ko (6.501-6.600)

6501. čę́nžiti, -im, vb. impf. = pražiti, Erj. (Torb.).
6502. čèp, čépa, m. 1) der Zapfen; s čepom zatekniti luknjo; pijan kakor čep; — der Zapfen am Wellbaum, Cig.; — in der Mühle das Ende des Nagels im Bodensteine, Cig.; — der Fenster- oder Thürkegel, C.; — der Gewehrpfropf, BlKr.; — 2) der Rebenzapfen: na dve očesi rezana trta, jvzhŠt.; — 3) kratek jarek, napeljan na travnik iz memo tekoče vode, Dict., Gor.), Levst. (Rok.); — 4) neka riba: der Rauhbarsch (aspro), Erj. (Torb.); — 5) der Ueberschuss, der Saldo, Z., Gor.
6503. 1. čẹ́pa, f. latvica za mleko, Tolm.; pogl. črepa.
6504. čepę́riti se, -ę̑rim se, vb. impf. 1) das Gefieder ausbreiten (o ptičih n. pr. kadar se v pesku kopljejo), C.; — sich hoffärtig kleiden, Z.; — wichtig thun, den Herrn spielen, Erj. (Torb.); — prim. ščepiriti se.
6505. čepẹ́ti, -ím, vb. impf. hocken, kauern; kokoš čepi na veji; človek ne more vedno doma čepeti, man kann nicht immer zu Hause hocken.
6506. čę̑pičnik, m. der Haubenkopf, der Haubenstock, Cig., Jan.
6507. čẹ̑pnica, f. kleine Kohlenpfanne, M., Valj. (Rad).
6508. čẹ̑pnja, f., M., Erj. (Torb.); pogl. črepnja.
6509. čepovlẹ̀k, -ẹ́ka, m. der Korkzieher, Jan.; — pogl. zatičnjak.
6510. čeprẹ̑m, conj. = če prem, akoprem, dasi, Mik.
6511. čę̑r, -ı̑, f. die Steinspitze, Met.; — zerklüfteter, spitziger, hervorragender Fels, C., Gor., Kor.; die Felsenklippe, Cig., Jan.; — (čer, m. Ravn.).
6512. čę̑rfa, f. ein Milchgefäß mit einer Ausgussmündung, Z., Gor.; č. je globokejša od latvice, ko>Krasko>.
6513. česmı̑nje, n. das Gesträuch des Sauerdorns, des Weinschädlings, M., Robič ( Nkol.).
6514. čésniti, čę̑snem, vb. pf. einen Schlag versetzen: č. koga po obrazu, Cig., Bes.
6515. čę̑st, f. = čast, vzhŠt., ogr.; le lepo po česti, nur schön artig, Gor.).
6516. čę̑stən, -stna, adj. = časten, nk.; čestnega storiti, Trub.; — pomni čestna ženska, voll Ehrgefühl, Svet. (Rok.); — artig, Gor.).
6517. 2. čəstı̑t, adj. = častit, Jan., nk.; čestita južina, gesegnete Mahlzeit! Gor.).
6518. čestítati, -am, vb. impf. gratulieren: č. komu na čem, jemanden wegen einer Sache beglückwünschen, Cig. (T.), nk.; čestitali so si na bogatih pridelkih, Vrt.; tudi: č. komu k čemu (po nem.); — iz hs.; prim. 1. čestit.
6519. čestı̑tka, ** f. 1) das Gratulationsschreiben, die Gratulation, h. t.- Cig. (T.); — 2) čestitka (ali čestka), bajeslovno bitje = sojenica, Vest. I. 2.; — prim. častite žene.
6520. češȃrək, * -rka, m. der Fruchtzapfen ( bes. am Nadelholz, strobilus), Cig., Jan., C., Tuš. (B.), Lašče- Erj. (Torb.); — entkernter Maiskolben, Tolm.- Erj. (Torb.).
6521. čəščénje, n. = čaščenje, die Verehrung; golo zunanje č. nič ne pomaga, Ravn.; angelsko č., der englische Gruß.
6522. čę́špovəc, -vca, m. 1) jed iz kuhanih češp, Gor.- DSv.; — 2) neka debelejša in boljša češpa, Gor., Erj. (Torb.).
6523. češúlja, f. 1) abgerissener Zweig mit Blättern, Erj. (Torb.), Gor.; češulje od vej trgati, Polj.; — ein abgerissenes Stück einer Traube, ein kleines Träubchen, BlKr., jvzhŠt.; — ein abgerissenes Büschel: č. črešenj; ajdova č., das Buchweizenbüschel; — die Doldentraube, Cig. (T.), Tuš. (R.); — 2) der Dingel (limodorum), Erj. (Rok.).
6524. četȓt, f. 1) der vierte Theil eines Ganzen, das Viertel; sprednja, zadnja četrt vola; vsako četrt ure, viertelstündlich, Cig.; dve četrti na pet, zwei Viertel auf fünf; ob treh četrtih na deset, um drei Viertel auf zehn; tri četrti ure hoda, drei Viertelstunden Weges; pomni: kake četrt ure hoda, LjZv.; — posmrtna četrt, das Sterbequartal, DZ.; — 2) der Scheffel (als Getreidemaß), Guts.
6525. četrtíca, f. 1) = četrt: kako četrtico ure, Ravn.; — 2) = četrtnica, das Quartanfieber, Cig.
6526. četrtı̑nski, adj. Viertel-: četrtinsko zemljišče, eine Viertelhube, Levst. (Nauk); — četrtinska oblika, das Quartformat, Raič ( Let.).
6527. četrtníca, f. 1) das Viertel, das Quart, Cig.; Pretekla je stoletja četrtnica, Preš.; — 1/4 mernika, Gor.; — 2) das Quartanfieber, Dict., Guts., Jarn., Cig.
6528. četvę̑r, num. distr. 1) vier; pri substantivih, ki se ali sploh ali v kakem posebnem pomenu le v pluralu rabijo: četvere vilice, vier Gabeln; četvere rokavice, vier Paar Handschuhe; tudi substantivno v srednjem spolu: četvero vilic, četvero rokavic; — pri substantivih, pri katerih si kako pripadajoče mnoštvo mislimo: četveri snubci, ali: četvero snubcev (s svojimi spremljevavci); — 2) die vier; o določenih, skupaj spadajočih osebah ali rečeh: četveri možje; četvero poslednjih pripovedek; — 3) vier; ako hočemo povedati, da so šteti predmeti različni po spolu, starosti i. t. d.; nav. le substantivno: četvero ljudi (moški, ženske, otroci), četvero živinčet; — 4) viererlei: četvero vino, četvero sadje, četvero oblačilo; — 5) vier, vierfach (pri abstraktnih substantivih): četvero ubojstvo, vier Morde, vierfacher Mord; — 6) ako šteti predmet ni imenovan: na četvero razdeliti, in vier Theile theilen; — 7) četvero = štirje, štiri: bilo nas je četvero, es waren unser vier: — prim. Mik. (V. Gr. IV. 59—67.).
6529. četverák, m. das Vierkreuzerstück, ko>Krasko>.
6530. četvę̑rica, f. eine Zahl von vier Personen oder Sachen: č. konj, Habd., Cig., nk.; na vrtu je sedela četverica srečnih ljudi, Str.; — po četverici hoditi, auf allen vieren gehen, Mur., Cig., Met., Lašče- Erj. (Torb.); po četvericah, C.; — die Quaterne ( math.), Cig. (T.), Cel. (Ar.).
6531. četvę́riti, -ę̑rim, vb. impf. 1) mit einem Viergespann fahren, ackern u. dgl., Jarn., V.-Cig., C., Bes.; — 2) mit einem Zweigespann Vorspann leisten: šel je četverit, Lašče- Erj. (Torb.), Notr., BlKr.; — 3) viertheilen, Z., SlN.
6532. četvę̑rnica, f. die Vorspannkette, Cig.; — les, ob kateri sta vprežena vola, ki gresta četverit, Erj. (Torb.).
6533. četvę̑rnik, m. 1) der Vorspanner, Cig.; — 2) die Vorspannstange (kol s kljuko na koncu, s katerim se z voli četveri), Gor.
6534. četveroròg, -rǫ́ga, m. der Kofferfisch (ostracion), Erj. (Z.).
6535. čevę́žənj, -žnja, m. der Draht, Kor.; — menda iz nem. Zieheisen.
6536. čežána, f. weich gedünstetes oder gekochtes Obst, das Obstmus, Cig., Jan., M., Gor.; der Zwetschkenpfeffer, Kor.- Jarn. ( Kres III. 474.); jabolčni krhlji s fižolom skupaj skuhani, Polj.; — prim. bav. ziseindl, eine Art Gericht, C. (?)
6537. čežánja, f. = čežana, zapŠt.- C.; — tudi pl. čežanje, gekochtes Dörrobst, zapŠt.- C.
6538. čežı̑n, m. das Glöcklein, Kor.- Trst. (Let.); das Messglöcklein, Gor.- Cig., C.
6539. čı̑ba, f. = kokoš, Z., Dol.
6540. čı̑čək, -čka, m. = čičerka, Cig., C., jvzhŠt.; (= grah, vzhŠt.]).
6541. čigȃ, * pron. interr. 1) wessen? čiga je le-ta dežela? Dalm.; da se učimo, čiga sin je Kristus, Trub. (Post.); čiga je le-ta podoba? Schönl.; čiga sin si? čiga delo je to? Danj., BlKr.; — 2) pron. indef. jemandes: ako čiga brat umrje, Dalm.; — skrčeno iz čijega, Škrab. (Cv. II. 11.).
6542. čígati, -am, vb. impf. lauern, aufpassen: na koga č., Rez.- C.; — prim. češ. čihati, lauern.
6543. čigáv, pron. poss. wessen? wem gehörig? čigav je ta klobuk? wem gehört dieser Hut? povej mi, čigava je ta hiša.
6544. čigı̑njka, f. neko jabolko, imenovano po vasi Čiginj, Tolm.- Erj. (Torb.).
6545. čı̑gla, f. neka vinska trta, Goriš.)- Erj. (Torb.).
6546. číhati, čı̑ham, vb. impf., nam. kihati, Gor., Kor., Jan.; — prim. stsl. čihati.
6547. číherən, -rna, adj. ves čiheren, aller insgesammt: vse čiherno, Dict.; luna vsa čiherna je postala kakor kri, Kast.; v le-teh dveh zapovedih visi vsa čiherna postava, Schönl.; damo na znanje vsem čihernim — stanovom, Razglas iz l. 1781; misliš, da bom vse čiherno jaz sam storil? BlKr.; vsi čiherni jeziki, Cv.; — tudi: ves čiherno: ves čiherno dolg, die ganze Schuld, Schönl.; vsi čiherno grešniki, Jsvkr.; ves čiherno moker, C.; — brez "ves": čiherno zdrav, C.; — iz čitkaterni, čihterni, čiherni, Levst. (Rok.); prim. čitav, Mik. (V. Gr. I. 323.).
6548. 3. čı̑k, m. der Wetterfisch (cobitis fossilis) Erj. (Z.), Erj. (Torb.).
6549. číł, číla, adj. 1) ausgerastet, Rib.- Mik.; — munter, frisch: čili konji; (o človeku) čil in krepak, Zv.; regsam, Cig. (T.); — 2) rüstig, gesund, stark; čilo zrno, gehaltvoller Kern, C.; čila moka, das Kernmehl, das Auszugsmehl, Dol.- Cig., DZ.; na čilo mleti, fein mahlen, Z.
