ko (668-767)

668. komedijepı̑səc, -sca, m. der Komödiendichter, Cig. (T.).
669. komelíca, f. = gomilica, Jan.; komelíce = gomilice, Josch.
670. kǫ́men, m. 1) der Kamin, Jan.; — 2) der Feuerherd, Mur., Cig., Jan., SlN., Pjk. (Črt.), vzhŠt.; — 3) ein Vorsprung beim Ofen, auf welchem die Kinder zu sitzen pflegen, um sich zu wärmen, BlKr.
671. komēnda, f. die Ordenspfründe, die Commende, Cig.
672. komēndnik, m. der Vorsteher einer Commende, der Comthur, Cig., Jan.
673. komenjáča, f. der Herdfetzen, C., Mik., Valj. (Rad), vzhŠt.
674. kǫ́menščnica, f. = komenjača, C.
675. komentār, -rja, m. razlaga, der Commentar.
676. komentārij, m. = komentar, Cig. (T.).
677. komēt, m. repata zvezda, der Komet.
678. kōmičən, -čna, adj. komisch, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.
679. kōmik, m. der Komiker, nk.
680. kōmika, f. die Komik, Cig. (T.).
681. kǫ́min, m. = komen, Mik.
682. komīs, m. das Commissbrot, Z., Ljub.
683. komisár, -rja, m. neka vrsta uradnikov, tudi: poverjenik, der Commissär; okrajni, policijski, finančni k.
684. komisȃrstvọ, n. das Commissariat, Cig., Jan.
685. komisı̑ja, f. 1) navod, poverjenstvo, die Commission; — 2) nekdaj: die Bezirksbehörde; oče župan pridejo neki dan klavrni iz komisije, Erj. (Izb. sp.); bil je skoraj vedno na poti: zdaj v komisijo, zdaj v kresijo, Str.
686. komisı̑jski, adj. h komisiji spadajoč.
687. komı̑zg, m. das einmalige Zucken mit der Achsel, Jan.
688. komízgati, -am, vb. impf. die Achsel zucken, Jan.; na vse le kratko odgovarjaš, ali pa z ramo komizgaš, Glas.
689. kómnata, f. = čumnata, kemenata, Cig., Jan.
690. komọ̑ł, adj. 1) hörnerlos, ("komul") C.; — 2) in Trauerkleidung: hči obrobljena ali komola ("komula") hodi po materi, Guts.; — prim. rus. komolyj, hörnerlos, stvn. hamal, mutilus, C.
691. komọ̑łcati, -am, vb. impf. mit den Achseln zucken, Jan.
692. komọ̑łčən, -čna, adj. Ellbogen-; komolčna žila, die Ellbogenader, Cig.
693. komọ̑łəc, -łca, m. 1) der Ellbogen; s komolcem koga suniti; — der Theil des Armes von dessen mittlerem Gelenke bis zur Handwurzel, Cig.; als Längenmaß, = laket, C.; = ein einhalb Fuß, Z.; šestdeset komolcev dolg, Dalm.; — v komolce so si, sie sind sehr verträglich, Notr.- Cig.; do komolca biti komu prijatelj: sehr befreundet sein, nk.; — 2) der Bug (bei Thieren), Cig.; zadnji k., das Sprunggelenk, C.; — 3) das Band (bei den Zimmerleuten), Cig.; — 4) der Hügel, ogr.- M., C.; po solnčnih komolcih, Ahac.
694. komónika, f. der Beifuß (artemisia), Valj. (Rad), Mik. (Et.).
695. komónjica, f. = komonika, C.
696. komǫ̑ra, f. die Kammer, kajk.- Valj. (Rad); (als Behörde), Habd.- Mik., Cig. (T.); višja računska k., die Oberrechnungskammer, DZ.; ( nav. kǫ̑mora).
697. komoráč, m. 1) der Fenchel (foeniculum officinale), Cig., Jan., C.; Jej, jej komorač, Da te ne pikne pisan kač, Erj. (Torb.).
698. komoráčev, adj. Fenchel-: komoračevo seme, Pjk. (Črt.).
699. komoráčevlje, n. das Steckenkraut (ferulago galbanifera), Erj. (Torb.).
700. komorȃčnica, f. das Fenchelwasser, Cig.
701. komorȃčnik, m. der Fenchelwein, Cig.
702. komoríka, f. die Steinlinde (phillyrea media), Erj. (Torb.), ( hs.); — divja k., die Kermeseiche (quercus coccifera), Medv. (Rok.).
703. kǫ̑mornik, m. der Kämmerer, nk.; komǫ̑rnik, ogr.- Valj. (Rad).
704. kǫ̑morništvọ, n. die Kämmererwürde, nk.
705. komp, m. das Mühlschiff, vzhŠt.- C.; — prim. nem. der Kumpf, Kumpen = etwas Vertieftes, C.
706. kompa, f. die Fähre, C.
707. kompāktən, -tna, adj. jedrnat, compact, Cig. (T.).
708. kompanı̑ja, f. oddelek vojaštva, stotnija, die Compagnie.
709. kompanı̑jski, adj. Compagnie-; k. poveljnik.
710. komparatīv, m. primerjalnik, der Comparativ ( gramm.).
711. kompās, m. severnica, der Compass, Cig., Jan., Cig. (T.).
712. kompāsnik, m. die Compassbüchse, Cig. (T.).
713. kompāsovnik, m. = kompasnik, Cig. (T.).
714. 1. kǫ́mpati, -pam, -pljem, vb. impf. = klopotati, C.
715. 2. kǫ́mpati, -pam, -pljem, vb. impf. = kopati, baden, GBrda.
716. kompȃva, f. die stengellose Eberwurz (carlina acaulis), Cig., Jan., Tuš. (R.); tudi: kǫ́mpava, Kr.- Valj. (Rad); — kompȃva = kostanjeva ježica, Tolm.- Štrek. (Let.); — prim. popava.
717. kǫ̑mpəc, -pca, m. = klopotec; schlechtes Ei, Erj. (Torb.).
718. kǫ́mper, -rja, m. = srakoper; veliki in mali k., Erj. (Torb.).
719. kǫ́mperica, f. = komper, Erj. (Torb.).
720. 1. kompę̑ta, f. ein zänkisches Weib, C.
721. 2. kompę̑ta, f. = kopeta, Ig (Dol.).
722. kompetáti, -etȃm, -ę́čem, vb. impf. zanken, murren, C.
723. komplę́ksija, f. die Zusammenfassung, die Complexion ( math.), Cig. (T.), Cel. (Ar.).
724. komplikácija, f. die Verwickelung, die Complication ( phil.), Cig. (T.).
725. kǫ́mplje, -pəlj, f. pl. die Fessel, C.; v komplje mu deno roke, Levst. (Rok.); — prim. lat. compes, Fessel. (?)
726. kǫ́mpolja, f. 1) Jan.; nav. pl. kompolje, die Hochebene, Cig., C.
727. kompor, m. die Braunwurz (scrophularia), Medv. (Rok.), Tuš. (Št. l. č.).
728. kompōt, m. zavarjeno sadje, das Compot.
729. kǫ́mrica, f. neka necepljena hruška, Erj. (Torb.).
730. komtūr, m. = komendnik, der Comthur.
731. 1. komȗn, m. eine Vertiefung im Wasser, Mur., Met., Valj. (Rad); — prim. tolmun.
732. 2. komȗn, m. 1) die Commune, die Gemeinde, Cig., Jan., C.; — 2) der Gemeindeplatz, der Marktplatz, BlKr.- M.; — prim. it. il comune, die Gemeinde.
733. komunikácija, f. občevanje, die Communication, nk.
734. komus, m. der Bullenbeißer, vzhŠt.- Let. 1871. 182.
735. komúza, f. slab klobuk, DSv.
736. konáti, -ȃm, vb. pf. endigen: = do kraja dotirati, Nov.; pravdo k., schlichten, C.
737. kǫ́ncəlj, -clja, (-cəljna), m. entkernter Maiskolben, C.; = prim. 1. kocelj 1).
