ko (268-367)

268. kokorik, m. 1) = kokorek, Tuš. (R.); — 2) = predenica, die Flachsseide, C.
269. kokoríkati, -kam, -čem, vb. impf. krähen (o petelinu), BlKr.
270. kokoroš, m. der Maiskolben, ogr.- C.
271. kōkos, m. 1) die Cocosnuss, Cig.; — 2) eine Art Fisole, C.; (kokes, Gor., koks, LjZv.).
272. kōkosnik, m. der Cocosbaum, Jan.
273. kokosnják, m. = kokosnik, Cig.
274. kōkosov, adj. Cocosnuss-, Cig.; kokosova palma, die Cocosnusspalme (cocos nucifera), Tuš. (B.); kokosovo mleko, olje, LjZv.
275. kokọ̑š, f. die Henne; divja k., die Auerhenne; mala d. kokoš, die Birkhenne, Cig.; lesna k., das Buschhuhn (catheturus), Erj. (Ž.).
276. kokošár, -rja, m. 1) der Hühnerzüchter, der Hühnerhändler, Dict., Mur., Cig., Jan., Štrek., Rez.- Baud.; — 2) der Hühnergeier, der Habicht, Cig., Valj. (Rad).
277. kokošaríca, f. die Hühnerzüchterin, die Hühnerhändlerin, Cig., Jan., Štrek., Zora, Jurč., Levst. (Zb. sp.).
278. kokošáriti, -ȃrim, vb. impf. die Hühnerzucht, den Hühnerhandel betreiben, Cig.
279. kokošȃrstvọ, n. die Hühnerzucht, der Hühnerhandel, Cig., Jan.
280. kokọ̑ščica, f. das Blässhuhn (fulica), ogr.- C.
281. kokọ̑ševəc, -vca, m. der Hundswürger (cynanchum vincetoxicum), Erj. (Torb.).
282. kokošína, f. das Hennenfleisch, ogr.- C.
283. kokošı̑njak, m. der Hühnerstall, C., Z.
284. kokošínji, adj. Hennen-, Mur., Raič ( Let.).
285. kokọ̑šjak, m. der Hühnermist, Vrtov.
286. kokọ̑šji, adj. Hennen-; kokošje meso; k. mrak, die Nachtblindheit, Cig. (T.).
287. kokọ̑ška, f. dem. kokoš; 1) das Hennchen; — 2) kokoške, Wasserhühner, Cig. (T.), Erj. (Ž.); plava kokoška, das Sultanshuhn (porphyrio hyacinthus), Erj. (Ž.); — 3) die Hundsrose (rosa canina), C.
288. kokọ̑škovəc, -vca, m. der Hundsrosenstrauch, C.
289. kokọ̑škovica, f. = kokoška, die Hundsrose, C.
290. kokọ̑šnica, f. das Hungerblümchen (draba verna), Ben.- Erj. (Torb.).
291. kokošnják, m. 1) = kurnjak, Cig.; — 2) kokọ̑šnjak = kokošjak, Štrek.
292. kokọ̑t, m. 1) der Hahn, Mur., Cig., Jan., Št.; — 2) der ganze Nusskern, C.
293. 1. kokotáti, -otȃm, -ǫ́čem, vb. impf. gackern, Cig., C.; pute kokotajo, Ravn. (Abc.); k. kakor jerebica, Dict.; — unverständlich reden, C.; radebrechen: gospoda francoski, nemški kokota, Levst. (Zb. sp.).
294. 2. kokotáti, -ȃm, vb. impf. zärteln, GBrda; — prim. 1. kok.
295. kokọ̑təc, -tca, m. dem. kokot; 1) kleiner Hahn, Št.; — 2) = oreh, Erj. (Torb.); (jedrce?), prim. kokot 2).
296. kokọ̑tək, -tka, m. dem. kokot; 1) das Hähnchen, C., Valj. (Rad); — 2) = kokot 2), C.
297. kokotíca, f. das Ohrenheil, die Ballote (ballota nigra), Cig., Medv. (Rok.); — tudi = predenica, die Flachsseide, C.
298. kokotíčevina, f. = kokotica, das Ohrenheilkraut, Z.
299. kokotı̑nka, f. die Brunelle (prunella vulgaris), SlGor.- Erj. (Torb.).
300. kokotljáti, -ȃm, vb. impf. gackern: kokot kokotlja, Glas.
301. 1. koks, m., LjZv., pogl. kokos 2).
302. 2. kȏks, m. die Coakskohle, Erj. (Min.).
303. koktáti, -ȃm, vb. impf. radebrechen, C.; — prim. kokotati.
304. kōkul, m. der Kockelstrauch (cocculus), Tuš. (B.).
305. kòł, kóla, m. der Pfahl, der Stecken; s kolom koga udariti; der Rebenpfahl, der Weingartenstecken; trdo h kolu privezati; der Zaunpfahl, Cig., Jan., Rez.- C.; stavbe na kolih, Pfahlbauten, nk.; — železni kol, das Brecheisen, Cig., Jan.
306. kọ́la, n. pl. išči pod: kolo.
307. kola, f. ovčje ime, Erj. (Torb.).
308. koláč, m. 1) radförmiges Osterbrot; kolače peči; — ein runder Kuchen überhaupt, bes. als Geschenk, oder auch, was man sonst an dessen Stelle als Geschenk, z. B. vom Jahrmarkte, von einer Wallfahrt bringt, Gor.; — ein Laib Weißbrot, vzhŠt.; — = butarica na cvetno nedeljo, ein ähnlich aussehendes Bund Draht u. dgl., Cig.; — 3) eine Art rundes, hölzernes Weingefäß, = čutara, C.; — 4) der Kreis: Vranec pleše na kolače, Levst. (Zb. sp.); — 5) beneški k., das venetianische Radthierchen (rotalia veneta), Erj. (Ž.).
309. koláča, f. eine alte Kuh, C.
310. kolȃčar, -rja, m. der Kuchenbäcker, Cig.
311. koláčək, -čka, m. dem. kolač; 1) ein kleines radförmiges Osterbrot; — 2) der Oelkuchen, C.; — 3) = kravajec, C.
312. kolȃčnik, * m. majhen hlebec, ki se daje v dar ( n. pr. krojaču, kadar delo dogotovi), Gor.
313. koláda, f. die Biestmilch (pri človeku in živinčetu), Dict., C., Erj. (Torb.); — pogl. koljada.
314. kolȃjna, f. die Denkmünze, die Medaille, Cig. (T.), DZ.; — hs.
315. kolár, -rja, m. der Wagner.
316. kolaríca, f. die Wagnersfrau.
317. koları̑ja, f. = kolarstvo.
318. koláriti, -ȃrim, vb. impf. das Wagnerhandwerk betreiben, Cig., Jan.
319. kolárna, f. = kolarnica 1), Zora, Bes.
320. kolárnica, f. 1) die Wagnerwerkstätte; — 2) der Wagenschoppen, die Wagenremise; — 3) neka priprava v precejanje mleka, Erj. (Torb.).
321. kolárski, adj. Wagner-.
322. kolȃrstvọ, n. das Wagnerhandwerk.
323. koláš, m. 1) der Anführer beim Kolo-Tanze, C.; — 2) kolaši, Scheibenquallen, Cig. (T.), Erj. (Z.).
324. kolȃvsati, -am, vb. impf. heftig schaukeln, Mur.
325. kolȃvsnica, f. die Schaukel, Z., Jan. (H.).
326. kolavtrati, -am, vb. impf. hinabrollen: sodi kolavtrajo, Zilj.- Jarn. (Rok.).
327. kōlba, f. 1) die Keule: kolba mesa, C.; zadnji konec mesa pri zaklani živini, C., BlKr.; — 2) der Schädel, C.; — iz nem. Kolbe.
328. kōlbati, -am, vb. impf. k. koga, jemandem die Haare kurz schneiden, SlGor.- C.; — prim. kolba 2) in bav. kolben, C.
329. kòłc, kółca, m. der Schluchzer, Cig.; na kolc reci: Bog me oskrbi, Št.- C.
330. kółcanje, n. krampfhaftes Aufstoßen, der Schluchzen.
331. kółcati, -cam, vb. impf. 1) schlagen: srce kolca, Raič ( Let.); — 2) kolca se mi, ich habe den Schluchzen (das Schlucksen); kolca se mi: nekdo na-me misli; po tem se nikomur ne bo kolcalo, darnach wird kein Hahn krähen, Cig.
332. kółcavəc, -vca, m. der den Schluchzen hat, Jan.
333. kółcavica, f. = kolcanje, Jan.
334. kǫ́lce, n. 1) das Rädchen; radförmiges Scheibchen, der Ring; kolce iz lecta, jvzhŠt.; — 2) pl. kolca, dem. kola; zweirädriger Handwagen oder Karren, Cig., Jan., ogr.- C.; — das vordere Pfluggestell mit den Rädchen: gredelj in kolca, Erj. (Torb.); — das Spinnrad, C.
335. kółcniti, kȏłcnem, vb. pf. schluchzen, C.; nav. k. se: kolcnilo se mi je, ich habe einmal geschluchzt, Cig., M., C.
336. kȏłč, -ı̑, f. der unbewurzelte Rebensetzling, C., Nov., Ip.- Erj. (Torb.); kolči rezati, Goriš.; od neznanih ljudi ne bo kolči ali sajenic kupovati, Vrtov. (Vin.).
337. kȏłč, m. 1) = kolčaj, Trst. (Let.); — 2) der Stößel, Mur.
338. kȏłča, f. das Büschel, der Schopf, die Quaste, (kuča) SlGor.- C., Trst. (Let.).
339. kolčȃj, m. ein Büschel Flachs, Mur., C., Mik.; Vehtra-baba, dežja daj! Lanu ti dam debel kolčaj, (kučaj) Npes.- Glas.
340. 1. kǫ́lčast, adj. radähnlich, ringförmig, Cig.; — prim. kolce.
341. 2. kȏłčast, adj. schopfig (o rastlinah) C.; — prim. kolča.
342. kolčè, -ę́ta, n. der Butterfassstempel, Mur., Cig.
343. kołčə̀c, -čcà, m. dem. kolec, Valj. (Rad).
344. kǫ́lčəce, n. dem. kolce; das Rädchen, Cig.; — pl. kolčeca, dem. kolca, das Wägelchen, ogr.- Valj. (Rad).
345. 1. kółčək, -čka, m. dem. kolk; die Hüfte, C.
346. 2. kółčək, -čka, m. dem. kolec; kleiner Pfahl, Stecken; tudi: kolčə̀k, -čkà, Valj. (Rad).
347. 3. kołčək, -čka, m. der Klopfer an der Thüre, (kuček) V.-Cig.; — prim. kolči?
348. kōlčən, -čna, adj. Stempel-, (kolečen) DZ.
349. kółčet, m. = kolk, Danj.- Mik., C., vzhŠt.
350. kołčę̑vnica, f. das Werg, (koč-) Jan.; nav. pl. kolčevnice, C., jvzhŠt.
351. kółči, kółčem, vb. impf. = tolči, Mur., SlGor.
352. kołčíca, f. lopatična k., die Schulterhöhe, Erj. (Som.).
353. kółčiti se, -im se, vb. impf. sich elend fortbehelfen, Lašče- Levst. (M.).
354. 1. kolčjè, -à, n. der Butterfassstempel, (kolčè) Lašče- Erj. (Torb.).
355. 2. kȏłčje, n. coll. die Radspeichen, C.; — prim. kolč 2.
356. kȏłčka, f. = kolk, C.
357. kołčníca, f. 1) das Hüftbein, Erj. (Ž.), Cig. (T.); — 2) der Druckstempel, Cig.
358. kołčník, m. = kolčnica 1), das Hüftbein, vzhŠt.- C.
359. kolčnína, f. die Stempelgebür, C.
360. kołčnják, m. = kolčnik, C.
361. koldiš, m. = kolduš, ogr.- C.
362. kolditi, -im, vb. impf. betteln, ogr.- C.
363. koldováti, -ȗjem, vb. impf. betteln, ogr.- C.
364. kolduš, m. der Bettler, ogr.- C.; — prim. madž. koldus.
365. kolę̑b, m. = kolebaj: k. v bok, Telov.
366. kolebȃj, m. der Schwung, Telov.; — die Schwankung ( z. B. des Barometers), Cig. (T.).
367. kolę́banje, n. das Schwingen, das Schwanken, Cig.