6550. čilák, m. ime konju, Valj. (Rad).
6551. čı̑mžati, -am, vb. impf. 1) beizen, Cig., M.; — č. (činžati) kako reč, mit einer Sache nicht fertig werden, Gor.; — 2) zehren, č. se, abzehren, mager werden, (činžati) Jan., Fr.- C.; č. se, verwesen, hinschwinden, Polj.; — 3) intr. = č. se, an Kräften abnehmen: vedno je čimžal, da je umrl, Lašče- Levst. (Rok.).
6552. čínək, -nka, adj. winzig, Mik., Št.; — prim. məčinko, Met.- Mik.; iz: mal.
6553. číniti, čı̑nim, vb. impf. 1) im Radsiebe (Reiter) reinigen, reitern: žito č., Meg., Cig., Dol., Št.; da bi vas mogel činiti, kakor pšenico, Trub.; žito č. = obravnavati, Dalm.; — 2) thun, bewirken: činíti, -ím, ogr.- kajk., Valj. (Rad); číniti, Mur., Cig., Jan., nk.; — č. komu = dražiti koga, vzhŠt.- Let.
6554. číslati, -am, vb. impf. 1) beachten, in Rechnung, in Anschlag bringen; to se ne čisla vmes, das kommt nicht mit in Anschlag, Cig.; čislan za —, vermeintlich, Cig. (T.); č., da je izvoljen, als gewählt ansehen, DZ.; č. koga, da je ameriški državljan, als amerikanischen Bürger ansehen, DZ.; za hudobno č., Vod. (Izb. sp.); — 2) wertschätzen, hochschätzen, in Ehren halten, achten; malo č., geringachten, Cig., Jan.
6555. číslọ, n. 1) die Zahl, Dict., Guts., Jarn., Mur., Cig., Jan.; bil je od čisla (dvanajsterih), Trub.; več je naših grehov, kakor peska morskega, kateremu ni čisla, Krelj; (bila sta šteta) v čislo dvanajst(erih) apostolov, Dalm.; preobilo č. besed, Levst. (Nauk), pri čislu, der Zahl nach, Dalm.; im besondern, einzeln: kar nam je koli potreba, tega vsega pri čislu ali vsake reči po sebi pri stvareh iščemo in pobiramo, Krelj; zakaj se je (Kristus) prikazoval tako razločno, pri čislu, "so einzeln", Krelj; ausdrücklich, genau: Kristus pri čislu ne imenuje, kdo bi je imel storiti, Krelj; pri čislu vse krivo dejanje; "genau alle Missethat", Dalm.; — jedinstveno, mnoštveno č., der Singular, der Plural, Levst. (Nauk); — der Status, Cig. (T.); — die Nummer: po čislih zaporedoma tekočih, Levst. (Nauk); — das Datum ( rus.), Cig. (T.); — 2) die Rechnung, V.-Cig.; čislo ("ali rajtingo") delati s kom, Abrechnung halten, Dict., Schönl.; — 3) die Rücksicht, die Beachtung: to mu ni v čislu, darum kümmert er sich nicht, Z.; Krog sestre pretekajo, Alenčike v čislu nimajo, Npes.-K.; nisem ga v čislu imel, ich habe ihn nicht bemerkt, Kr.; — v čislu a. v čislih biti geachtet werden; v čislih imeti, achten, hochschätzen; — 4) ( hs.) der Rosenkranz, Habd., Cig., Jan., ogr.- C.; — 5) die Randeinfassung eines Tuches oder Tüchels, Cig., Ravn.- M.
6556. čìst, čísta, adj. rein; čista posoda; čist papir, unbeschriebenes Papier; nebo je čisto, kakor ribje oko; čist zrak; čisti veter, der Nordwind, C.; rein, ohne Beimischung; čisto zlato; čisto vino, klarer Wein; čista juha, klare Suppe; čist glas, reine, klare Stimme; — čisti dobiček, der Reingewinn; na čisto prepisati, rein abschreiben; na čisto dejati, richtigstellen, feststellen, constatieren, DZ.; v čisto dejan, liquid, DZ.; — rein, unbefleckt, makellos; čista devica; čista vest; greha čist, frei von Sünde, Cig., Npes.-K.; — v čisto, gänzlich: v čisto pomesti, Kr.; v čisto obirati kmete, LjZv.; toča je polje v čisto stolkla, LjZv.; do čistega (do čista, Jan.); gänzlich, ganz und gar; — čisto, ganz, völlig: čisto nič, ganz und gar nichts; čisto nedolžen, ganz unschuldig; čisto nov, čisto sam; — compar. poleg: čistejši tudi: čišči, Levst. (Sl. Spr.), LjZv.
6557. 1. čı̑stəc, * -tca, m. 1) na čistec priti, ins Klare kommen, C., Valj. (Rad); na čistec dognati, ins Reine bringen, SlN.; — 2) ( stsl.) = kositer (Zinn), C., DZ.
6558. čistı̑łnica, f. der Putzraum, DZ.; — die Frischesse, der Garofen, Cig., Jan.; — č. vinske skorje, die Weinsteinraffinerie, nk.
6559. čistı̑nski, adj. 1) den Feingehalt der Metalle betreffend: čistinski punci, DZ.; — 2) aus feinstem Garn: čistinsko platno, C.
6560. čístiti, čı̑stim, vb. impf. 1) reinigen; zrnje čistiti; klären: vino čistiti; vino se čisti, der Wein klärt sich; č. rudo, das Erz schlemmen, Z.; č. zlato, srebro, feinen, Cig. (T.); jezik č., die Sprache reinigen, purificieren, Cig. (T.); — abführen, laxieren, Cig.; — gozd č., den Wald lichten, C.; — 2) = skopiti, Rez.- Baud.
6561. číšljak, m. der Ziest (stachys sp.), Št.)- Erj. (Torb.).
6562. čitáłən, -łna, adj. 1) Lese-: čitalno društvo, čitalna soba, nk.; — 2) lesbar, Cig., Jan.; čítalən: napisi naj bodo razločni, pravilni, lehko čitalni, Levst. (Cest.).
6563. čítati, -am, vb. impf. lesen; Cig., Jan., nk.; komu kaj č., jemandem etwas vorlesen, č. o čem, eine Vorlesung über einen Gegenstand halten, nk.; čitati na veliko knjigo, aus einem großen Buche, Vrt.; — hs.
6564. čivǫ̑lica, f. najdrobnejša smokva, Erj. (Torb.); — prim. it. cipolla, die Zwiebel.
6565. člẹ̑n, m. das Gelenk, das Glied, Mur., Cig., Jan., Mik.; členi stopala, die Fußglieder, Cig. (T.); člen za členom, gliederweise, Cig.; — der Knöchel, Cig.; zapestni č., der Handknöchel, Cig.; — das Glied: (in der Baukunst), Cig.; — galvanski č., das galvanische Element, Sen. (Fiz.); — das Satzglied: glavni č., Jan.; — das Glied ( math.), Cig. (T.); prednji, zadnji č., Cel. (Ar.); členi enačbe, Cig. (T.); — glavni č., das Hauptstück (einer Schrift), Cig., Jan.; — das Geschlechtswort, der Artikel, Cig. (T.); — der Grad der Verwandtschaft (= koleno), Cig.
6566. člẹ̑nək, -nka, m. 1) das Gelenk; členke si izviniti, Jurč.; — der Knöchel (an Händen und Füßen), Cig., Jan., C.; — knöchelähnlicher Auswuchs an Bäumen, C.; — 2) der Artikel, der Paragraph, der Punkt, Cig.; č. za členkom, punktweise, Cig.; das Glied ( math.), Cig. (T.); — die Partikel ( gramm.), Jan.; tudi člẹnə̀k, -nkà, Škrab. (Cv.).
6567. človẹ́če, -eta, n. armseliger o. kleiner Mensch, ( zaničlj.); kaj bo tako človeče!
6568. človẹ̑čjak, m. der Menschenkoth, Cig., Jan., Vrtov., Valj. (Rad).
6569. človẹ́ški, adj. Menschen-, menschlich: človeški rod, das Menschengeschlecht; to ni po človeško, das ist nicht menschlich.
6570. čmŕlj, m. 1) die Erdhummel (bombus terrestris); "na Št. Vidski gori razlikujejo čmrlje v maharje, listnarje in zemljarje, a Laščani v mahovce in luknjevce", Erj. (Torb.); čmrlji so veliki in mali pasanci, rjavčki, sivčki, mahovniči, Gor.; — 2) klin, ki se vtakne v prevrtano klop, a nanj se deno na križ stoječe palice, na nje štrena, da se razmota, Erj. (Torb.).
6571. čó, interj. = ča, Gor.).
6572. čǫ́ba, f. 1) die Lippe, die Lefze (o človeku zaničlj.) Mur., Jan., vzhŠt., BlKr., ogr.- C.; pl. čobe, das Maul, Mur., čobe je na stran potegnil in obregnil se, ogr.- Valj. (Rad); — čoba, das Maul: čobo obesiti, das Maul hangen lassen, M.; čobo napeti, protzen, C.; — 2) der Baumstrunk, Erj. (Torb.); — 3) der vorstehende Rand am Schuh, die Fummel, (čuba) Cig.; — prim. čuba, šoba.
6573. čǫ̑čka, f. die Männerkappe, Kor.)- Jarn. (Rok.).
6574. čǫ́der, -dra, m. = koder, C.
6575. čǫ́drav, adj. = kodrav, C.
6576. čófniti, čǫ̑fnem, vb. pf. platschen: v vodo, po vodi č.; — č. koga (po zobeh), jemandem eine Maulschelle geben, — č. kaj, mit etwas herausplatzen, C.
6577. čǫ̑glja, f. neko jabolko, (čogla) Erj. (Torb.).
6578. čǫ̑gljast, adj. — prismojen, neumen, Erj. (Torb.); — prim. kor.-nem. tschogg'l, schwachsinniger Mensch, Štrek. (Arch.).
6579. 1. čóha, f. ein Mantel oder Rock aus grobem Tuch, Cig., Jan., vzhŠt.; sršavo oblačilo, Trst. ( Vest. I. 61.); — nekoliko daljši jopič, kakršnega nosijo štajerski Slovenci ob ogrski meji, Zora V. 92.; — die Kotze, Guts., Mur., DZ.; — prim. tur. čoha, Dan.
6580. 1. čǫ́hati, -am, vb. impf. 1) kratzen; Kmet klobuk drži, Glavo čoha si, Danj. (Posv. p.); č. se, sich kratzen, sich scheuern: krava se ob deblu čoha, C.; kaj bi se čohal, kjer me ne srbi? C.; — 2) striegeln: konja č., Vod. (Izb. sp.); krovci streho čohajo, die Strohdecker kämmen das (fertige) Dach aus, Cig.; — prim. 1. čehati.
6581. čǫ́hovina, f. usnje od čohe (mlade krave), Lašče- Levst. (Rok.); ustrojiti čohov(i)ne ino manjših volov kože, Vod. (Izb. sp.).
6582. čòk, čóka, m. 1) der Klotz, Cig., Jan., Notr.; iz grdega, grčastega čoka silno lep kip storiti, Jsvkr.; — kos debla, ki se na žago dene, der Sägeklotz, Svet. (Rok.), Notr.; — der Klotz, auf dem Holz gehackt wird, Notr.; dicker Pflock, Cig., Jan., C.; stoji kakor č., Cig.; — 2) der Rumpf, Mur., Met.; — 3) untersetzter, plumper Mensch, Cig., Jan., M.; — prim. it. ciocco, der Klotz, C.
6583. čǫ́la, f. der Klotz, der Baumstrunk, Gor.; Erj. (Torb.); der Haublock, Cig.; čola za drva, DZ.; der Ambossstock, Cig.; č. strojarska, der Gerbebaum, Cig.; — tist les, ki pri zavori na kolo tišči, Gor.; — prim. nem. Zoll, Zollen = Klotz, Štrek. (LjZv.).
6584. čołnák, m. das Weberschiffchen, Erj. (Torb.).
6585. čołníčast, adj. kahnförmig, Cig.; čolničasta kost, das Kahnbein ( zool.), Cig. (T.).
6586. čǫ̑mpa, f. die Kartoffel, Jan., Erj. (Torb.), Gor.)- DSv.
6587. čontíka, f. das Beinholz (ligustrum vulgare), C.; — prim. kostenika.
6588. čǫ́past, adj. schopfig: čopasta kokoš, die Schopfhenne, Cig., Jan.; — schopfartig, Jan.
6589. čǫ̑rba, f. 1) schlechte, dünne Suppe oder Brühe; to je prava čorba! — das Gepantsch, SlGor.; der Kaffeesatz: kavo pijo s čorbo vred, Bes.; — 2) die Jauche, Št.), Lašče- Erj. (Torb.); — 3) smetljivo zrnje, premek, Rib.- M.; — 4) psovka: dumme Person, Mur., C.; — iz tur., Mik. (Et.).
6590. čǫ̑rga, f. debelo, redko platno, hodnik, Valj. (Rad).
6591. čovík, m. der Kauz, C., Z.; — prim. skovik.
6592. čovı̑nək, -nka, m. 1) der Kauz, Cig.; — 2) eine Art Vogelpfeife (brezov lub med dvema klinčkoma), die Klutter, V.-Cig.; s čovinkom sove klicati, jvzhŠt.
6593. črbolı̑nka, f. neko jabolko, Erj. (Torb.).
6594. črčáti, -ím, vb. impf. 1) zirpen, Mur., Cig.; kobilice črčijo, Glas.; zwitschern, Cig., Erj. (Torb.); vesne črčijo, kadar po noči gredo, ali kakor drugi pravijo, hreščijo, Erj. (Torb.); z veseljem črčijo otroci v učilnico, SlN.; schrillen, Jan.; — 2) prasseln, Cig.; — 3) rieseln (wie z. B. wenn der Same aus den Kapseln fällt), C.; — prim. cvrčati.
6595. črẹ́da, f. 1) die Herde; č. ovac, volov; — 2) die Ordnung, die Reihenfolge: v času njega črede, Trub.; zdaj pride nanj čreda, C., Erj. (Torb.); danes je moja čreda, heute ist die Reihe an mir, Fr.- C.; po čredi, nach der Reihe, Rib.- M.; vsi boste po čredi dobili, BlKr.
6596. črẹdı̑nka, f. die Koppel: gospodarstvo na čredinke, die Koppelwirtschaft, Z.- Cig.
6597. črẹdı̑nstvọ, n. die Koppelwirtschaft, Cig.
6598. črẹ́diti, črẹ̑dim, vb. impf. ordnen, reihen, ogr.- C.; — č. se, abwechseln, einander ablösen, nach der Reihe etwas thun, Cig., C., DZ., Glas., BlKr., Hal., ogr.- Raič ( Nkol.); v pesmih se č., ogr.- C.
6599. črẹ́dnica, f. črednikova žena, Valj. (Rad).
6600. črẹ́dnik, m. der Gemeindehirt; kriči, kakor črednik, vzhŠt.; — der Schäfer, Jan., BlKr.