Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

ko (2.268-2.367)

  1. dokončȃvəc, -vca, m., Jap. (Sv. p.), pogl. dokončevavec.
  2. dokȏnčba, f. die Beendigung, die Vollbringung, Cig.
  3. dokȏnčək, -čka, m. 1) die Vollendung, die Vollführung, C.; d. vojne, Vest.; — 2) das Ende, der Ausgang: d. verza, die Katalexe, Cig. (T.); — die Endsilbe, C.; — 3) der Beschluss, die Resolution, C., M., Svet. (Rok.), BlKr.; kakšni so dokončki, was für Beschlüsse sind gefasst worden? BlKr.- M.; — das Definitivum, Cig. (T.).
  4. dokónčən, -čna, adj. endgültig, definitiv, Jan., nk.; dokončno zavrniti obtožbo, die Anklage endgültig zurückweisen, DZ.; dokončno odsoditi, endgültig aberkennen, DZ.; dokončno reči, definitiv erklären, Levst. (Močv.).
  5. dokončevȃnje, n. 1) das Beendigen; — 2) die Beschlussfassung, BlKr.- M.
  6. dokončeváti, -ȗjem, vb. impf. 1) in der Beendigung begriffen sein; — 2) Beschlüsse fassen, berathen: kaj dokončujete? BlKr.- M.
  7. dokončevȃvəc, -vca, m. der Vollender, Cig.
  8. dokȏnčnik, m. der Vollender, Mur., C.
  9. dokoniti, -im, vb. pf. festsetzen, beschließen, ogr.- C.
  10. dokonjȃnje, n. die Vollendung, Jarn., Fr.- C.; d. vseh nadlog, Krelj.
  11. dokonjáti, -ȃm, vb. pf. beendigen, vollenden, Meg., Jarn., V.-Cig., Jan., Fr.- C.; pridigo d., Krelj; d. trpljenje in smrt, Krelj; tako je bilo dokonjano vse delo, Dalm.; svoje delo dokonjavši, C. ( Vest.).
  12. dokonjȃvəc, -vca, m. der Vollender: začetnik in dokonjavec, Bas.
  13. dokonjénje, n. der Beschluss, ogr.- C.; — prim. dokoniti.
  14. dokonováti, -ȗjem, vb. impf. ad dokonati; d. se, zuende gehen, in Erfüllung gehen, C.; kadar se le-to vse bode dokonovalo, Trub.
  15. dokópati, -kopȃm, -kǫ́pljem, vb. pf. 1) grabend gelangen, Mur.; zdaj dokoplje do neke kamenene žile, Erj. (Izb. sp.); mit dem Hauen (im Weingarten) gelangen: dokopali smo danes do srede vinograda; — 2) mit dem Graben, dem Hauen fertig werden: dokopali smo; — 3) dazugraben; — 4) d. se do česa, nk.; d. se česa, etwas erlangen, erzielen, Jan.; d. se visoke službe, Vrt.; d. se miru in pokoja, Let.
  16. dokopávati, -am, vb. impf. ad dokopati; 1) in der Beendigung des Grabens (des Hauens im Weingarten) begriffen sein; — 2) dazu graben.
  17. dokopováti, -ȗjem, vb. impf. = dokopavati.
  18. dokorẹ̑, adv. bis zu welcher Stunde? bis wann?
  19. dokorẹ̑j, adv. = dokore.
  20. dokosíti, -ím, vb. pf. das Mähen beenden; ne dokošen, unvollständig abgemäht, Cig.
  21. dokováti, -kújem, vb. pf. mit dem Schmieden fertig werden, fertig schmieden.
  22. doprorokováti, -ȗjem, vb. pf. aufhören zu weissagen, Cig.
  23. doskočȃj, m. = doskok 1), Cig. (T.).
  24. doskočíšče, n. die Niedersprungstelle, Telov.
  25. doskóčiti, -skǫ̑čim, vb. pf. bis zu einem Ziele springen, im Sprunge erreichen; zaganjajo se, a le malokateri doskoči, Str.
  26. doskòk, -skǫ́ka, m. 1) die Sprungweite, Cig. (T.); — 2) der Niedersprung, Telov.
  27. doskopáriti, -ȃrim, vb. pf. auskargen, Cig.
  28. dotikováti se, ** -ȗjem se, vb. impf. = dotikati se.
  29. dovojskováti, -ȗjem, vb. pf. d. vojsko, den Krieg beenden, C.; — d. se, auskämpfen, ausringen.
  30. drakǫ̑n, m. der Drache, Cig., Jan., C., Dalm., Ravn.; (als Sternbild) Cig. (T.).
  31. drakǫ̑nka, f. die Drachin, Cig.
  32. dŕkoł, m. der Knüttel, Jan.; (menda stsl.).
  33. drkòt, -óta, m. das Wagengerassel: čuli smo vaških voz drkot, Bes.
  34. drkotȃnje, n. = drkot: kolesno d., Let.
  35. drkotáti, -otȃm, -ǫ́čem, vb. impf. knarren, rasseln (vom Wagen), C.
  36. drskótəc, -tca, m. der Ampfer (rumex p.), Štrek.
  37. drugákọ, adv. = drugač, Mur., Cig., Jan., C., Mik., Krelj, Nov.
  38. državnikováti, -ȗjem, vb. impf. sich als Staatsmann bethätigen, nk.
  39. dvanajsterokǫ́tən, -tna, adj. zwölfwinkelig (= zwölfeckig), Cig.
  40. dvanajsterokǫ̑tnik, m. das Zwölfeck, Cig. (T.).
  41. dvokolę́jən, -jna, adj. zweigeleisig, DZ.
  42. dvokolę́sən, -sna, adj. zweirädrig, Jan., nk.
  43. dvokolę̑snica, f. zweirädriges Fuhrwerk, Cig., Jan.
  44. dvokolę̑snik, m. = dvokolesnica, Cig.
  45. dvokǫ̑lnica, f. zweirädriger Karren, Cig., Jan., C., Trst. (Let.); — dvokǫ̑łnica?
  46. dvokǫ̑tnica, f. die Diagonale, Cig. (T.).
  47. dvokǫ̑tnik, m. sferičen d., sphärisches Zweieck, Cig. (T.).
  48. dvozakǫ̑nstvọ, n. die Doppelehe, Cig., Jan.
  49. enakobárvən, -vna, adj. von gleicher Farbe, nk.
  50. enakocẹ̀n, -cẹ́na, adj. von gleichem Werte (al pari), Cig. (T.).
  51. enakocẹ́nost, f. die Gleichwertigkeit, die Parität, Jan., Cig. (T.).
  52. enakǫ̑ča, f. = enakost, C.
  53. enakočútən, -tna, adj. gleichfühlend, Cig.
  54. enakodẹ́łən, -łna, adj. gleichtheilig, Jan.; isomer ( chem.), Cig. (T.).
  55. enakodúšən, -šna, adj. gleichmüthig, Cig., Jan., M.
  56. enakodȗšje, n. der Gleichmuth, Cig., Jan.
  57. enakodúšnost, f. der Gleichmuth, Mur., Cig., Jan.
  58. enakoelēktričən, -čna, adj. gleichnamig elektrisch, Cig. (T.).
  59. enakoglásən, -sna, adj. gleichklängig, gleichstimmig, Cig., Jan.
  60. enakoglȃsje, n. der Gleichklang, der Gleichlaut, Cig., Jan.; die Paronomasie, Cig. (T.).
  61. enakokǫ́tən, -tna, adj. gleichwinkelig, Cig., Jan., Cig. (T.), Cel. (Geom.).
  62. enakokràk, -kráka, adj. gleichschenkelig, gleicharmig, Cig. (T.), C., Cel. (Geom.).
  63. enakokrı̑łəc, -łca, m. enakokrilci, Gleichflügler, Cig. (T.), Erj. (Ž.).
  64. enakolẹ̑tnica, f. (črta) e., die Isothere, Cig. (T.).
  65. enakolíčən, -čna, adj. analog, C.
  66. enakomę́rən, -rna, adj. gleichmäßig, Mur., Cig., Jan., nk.
  67. enakomę̑rje, n. das Ebenmaß, das Gleichmaß, Cig. (T.), C.
  68. enakomę̑rnež, m. der Gleichmäßige: to je e., srca pa nima nič, Ljub.
  69. enakomę́rnost, f. die Gleichmäßigkeit, Mur., Cig., Jan.
  70. enakomísəłn, -səłna, adj. gleichgesinnt, Jan.
  71. enakomísəłnost, f. die Gleichgesinntheit, Jan., Cig. (T.).
  72. enakomı̑šljenik, m. = enomiselnik, nk.
  73. enakomǫ́čən, -čna, adj. = istomočen, isodynamisch, Cig. (T.).
  74. enakonǫ́čən, -čna, adj. Aequinoctial-, Cig., Jan.
  75. enakonǫ̑čje, n. das Aequinoctium, Cig., Jan., Cig. (T.), Jes.
  76. enakoǫ́gəłn, -gəłna, adj. gleicheckig, Cig. (T.).
  77. enakopìs, -písa, m. das Pare, C., DZ.
  78. enakoprávən, -vna, adj. gleichberechtigt, Cig., Jan., nk.
  79. enakoprávnost, f. die Gleichberechtigung, Cig., Jan., nk.
  80. enakorámən, -mna, adj. gleicharmig, Cig. (T.).
  81. enakoramę̑n, adj. gleicharmig: enakoramena vaga, gleicharmige Wage, DZ.
  82. enakorameníca, f. enakoramena vaga, DZ.
  83. enakoròb, -rǫ́ba, adj. gleichkantig, Cig. (T.), C.
  84. enakorǫ́dən, -dna, adj. ebenbürtig, Jan.
  85. enakorǫ̑dnik, m. der Ebenbürtige, Cig.
  86. enakorǫ́dnost, f. die Ebenbürtigkeit, Cig., Jan.
  87. enakosı̑lje, n. das Gleichgewicht der Kräfte, Cig. (T.).
  88. enakoslǫ́vən, -vna, adj. gleichlautend, DZ.
  89. enákost, f. die Gleichheit; moje enakosti, meinesgleichen, C.
  90. enakostràn, -strána, adj. gleichseitig, Cig., Jan., Cig. (T.).
  91. enakostraníčən, -čna, adj. gleichseitig, Cel. (Geom.).
  92. enakostròk, -strǫ́ka, adj. das gleiche Fach betreffend, SlN.
  93. enákošən, -šna, adj., Cig., Jan., C., nk., pogl. enakovšen, enakšen.
  94. enakotę́žən, -žna, adj. gleichgewichtig, Jan.; — enakotežna lega, die Gleichgewichtslage, Cig. (T.).
  95. enakotę̑žje, n. das Gleichgewicht, Cig., Jan., Cig. (T.).
  96. enakotláčən, -čna, adj. isobarometrisch, Cig. (T.); — prim. tlak.
  97. enakoveljávən, -vna, adj. von gleicher Geltung, nk.
  98. enakovŕsten, -stna, adj. von gleicher Gattung, Classe, Z., nk.
  99. enákovšən, -šna, adj. = enakšen, ( prav. nam. enakošen; "enakušen", Rec., Jsvkr.).
  100. enakozvǫ̑čje, n. der Gleichklang, Cig. (T.).

   1.768 1.868 1.968 2.068 2.168 2.268 2.368 2.468 2.568 2.668  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA