ko (68-167)

68. kòc, kóca, m. die Kotze, die Haardecke; — prim. stvn. chozzo, bav. der kotzen, Levst. (Rok.).
69. kóca, f. = koc, Mur.
70. kǫ́cast, adj. zottig, rauhhaarig.
71. kocáti, -ȃm, vb. impf. 1) in großen Flocken fallen: sneg koca, Dol.; — 2) zotteln, schwerfällig gehen, Cig.
72. kǫ̑ce, -eta, n. = kocek, Erj. (Torb.).
73. kǫ̑cej, m. = kocek, Z.
74. kǫ̑cək, -cka, m. junges Schweinchen, Erj. (Torb.).
75. kócəł, -cla, m. entkernter Maiskolben, Ip.- Erj. (Torb.); — prim. 1. kocelj.
76. 1. kǫ́cəlj, -clja, m. 1) der Krauskopf, Erj. (Torb.); — zottiger Hund, C.; — ein rauhhaariges Kleid, ein Pelz, C.; — entkernter Maiskolben, Goriš.)- Erj. (Torb.); — 2) die Haarzotte, C., Erj. (Torb.).
77. 2. kocę̑lj, m. die Bleihe (cyprinus brama), ("kocél") Frey. (F.); bodeči k., der Dornbrassen, Cig.
78. kocẹ̑n, m. der Kohl- oder Krautstengel; — der Kürbisstengel, Mur., C.; vsaka buča za svoj kocen drži, BlKr.- DSv.; — entkernter Maiskolben, C.
79. kocẹnẹ́ti, -ím, vb. impf. starr sein ( z. B. vor Kälte), Jan., C.; vse škriplje pod nogami in koceni, Zora; mraz je, da vse koceni, Z.
80. kócənj, -cnja, m. die Schneeflocke, Cig.
81. kocẹ̑nje, n. coll. die Krautstengel; — kocẹnjè, ogr.- Valj. (Rad).
82. kocẹ̑njiče, n. dem. kocenje; kleine Krautstengel, Valj. (Rad).
83. kocína, f. das einzelne dickere und längere Haar am menschlichen Leibe, mit Ausnahme des Kopfes, oder am thierischen Körper; — das Haar an Pflanzen, Jan.
84. kocínast, adj. haarig, zottig.
85. kocinàt, -áta, adj. = kocinast, Jan. (H.).
86. kocínica, f. dem. kocina.
87. kocı̑nje, n. coll. = kocine; — kocinje na rastlinah, Trst. (Let.).
88. kocı̑nka, f. kozje ime, Erj. (Torb.).
89. 1. kǫ̑cka, f. der Würfel, Habd., Cig., Jan., Cel. (Geom.); kocke igrati, Cig., Jan.; kocke metati, C.; — der Cubus, Cig. (T.); — das Würfelbein ( zool.), Cig. (T.); — prim. češ., polj. kostka.
90. 2. kǫ̑cka, f. = svinjka, Erj. (Torb.); — prim. kocek.
91. kǫ̑ckanje, n. das Würfelspiel, Cig.
92. kǫ̑ckar, -rja, m. der Würfelspieler, Cig., C.
93. kǫ̑ckarski, adj. Würfelspieler-, C.
94. kǫ̑ckast, adj. würfelförmig, Cig., Jan., Cig. (T.); — cubisch, Cig. (T.); kockasto zlato, hexaedrisches Gold, Cig. (T.).
95. kockáš, m. der Würfelspieler, Habd.- Mik., ogr.- C.
96. 1. kǫ̑ckati, -am, vb. impf. würfeln, Cig.
97. 2. kǫ̑ckati, -am, vb. impf. = svinjko igrati, Erj. (Torb.).
98. kǫ̑ckov, adj. cubisch, Jan. (H.).
99. kockovȃnje, n. die Cubatur, die Cubierung, Cig. (T.).
100. kockováti, -ȗjem, vb. impf. 1) cubieren ( math.), Cig. (T.); — 2) kockovan pod, gewürfelter Boden, Cig.
101. kǫ̑ckovəc, -vca, m. das Würfelerz, C.
102. kǫ̑ckovən, -vna, adj. tessularisch, Cig. (T.); — cubisch: kockovni koren, die Cubikwurzel, Cig. (T.).
103. kǫ̑cman, m. ein Thier mit zottigem Haar, M.
104. kocmína, f. = kosmina, Hip.- C.
105. kocmı̑nje, n. = kosminje, Hip.- C.
106. kocmǫ̑vəc, -vca, m. = mah, das Moos, Mur., Vest., vzhŠt.
107. kocmovína, f. coll. Moos, C.
108. kocmǫ̑vje, n. coll. Moos, Mur., C.; S kocmovjem ladjo pšem, Danj. (Posv. p.).
109. kǫ̑cna, f. eine Kette, um das Vieh an die Krippe zu binden, V.-Cig., M., Kr.- Valj. (Rad).
110. kócnja, f. große Schneeflocke, Zora.
111. kócnjast, adj. flockig, Jan. (H.).
112. kocnjáti, -ȃm, vb. impf. 1) bei den Haaren ziehen, zausen, Cig., M.; — 2) flocken, Cig., Jan.; kocnja, es schneit in großen Flocken, Cig., Svet. (Rok.); — 3) einherzotteln: poleg njega je kocnjal velik kosmat pes, Bes.
113. kǫ́coha, f. kozje ime, Tolm.- Erj. (Torb.).
114. koconòg, -nǫ́ga, adj. federfüßig, Cig.
115. koconǫ́gast, adj. = koconog, Cig.
116. koč, m. 1) ein mit Brettern abgesonderter Raum ( z. B. im Stalle, für ein Kalb, für ein Mastvieh), V.-Cig., Gor.- UčT.; — 2) der Schafstall, KrGora; — eine Nothhütte, Svet. (Rok.); — menda nam. kotič; prim. 2. kotec.
117. 1. kǫ́ča, f. die Bauernhütte, ärmliche Wohnhütte.
118. 2. kóča, f. = buča, der Kürbis (cucurbita), Erj. (Torb.); — prim. it. cocuzza, Kürbis (?).
119. 3. kǫ́ča, f. das Schwein, Gor.; — prim. kocek.
120. kočàn, -ána, m. der Bewohner einer Bauernhütte, Z., Zora.
121. kočȃnjək, -njka, m. eine elende Bauernhütte, jvzhŠt.
122. kǫ̑čar, -rja, m. 1) der Besitzer einer Bauernhütte, der Häusler, der Keischler; — 2) der Nomade, Cig., Jan. (po drugih slovanskih jezikih).
123. kočára, f. schlechte Bauernhütte, C.
124. kǫ̑čarica, f. die Häuslerin, die Keischlerin, Jan.; ta kočarica da bi nam gospodarila! DSv.
125. kočáriti, -ȃrim, vb. impf. 1) in einer ärmlichen Bauernhütte wohnen, Cig.; — 2) k. se, kümmerlich leben, elendlich sich durchbringen: z delom k. se, ogr.- C.
126. kǫ̑čarski, adj. Häusler-; — kočarsko življenje.
127. kǫ̑čej, m. das Ferkel, Guts., Mur., Cig., Jan., C., UčT.
128. kočemȃjka, * f. kurzes, weibliches Oberkleid; — prim. kačomajka.
129. kočénje, n. das Werfen von Jungen, Cig.
130. kočeváti, -ȗjem, vb. impf. ein Nomadenleben führen, nomadisieren, kočujoč, nomadisch, Cig., Jan., Cig. (T.), C., Raič (Slov.), SlN.; — po rus.
131. kočevȃvəc, -vca, m. der Nomade, Cig., Jan.
132. kočevȃvski, adj. nomadisch, Cig.
133. kočevník, m. der Nomade, Jan., Šol.
134. kǫ́čica, f. dem. koča, das Bauernhüttchen.
135. kǫ́čič, m. die gemeine Mauerassel (oniscus murarius), Erj. (Ž.), Erj. (Torb.).
136. kočı̑ja, f. die Kutsche; — prim. it. cocchio, Kutsche.
137. kočijáš, m. = kočijaž, Mur., Valj. (Rad).
138. kočijȃški, adj. Kutscher-.
139. kočijȃž, m. der Kutscher.
140. kočijážiti, -ȃžim, vb. impf. Kutscher sein, als Kutscher dienen, Z.; — kutschieren, Cig., Jan.
141. kočı̑jən, -jna, adj. Kutschen-.
142. kočı̑jica, f. dem. kočija.
143. kočijíšče, n. = kočijnik, Cig.
144. kočı̑jnik, m. der Wagenkasten der Kutsche, Cig.
145. kočı̑jski, adj. Kutschen-.
146. kočína, f. elende Hütte, C.
147. kočı̑nar, -rja, m. der Keischler, C.
148. kóčiš, m. = kočijaž, Habd.- Mik.
149. 1. kǫ̑čka, f. dem. koča; das Häuschen, Zora.
150. 2. kǫ̑čka, f. = kvočka, C., Dol., jvzhŠt.
151. 3. kǫ̑čka, f. junges Schwein, Gor.; — prim. 3. koča, kocek.
152. 4. kǫ̑čka, f. die Osterluzei (aristolochia clematitis), Erj. (Torb.); — prim. 2. koča.
153. kočljìv, -íva, adj. wählerisch, bes. im Essen, genäschig, naschhaft, Guts., Jarn., Mur., Cig., Jan.; kočljivo živeti, prassen, V.-Cig.; — heikel, heikelig, Cig., Jan., Gor.- M., nk.
154. kočljı̑vəc, -vca, m. der Heikelige, Cig., Jan.
155. kočljı̑vka, f. = kočljiva ženska, Cig.
156. kočljívost, f. die Heikeligkeit in Bezug aufs Futter, Pohl.- Valj. (Rad); die Heikeligkeit überhaupt, Cig., Jan., nk.
157. 1. kǫ́čnik, m. der Backenzahn; tudi: kǫ̑čnik; — iz kotčnik; prim. kotnik.
158. 2. kǫ̑čnik, m. = kočevavec, Vrt., Stare (Zgod.).
159. kǫ́čnjak, m. der Backenzahn, Cig. (T.), Erj. (Z.), Valj. (Rad).
160. kóčuh, m. = kočija, ogr.- Mik.
161. kočȗn, m. der Frühlingssafran (crocus vernus), Gor.).
162. kočúr, -rja, m. 1) elende Wohnhütte, Bes., Jurč. (Tug.), Vrt.; — 2) oddelek za teleta v hlevu, Notr.
163. kočȗra, f. elende Wohnhütte, Cig., Jan., C., Svet. (Rok.), Poh.
164. kočȗrič, m. kleine, elende Hütte, Dict.
165. kǫ́d, adv. I. interr. auf welchem Wege, wo — herum? Kod si hodil, kje si bil? Npes.; ne ve ne kod ne kam, er weiß sich nirgendshin zu wenden, jvzhŠt.; ni kod kam, man kann sich nirgendshin wenden, ni kod kam bežati, Dol.- Levst. (M.); — od kod? (odkod?) woher? do kod? (dokod?) bis wohin? — II. indef. auf irgend welchem Wege, irgendwo herum; le pojdi, boš že kod prišel do mesta; — III. rel. = koder, na vzhodu; beži, kod tod, fliehe wo du kannst, Dol.- Levst. (M.).
166. kǫ́da, adv. = kod, Krelj- M.; ne ve koda kam, C.
167. kodȃckati, -am, vb. impf. = kokodakati, Fr.- C.

   1 68 168 268 368 468 568 668 768 868  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani