Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

ko (3.768-3.867)

  1. podkopovȃvəc, -vca, m. der Mineur, Jan. (H.).
  2. podkopoznȃnstvọ, n. die Minierkunde, Jan. (H.).
  3. podkǫ̑pstvọ, n. das Minierwesen, die Minierkunde, Jan.
  4. podkosíti, -ím, vb. pf. untermähen, Cig.; — žito p., das Getreide abschneiden, bevor es in Halme schießt, es schröpfen, Mur., Cig., Jan.
  5. podkóšati, -am, vb. pf. aufschürzen, C.; p. si kiklo, jvzhŠt.; p. se, sich das Kleid aufschürzen, C., vzhŠt.
  6. podkošiti, -im, vb. pf. = podkošati, vzhŠt.- C.
  7. podkošniti, -nem, vb. pf. = podkošati, C.
  8. podkǫ̑šnja, f. das Schröpfen (des Getreides), die Schröpfe, Cig., Jan.
  9. podkòv, -kóva, m. der Hufbeschlag, Mur., Cig.
  10. pódkov, -kóvi, f. 1) = podkova, Ravn.- Valj. (Rad); tudi podkȏv, der Hufeisenklee (hippocrepis), Cig.
  11. podkọ̑va, f. das Hufeisen, Mur., kajk.- Valj. (Rad), Dol., jvzhŠt.
  12. podkováč, m. der Hufschmied, Z., Danj.- Mik.
  13. podkováłən, -łna, adj. = podkoven, DZ.
  14. podkovȃłnica, f. 1) die Hufschmiede, DZ.; — 2) die Beschlagbrücke, DZ.
  15. podkoválọ, n. das Hufeisen: 'Majo pa za podkovala Stare klinje in kresala, Št.- Kres.
  16. podkovánəc, -nca, m. eine Art Gürtel, C.
  17. podkovȃnje, n. der Hufbeschlag.
  18. podkọ̑vast, adj. hufeisenförmig; p. oblok, ein Hufeisenbogen, Cig. (T.).
  19. podkováti, -kújem, vb. pf. beschlagen: konja p.; črevlje p., die Stiefel beeisen; — prošnjo dobro p., das Gesuch gut belegen, C.; dobro podkovan, gut instruiert, unterrichtet.
  20. podkovȃvski, adj. p. obrt, das Hufschmiedgewerbe, DZ.
  21. podkovȃvstvọ, n. der Hufbeschlag: kurs o podkovalstvu, DZ.
  22. pódkovca, f. dem. podkov; ein kleines Hufeisen, Valj. (Rad).
  23. podkọ̑včar, -rja, m. der Hufeisennagel, Polj.
  24. podkọ̑včnik, m. der Hufeisennagel, Notr.
  25. podkóvən, -vna, adj. Hufbeschlags-: podkǫ̑vni uk, podkovna učilnica, DZ.; podkovni kovač, der Hufschmied, Levst. (Podk.).
  26. podkọ̑vica, f. dem. podkova; 1) ein kleines Hufeisen; — 2) das Absatzeisen an der Beschuhung, Cig., Dol.; — 3) konjska p., die Eselsdistel (onopordon acanthium), Tuš. (R.).
  27. podkovílọ, n. = podkov m., DZ.
  28. podkọ̑vnik, m. der Hufeisennagel, Z.
  29. podkovnják, m. 1) der Hufhammer, Cig.; — 2) die große Hufeisennase (rhinolophus ferrum equinum), Erj. (Ž.).
  30. podkǫ̑vstvọ, n. die Hufbeschlagkunst, C., Levst. (Podk.).
  31. podkǫ́žən, -žna, adj. unter der Haut befindlich; podkǫ̑žni črvi, die Hautwürmer.
  32. podkǫ́žiti se, -im se, vb. pf. fett werden, Št.
  33. podkǫ̑žnik, m. 1) ein Geschwür unter der Haut, Cig., C., BlKr.; — 2) podkožni črv pri govedu, Kr.- Valj. (Rad).
  34. podkǫ̑žnjak, m. 1) = podkožnik 1), C., Valj. (Rad); — 2) der Medina-Fadenwurm (filaria medinensis), Erj. (Ž.).
  35. podlẹskovína, f. = abranki, die Kätzchen (des Haselstrauches), Alas.
  36. podmȏłčkoma, adv. heimlich, C.
  37. pòdpołkǫ́vnik, m. der Oberstlieutenant, C., nk.
  38. podrokováti, -ȗjem, vb. impf. p. koga, über jemanden die Oberhand haben, ihn beherrschen, M., C.; jemanden bevormunden, Cig., M.
