ko (19.201-19.300)

19201. 1. žerjȃvnica, f. die Glutpfanne, die Kohlenpfanne, Cig., Jan.
19202. žérkast, adj. = nekoliko žerek, herblich, Cig.
19203. žestílj, m. französischer Ahorn (acer monspessulanum), Erj. (Torb.).
19204. žetveníca, f. neko jabolko, C.
19205. žetvę́nka, f. neko jabolko, kajk.- Valj. (Rad).
19206. žę̑vka, f. = ženjica, die Schnitterin, Jan., Mik., Kres, ko>Krasko>.
19207. žézla, f. = žežel, Goriš.)- Štrek. (Let.).
19208. žéžəł, -žla, m. die Aschen- oder Feuerschaufel, Cig., C., Erj. (Torb.); (žèžəł, Štrek.); — iz bav. schüssel, Štrek. (Arch.), ali morda iz it. sessola, die Schöpfkelle.
19209. žgalína, f. eine brennende Hitze, Mur., Cig., Jan., Mik., vzhŠt.
19210. žgalíšče, n. = mesto, kjer rudo žgejo in čistijo, der Platz, wo ein Haufe von Erz und Holz oder Kohlen errichtet wird, das Rostbett ( mont.), Cig.
19211. žgánəc, -nca, m. der Sterzbrocken; pl. žganci, (Mehl zu dickem Brei gekocht), der Sterz; ajdovi, koruzni žganci; suhi žganci; žganci z mlekom; momlja kakor da bi žgance v ustih imel, er spricht, wie wenn er Klöße im Munde hätte, Cig.
19212. žgȃnjar, -rja, m. 1) der Brantweinbrenner, der Brantweinhändler; — 2) = žganjepivec, Cig., Jan., nk.; — 3) neko jabolko, Erj. (Torb.).
19213. žgáti, žgèm, vb. impf. brennen ( trans.); tobak ž., Tabak rauchen, Cig., Št.; apno, opeko, olje ž., Kalk, Ziegel, Kohlen brennen; žgan svinec, kositer, Bleiasche, Zinnasche, V.-Cig.; rudo ž., das Erz durch Rösten zubrennen, Cig.; žgana ruda, geröstetes Erz, Cig.; kavo ž.; Kaffee rösten; iz žita i palinko žgejo, ogr.- Valj. (Rad); na gladko ž., glatt brennen ( techn.), Cig. (T.); lase ž., die Haare brennen; — ein brennendes Gefühl veranlassen: solnce žge, die Sonne brennt; kopriva žge; v prsih me žge, Mur.; žgoči veter, der Glutwind, Cig. (T.); žgoč, brennend, heiß, Jan.; ( prim. žgeč); — ( pren.) žgoč humor, kaustischer Humor, Cig. (T.); — žgala sta jo, sie sind gehörig gelaufen, UčT.
19214. žgèč, žgę́ča, adj. brennend, heiß; žgeča kopriva, Mik.; žgeča voda, Mur.; — nam. žgoč.
19215. žíba, f. tako zovejo gosi in race, vzhŠt., ogr.- C.
19216. žibara, f. ? pijan je kot žibara, Kr.- Valj. (Rad).
19217. žı̑brje, n. das Weidenröslein (epilobium angustifolium), C., Nkol.
19218. žı̑brt, m. die Taubnessel (lamium), Medv. (Rok.), Burg. (Rok.); rdeči ž., rother Bienensaug (lamium purpureum), Nov.; (tudi: žibret, C.).
19219. žídək, -dka, adj. dünnflüssig: židka jed, C.; — weich: zemlja je prežidka za oranje, Mik.; — schlatzig, faul (o kruhu, kostanju, slanini), C.; — biegsam, geschmeidig, Habd.- Mik., Dol.- Cig., Jan.; — weichlich, Jan.; — ž. človek, ein schwacher Mensch, C.
19220. žı̑fra, f. neka bolezen: die Gelbsucht, Z., Nov., SlN., Polj., ko>Idrijako>.
19221. žı̑gra, f. 1) der Holzzunder, Ip.- Mik.; — 2) kozje ime, Erj. (Torb.).
19222. žíla, f. 1) die Ader; (ž.) dovodnica, die Blutader, die Vene, (ž.) odvodnica, die Pulsader, Vrtov.- Cig., Cig. (T.), Erj. (Ž.); ž. srkalica, die Saugader, Erj. (Ž.); ž. venčanica, die Kranzader, Erj. (Ž.); žila bije; za žilo koga šlatati, tipati; otekla žila, die Krampfader, Cig.; otročje žile, die Krampfadern an den Füßen bei Schwangern, Cig.; matrničasta ž., die Rosenader, V.-Cig.; mlečna ž., die Milchader, Cig.; bela ž., die lymphatische Ader (Wasserader), V.-Cig.; popijalne žile, lymphatische Gefäße, Cig.; zlata ž., die goldene Ader (Hämorrhoiden); — 2) die Sehne, Cig., Jan.; suha ž., die Flechse, Jan.; bela ž., der Muskel, C.; slabih žil biti, gichtbrüchig sein, Krelj; — 3) das männliche Glied eines größeren Thieres, der Ziemer: jelenova, bikova, konjska ž., Cig., C.; — 4) der Nerv ( bot.), Cig. (T.); listne žile, die Blattadern, Tuš. (B.); — die Flader, Jan.; — 5) der Gang ( min., mont.), Cig., Jan., Cig. (T.); premogove žile, Kres; poprečna, pritična ž., der Quer-, Beigang, Cig.; ž. gre na dan, der Gang blüht am Tage, žila drži v eno mer, der Gang streicht, Cig.; — vodna žila, die Wasser- oder Quellenader, Cig.; — 6) ( pren.) mahoma žilo najti raznovrstnim opravilom svojega uradovanja, sich in die verschiedenen Gestionen seines Amtes sogleich zurechtfinden, Levst. (Nauk); — = die Anlage: pevska ž., die Dichterader; tatovska ž., Cig.
19223. žílavka, f. = bikovica, der Ochsenziemer, Let.- C.
19224. žíliti, -im, vb. impf. 1) ädern, Cig.; — 2) anstrengen: — svoj vrat ž., den Hals fortwährend strecken, Let.; ž. se = hudo gnati se pri kakem delu, truditi se, da je napetih žil videti, Lašče- Erj. (Torb.); = hudo gnati se za kako stvar, ustiti se, Erj. (Torb.); zornig, schreiend etwas behaupten, M.; zakaj tako kričiš? zakaj se tako žiliš? Let.
19225. žìlj, žílja, m. 1) = vrv pri napregi, der Strang, Gor.- Levst. (M.); — žilji, die Wagenstränge, C., Dalm.; — 2) kravja veriga, Erj. (Torb.), Tolm.; — tudi: železen klinec na koncu kravje verige, ki se vtiče v kolut na drugem kraju, Erj. (Torb.); — 3) das Joch für einen Ochsen (jarmček in kamba), Notr.; — prim. bav. sil, Riemen, Geschirr für Zugvieh, Erj. (Torb.).
19226. žíljati, -am, vb. impf. = žmikati, mencati, reiben: perilo, roke ž., Erj. (Torb.).
19227. žímavica, f. = deska s pritrjenimi zankami iz žim v ptičjo lov, Goriš.)- Štrek. (Let.).
19228. žı̑mnica, f. 1) die Rosshaarmatratze, Mur., Cig., Jan., nk., Dol., Erj. (Torb.); gospoda spi na žimnicah, BlKr.; — 2) die Rosshaarschlinge, die Dohne, Cig., Tolm.)- Štrek. (Let.); — 3) = žimavica, Valj. (Rad); — 4) ein Strick aus Rosshaar, M.; — 5) ein türkischer Rossschweif, C.
19229. žı̑nj, m. = misel, — iz nem. Sinn.
19230. žínjati, -am, vb. impf. = misliti, — prim. nem. sinnen.
19231. žı̑r, m. 1) die Waldmast für Schweine (Bucheln und Eicheln); bukov, hrastov ž.; v žir goniti svinje, Mur., vzhŠt.; v žiru imeti, Cig.; — 2) die Nahrung, bes. Obst, C.; — die Fruchtbarkeit: sneg žir da, ogr.- C.; — die Nahrhaftigkeit, ogr.- C.; — die Frucht, der Nutzen, C.
19232. žírgəlj, -glja, (-gəljna), m. ein Maß für Kohlen, ein Kohlensack, Z.
19233. žiríka, f. = bukevca, die Buchecker, Erj. (Torb.).
19234. žíriti, -im, vb. impf. = z žirom pitati, Cig.; svinja se žiri v bukovju, Kremp.- C.; — mästen: ž. truplo za črve, C.
19235. žítən, -tna, adj. 1) Getreide-: žı̑tnọ polje, žitna cena; — 2) getreidereich, Cig., Jan.; žitno leto, das Kornjahr, Cig.
19236. žíti, žívem, vb. impf. = živeti, Dalm., Krelj, Notr.), kajk.- Valj. (Rad); (živę̑m, ogr.- Valj. [Rad]); kakor resnično Bog žive, Dalm.; vse živoče dni, Dalm., Jsvkr.; — ž. s čim, sich von etwas ernähren: pure z zrnjem živejo, ogr.- Valj. (Rad).
19237. žı̑tnat, adj. = žiten 2), getreidereich: žitnato leto, das Kornjahr, V.-Cig.
19238. žı̑tnica, f. 1) der Getreidespeicher, die Kornkammer, der Schüttboden; — = žitnjak, der Getreidekasten, Mur., Cig.; — 2) das Kornstroh, C.; — 3) die Korngülte, V.-Cig.; samovoljno so kmetom smeli vikšati žitnico, Levst. (Zb. sp.); — 4) neko jabolko, Erj. (Torb.); der Kornapfel, vzhŠt.- C.; — die Kornblume (centaurea cyanus), Erj. (Torb.); — = pahalica 2), das Raigras, Fr.- C.
19239. žı̑tničar, -rja, m. der Getreidebodenaufseher, der Kornmeister, Cig.
19240. žitníka, f. neko jabolko, Mur., C.
19241. žitnína, f. der Getreidezins, die Korngülte, Cig., Jan.
19242. žı̑tnjak, m. 1) der Kornkasten, Cig., Jan.; — 2) das Kornbrot, Mur.
19243. žitokrȃdəc, -dca, m. der Korndieb, Jan.
19244. žitorǫ́dən, -dna, adj. Getreide hervorbringend, getreidereich, Jan., nk.; žitorodna dežela, žitorodno leto, das Kornland, das Kornjahr, Jan.
19245. žítovnat, adj. kornreich, Jan.
19246. žı̑v, žíva, adj. lebendig, lebend; ali si še živ? lebst du noch? dokler bom živ, ne pozabim tega, so lange ich lebe, vergesse ich dies nicht; živ ostati, am Leben bleiben; za žive in mrtve sovražiti koga, jemanden heftig hassen, Jurč.; za žive in mrtve se pričkati, Jurč.; verjeti kaj za žive in mrtve, etwas fest glauben, Jurč.; — vse svoje žive dni, seine Lebtage; nisem ga videl svoj živ dan, Cig., Jurč.; za živ svet rad, für mein Leben gern, Cig.; žive duše ni tukaj; živa duša, živ krst ne ve, keine Seele weiß es; živi vrag, der leibhafte Teufel; — vse živo je česa, es wimmelt von etwas; vse živo jih (žab) je bilo, Npes.- Mik.; — živa voda, das fließende Wasser; — živa meja, der Heckenzaun; — živa prst, die Dammerde, Cig.; živi kamen, der natürliche Stein, Cig.; živa skala, natürlicher Fels; v živo skalo vsekana ječa, SlN.; — živ ogel, eine glühende Kohle; živ pepel, glimmende Asche; živo apno, ungelöschter Kalk; — živa rana, eine offene Wunde, Cig.; živi konec peresa, der Federkiel, V.-Cig.; — živo, der empfindliche Theil des menschlichen Körpers, das Leben: burja v živo gre, Notr., Dol.; do živega priti komu, jemandem beikommen, (tudi pren.); to gre do živega, das dringt bis aufs Leben, Cig.; ( pren.) do živega svetovati, dringend anrathen, Vrtov. (Km. k.); v živo čutiti, lebhaft empfinden, Ravn.; lep je nauk, v živo sega (dringt zum Herzen), Ravn.; v živo zbosti koga, jemanden (mit Worten) empfindlich treffen, Ravn.; to ga je v živo bolelo, Ravn.; v živo delati, mit großem Eifer arbeiten, Tolm.)- Štrek. (Let.); — suho vejo do živega odrezati, den dürren Ast bis auf das Leben abschneiden, Cig.; v živo pokositi senožet, das Gras möglichst nahe an der Wurzel abmähen, Nov.; — živ rob, eine scharfe Kante; na žive robe izdelati les, Z.; — lebhaft, regsam, munter; živ deček; živ konjič; žive oči; — živa barva, eine helle, lebhafte Farbe; — živa vera, ein lebendiger Glaube; živa prošnja, eine inständige Bitte; živa beseda, pathetische, ergreifende Worte; živa želja, ein lebhafter Wunsch, die Sehnsucht, das Schmachten, Cig. (T.); živ pomislek, eine eingehende Bedachtnahme, Levst. (Pril.); živo, mit Nachdruck: živo priporočati, živo prositi.
19247. živȃdən, -dna, adj. voll Ungeziefer, Gor.).
19248. živȃłski, adj. thierisch, Thier-; živalsko telo, živalska koža; ž. magnetizem, animalischer Magnetismus, Cig.; — zoogen ( min.), Cig. (T.).
19249. živȃra, f. kozje ime, Erj. (Torb.).
19250. živáriti, -ȃrim, vb. impf. 1) vegetieren, sein Leben fristen, Cig., Jan., Cig. (T.); borno ž., LjZv.; ( hs.); — 2) ž. koga, jemandem zu essen geben, ihn speisen, C.
19251. žívəc, -vca, m. 1) ein lebendes Wesen, v uganki: živec mrtveca vleče, mrtvec kriči, a živec molči (zvonar, zvon), GBrda- Erj. (Torb.); — 2) ein harter Mauerstein, bes. der Kies, Habd.- Mik., Hal.- C.; — der Feldspat, Cig., Jan., Cig. (T.), Erj. (Min.); — 3) der Nerv, Cig., Jan., Cig. (T.); gibni ž., der Bewegungsnerv, očutni ž., der Empfindungsnerv, vidni, slušni, okusni, vonjalni ž., der Gesichts-, Gehörs-, Geschmacks-, Geruchsnerv, obhodni ž., der herumschweifende Nerv (nervus vagus), raztrojeni ž., der dreigetheilte Nerv, dovodni ž., der zuleitende Nerv, Erj. (Som., Ž.); — do živca (= do živega) komu priti, BlKr.; premlatiti koga do živca, Jurč.
19252. živẹ́ti, -ím, vb. impf. leben; dolgo ž.; oče mu še živi; pregrešno, pobožno ž.; ž. po kom, nach einem Muster leben, C.; dobro, po gosposko, v revščini, v obilnosti ž.; ž. na tesnem, kümmerlich leben; ž. ob čem, sich von etwas nähren; ž. ob svojem, sein eigenes Brot essen, von seinem Einkommen, Vermögen leben; ob kruhu in vodi ž., von Wasser und Brot leben; ob delu ž., sich von seiner Arbeit nähren, Cig.; ž. na kupičku, sich den Lebensunterhalt kaufen müssen, Z.; ž. na delu, na zidarstvu, von der Arbeit, vom Maurerhandwerk leben, V.-Cig.; ž. na rokah, von der Hände Arbeit leben, Z.; ž. na opresnem kruhu, Ravn.; na mrtvi plači ž., von der Pension leben, Z.; ž. na veri, im Concubinat leben, Cig., Dol., Gor.; — ž. od česa, von etwas leben (od igre, od dela); — nima kaj ž., er hat nichts zu leben; — ( praes. živẹ̑jem: Živejem po pameti zdravi, Greg.).
19253. žı̑vež, m. das Lebensmittel; nav. coll. die Lebensmittel, die Nahrung, der Lebensunterhalt; živeža iskati; živež kupovati; ž. dajati komu; das Ausgedinge: ž. si izgovoriti, Gor., Ig (Dol.).
19254. žı̑vežən, -žna, adj. die Lebensmittel o. den Unterhalt betreffend; Proviant-: živežna komisija, Cig.
19255. živíca, f. 1) die lebende Wurzel, M.; die Saugwurzel, Jan., C.; — 2) das Gesenk, der Rebenableger, der Senker, Cig., Jan., Št.- Z., C.; — = mlada trta s koreninami, die Wurzelrebe, Pirc, Št.; — 3) = živa meja, der Heckenzaun, Cig., Jan., kajk.- Valj. (Rad); — 4) das Quellenwasser, Ist.- Cig., Nov.- C.; — 5) das Schaumbläschen im Wein, die Perle, Mur.- Cig., C.; vino živice spušča, der Wein perlt, Cig.; — 6) neka kožna bolezen, menda = šen, der Rothlauf, Erj. (Torb.); — 7) heftiges Niesen (mit Würmerauswurf aus der Nase), Notr., Ist.- Z., Burg. (Rok.); — 8) die Mauerassel (oniscus sp.), Erj. (Torb.).
19256. živíka, f. 1) = živica, der Rebenableger, der Senker, Dol.; — 2) die Saugwurzel, Jan.; živike, die obersten Seitenwurzeln, Cig., C.; — 3) kar ob gozdu iz panjev raste: živiko posekati za kolje, jvzhŠt.
19257. živína, f. das Vieh; ž. za pleme, za zakol, Zucht-, Schlachtvieh, Cig.; delovna ž., das Arbeitsvieh, DZ.; tovorna ž., das Tragvieh, DZ.; drobna ž. = drobnica, velika živina = goved, Dalm.- C.; neumen kakor ž.; delati kakor črna ž., angestrengt arbeiten.
19258. živinozdrávən, -vna, adj. Thiere curierend: živinozdrȃvni kovač, der Curschmied, Cig., DZ.
19259. živı̑nski, adj. viehisch; živinska narav, die Bestialität, Cig.; po živinsko, viehisch, bestialisch; — Vieh-; živinski senjem, živinske bolezni; živinski zdravnik, der Vieharzt, V.-Cig., Jan.
19260. živíti, -ím, vb. impf. ernähren, erhalten; s kruhom koga ž.; kako bi on imel ženo ino otroke živiti? Trub.; s prejo ga je živila, Ravn.; ž. se s čim, von etwas leben, sich nähren; nima se s čim ž., er hat nichts zu leben, Cig.; ž. se s tatvino in razbojem, C.; ž. se ob čem, = ž. se s čim, Cig., Jan.; tudi: ž. se od česa; — Bog te (vas) živi! Gott erhalte dich (euch)! Bog živi! Gott erhalte! — tudi: žíviti, Kr.
19261. žı̑vka, f. die Küchenschabe (blatta orientalis), Erj. (Torb.); — prim. seželka, žuželka.
19262. živopı̑səc, -sca, m. der Maler, Vod. (Izb. sp.), Levst. (Zb. sp.), Zora, Vrt., Navr. (Kop. sp.), DSv.; — stsl.
19263. živòt, -óta, m. 1) das Leben, Meg., Boh., Alas., Mur., Jan., Trub., Dalm., Krelj, Jsvkr.; hteli so detetu život vzeti, Trub.; še za svojega života, noch zu seinen Lebzeiten, Dalm.; meni so na život stregli, Dalm.; večni ž., Krelj; — v tem pomenu: žívot, ogr.- Valj. (Rad), Mik.; — 2) der lebendige Leib; grdo je bil po vsem životu otekel, Trub.; srce se hoče v mojem životu razpočiti, Dalm.; do života moker; po životu umeriti komu obleko; šibkega, trdnega života biti, von schwacher, starker Leibesbeschaffenheit sein; tankega života biti, einen schlanken Leib haben; — der Rumpf; širok v ž.; — 3) der leibliche Nachkomme: po štirih moških životih, nach der vierten männlichen Geschlechtsfolge, Dalm.; na moške živote pravico kupiti, für die männlichen Nachkommen ein Recht durch Kauf erwerben, Svet. (Rok.); — žívot, -óta, jvzhŠt.
19264. živótəc, -tca, m. dem. život; 1) ein kleiner Leib; — 2) das Leibchen, das Mieder, Erj. (Torb.); ž. na zadrg, Erj. (Som.).
19265. žížala, f. das Insect, Danj.- C.; — der Käfer, Mur.; — der schwarze Kornkäfer (curculio), Z.
19266. žı̑žək, -žka, m. der Kornwurm, Cig., Jan., Mik., vzhŠt.; — prim. žužek.
19267. žíženpanj, m. das Alpenröslein (rhododendron hirsutum), Erj. (Torb.).
19268. žížniti, žı̑žnem, vb. impf. = tleti: pepel žižne, Tolm.)- Štrek. (Let.); tudi ž. se: kotel se žižne, t. j. iskre se mu po zunanji plati delajo, Tolm.; (morda nam. žižnjati? Štrek. [Let.]).
19269. žížulək, -lka, m. der Judendorn (zizyphus vulgaris), ( it. giuggiola, die Brustbeere), Erj. (Torb.); — hs.
19270. žlábor, m. = žlambor, Cig., Jan., M., Drobt.- C., Št.).
19271. žlȃhta, f. 1) das Geschlecht: od žlahte do žlahte, vsa človeška ž., Krelj; — 2) die Art, Jan.; vseh žlaht penezi, allerhand Münzen, vseh žlaht sadje, allerhand Früchte, C.; — 3) die Verwandtschaft = die Verwandten; vso žlahto obhoditi; žlahta — raztrgana plahta, = die Verwandtschaft ist lieblos, Z.; predno človek k žlahti priteče, lehko mu kri uteče, Levst. (M.); Prišli k nji so žlahta njena, Npes.- Mik.; — 4) das Verwandtschaftsverhältnis; v žlahti biti komu, s kom, mit jemandem verwandt sein; tudi: žlahta biti komu, Cig.; bližnja ž., nahe Verwandtschaft; daljna ž., entfernte Verwandtschaft; = mrzla ž., Cig.; v žlahti po slokem kolenu, entfernt verwandt (šaljivo), Cig.; ž. po krvi, po mleku, die Verwandtschaft nach dem Vater, nach der Mutter, Cig.; — prim. stvn. slahta, srvn. slahte, Geschlecht, Gattung, Mik., C.
19272. žlahtȃnje, n. kemijsko ž., die Wahlverwandtschaft, Cig., Jan.; = izvoljeno ž., Vrtov. (Km. k.).
19273. žlȃhtnica, f. 1) die Anverwandte; — 2) die Adelige, Mur., Cig., Jan.; veliko žlahtnikov in žlahtnic, Jsvkr.; — 3) der Pfundapfel, C.
19274. žlȃhtništvọ, n. der Adelstand, Jan.; ž. vzeti komu, jemanden entadeln, Jan.
19275. žlȃvsa, f. die Kothsuppe, besonders mit Schnee vermischt, jvzhŠt.
19276. žlẹbàt, -áta, adj. mit einer Rinne oder rinnenartigen Vertiefung versehen, Hip.- C.; žlebata opeka, Mik.; ausgekehlt, Cig.; žlebato kladivo, der Kehlhammer, Cig.; žlebato kolce, die Rolle ( mech.), Cig. (T.).
19277. žlẹ̑bək, -bka, m. dem. žleb; das Rinnchen; — v ž. cepiti, t. j. tako cepiti, da se v žlebek, na divjaku izrezan, pritakne cepič, M.; — die Rinne am Knochen ( zool.), Cig. (T.); — der Gang: scalni ž., der Harngang, Cig.; — die Mauernuth, DZ.
19278. žlẹ̑bičək, -čka, m. dem. žlebič; das Rinnchen; z žlebičkom cepiti = v žlebek c., M.; — die Rumpfmulde (in den Mühlen), Cig.; — tudi: žlẹbı̑čək.
19279. žlẹbína, f. die rinnenartige Vertiefung, Z.; — der Graben, Bes.- C.; po žlebinah kositi, Z.; — die Bergschlucht, C.
19280. žlẹ̑bnik, m. 1) der Falzhobel, V.-Cig.; — 2) der Schneckenbohrer, dessen Bohrspitze wie eine Schnecke gebogen ist, V.-Cig.; — 3) = žlebnjak 1), der Hohlziegel, Cig., Lašče- Erj. (Torb.); — der Einkehlstein, Cig.
19281. žlẹbogrı̑zəc, -zca, m. = konj, ki žleb grize, C., Strp.
19282. žlendráti, -ȃm, vb. impf. 1) verwirren: niti ž., Gor.; — 2) stammeln: vi ste komaj znali božje ime žlendrati, Jap. (Prid.); — schwätzen, albern sprechen, C.
19283. žlepáti, -ȃm, vb. impf. 1) = žlampati, žlempati: kri ž., Dalm.; — 2) žlę́pati, -am, ausschlagen: krava žlepa, ko>Savinska dol.ko>
19284. žlíca, f. 1) der Löffel, der Esslöffel; žlico v usta nesti; po žlici dajati, löffelweise reichen; velika ž., der Vorleglöffel, Cig.; z veliko ž. jesti, tafeln, Zv., Lašče- Levst. (M.), jvzhŠt.; — kovaška ž., der Feuerlöffel, Cig.; — zidarska ž., die Maurerkelle, Cig., Jan., C., Jsvkr., Vrt., Notr.; — 2) neko orodje za vrtanje kamenov, Kr.; — 3) die Muschel, vzhŠt.- C.; — 4) der Sitz hinten am Rennschlitten, Cig.; — 5) Bogova ž., die Erdscheibe (cyclamen europaeum), Erj. (Torb.).
19285. žlı̑čar, -rja, m. 1) der Löffelmacher; — 2) = cmok, der Knödel, (na vsacega se vzame toliko testa, kolikor ga gre v žlico), Tolm.- Erj. (Torb.).
19286. žlı̑čka, f. dem. žlica; 1) das Löffelchen; — 2) = prazen meh v kostanjevi ježici, Erj. (Torb.); — 3) = žličica 2), die Herzgrube, C.
19287. žlı̑čnik, m. 1) der Löffelbehälter, das Löffelgesteck, das Löffelblech (ein aufgehängtes Blech mit Löchern, in welche die Löffel gesteckt werden), Cig., jvzhŠt.; — 2) ein armer Schlucker (človek, ki nima druzega nego žlico), Nov.- C.; — 3) žličniki, eine Art Mehlklöße oder Knödel (Wasserspatzen), Cig., C., Štrek., Notr., Tolm.; ( prim. žličar 2)); — 4) das Löffelkraut (cochlearia officinalis), Cig., Tuš. (B.); — der Froschlöffel (alisma plantago), Erj. (Torb.).
19288. žlı̑čnjak, m. 1) = žličnik 1), der Löffelbehälter, der Löffelkorb, Mur., Cig., C., Dol.- Levst. (M.); — 2) žličnjaki = žličniki, Mehlklöße, vzhŠt.- C.; — 3) das Löffelkraut (cochlearia), C.
19289. žlǫ̑dra, f. die Kothsuppe, C., Trst. (Let.); — prim. nem. Schlotter, Geschlotter, eine Art Schlamm.
19290. žlǫ̑drast, adj. kothig (mit Wasser u. Schnee), C.
19291. žloptáti, -ȃm, vb. impf. plätschern; po blatu ž., im Koth watend und spritzend gehen, Hal.- C.; — prim. žlapotati.
19292. 1. žlǫ́ta, f. 1) die Dachrinne, die Regenrinne, V.-Cig., BlKr.; — 2) die Lotte (Lutte), eine viereckige Röhre aus Brettern in den Bergwerken, Cig.; — 3) der Einbug am Dache, Notr.; — 4) die Schlucht, Nov.- C.; — prim. kor.-nem. schluote, Rinne, Schlucht.
19293. žlǫ́tər, -tra, m. 1) dünner Koth, der Schlamm, C.; — 2) dünnes Viehfutter, Fr.- C.; — prim. žlodra.
19294. žmíkati, -kam, -čem, vb. impf. pressen, auspressen, ausdrücken; seske ž., Dalm.; grozdje ž., BlKr.; perilo ž., die Wäsche ringen, Cig., Lašče- Erj. (Torb.); povesma ž., Z.; sir ž., den Käse in Klumpen auspressen, Z.; — ( pren.) bearbeiten: nemilo ga je lužil in žmikal, Erj. (Izb. sp.); — prim. -žeti, (-žmem).
19295. žmı̑tək, -tka, m. 1) das Abgepresste, Nov.; — das Klümpchen: po redkem soku plavajo žmitki, Gor.; — (von der runden Fülle des Fleisches): dekle je tako debelo, da ima žmitke po rokah, Erj. (Torb.); otrok je rejen, kakor žmitek, Gor.; — 2) geronnene Milch: der Käsequark, der Topfen, Cig., Jan., M., Tolm.- Erj. (Torb.); kuhano in usirjeno kislo mleko, Lašče- Erj. (Torb.); pri ognju se je jelo mleko gostiti, žmitek, ki se je zgostil v loncu, pobere se v torilo, Glas.; — 3) žmitki, die Molken, Meg., C.
19296. žmúla, f. der Baumknorren, C.; ein bauchartiger Auswuchs an Buchenbäumen, Lašče- Erj. (Torb.); — der Wulst, Erj. (Som.); konji dobodo žmule, ki iz kopit rasto, Levst. (Podk.).
19297. žmȗlj, m. der Becher, das Trinkglas, Habd.- Mik., Ist.- Cig., Jan., C., Ist.)- Erj. (Torb.); — prim. mužolj.
19298. žmúlja, f. das Waschbrett, Erj. (Torb.).
19299. žnjáviti, -im, vb. impf. 1) = gnjaviti, würgen, vzhŠt.- Trst. (Let.), Hal.- C.; — 2) = tleti, C.; — 3) langsam, ohne Erfolg arbeiten: kaj tako žnjaviš? vzhŠt.- C.
19300. žnjèk, -éka, m. 1) = skoljka, die Muschel: Erj. (Torb.); — 2) vsaka mokra ali opolzla, debelejša stvar, Lašče- Erj. (Torb.); — prim. ladinski sgnèc, bav. schneck, die Schnecke, Erj. (Torb.).