ko (4.568-4.667)

4568. skočník, m. 1) das Gefälle: voda ima dober skočnik, Svet. (Rok.); — 2) der Bachwasserfall, Cig.; — der Wasserfall über dem Mühlrade, Z.; — 3) = majhni žleb nad mlinskim kolesom, Poh.; — 4) die Heuschrecke, C.
4569. skočnják, m. die Küchenschabe: pukoši ali skočnjaki, navadno "grili" imenovani, Pjk. (Črt.).
4570. skočnọ̑st, f. die Flinkheit: imel je toliko skočnosti, da je o pravem času smuknil pod mizo, Jurč.
4571. skodẹ̑la, f. die Schale, Mik.; (skud-) Cig., Jan., C.
4572. skodẹ̑lica, f. dem. skodela; (skud-) Cig., Jan., DZ., Vrt.
4573. skǫ̑dəłnik, m. der Schindelnagel, Cig.
4574. skǫ̑dla, f. die Schindel, Dict., Mur., Cig., Met., Mik., DZ.; na streho so zlezli in njega (bolnika) skozi skodle doli spustili s posteljo vred, Jap. (Sv. p.); — prim. lat. scandula, die Schindel, Mik. (Et.).
4575. skǫ̑dlar, -rja, m. der Schindelhauer, Cig., M.
4576. skodlárnica, f. die Schindelmacherwerkstätte, Cig.
4577. skǫ̑dlarstvọ, n. das Schindelmachergewerbe, Cig.
4578. skǫ̑dlast, adj. Schindel-, Mur., Cig.; skodlasta streha, Mur., ZgD.; — geschindelt, Cig.
4579. skǫ̑dlica, f. dem. skodla; das Schindelchen, Cig.
4580. skodljáti, -ȃm, vb. pf. zerkrausen: lase s., Z.; s. se, kraus werden, Cig.
4581. skodráti, -ȃm, vb. pf. kraus o. lockig machen, aufkrausen, locken: lase s., Cig., Jan.
4582. skodrčáti, -ȃm, vb. pf., pogl. skodričati.
4583. skodričáti, -ȃm, vb. pf. kraus machen, löckeln: lase s., Cig.; — entstellen: uže toliko slovenščine so gnusno skodričali (skodrčali), Vrt.; skodričana (skodrčana) latinščina, LjZv.; zgodovinsko podlogo skodričati (skodrčati) v tako zmes, Levst. (Zb. sp.).
4584. skodrnáti, -ȃm, vb. pf. zerzausen, Erj. (Torb.).
4585. skojíti, -ím, vb. pf. aufziehen, erziehen, Krelj- M.; dete s., Dalm.; ( nam. vzk-).
4586. skòk, skǫ́ka, m. 1) der Sprung; na s., im Sprung; — das Springen: v skok, im Galopp: v skok jahati, jezditi, dirjati, Mur., Cig., Jan., Ravn.; V šotorje dirja, dirja v skok, Npes.-K.; Po črnih grobih v skok lete, Preš.; = v skoke, vzhŠt.- C.; — v skok, flink, schnell: boš videl, kako mi pojdejo noge v skok (pri plesu), LjZv.; kjer je dosti rok, tam gre delo v skok = viele Hände machen der Arbeit bald ein Ende, Mur.; ta reč ne sme na skok iti, man darf sich damit nicht übereilen, Met.; — skoke imeti, viel Geschäfte zu verrichten haben, C.; — 2) das Gefälle (des Wassers), Cig. (T.), Erj. (Torb.), Erj. (Min.); — der Wasserfall, C., Poh.; slap ali skok, Pjk. (Črt.); — 3) = stegno: daj mi mesa v skoku, Erj. (Torb.), Štrek.; pos. žabji skok, die Froschkeule, Cig.; pečeni skoki, Cig.; — 4) der grüne genießbare Frosch, C.; — 5) "ako gadu rep odsekaš, vzrastejo mu štiri noge, in iz njega postane 'skok', silno močna žival", Št.; ( prim. Glas. 1859, II. 182); — = debela kratka kača, kakor kak oselnik, Gor.- DSv. V. 286.
4587. skǫ́kati, -ǫ̑kam, vb. impf. = stokati, BlKr.
4588. skǫ́kavica, f. pijača, ki jo dajo voznikom, kadar pripeljejo vino in je (skokaje?) zlože, BlKr.
4589. skǫ̑kica, f. = bolha: skokice in lazice = bolhe in uši, BlKr.
4590. skǫ̑koma, adv. sprungweise, Cig., Jan., Žnid.; — im Galopp, Mur., Cig., Jan.; s. dirjati, Cig.; — über Hals und Kopf, Cig.; s. bežati, Levst. (Zb. sp.).
4591. skokonòg, -nǫ́ga, m. der Langfuß, Dict., Cig.
4592. skokonòg, -nǫ́ga, adj. leichtspringend, schnellfüßig, Nov., SlN.
4593. skokonǫ́žən, -žna, adj. schnellfüßig, Jurč.
4594. skokopèt, -pę́ta, adj. = skokonog, Z.
4595. skokòt, -óta, m. v skokote, im Galopp: v skokote jo ubere dimka, SlN.
4596. skokotáti, -otȃm, -ǫ́čem, vb. impf. hüpfen, springen: potoček skokota črez kamenati strmec, SlN.
4597. skolāstičən, -čna, adj. k skolastiki spadajoč, scholastisch, Cig. (T.).
4598. skolāstik, m. srednjevečni modroslovec, der Scholastiker, Cig. (T.).
4599. skolāstika, f. srednjevečno modroslovje, die Scholastik, Cig. (T.).
4600. skółčiti, -kȏłčim, vb. pf. lendenlahm machen, Cig.; — s. se, sich das Hüftbein verrenken, Rib.- M.; — pogl. izkolčiti.
4601. skolę́bniti, -ę̑bnem, vb. pf. s. v stojo, den Stehschwung machen, Telov.; ( nam. vzk-?).
4602. 1. skolẹ́hati, -am, vb. pf. stolpern und dann fallen, Mur.
4603. 2. skolẹ́hati, -am, vb. pf. sich mühsam aufraffen, sich mühsam ans die Beine stellen, Jan., C.; mož skoleha in v sredo zbora stopi, Ravn.; — convalescieren, genesen, Cig., C.; = s. se, Dict., Cig., Trub.; na noge se s., Burg.; ( nam. vzk-).
4604. skolẹ́hniti, -ẹ̑hnem, vb. pf. sich aufrichten, aufstehen, Z.; ( nam. vzk-).
4605. skolẹ́nčiti, -ẹ̑nčim, vb. pf. die Kniefessel anlegen: kravo s., jvzhŠt.
4606. skǫ̑ljčən, -čna, adj. Muschel-, LjZv.
4607. skǫ̑ljčnica, f. das Muschelbein, Erj. (Som.).
4608. skǫ̑ljka, f. die Muschel, Erj. (Ž.), nk.; — po drugih slov. jez.
4609. skółke, f. pl. die Bahre: na skolkah ležati, Cig.; na skolke dejati, Jurč.; (skolki, m. pl., Jan.).
4610. skółza, f., C., pogl. solza; (skuza, Mik.).
4611. skółzək, -zka, adj. = sklizek, schlüpfrig, Habd.- Mik.
4612. skomárati, -am, vb. pf. sich auf die Beine helfen, sich aufrichten, Jan., C.; Savel je počasi na noge skomaral, Ravn.; ( nam. vzk-).
4613. skomati, -am, vb. impf. 1) leidenschaftlich verlangen, schmachten, Z.; — 2) sehr in Sorgen sein, bekümmert sein, C.
4614. skomẹ́ti, -ím, vb. impf. 1) stumpf sein: zobje skomijo, Guts.; — 2) sich sehnen, Z.; — 3) sehr in Sorgen sein, bekümmert sein, Jarn.
4615. skomígniti, -mı̑gnem, vb. pf. die Achseln zucken, Bes., Nov., Dol.
4616. skomína, f. 1) die Stumpfheit der Zähne nach dem Genusse einer herben o. sauren Sache; to skomino dela; skomino imeti; skomina mi je, Cig.; skomina mu je, kdor trdo grozdje jẹ́, Ravn.; od nezrelih jabolk skomino dobiti, vzhŠt.; kadar vidiš vzpomladi prvič mlado praprot, utrgaj jo, potlej trikrat pregrizni in reci: Mlada mladina, Ne bod' mi skomina! Vse leto ne bodeš imel skomine, Notr.)- Erj. (Torb.); — 2) die Lüsternheit: skomino delati, lüstern machen, reizen, Cig.; skomino imeti, ein Verlangen nach etwas haben, ZgD.; = skomine imeti, lüstern sein, Cig.; ima skomine po belem kruhu, es wässert ihm der Mund nach weißem Brot, Mik.; nas nima več skomina, wir haben kein Verlangen mehr, Vod. (Nov.); — 3) psovka suhemu, slabotnemu človeku, Gor.
4617. skomínast, adj. 1) stumpf ( v. den Zähnen nach dem Genuss herber o. sauber Sachen): skominasti zobje, Cig., Mik.; kateri človek viniko jẹ́, tega zobje bodo skominasti, Dalm.; — 2) die Zähne stumpf machend, herb, Cig., C.; skominasto sadje, Cig.
4618. skomínati, -am, vb. impf. 1) skomina me, die Zähne stehen mir auf, Cig.; — ich habe ein starkes Verlangen, C.; skomina me po čem ali kom, DSv., Kr.; — 2) skomina se mi = imam skomino, Dol., Gor.; — ich bin lüstern, Dol.
4619. skominàv, -áva, adj. = skominast: skominavi zobje, BlKr.
4620. skomíniti, -ı̑nim, vb. impf. 1) = skominati: skomini me, Z.; — 2) s. se = skominati se, Mur., Jan.
4621. skominìv, -íva, adj. = kar skomino dela, Dol.
4622. skominljìv, -ívo, adj. sehnsüchtig: skominljivo kaj želeti, C.
4623. skomı̑zg, m. das Achselzucken, Jan.
4624. skomízgati, -am, vb. impf. ad skomizgniti; s. z ramami, die Achseln zucken, C., Let., Več.
4625. skomízgniti, -mı̑zgnem, vb. pf. einmal die Achseln zucken, C.
4626. skomljȃnje, n. 1) = skomina 1), Jarn.; — 2) das Sorgen, die Besorgnis, der Kummer, Jarn., Cig.
4627. skomljáti, -am, vb. impf. 1) wimmern, Notr.- Cig., Jan.; in Sorgen sein, sich grämen, Jarn., Cig.; s. za koga, C.; — ta-le moj palec na nogi, ki iz črevlja gleda, je časih skomljal in tožil, Jurč.; — 2) lüstern sein: s. za čim, nach etwas lüstern sein, Svet. (Rok.); po blagu s., Trub.
4628. skomnẹ̑ləc, -łca, m. ein lüsterner Mensch, C., Z.
4629. skomnẹ́ti, -ím, vb. impf. 1) trauern, wehklagen, C.; bližnji in daljnji skomnijo, ker so preljubega Z. na oder dejali, Slom.; — 2) lüstern sein, sich sehnen, Cig., C.; s. za čim, nach etwas gieren, sich sehnen, ogr.- C.
4630. skomodráti, -ȃm, vb. impf. winseln (von Kindern), C.
4631. skomúcati, -ȗcam, vb. impf. 1) beim Sprechen undeutliche Laute von sich geben, C.; — 2) die Achseln zucken, Jan.
4632. skomuceváti, -ȗjem, vb. impf. die Achseln zucken, Nov.
4633. skomȗckati, -am, vb. impf. = skomucati 1), C.; — Laute von sich geben wie die Ferklein, (skum-) Mur.; — miauen (skomujckati), Zora.
4634. skomȗk, m. ein Nachtgespenst, C.
4635. skomúkati, -kam, -čem, vb. impf. 1) schluchzen, Št.- Cig., C.; — 2) munkeln, Z.; od nje so začeli skomukati, da je samodruga, Dol.- Mik.
4636. skomúkniti, -ȗknem, vb. pf. einen Laut von sich geben, mucksen, Mik.
4637. skónca, adv. = s konca, am Ende, Z.; beim Eingange ( z. B. der Stadt), Cig.; — endlich, zum Beschlusse, Cig.; — prim. konec.
4638. skončȃnje, n. 1) die Vollendung, Mur.; — 2) der Beschluss, C.
4639. skončár, -rja, m. = skonec vasi stanujoč vaščan, Gor.
4640. skončȃtək, -tka, m. der Beschluss, C., SlN.
4641. skončáti, -ȃm, vb. pf. beendigen, fertig machen, Cig.; s. delo, Levst. ( LjZv.); vsega ne bom mogel s., jvzhŠt.; — = opraviti, ausrichten: nič nismo skončali, jvzhŠt.; bestimmen, festsetzen, C.; beschließen, Z.
4642. skončávanje, n. das Beendigen, das Ausführen, ogr.- Valj. (Rad).
4643. skončávati, -am, vb. impf. ad skončati; vollenden, Mur.; — ausführen, ogr.- Valj. (Rad); pred licem tvojim se naj sodba moja skončava, ogr.- Valj. (Rad).
4644. skónčən, -čna, adj. am Ende befindlich: skončna hiša, das Eckhaus, Cig.; — prim. skonec.
4645. skončevȃnje, n. das Beendigen; das Finale (in der Musik), Cig.
4646. skončeváti, -ȗjem, vb. impf. ad skončati; beendigen, Z.; — ausrichten, jvzhŠt.
4647. skǫ̑nčki, adv. 1) nach dem Ende zu, Mur.; — 2) aufrecht = po koncu, C.; ( nam. vzk-).
4648. skončníca, f. 1) das Endbrett ( z. B. an einer Kiste), Cig.; — skončnik, Levst. (Beč.), Polj.; s. pri zglavju, das Kopfbrett (am Bette), Cig.; — 2) skǫ̑nčnica = vrbova piščalka, Polj.
4649. skončník, m. das Endbrett, Cig.; deščica, ki vzadi panj zakriva, Dol.
4650. skónəc, adv. 1) am Ende, gegen Ende, Mur., C.; s. njive, C.; s. steze, Npes.-Vraz; s. leta, am Jahresschluss, Z.; — s. 24ih ur je umrl (nach 24 Stunden), Goriš.- Levst. (Rok.); — 2) = po koncu, aufrecht, C.; — ( nam. vzkonec).
4651. skonı̑čje, n. eine Art Strauchholz, C.
4652. skoníka, f. eine Art Strauchbäumchen, C.
4653. skonjáti, -ȃm, vb. pf. = prevariti; übervortheilen (iz it. ingannare, betrügen), Notr.)- Erj. (Torb.).
4654. skontováti, -ȗjem, vb. impf. ( pf.) escomptieren, Cig. (T.).
4655. 1. skòp, skópa, m. der Geier, C.; — prim. 4. skopec.
4656. 2. skòp, skópa, m. der Verschnitt: žrebec je od skopa poginil, Z.
4657. skǫ̑p, skǫ́pa, adj. geizig; skop človek; sreča je besedi skopa, Jurč.; — karg; skopa mera; knapp; skopo jim je hodilo, Krelj; ob svojih skopih močeh, mit seinen beschränkten Mitteln, Levst. (Pril.).
4658. skǫ̑pa, f. zakrivljena sekira, s katero se kopanja dolbe, Hal.
4659. skopáč, m. eine zweizackige Haue zum Abladen des Düngers vom Düngerwagen, jvzhŠt.
4660. skopár, -rja, m. der Knauser, Cig.
4661. skoparı̑ja, f. die Knauserei.
4662. skopáriti, -ȃrim, vb. impf. knausern, geizen, knicken.
4663. skopárski, adj. knauserig, filzig, kärglich.
4664. skópati, -kǫ́pljem, -páti, -pȃm, vb. pf. 1) aufgraben, Jan., C.; s. zemljo, die Erde aufreißen, Cig.; — 2) auf die Beine bringen: bolnika s., C.; s. se, sich emporarbeiten, Cig.; — ( nam. vzk-).
4665. skopčáti, -am, vb. pf. koppeln, Cig., Jan.; paaren: ptiči so se skopčali, Z.
4666. skópčev, adj. Schöpsen-, Cig., Jan.
4667. skopčevína, f. das Schöpsenfleisch, das Hammelfleisch, Cig., Jan., C.