  39. podsẹkováti, -ȗjem, vb. impf. ad podsekati, Z.
  40. podskóčiti, -skǫ̑čim, vb. pf. 1) darunter springen, M.; unterlaufen ( z. B. den Auerhahn), Cig.; — 2) hintergehen, täuschen, Z.
  41. podskòk, -skǫ́ka, m. die Täuschung, Z.
  42. podskǫ̑rjak, m. der Borkenkäfer, C.
  43. podščukováti, -ȗjem, vb. impf. ad podščukati, podščukniti, C.; dražijo ali podščukujo Herodeža, Trub.; podščukuje in drasti, Dalm.
  44. pòdškòf, -škǫ́fa, m. der Suffraganbischof, Navr. (Kop. sp.).
  45. podtikováti, -ȗjem, vb. impf. = podtikati, Z.
  46. pograjkováti, -ȗjem, vb. impf. kleinweise einzäunen, C.
  47. pogrkováti, -ȗjem, vb. impf. ad pogrkati, pogrkniti; 1) durch Räuspern Zeichen geben, Polj.; — zeitweise röcheln, Z.; žaba ima pogrkujoč glas, Glas.; — 2) im Reden ratschen, Cig., Polj.; das r nicht recht aussprechen: gospoda rada pogrkuje, Dol.- Levst. (Rok.).
  48. pohȃjkovanje, n. der Müßiggang.
  49. pohȃjkovati, -ujem, vb. impf. müßig herumgehen.
  50. pohȃjkovavəc, -vca, m. der Müßiggänger, der Pflastertreter; tudi: pohajkovȃvec.
  51. pohȃjkovavka, f. die Müßiggängerin; tudi: pohajkovȃvka.
  52. pohrkováti, -ȗjem, vb. impf. ad pohrkati, pohrkniti; wiederholt solche Laute ausstoßen, wie wenn man sich räuspert, LjZv.; bolnik na postelji pohrkuje, Glas.
  53. pojadikováti, -ȗjem, vb. pf. ein wenig jammern, Jurč.; — prim. jadikovati.
  54. pojekováti, -ȗjem, vb. impf. wiederholt aufächzen, ächzend etwas vorbringen, DSv.
  55. pokinkováti, -ȗjem, vb. impf. 1) ad pokinkati, nicken, wackeln, C.; — 2) den Nachhochzeitsschmaus halten, C.; ( prim. pokinka).
  56. poklekovȃnje, n. das wiederholte Niederknien.
  57. poklekováti, -ȗjem, vb. impf. ad poklekniti; wiederholt niederknien; niederzuknien pflegen.
  58. pokobáčiti, -ȃčim, vb. pf. = ob tla vreči, niederwerfen, C.; bolezen ga je pokobačila, C.
  59. pókoj, -kǫ́ja, m. 1) die Ruhe, die Rast; ne najti pokoja, keine Ruhe finden, unstet sein, Cig.; grobni p., die Grabesruhe; Bog mu daj večni mir in pokoj! Gott gebe ihm die ewige Ruhe! — pri pokoju biti, gestorben sein, C.; — 2) der Ruhestand, der Pensionsstand, Cig., nk.; v p. iti, nk.; — tudi: pokòj, -kǫ́ja.
  60. pokǫ́jən, -jna, adj. 1) ruhig, friedlich, Mur., Cig., Jan.; stanovi, kateri se nam bolj pokojni ali manj nadležni zde, Jap. (Prid.); — 2) verstorben, selig: pokǫ̑jni brat, Mur., Cig., Jan., nk., Erj. (Torb.), na vzhodu.
  61. pokojénje, n. das Beruhigen, Cig.
  62. pokojíłən, -łna, adj. beruhigend: pokojilna misel, ein beruhigender Gedanke, Cig.
  63. pokojílọ, n. das Beruhigungsmittel, Z.
  64. pokojíšče, n. die Ruhestätte, der Friedhof, Mur.- Cig., C., Vrt.
  65. pokojíti, -ím, vb. impf. ruhig machen, beruhigen, beschwichtigen, Mur., Cig., Glas.- Mik., Dol.; to me pokoji, Burg.
  66. pokǫ́jnica, f. die Verstorbene, die Selige, Cig., nk.
  67. pokǫ́jnik, m. der Verstorbene, der Selige, Cig., C., nk.
  68. pokojnína, f. das Ruhegehalt, die Pension, Cig., C., nk.
  69. pokojnı̑nski, adj. Pensions-, nk.; p. zaklad, nk.
  70. pokolẹ́hati, -am, vb. pf. ein wenig bewegen, schütteln, C.
  71. pokolẹ̑nče, -eta, n. = pokolenec, der Stammesgenosse, ogr.- Mik., SlN.
  72. pokolẹ̑nčək, -čka, m. das Kind, das bei der Hochzeit der Braut feierlich auf den Schoß gegeben wird, C.; — prim. kolenček 1).
  73. pokolẹ̑nəc, -nca, m. istega rodu človek, ogr.- Raič ( Nkol.).
  74. pokolẹ̑nica, f. die Stammesgenossin, C.
  75. pokolẹ̑nje, n. 1) die Abstammung, die Abkunft, Mur.- Cig.; cesarskega pokolenja, C.; — der Stamm, das Geschlecht, Mur., Cig. (T.); — 2) die Generation: od Davida do babilonskega seljenja je štirinajst pokolenj, ogr.- Valj. (Rad).
  76. pokóliti, -kǫ́lim, vb. pf. 1) allmählich bepfählen, Z.; vse vinograde smo pokolili, jvzhŠt.; — 2) beim Bepfählen verbrauchen, Z.
  77. pókolj, m. das Gemetzel, SlN.
  78. pokončȃnje, n. die Vernichtung, die Vertilgung.
  79. pokončáti, -ȃm, vb. pf. vernichten, vertilgen; ogenj z nebes je mesto pokončal; vse je pokončano, alles ist verwüstet, verheert; toča je ves pridelek pokončala; mrčes se da p.; to ga je pokončalo, das hat ihm den Hals gebrochen, Cig.
  80. pokončȃva, f. die Vernichtung, die Verwüstung, Cig., Jan.
  81. pokončávati, -am, vb. impf. ad pokončati, = pokončevati; po polju naj se mej oranjem podjedi pobirajo in takoj pokončavajo, Levst. (Nauk).
  82. pokónčən, -čna, adj. aufrecht; pokǫ̑nčna hoja; aufrechtstehend, Cel. (Geom.); pokončna slika, Žnid.; — pokončna hiša, das Giebelhaus, V.-Cig.
  83. pokončeváłən, -łna, adj. Vernichtung bringend: pokončevalna roba, zerstörende Artikel, DZ.; pokončevalna vojska, der Ausrottungskrieg, Cig.
  84. pokončeválọ, n. das Vertilgungsmittel, DZ.
  85. pokončevȃnje, n. das Vernichten, das Vertilgen, das Verheeren.
  86. pokončeváti, -ȗjem, vb. impf. ad pokončati; vernichten, vertilgen, verheeren.
  87. pokončevȃvəc, -vca, m. der Vernichter, der Vertilger, der Verwüster.
  88. pokončevȃvka, f. die Vernichterin, die Vertilgerin, die Verwüsterin.
  89. pokǫ̑nčnica, f. = pokončna piščal s pilkom, Cig.
  90. pokǫ̑nčnik, m. ein gerade aufrechtstehender Baum, Cig.; stebri pokončniki, Jurč.; — = podboj, die Thürpfoste, Erj. (Torb.); deklica je stala na pragu, na kamenen pokončnik naslonjena, Jurč.
  91. pokoníca, f. = kopača, orodje v kopanje, die Haue, Erj. (Torb.); (za: pikonica od it. piccone, Štrek. [Arch.]).
  92. pokonjáti, -ȃm, vb. pf. beenden: aufarbeiten, nach einander verrichten, C.
  93. pokòp, -kópa, m. das Begräbnis, die Beerdigung; tudi pókop, -kópa, Valj. (Rad).
  94. pokopáč, m. = pokopič, M., C.
  95. pokopalíšče, n. der Begräbnisplatz, der Friedhof, Guts., Mur., Cig., Jan., Jap., Valj. (Rad), nk.; tudi: pokopálišče, Schönl., ogr.- Valj. (Rad), Jsvkr.
  96. 1. pokópati, -kǫ́pljem, -kopáti, -ȃm, vb. pf. 1) vergraben; begraben: mrliča p.; — zugrunde richten: to ga je pokopalo; — nach einander ablegen, senken: p. mladike, Cig., Ravn. (Abc.); — 2) ein wenig graben.
  97. 2. pokǫ́pati, -pljem, vb. pf. ein wenig baden; p. se, ein wenig baden ( intr.).
  98. pokopávati, -am, vb. impf. = pokopovati.
  99. pokopčáti, -ȃm, vb. pf. betreten (vom Geflügel), C.; — prim. 1. kopčati 2).
  100. pokópič, m. 1) der Todtengräber, ogr.- Mik., Valj. (Rad); — 2) = pogrebec, der Leichenbegleiter, Mur., C.

   3.268 3.368 3.468 3.568 3.668 3.768 3.868 3.968 4.068 4.168  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA