ko (6.801-6.900)

6801. dǫ̑b, dobı̑, f. 1) die Zeit, kajk.- Valj. (Rad); najprednjo dob, zuerst, Svet. (Rok.); — 2) die Art, die Gattung, ogr.- Valj. (Rad); ene, dvoje dobi, einerlei, zweierlei; greh je dvoje dobi, ogr.- C.; na vsako dob, auf jede Weise, ogr.- C.
6802. dóba, f. 1) eine irgendwie bestimmte Zeit: die rechte Zeit, Mur.; za dobe, v dobi, ob dobi, zur rechten Zeit, Cig.; ( prim. prevdobi, zufrüh, Met.- Mik.;) k dobi, zu rechter Zeit, C.; — die Frist, Cig., Jan., C.; plačilna d., die Verfallszeit, Cig.; — der Zeitraum, die Periode; zlata d., die goldene Zeit; junaška d., das Heldenzeitalter; prehodna d., die Uebergangsperiode, nk.; jesenska d., die Herbstzeit; dnevne dobe, die Tageszeiten, Cig. (T.); — die Phase, Jan.; — die Altersperiode, das Alter: v najlepši dobi, in den besten Jahren, Cig.; človek srednje dobe, ein Mensch von mittleren Jahren, Levst. (Rok.); on je moje dobe = on je moj vrstnik, er ist mein Altersgenosse, Cig., C.; v dobo priti, zu Jahren kommen, Svet. (Rok.); v dobi biti, betagt sein, C.; — die Zeit: do sih dob, bisher, do se dobe, C., Kor.- Jarn. (Rok.); do te dobe, bisher, ogr.- C.; (= tudi: bis hieher, C., Kres); po tej dobi, fürderhin, Meg.; o sej dobi, (osedobi), Navr. (Let.); katero dobo, zu welcher Zeit? Cig.; katere dobe, bisweilen, Guts.; do katerih dob, bis wann? (tudi: wie weit?) C.; v vsako dobo, zu jeder Zeit (= v jutro, o poldne, zvečer), ogr.- C.; — 2) die Art und Weise, ogr.- C.; na to dobo, pri taki dobi, auf diese Art, pri sredni dobi, mittelmäßig, C.; srednjo dobo, so, so, Guts.; v eno dobo, immer gleichmäßig, C.; človek svoje dobe, ein eigenthümlicher Mensch, C.; — prim. dob, f. 2).
6803. dobávljati, -am, vb. impf. 1) erhalten, bekommen, C., Vest., jvzhŠt.; zdravila brezplačno d., Cv.; sam si kruh dobavlja, Fr.- C.; — prim. dobiti; — 2) herbeischaffen, liefern, Cig. (T.), nk.; — prim. dobaviti.
6804. dǫ́bəlj, -blja, adj. fähig, tauglich, Cig., C.; nesi dobelj vrat za soboj zapreti, bist (vor Faulheit) nicht imstande, Lašče- Erj. (Torb.); od pijanosti ni bil toliko dobelj, da bi šel v seno leč, Ig; d. za ženitev, heiratsfähig, Jan.
6805. dǫ́bər, dóbra, adj. gut: = dem Zwecke entsprechend; d. strelec, pešec, guter Schütze, Fußgeher; ti bi bil d. za vojaka, du taugst zum Soldaten; dober biti = porok biti, (gut stehen), Cig., Jan., DZ., Svet. (Rok.), (po nem.); ima dobra ušesa, er hat ein feines Gehör; dober jezik imeti, ein gutes Mundstück haben; dobra ura, eine gute Uhr; dobro biti za kaj, dienlich sein; v dobrem stanu biti, in gutem Zustande sich befinden; suknja je še dobra, der Rock ist noch brauchbar; dober prevodnik ( phys.), guter Leiter, Cig. (T.); — dobro vino, dober kruh, guter Wein, gutes Brot; dobro blago se samo hvali; — = tüchtig, stark; dober kos pota, ein gutes Stück Weges; dobri dve uri, starke zwei Stunden; dva vagona dobre mere, gut gemessen; do dobrega (do dobra), gehörig, tüchtig; do dobra v oblasti imeti jezik, Str.; do dobrega izplačati, in vollem Betrage, Cig. (T.); — dobro, recht, sehr; oba sta bila uže dobro stara, Trub.; moj oče so bili dobro stari, LjZv.; že dobro dolgo let je tega, Jurč.; priletnemu možu je bil kožušek dobro kratek, Jurč.; mraz dobro ni, es ist nicht eben kalt, Polj.; — = günstig: dobro jutro! dober dan! dober večer! dobro srečo! dobro zdravje! dober čas! (pri napivanju, Rib.- Cig.); dobro došel, (došla)! willkommen! nk.; dobra letina, gute Fechsung; dobra kupčija, einträglicher Handel, gutes Geschäft; — dober kup, wohlfeil = v dober kup, Cig. (T.); v dobro zapisati komu, jemandem gut schreiben, DZ., (po nem.); dobra paša, fette Weide, Cig.; — dobro živeti, gut leben; dobro se ti godi, dobro ti je, dir geht es gut; dobro se mi zdi, ich habe meine Freude daran, es ist mir angenehm; dobro mi de, es thut mir wohl, na dobrem biti, gut daran sein; to mi je (hodi) na dobro, das kommt mir zustatten, Z.; — dobra volja, gute Laune; dobre volje biti, gut gelaunt sein, guter Dinge sein; dobre volje mošnje kolje, guter Dinge sein kostet Geld, Cig., Št.; — = sittlich gut: hudo in dobro, das Gute und das Böse; dobro delo, dobro dejanje; na dobrem glasu biti, in gutem Rufe stehen; dobro ime, der gute, ehrliche Name; tvojega starega nimam posebno na dobrem, Jurč.; — = gutmüthig: dober človek, dobra duša, eine gute Seele; — dobra volja, die Geneigtheit; če je tvoja dobra volja, posodi mi, leihe mir gefälligst, jvzhŠt.; iz dobre volje, willig, Cig., Jan.; — wohlgesinnt, wohlgeneigt: dober komu biti; dobri so si, kakor prsti na roki, sie sind sehr verträglich, Cig.; dobra sta si kakor pes in mačka, sie vertragen sich wie Hund und Katze; iz dobra, mit Gutem, in Gutem, ogr.- C.; dober se delati komu, = dobrikati se, Cig., M.
6806. dobẹ́žati, -ím, vb. pf. fliehend gelangen; d. do doma; fliehend erreichen: d. koga.
6807. dobíčək, -čka, m. der Gewinn, der Profit; čisti d., der Reingewinn; za sramotnega dobička voljo, Dalm.; na dobičku biti, profitieren, im Vortheil sein; kakšen d. imaš od tega? was für einen Gewinn hast du davon? prvi dobiček ne gre v mošnjiček, (ali: gre pod kotliček), Npreg.- DSv.
6808. dobı̑čkar, -rja, m. der Gewinnsüchtige, der Speculant, Z., Cig.; posvariti dobičkarja, Navr. (Kop. sp.).
6809. dobı̑tək, -tka, m. 1) = dobiček, Jarn., Mur., Cig., Jan., Mik., Trub.; želeti nepoštenega dobitka, Dalm.; za svojega dobitka in užitka voljo, Krelj; — 2) der Gewinst: vsi teko, ali le eden sam dobitek vzame, Dalm.; prvi, drugi dobitek (pri tekmanju, srečkanju i. t. d.), nk.; tudi: dobítək.
6810. dobíti, -bǫ̑m, (-bǫ̑dem), -bím, vb. pf. bekommen; nikjer denarja ne morem d., ich kann nirgends ein Geld auftreiben; d. komu kaj, jemandem etwas verschaffen; službo d., einen Dienst bekommen; za ženo d., zur Frau bekommen; dobodi si modrega moža, Dalm.- C.; imam d., mein Guthaben beträgt; — gewinnen: jaz sem dobil, vi ste izgubili (pri igri); pravdo, stavo, bitvo d.; — v pest d., in seine Gewalt bekommen; deželo, trdnjavo d., erobern, C.; (mesto je dobito, Dalm.- C.); noč me je dobila, die Nacht hat mich überrascht, C.; — antreffen: dobiti koga doma; ni bilo dobiti zdravnika; — dobiti po glavi, einen Schlag aufs Haupt bekommen; česar je iskal, je dobil; sich zuziehen: bolezen d.; dobil ga je v glavo, er hat sich ein Räuschchen angetrunken; — dlako, lase, zobe d.
6811. dobítje, n. das Bekommen, Cig.
6812. dobívanje, n. das Bekommen; die Gewinnung: d. rude, der Abbau, Cig. (T.); d. vode, der Wasserbezug, Cig.; d. blaga, der Warenbezug, Cig.; — das Gewinnen.
6813. dobívati, -am, vb. impf. ad dobiti; bekommen; tukaj se dobiva, hier ist zu haben; — blago dobivati, die Ware beziehen; — gewinnen: danes dobivam pri igri; siegen, C.; — konj nove zobe dobiva, das Pferd bricht die Zähne, Cig.; dobiva že ledene oči, die Augen fangen ihm an zu brechen, Cig.
6814. dobı̑vəc, -vca, m. der Erlanger: veliko prosnikov malo dobivcev, Z.; — der Gewinner, Cig., Jan., C.; — der Sieger, Cig.
6815. doblebetáti, -etȃm, -ę́čem, vb. pf. mit dem Schwatzen zuende kommen, ausschwatzen, Cig.
6816. dobljénje, n. das Bekommen, die Erlangung, Cig.
6817. doblję̑st, f. die Fähigkeit, Cig., Jan.; — die Hurtigkeit, C., Z.
6818. dǫ́bov, ** adj. eichen; človek, gladek kot dobova skorja, = grob, Met.
6819. dóbra, f. zgodnja, sladka, debela, rumena hruška, Erj. (Torb.).
6820. dobrȃva, f. die Waldung, Mur., Met.; der Hain, Guts., Cig., Jan.; po vseh dobravah in na vseh planinah, Dalm.; nagrabijo si v bukovju listja — skrivaj, kajti dobrava ni njihova, LjZv.; Na robu sed'va Vrh dobrav, Vod. (Pes.).
6821. dǫ́brčək, -čka, adj. ziemlich tüchtig, ziemlich groß: d. deček, ziemlich viel, Mik.; dal mi je dobrčko žita, ko>Krasko>.
6822. dobrẹ́ti, -ím, vb. impf. wohl bekommen, behagen, Cig.; zrak mi tu dobri, Svet. (Rok.); kar komu dobri, Levst. (Zb. sp.).
6823. dȏbrež, m. neko jabolko, Erj. (Torb.).
6824. dobríhati, -am, vb. impf. begütigen, Cig., Jan.; — d. se s kom, mit jemandem sich befreunden, versöhnen, Cig., C.
6825. dobríkati, -am, vb. impf. d. koga, begütigen, Cig., C.; — d. se, freundlich thun; d. se komu, jemandem schmeicheln, Cig., Jan., nk.
6826. dobrodȏšlica, f. die Bewillkommung, Zora; bil je obed na dobrodošlico, v čast mojega prihoda, Jurč.; — der Willkommtrunk, der Willkommbecher, Jan.; dobrodošlico piti, zum Willkommen den Becher leeren: izpil sem dobrodošlico, katero mi je hišni gospodar prinesel na okrožniku s ključem od kleti, Jurč.
6827. dobrọ̑ta, f. 1) die Güte, die gute Qualität, die Trefflichkeit; mlečna d., Nov.; imeti to posebno dobroto, diesen Vorzug haben, Cig.; srednje dobrote, ziemlich gut, Cig.; — 2) die Herzensgüte: sama d. ga je, er ist die Güte selbst; z dobroto pri njem nič ne opraviš, mit Güte richtet man bei ihm nichts aus; dobrota je sirota, t. j. kdor je drugim predober, njemu se dostikrat samemu slabo godi, Npreg.; — za dobroto, als Provision, Dol.; — 3) etwas Gutes: = das Wohl, V.-Cig.; — das Glück: ali misliš, da je to taka dobrota, biti za župana? jvzhŠt.; das Gut, Kast.; dobrot vam bodi! Met.; vse dobrote komu moliti, jemandem alles Gute wünschen, Krelj; posvetne dobrote, die Erdengüter, C.; imeti vse zemeljske dobrote, LjZv.; der Vortheil, Cig.; obče bolnice uživajo to dobroto, da ... Levst. (Nauk); tudi to ima svojo dobroto, auch dies hat sein Gutes, Levst. (Beč.); — die Wohlthat; dobrote, ki smo jih od Boga prejeli; marsikako dobroto mi je storil (izkazal), er hat mir so manche Wohlthat erwiesen; živeti na dobroti, von den Wohlthaten anderer leben, Levst. (Zb. sp.); — eine gute Sache: na mizo natovoriti vsakovrstnih dobrot, LjZv.
6828. dobrotlíka, f. = dobrovita, Erj. (Torb.).
6829. dobrọ̑tovati, -ujem, vb. impf. d. komu = dobrote deliti, Levst. (Zb. sp.).
6830. dobrovǫ́ljən, -ljna, adj. 1) gutwillig, Meg., Guts., Mur., Cig., Jan.; — bereitwillig: kdo je dobrovoljen sam od sebe svojo roko danes Gospodu napolniti? Dalm.; — 2) freiwillig, Meg., Mur., Cig., Jan.; dobrovoljni dar ("ofer"), Dalm.; — 3) gut gelaunt, fröhlich, lustig, Cig., Jan., Šol., M.; krčme, polne dobrovoljnih gostov, Erj. (Izb. sp.).
6831. dobrovǫ́ljiti, -vǫ̑ljim, vb. impf. d. koga, jemanden erfreuen, ihm Vergnügen verschaffen, ogr.- C.; amüsieren, Cig. (T.); — d. se, sich unterhalten, guter Dinge sein, Bas.; najlepše sta se dobrovoljila, če sta bila sama, LjZv.
6832. dǫ́bršən, -šna, adj. ziemlich gut: druščine res nisem imel posebne, še dobršne ne, Jurč.; dušo si dobršno privezati, Jurč.; — ziemlich groß; d. kos svilnatega krila, LjZv.; dobršno število mlinskih koles, Zv.; zna se mu z dobršnim pridom ustavljati, Erj. (Izb. sp.).
6833. dočákati, -čȃkam, vb. pf. den Zweck des Wartens erreichen: tako dolgo sem čakal, da sem ga dočakal, ich wartete so lange, bis er kam; — erleben: kaj sem dočakal na svoje stare dni! visoke starosti dočakati; — dočakati se česa, erleben, Raič ( Let.).
6834. dočakávati, -am, vb. impf. = dočakovati, Habd.
6835. dodẹjáti, dodẹ́nem, vb. pf. 1) hinzufügen, dazu thun; — 2) d. komu, jemandem lästig werden, Dol.- Cig., Cig. (T.), C.; prim. hs. dodijati; ( vb. impf. ne dodenete nedolžni živali, ali pa niste do nikogar trdi? Ravn.); — 3) d. se česa, etwas berühren, C.; — 4) d. si, = prizadeti si: toliko se ( nam. si) je dodejal podložnim veselja napraviti, Ravn.; — prim. dodeti.
6836. dodẹlíti, -ím, vb. pf. 1) mit dem Theilen fertig werden; — 2) (po nem.) zutheilen, zukommen lassen, verleihen: d. komu kaj, Guts., Cig., Jan., M. (in pos. v cerkvenih knjigah).
6837. dodẹ́vati, -am, vb. impf. ad dodejati, dodeti; 1) zulegen, dazuthun; — 2) d. komu, jemandem lästig sein, Vrt.; (— po nem. "zusetzen": dodeval je Jezusu z njim iti, Ravn.).
6838. dodírjati, -am, vb. pf. rennend gelangen: d. do —; rennend erreichen: d. koga.
6839. dodŕčati, -ím, vb. pf. glitschend gelangen; — glitschend erreichen: d. koga.
6840. doglasováti, -ȗjem, vb. pf. mit dem Abstimmen fertig werden; ko vsi volilci doglasujejo, sobald alle Wähler ihre Stimmen abgegeben haben, Levst. (Nauk).
6841. doglę́dati, -glę̑dam, vb. pf. 1) mit dem Auge erreichen; dogledati ne morem te planjave, ich kann die Länge der Fläche nicht absehen, Cig.; — 2) d. se = nagledati se: oko se nikdar do sitosti ne dogleda, Dalm.
6842. dognáti, -žénem, vb. pf. 1) treibend gelangen, erreichen; počasi sem gnal živinče, pa ga nisem mogel do hleva dognati; — visoko jo dognati, es hoch bringen, Cig.; do vrha d., auf die Spitze treiben, M.; — 2) zum Abschluss bringen: pravdo d., den Process durchführen, Cig.; vollenden, ausführen; d. velike reči, C.; — ausmachen: reč je dognana, die Sache ist entschieden, Cig.; ni še dognano, es ist noch nicht ausgemacht, Mur., Cig., Jan., nk.; ergründen, C.
6843. dogovẹ́diti, -vẹ̑dim, vb. pf. 1) zur Einsicht bringen, belehren, Fr.- C.; — d. se, zur Einsicht gelangen, Fr.- C.; dogovediti se česa, einer Sache bewusst werden, etwas einsehen, Vrtov.- C.; = zavedeti se, Mik.; prim. zagovediti se; — 2) d. se, übereinkommen, sich abfinden, Z., Goriš.; (za ta pomen se morda sme primerjati hs. razgovjetan); — prim. Mik. (Et. 69.).
6844. dogọ̑vor, m. die Verabredung, das Uebereinkommen; po dogovoru, verabredetermaßen; die Convention, Cig. (T.), DZ.
6845. dogovoríti, -ím, vb. pf. 1) die Rede beenden, aufhören zu reden; — 2) verabreden; to je bilo vse dogovorjeno; d. kup, den Handel abmachen, Cig.; — d. se, sich verabreden; sich ins Einverständnis setzen; d. se s kom zastran česa; — tudi: dogovóriti.
6846. dohȃjati, * -am, vb. impf. ad doiti; 1) einlangen; pisma, poročila dohajajo; — 2) nachkommen, einholen; ne hodi tako hitro, ne morem te dohajati; — erreichen: skrite se, ker ("ar") vas poguba ("pogübel") dohaja, ogr.- Valj. (Rad); — überkommen: žalost me dohaja, C.; = angehen: to mene dohaja, C.; — 3) gehören: d. komu, C.; d. kam, irgendwohin zuständig sein, C.; — d. se komu, sich für jemanden schicken, ziemen, Mur., Danj.- Mik., vzhŠt.- C.; rabil je odbrano besedo, kakor se dohaja božanskemu nauku, Raič ( Let.); — 4) dohaja mi s čim, ich komme mit einer Sache aus, vzhŠt.- C.; — 5) zuende gehen: hiša dohaja, das Haus wird schlecht, V.-Cig.; živina dohaja, das Vieh geht zugrunde, Cig., C.
6847. dohı̑tək, -tka, m. 1) das Ereilen; — 2) der in der Rennbahn errungene Preis, Mur., V.-Cig.; vsi teko, ali le eden sam dohitek prejme, Schönl.
6848. dohitẹ́ti, -ím, vb. pf. eilend erreichen; Dunaj v noč' in dnevu dohiti, Npes.-K.; d. koga, ereilen, einholen; pri kakem delu koga dohiteti, jvzhŠt.; zamujeno d., das Versäumte nachholen, Cig.
6849. dohòd, * -hǫ́da, m. 1) der Zugang, Jan.; d. svetlobe, der Einfall des Lichtes, Cig.; — 2) die Einholung, Cig., C.; — 3) das Einkommen, die Einkünfte, Cig., Nov.; — 4) = prihod, Cig., Jan., Valj. (Rad).
6850. dohodarína, f. die Einkommensteuer, Cig. (T.), DZ., Levst. (Nauk), nk.
6851. dohǫ̑dək, -dka, m. 1) das Einkommen; kosmati d., der Rohertrag; d. zemljiščni, der Grundertrag; pl. dohodki, das Einkommen, die Einkünfte; — 2) die Steuern, C.; kmetiči žito, denarje ali dohodek prineso, Krelj.
6852. dohodnína, f. die Einkommensteuer, Cig., Jan., Nov., DZ.
6853. dohodnı̑nski, adj. die Einkommensteuer betreffend, C.
6854. doíti, (dǫ́jti), doídem, (dǫ́jdem), došə̀ł, (dóšəł), vb. pf. 1) bis zu einem Ziele gelangen: doiti kolov, = priti do kolov, Vrt.; — einlangen, Cig.; dokler listi ne doido, bis zum Eingang der Briefe, kadar povzetki doido, wenn die Nachnahmen eingegangen sind, DZ.; — 2) einholen, ne moremo ga več doiti; došel sem te; — erreichen, treffen, C.; kar me doide, was mir zufällt, Cig., C.; — widerfahren, Meg.; njim pusti vse dojti, Trub.; — 3) genügen, ausreichen: došlo mi je, es hat mir genügt, ogr.- C.; dojde, če se zveličam, ogr.- Let.; ne dojde mi, es langt nicht, Cig., vzhŠt., C.; — 4) zuende gehen: dnevi so došli, C.; — völlig abnehmen, mož je ves došel, Cig.; — zugrunde gehen: vsa živina je došla, alles Vieh ist abgestanden, Cig.; — 5) (po hs.) = priti, dobro došel, (-šla, -šli, -šle), willkommen, nk.
6855. dojáhati, * -jȃham, -šem, vb. pf. reitend gelangen, erreichen: d. do koga (česa); d. koga, reitend einholen.
6856. dojẹ́sti, -jẹ́m, vb. pf. mit dem Essen fertig werden: učenci so velikonočno jagnje dojedli, Ravn.
6857. dojẹ́zditi, -jẹ̑zdim, vb. pf. reitend gelangen, erreichen; d. do grada; d. koga; d. gradu, Vrt.
6858. dojíti, -ím, vb. impf. 1) säugen; d. otroka, dem Kinde die Brust reichen; — 2) milchen: letos krave slabo dojijo, Mur., Št.; — 3) = molsti, melken: koze, krave d., Mur., Št., BlKr.
6859. dojȗžnik, m. = predjužnik, jed med kosilom in južino, ki se daje mlatičem, koscem, tericam in sploh težakom, Lašče- Erj. (Torb.), Rib.- DSv.; das Vormittagsbrot, Cig.
6860. dokàj, pron. indef. ( indecl.) = veliko, viel, Cig., Jan., C., Kr.; tudi: dọ̑kaj; — iz: kdo ve kaj, Kop.- Mik. (V. Gr. IV. 173.).
6861. dokȃnčati, -am, vb. impf. ad dokončati, kajk.- Valj. (Rad).
6862. dokȃnjati, -am, vb. impf. ad dokoniti; in der Vollendung begriffen sein, Fr.- C.
6863. 1. dokȃpati, -pam, -pljem, vb. impf. ad dokopati; in der Vollendung der Hau begriffen sein, Habd.
6864. dokazoválọ, n. = dokazilo: Cig., Jan.; zapisnik ter vse njegove priloge in drugačna dokazovala, das Protokoll mit den sämmtlichen Beilagen und sonstigen Behelfen, Levst. (Cest.).
6865. doklẹ̑dar, conj. = dokler, Jarn., Kor.- Mik.; Dokledar mi prsi dihale bodo, — V veselju solnčnem se hočem, V radosti greti, Levst. (Zb. sp.).
6866. dọ̑ł, m. das Thal, die Niederung; vsak d. se bode napolnil, Trub.; globočino med dvema gorama dol zovemo, ogr.- Valj. (Rad); Črez tri gore črez tri dole, Npes.-Schein.; v dol, thalein, bergab, Dict., Cig., Jan., C.; = na dol, Cig.; vode na dol teko, Dalm.; iz dola, thalaus, Cig.
6867. dọ̑la, f. neka hruška (funtarica), Erj. (Torb.).
6868. doláziti, -im, vb. pf. kriechend gelangen, erreichen, Z., M.; korakoma d., langsam einherschreitend anlangen, Zora.
6869. dolẹ́njka, f. 1) die Unterländerin; — 2) dọ̑lẹnjka, doljnje žensko krilo, BlKr.- DSv.
6870. dolẹ́sti, -lẹ̑zem, vb. pf. kriechend, mühsam, langsam gehend gelangen; komaj d. do hiše.
6871. dolȇtək, * -tka, m. kar koga doleti, das Geschick, C.
6872. doletẹ́ti, -ím, vb. pf. 1) fliegend gelangen, erreichen; d. do obrežja; d. koga, fliegend einholen; — 2) d. koga, jemandem zutheil werden; tudi mene bo doletela kaka mrvica, dabei wird auch für mich etwas abfallen; Prat'karja časi Tud' kaj doleti, Vod. (Pes.); — zustoßen, C.
6873. dȏłg, dółga, adj. 1) lang; dolga stran, die Langseite, Cig. (T.); po dolgem, der Länge nach; po vsem dolzem pade v sneg, seiner ganzen Länge nach, Jurč.; na dolgo in široko razlagati, weitschweifig erklären; — 2) langdauernd; dolga bolezen gotova smrt; dolgo ( acc. f.) zvoniti = vabiti, Polj.; dolga izpoved, die Generalbeichte, Cig., C.; dolgo (časa), lange Zeit; črez dolgo, nach einer langen Weile; dolgo ga ni, er kommt lange Zeit nicht; tega je že dolgo, seitdem ist schon eine geraume Zeit verstrichen; — compar. daljši; (dolgši, vzhŠt., jvzhŠt.; tudi: dolžji, Št.- C.; dolglje = dalje časa, jvzhŠt.).
6874. dȏłga, f. ovčje ime, Erj. (Torb.).
6875. dołgȃva, f. = dolgost, Erj. (Torb.).
6876. dȏłglja, f. neko jabolko, Erj. (Torb.), C.
6877. dołgoglȃvəc, -vca, m. der Langkopf (dolichocephalus), Erj. (Som.).
6878. dołgopèt, -pę́ta, adj. langbeinig: saj si mlad in dolgopet, Vrt.; bil je strašansko dolgopet, Zv.
6879. dołgopę̑təc, -tca, m. langbeiniger Mensch; vi, dolgopetec, ki ste suhi kakor raženj, Levst. (Zb. sp.).
6880. dołgorę̑pka, f. 1) die Schwanzmeise (Bergmeise) (parus caudatus), Cig., Kr.- Frey. (F.); — die Spitzente (anas acuta), Cig., Kr.- Frey. (F.); — = vrtorepka, die weiße Bachstelze (motacilla alba), C., GBrda; — 2) neka hruška, Erj. (Torb.), C.; die Rattenbirne, Cig.; — neko jabolko, Erj. (Torb.); — nekaka vinska trta, Erj. (Torb.); nekaka črešnja, GBrda- Erj. (Torb.).
6881. dołgorę̑pnica, f. neka hruška, Erj. (Torb.).
6882. dołgovȃnje, n. 1) das Schuldigsein: ausständige Schulden, Cig.; v dolgovanju imeti, in Schuldforderungen besitzen, Svet. (Rok.); — 2) der Handel, die Angelegenheit, Dict., ogr.- C.; dolgovanje pred Boga prinašati, Dalm.; dolgovanje s kom imeti, mit jemandem zu thun, zu schaffen haben, Trub.; der Rechtshandel, Meg., Dict.; imeti kako d. in pravdanje, Dalm.; — 3) = reč: drmožje in druga lehka dolgovanja, ogr.- Valj. (Rad).
6883. dolı̑v, m. der Nachguss, die Fülle, Mur., Cig., C., Mik.; na doliv veliko vina gre, C.; — der Füllwein, SlGor.- C.; — tudi dóliv, Mur., vzhŠt.
6884. dolj, adv., C., pogl. doli; tako tudi: doljka, doljkaj, doljta, nam. dolika, itd., vzhŠt.- C.
6885. doljánka, f. 1) die Thalbewohnerin (dolanka), Mur., Cig., Mik.; — 2) neka hruška, Erj. (Torb.).
6886. dołníca, f. neko jabolko, Erj. (Torb.).
6887. dolǫ́čati, -am, vb. impf. ad določiti: bestimmen, festsetzen, Mur., Jan., C., nk.; določati, da kaka stvar bodi tako, a ne drugače, Levst. (Nauk).
6888. doložíti, -ložím, vb. pf. dazu legen, nachlegen; d. nekoliko polen v peč, da bi bolj gorelo; d. nekaj goldinarjev, da je svota kupcu po volji.
6889. dółžən, -žna, in: dołžȃn, -žnà, adj. 1) Schuld-; dolžno pismo, der Schuldschein; — 2) schuldend, schuldig; koliko sem ti dolžen? hvalo(e) dolžen biti komu, jemandem Dank schulden; — verpflichtet; d. tlako delati, frohnpflichtig; — dolžen se dam, ich "gebe" mich schuldig, v starih molitvah (po nem.); — 3) gebürend; dolžni delež, der Pflichttheil, Jan., nk.; dolžno spoštovanje, Cig.
6890. dołžíti, -ím, vb. impf. 1) beschuldigen; d. koga, da je tat; d. koga nehvaležnosti; d. koga, einen Argwohn gegen jemanden hegen, C.
6891. dọ̑m, * m. das Heim, die Heimstätte; ženinov, nevestin d.; od doma, z doma iti, vom Hause fortgehen: ausgehen, verreisen; = z domu iti, LjZv., Lašče- Levst. (Rok.); nameniti se z domu, Cv.; ( nav. z domi, posebno na vzhodu; z domi je bil čebelarstvu kos, Navr. [Spom.]); z doma biti, nicht zuhause, in der Fremde, abwesend sein, DZ.; z domu biti, Levst. (Nauk); štiri dni z domu biti, Jurč.; na d. vzeti koga, jemanden in sein Haus aufnehmen; na domu ostati (biti); auf der Heimstätte Besitzer bleiben (sein); kje si z domom? wo ist dein Heim? C.; svoj dom je boljši od zlatega korca, Cig.
6892. domàč, -áča, adj. 1) zum Heimatshause gehörig, Haus-; domači, die Hausgenossen, die Hausleute; bil je domač sin, Erj. (Izb. sp.); le govori, saj smo sami domači skupaj, jvzhŠt.; d. človek, ein Hausgenosse; domačega tatu se je težko ubraniti, Jan. (Slovn.); d. kruh, Hausbrot, Cig.; domača živina, das Hausvieh; — 2) zur Heimat gehörig, heimisch; izpod domačega zvona, aus der Heimatspfarre, Cig.; pripluti na domač breg, Npr.- Erj. (Torb.); — inländisch, Cig., Jan.; domači (ljudje), Eingeborne, Cig. (T.), DZ.; domača reja, die Innzucht, Cig. (T.); — domača vojska, der Bürgerkrieg, Cig. (T.); — 3) vertraut; preveč sta si domača; po domače, in ungezwungener Weise; po domače se vesti, po d. povedati kaj; — tudi: dómač, -áča, Št.
6893. domačı̑ja, f. das heimische Hauswesen, das Heim; na domačiji biti; domačijo prevzeti; — die Heimat; Kako me nesel boš nocoj Sto milj do domačije? Preš.
6894. domačı̑nstvọ, n. 1) die Hausgenossenschaft, Jan.; — 2) die Oekonomie, C.
6895. domár, -rja, m. 1) der Hausgenosse, C., Mik., kajk.- Valj. (Rad); pl. domarji, die Hausleute, C.; ko pridejo do nevestinega doma, odpre starejšina vrata in pozdravi domarje, Pjk. (Črt.); — 2) človek, ki ostane doma za varuha, kadar drugi odidejo v cerkev, Erj. (Torb.).
6896. domáriti, -ȃrim, vb. impf. domar biti, Erj. (Torb.); — prim. domar 2).
6897. domẹ́niti, -im, vb. pf. 1) d. si, vermuthen, Guts.; domenjen, vermuthet, vermeintlich, Cig.; — 2) d. se, sich verabreden, sich verständigen: d. se s kom o čem.
6898. domíljati, -am, vb. impf. aufmahlen; toliko prinašajo žita, da ne moremo domiljati vsega.
6899. domísəłn, -səłna, adj. dem leicht etwas einfällt, anschlägig, erfinderisch: od dne do dne so hitriši in domiselniši ( namr. na oderuštvo), Trub. (Post.); izbrati gospodinjo, da bo delavna, domiselna, Jurč.; domiseln cerkovnik, (ker skrbi za grobove, da so čedni), Levst. (Zb. sp.).
6900. domísliti, -mı̑slim, vb. pf. 1) d. si kaj, etwas mit den Gedanken erfassen, C.; sich vorstellen: kdo si more domisliti njegovo sramoto? Jap. (Prid.); — domišljen, eingebildet: domišljena bolezen, Cig.; — (malo domišljen = malo domiseln, Svet. [Rok.]); — 2) d. se, sich besinnen, Cig. (T.); mislil sem in tudi se domislil, LjZv.; d. se koga, sich jemandes erinnern, Cig.; d. se česa, sich etwas einfallen lassen, auf etwas verfallen; imena se d., auf einen Namen verfallen, Levst. (Zb. sp.); domisli se pametnejšega sveta, DSv.; ne morem se d., es will mir nicht einfallen, Cig.; — 3) trans. auf einen Gedanken bringen: vino človeka domisli kdaj takih reči, LjZv.