738. koncentrácija, f. usredba, die Concentration, Cig. (T.).
739. koncēntričən, -čna, adj. sosreden, istosreden, concentrisch, Cig. (T.), Cel. (Geom.).
740. koncēpt, m. osnutek spisa, das Concept, Jan., Cig. (T.).
741. koncēptən, -tna, adj. Concepts-, Jan.
742. koncȇrt, m. glasbena produkcija, das Concert.
743. koncȇrtən, -tna, adj. Concert-.
744. koncertováti, -ȗjem, vb. impf. ein Concert, Concerte geben, concertieren, nk.
745. koncę́sija, f. pripust, dovolitev, die Concession, DZ., nk.
746. koncipiēnt, m. der Entwerfer ( z. B. von Urkunden), der Concipient.
747. koncipīst, m. der Conceptsbeamte, der Concipist, Cig., Jan.
748. koncljȃnje, n. die Balgerei, Štrek. (LjZv.).
749. koncljáti, -ȃm, vb. impf. hin und her reißen, Štrek. (LjZv.); — prim. kanclati se.
750. končȃj, m. 1) = pika, der Schlusspunkt, Cig.; — 2) = končnica, die Endung, Jan.
751. končàn, -ána, m. = končar: gornji in spodnji končani, Zv.
752. končȃnje, n. die Beendigung; — die Vertilgung, die Vernichtung, Mur., Cig.
753. končár, -rja, m. der am Ende eines Dorfes, Marktfleckens Wohnende, ogr.- C.; ene vasi zgoranji in spodnji končarji, ogr.- Valj. (Rad).
754. kónčast, adj. zwirnartig, Cig.
755. končȃtelj, m. der Beendiger, Šol.
756. končáti, -ȃm, vb. pf. 1) beenden; pravda je bila z lepo končana, wurde gütlich beigelegt, Cig.; — k. se, enden, ein Ende nehmen; kako se je končala pravda? — 2) zugrunde richten; pijančevanje ga je končalo; — z delom se k., sich zu Tod arbeiten, Cig.; sam se je končal, er hat Hand an sich selbst gelegt; — končaj ga! dass ihn doch! M.; končana reč! eine verzweifelte, arge Sache, V.-Cig.
757. končȃva, f. 1) die Beendigung, das Ende, C.; — 2) die Zugrunderichtung, C.
758. končávati, -am, vb. impf. ad končati; 1) beenden, M., Z.; schließen, Cig.; Nemec govor končava z glagolom, Levst. (Zb. sp.); — k. se, enden, Jan.; — 2) vernichten: lažnike končavaš, Dalm.; končavaš te, kateri lažejo, Trub.
759. končȃvəc, -vca, m. 1) der Beendiger, Dalm.; — 2) der Vernichter: angel k., Dalm.
760. konče, adv. = konči, C., Mik.
761. kónčək, -čka, m. 1) das Endchen, das Endstückchen (eines Fadens, einer Kerze u. dgl.); konček motvoza, sveče; — 2) der Faden, Levst. (Zb. sp.).
762. kȏnčema, adv. = konči, Št.- Cig., Jan., Bes., Vest. (I. 6.).
763. kónčən, -čna, adj. 1) End-, Schluss-, Mur., Cig., Jan., nk.; kȏnčni zlog, die Endsilbe, Mur., Cig.; končna brzina, die Endgeschwindigkeit, Cig. (T.); — schließlich, nk.; endgiltig, nk.; — 2) endlich, Mur., Cig., Jan., Cel. (Ar.).
764. končę̑n, adj. zwirnen, Cig., Jan.; končene nogavice, BlKr.
765. končę̑nat, adj. = končen, Cig.
766. končeváti, -ȗjem, vb. impf. 1) im Beendigen begriffen sein; k. se, enden, Jan.; — endigen, ausgehen, Jan., nk.; — 2) zugrunde richten.
767. končevȃvəc, -vca, m. der Vernichter, Cig.

   168 268 368 468 568 668 768 868 968 1.068  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani