. gospodarstvo dvanajsterih v občini, ker šteje občinski zbor dvanajst udov, Štrek. (Let.).
7147. dvanajščák, m. = občinski svetovavec (ker šteje občinski zbor dvanajst udov), Štrek. (Let.).
7148. dvoglę́dən, -dna, adj. dvogledni kot, die Parallaxe, Cig. (T.); — po češ.
7149. dvọ̑j, num. distr. 1) zwei; pri substantivih, ki se ali sploh, ali v kakem posebnem pomenu le v pluralu rabijo: dvoje vilice, zwei Gabeln; dvoje škornje si dati napraviti, zwei Paar Stiefel; tudi substantivno: dvoje; dvoje vilic; — pri substantivih, pri katerih si mislimo kako pripadajoče mnoštvo: dvoje snubce je imela (vsak snubec je imel svoje spremljevavce); — 2) die zwei; o določenih skupaj spadajočih osebah ali rečeh: pet hlebcev kruha sem prinesel, dvoje manjših daj otrokom, die zwei kleineren Laibe; dvoje volov, das Ochsenpaar, C.; — 3) zwei; ako hočemo povedati, da sta predmeta različna po spolu, starosti itd.: vzel je v ladjo vsake živali dvoje, von jeder Thiergattung ein Männchen und ein Weibchen; dvoje telet ( n. pr. teliček in telica); dvoje Judov (mož in žena, mož in otrok ali žena in otrok, toda: dva Juda, zwei jüdische Männer); — 4) zweierlei; dvoji otroci (od dveh očetov ali dveh mater); dvoje vino; — 5) zwei, zweifach, pri abstraktnih substantivih: dvojo krivico dela, er begeht ein zweifaches Unrecht; dvoja žalost, Dalm.; — 6) ako šteti predmet ni imenovan: zwei Dinge, Theile u. dgl.; dvoje h krati loviti, nach zwei Dingen zugleich streben, Cig.; na dvoje razdeliti, in zwei Theile theilen; na dvoje iti, auseinander gehen, Z.; eno uro sva na dvoje, wir sind eine Stunde von einander entfernt, M.; bila sta uže dolgo na dvoje, sie hatten sich schon vor langer Zeit zertragen, Jurč.; — 7) dvoje = dva, dve; Se dvoje kit mu dol' obes', Npes.-K.; — prim. četver.
7150. dvọ̑jən, -jna, adj. 1) zweifach, doppelt, Doppel-; dvojna vrata, die Doppelthür; dvojno vprašanje, die Doppelfrage, Cig. (T.); dvojne korenike, gepaarte Radicale ( chem.), Cig. (T.); tudi: dvójən; — 2) zweifelhaft, ogr.- C., nk.
7151. dvojezı̑čnik, m. 1) der Doppelzüngler, Cig.; besede dvojezičnika so kakor nedolžne, Škrinj.; — 2) der zwei Sprachen Redende, Navr. (Kop. sp.).
7152. dvokìs, -kísa, m. das Dioxyd: ogljikov d., das Kohlendioxyd, Sen. (Fiz.).
7153. dvòr, dvóra, m. der Hof; gospodski dvor, der Herrenhof, Jan.; — cesarski dvor, der kaiserliche Hof; — sodni dvor, der Gerichtshof, DZ.; upravni sodni d., der Verwaltungsgerichtshof, DZ.; — nebeški dvor, neko zvezdje, v katerem so zvezde v krog postavljene, Pjk. (Črt. 259.).
7154. dvoríti, -ím, vb. impf. bedienen, aufwarten, Cig., Jan.; prijatelju d., den Freund bedienen, ogr.- C.; d. koga, Cig.; — hs.
7155. dvǫ̑rnik, m. 1) der Höfling, der Hofdienstmann, Cig.; kralj in njegovi dvorniki, vse svoje dvornike je povabil, Ravn.; — 2) der Hofmeister, der Haushälter, Meg., Dict., Dalm.; kraljevski d., Krelj; kraljev d., Ravn.; — der Oberknecht: kadar veliko hlapcev imajo, ednega izmej njih izvole in postave za dvornika ali "šafarja", Krelj; — 3) der Bediener, ogr.- C., — tudi: dvorník, Dict., pos. v poslednjem pomenu, Valj. (Rad).
7156. dvorǫ̑žnik, m. = kozel, Zv.
7157. dvovprę́žən, -žna, adj. zweispännig, nk.; dvovprežna kočija, LjZv.
7158. dvȓst, -ı̑, f. neka riba (abramis vimbra), Erj. (Torb.).
7159. édən, (pred substantivi: èn, Mik., Levst. [Sl. Spr.]), éna, éno, gen. énega, éne, num. 1) einer, ein; eden izmed vas, vas eden, einer von euch; eden čita, drugi piše, tretji spi; dvoje škornje imam, pa le en klobuk; ene škarje, ene rokavice, eine Schere, ein Paar Handschuhe; šteje se: eden, dva, tri itd., ali: ena, dve, tri itd., eins, zwei, drei u. s. w.; po eden, je einer; eden za drugim, einer nach dem andern; oba eno godeta, beide sind von einem Schlage, Met.; ob enem, zugleich; v eno mer, in einemfort (tudi: v enomer); prim. ona ne spi vse v eno, Hip. (Orb.); — 2) pl. eni, einige, etliche; eni ter eni, hie und da einige; eni pravijo da, drugi da ne; ena dva, enih pet = kaka dva, kakih pet, etliche zwei, fünf; ene krate (krati), etlichemale; — 3) kot nedoločen členek (ein); en volovski voz, en duhovni, Cv.; (novejša književna slovenščina se ga ogiblje); — edna, edno, Mur., Jan. (Slovn.) in tu in tam v knjigah, starejših in novejših; poudarjeno tudi "eden" pred substantivi: pred Bogom je tisoče let kakor eden dan, Krelj; ena vera, eden krst, Schönl.; eden krivičen vinar deset pravičnih sne, Npreg.- Jan. (Slovn.); — prim. jeden.
7160. edníca, f. 1) der Einser, Mur., Jan.; der Einer, (jednica) Cel. (Ar.); — 2) ednice, die Unionen ( math.), Cig. (T.); — die Einheit: dolgostna e., die Längeneinheit, Cig. (T.); davkovna, colna e., die Steuer-, Verzollungseinheit, DZ.
7161. èj, interj. = eh: ej, vrag, pa že blodi kdo tu okoli, LjZv.; ej, saj je dejal doktor, da se ni bati, LjZv.; traun: ej, da je res, es ist traun wahr! Cig.; ej res! traun! Jan.; — ei! Cig., Jan.
7162. eklekticīzəm, -zma, m. izbiranje raznih modroslovnih naukov iz raznih sistem, der Eklekticismus ( phil.), Cig. (T.).
7163. ekscelēncija, f. odlikovalen naslov, die Excellenz, Jan., nk.; — prim. vzvišenost.
7164. elektrodināmika, f. medsebojno vplivanje električnih tokov, die Elektrodynamik, Cig. (T.).
7165. eminēncija, f. odlikovalen naslov: die Eminenz, Cig., Jan.; — prim. prevzvišenost.
7166. enáčiti, -ȃčim, vb. impf. gleichstellen: e. koga komu, Cig., Jan., Cig. (T.); — gleichmachen, Cig. (T.); smrt nas vse enači, Cig.; — e. se komu, sich jemandem gleichstellen, gleichdünken, Cig.
7167. enák, adj. von einerlei Beschaffenheit, einerlei, gleich; svet je bil vselej enak, Kast.; ni mu enacega, keiner gleicht ihm, ist ihm zu vergleichen, Cig.; enako, auf gleiche Weise.