ko (19.101-19.200)

19101. zvẹ̑st, adj. 1) treu, getreulich; z. biti komu; zvesto služiti koga; zvesto opraviti vse po naročilu; zvesto Bogu služiti; na zveste roke dano, fidei commissum, auf Treue und Glauben gegeben, Dict.- Mik., Svet. (Rok.); — 2) zvesto poslušati, moliti, mit gesammeltem Geiste, aufmerksam, andächtig zuhören, beten; zvesto gledati, aufmerksam zusehen; zvesto delati, alle Gedanken bei der Arbeit haben.
19102. zvésti, zvédem, vb. pf. 1) durch Verkauf anbringen, verkaufen, Dict., C., Mik., Svet. (Rok.); svoje blago drago z., Trub.; komaj sem kravo zvedel, Ravn.- M.; veliko blaga z., Jurč.; dvesto veder vina z., LjZv.; — anbringen: hčere z., LjZv.; wegschaffen, loswerden, Meg., Dict.; — (z. se, ein gutes Geschäft abgeben, GBrda); — 2) auf etwas zurückführen, reducieren, Cig. (T.); vsi barvni občutki se dade z. na tri glavne občutke, Žnid.; na isto ime z., auf gleiche Benennung bringen ( math.), Cig. (T.).
19103. zvę̑za, f. 1) die Verbindung; — 2) das Band; die Fessel: zveze na njegovih rokah so se raztrgale, Dalm.; zveze raztrgati, Jap. (Sv. p.); — 3) die von Personen geschlossene Verbindung, das Bündnis, Cig., Jan., nk.; z. za boj in odboj, bojna in odbojna z., das Schutz- und Trutzbündnis, Cig. (T.); der Bund, die Föderation, Mur., Cig., Jan., C., Cig. (T.), nk.; ( prim. zaveza); — z. s kom, das Verhältnis mit jemandem, C.; — der Zusammenhang, der Connex, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; z. misli, namenov, vzrokov, Cig.; v zvezi biti, in Zusammenhang stehen, verknüpft sein, Cig., nk.
19104. zvę́zati, -žem, vb. pf. zusammenbinden, miteinander verbinden; z. kolje v butaro; roke z. tatu; z. tatu, den Dieb in Bande legen; lonec z., den Topf (mit Draht) beflechten; knjigo z., ein Buch einbinden; pse z., die Hunde koppeln; z. zid, die Mauer binden, verankern, Cig.; tesarji so zvezali hišo na tleh (sie haben das Gebäude zugelegt), Cig.; — ves sem zvezan (gelähmt), Z.; zvezan hoditi, engschrittig gehen, Z.; — zvezana toplota, gebundene Wärme, Cig., Jan., Cig. (T.); zvezana gorkota, Vrtov. (Km. k.); — zvezane državne zadolžnice, vinculierte Staatsobligationen, DZ.; — ( fig.) vereinigen, verbünden, alliieren, z. se, sich mit jemandem verbinden, eine Verbindung schließen, Cig., nk.
19105. zvẹ́zda, f. 1) der Stern; jutrna, večerna z.; severna z., der Polarstern, Cig.; lasata z. = repatica, Meg.- Dict.; zvezde svetijo, die Sterne leuchten; zvezda se je utrnila, es fiel eine Lichtschnuppe; (= se je potočila, Jan.); — v zvezde kovati koga, jemanden bis zu den Sternen erheben, Cig., nk.; ( hs.); — eine Blässe an der Stirn einer Kuh, Cig.; — Name einer mit einer Blässe an der Stirn gezeichneten Kuh, Cig.; — kozje ime, Erj. (Torb.); — 2) der Augenstern, Dol.- Z., C.; — 3) das Fettauge auf der Brühe, C.; — 4) morska z., der Seestern (asterias), C., Erj. (Ž.).
19106. zvẹzdáš, m. die rundsternige Sternkoralle (astraea rotulosa), Erj. (Ž.).
19107. zvẹ̑zdnica, f. das Sternkraut (aster), Jan., C.; navadna z., die Sternmiere oder der Hühnerdarm (stellaria media), Tuš. (R.); — das Edelweiß (gnaphalium leontopodium), Erj. (Torb.).
19108. zvẹzdoglę̑dstvọ, n. die Astroskopie, Cig.
19109. zvę̑žənj, -žnja, m. das Bündel, nk.; nekaj zvežnjev praproti, DSv.; das Fascikel, Levst. (Nauk), DZ.; pismo je bilo poslano v zvežnju z drugimi pismi v glavni cesarski stan, Navr. (Kop. sp.).
19110. zvẹ́žiti, -im, vb. pf. verkrümmen, verbiegen, schief machen, Mur., Cig.; solnce je desko zvežilo, die Sonne hat das Brett krumm gezogen, Cig.; z. se, sich verziehen, sich werfen, Cig., Jan.; deska se je zvežila, zvežena deska, Cig., Polj.; sleme se je upognilo in streha zvežila, Glas.; zvežena glava, ein verschrobener Kopf, Jurč.; — prim. izvežiti se.
19111. 1. zvihráti, -ȃm, vb. pf. 1) krumm biegen, M.; nož z. (verbiegen), Z.; koso z., die Schneide der Sense verbiegen; — 2) in Eile zusammenstümpern: nezrel zdelek, zvihran s tako naglico, Levst. ( LjZv.).
19112. zvíjati, -am, vb. impf. ad zviti; 1) zusammenwickeln, zusammenrollen; — 2) verdrehen; palico z.; ( pren.) besedo, pravico, postavo z., Cig.; — winden, schlängeln, Mur.; glavo z., den Kopf herumdrehen, Cig.; z. repom z., mit dem Schweife wedeln, Z.; glas ali z glasom z., mit der Stimme abwechseln, sie modulieren, Cig.; — z. se, sich winden, sich schlängeln; z. se kakor črv; z. se od bolečin; z. se pred kom, vor jemandem Katzenbuckel machen, Cig.; — les se zvija, das Holz wirft sich, Cig., Jan.
19113. zvı̑k, m. der Gebrauch, die Sitte, Kor.- M., Mik.
19114. 1. zvı̑rati, -am, vb. impf. ad zvreti; siedend aufwallen, sieden; Korenjiče je zviralo, Npes.-Vraz; — ( nam. vzv-).
19115. 2. zvı̑rati, -am, vb. impf. (die Schuld auf andere) wälzen: on vse na-me zvira, Lašče, Ig- Erj. (Torb.), BlKr.
19116. zvı̑ša, adv. = zviškoma 1), Ben.- Kl.
19117. zviščẹ̑łəc, -łca, m. = skopuh, Bes.
19118. zviščẹ́ti, -ím, vb. pf. = zviščati: zviščel, sehr sauer, ("zveščel") Met.; — zviščel človek = skopuh, Cig., Lašče.
19119. zvíti, zvíjem, vb. pf. zusammenwickeln, zusammenrollen, zusammendrehen; z. rep; z. polo papirja; lase v kodre z., das Haar locken, Cig.; kača se je zvila v klobček, Cig.; iz trte z. ( n. pr. izgovor), (einen Vorwand) vom Zaun brechen, Cig., Nov.; izgovor je dober, če je iz bukove trte zvit, Npreg.- Glas.; Rada bi ga imela, Pa ga ni; 'Z trte bi ga zvila, Se ne st'ri, Npes.-K.; — verdrehen, verkrümmen; krč ga je zvil, er bekam einen Krampfanfall, Cig.; ključ z., einen Schlüssel verdrehen, Cig.; — deska se je zvila (hat sich geworfen), Cig.; — pravico z., das Recht verdrehen, Cig.; — beugen, Cig.; žalost ga je zvila, die Trauer hat ihn niedergebeugt, Cig.; — überwältigen: spanje ga je zvilo, trud ga je zvil, Cig.; sovražnik me je zvil, Cig.; — z. koga, jemandem eine wächserne Nase drehen, Cig.; — z. kaj, etwas durchsetzen, Cig.; prekanjeno jo z., etwas listig ausführen, C.; — zvit, listig, schlau, verschlagen; zvita buča, ein Schlaukopf; zvito odgovarjati; zvito narediti kaj; z. je kakor grča, kača, kozji rog, lisica, Cig.; z. kakor ovnov rog, Levst. (Zb. sp.); arglistig, tückisch, Cig., Jan.
19120. zvitorę̑pəc, -pca, m. 1) = zvitorep, zvit človek, der Schlaukopf, Jan., Levst. (Zb. sp.); — 2) rjavi z., der braune Rollschwanz- oder Winselaffe (cebus Apella), Erj. (Ž.).
19121. 1. zvlẹ́či, -vlẹ́čem, vb. pf. ziehend herab-, hinschaffen; z. srobotino s hrasta; komaj sem ga domov zvlekel.
19122. 1. zvọ̑dnik, m. = hlod, ki jez podpira, nam. vzv-).
19123. zvončẹ̑la, f. ovca, ki zvonec nosi, Erj. (Torb.).
19124. zvončẹlíka, f. neka hruška, Erj. (Torb.).
19125. zvončìč, -íča, m. dem. zvonec; 1) das Glöckchen, Jan.; — 2) neka hruška, Erj. (Torb.); — tudi zvónčič.
19126. zvoníca, f. die Glockenstube, Mur., Jan.; (lončeno blago) poje kakor zvon v zvonici, Jurč.; pred cerkvijo pod zvonico so stala dekleta, LjZv.; prostor pod zvonikom, kjer se zvoni, potezajoč za vrv, Erj. (Torb.), SlGor.- C.
19127. zvonílọ, n. 1) das Läutwerk: die Glockensignalvorrichtung, DZ.; — die Thurmglocken, Jan.; — das Schlagwerk in der Uhr, Cig.; — 2) das Geläute; tu imate lepo zvonilo; to je bilo zvonila, ko se je škof pripeljal! Polj.; veter z. odnaša, da se nič ne sliši, Polj.; mrliško z., das Todtengeläute, Cig.; ob jutranjem zvonilu, C.; soglasno z., C.; s petjem in zvonilom koga pokopati, Cig.
19128. zvoníti, -ím, vb. impf. 1) läuten; cerkovnik je začel zvoniti; zvoni, es läutet; z vsemi zvonovi z.; dan, sedem, devet, poldan, avemarijo zvoni, es läutet die Morgenglocke, sieben Uhr, neun Uhr, Mittag, Ave Maria; mrliču z., einen Todten ausläuten; k maši z.; vkup z. (= z vsemi zvonovi poslednjič k božji službi z.); vor einem Gewitter läuten: pod oblak z., = z. k hudi uri, Ip.- Erj. (Torb.); hudemu vremenu, toči z., das Ungewitter, den Hagel verläuten, Cig.; po toči z. = zu spät etwas thun; — 2) einen Klang von sich geben, tönen, klingen; železo lepo zvoni, C.; v ušesih, po ušesih mi zvoni es klingen mir die Ohren.
19129. zvŕhati, -vȓham, vb. pf. häufen: z. mero, Slom., C.; dati komu zvrhano skledo moke, eine gehäufte (gegupfte) Schüssel voll Mehl, Gor., jvzhŠt.
19130. zvrhovátiti, -ȃtim, vb. pf. ordnungslos zusammenlegen, Cig.; zusammenhudeln, zusammenstoppeln: niso hoteli samo za nekaj časa kako kaj z., Levst. (Močv.); kar se v prenaglici zvrhovati, rado slabo ostaje, Levst. (Zb. sp.).
19131. zvȓstoma, adv. nach der Reihe, Mur., Cig., Jan., C.; z. devati, t. j. po enoliko v eno vrsto, Dol.
19132. zvršávati, -am, vb. impf. = zvrševati; vollenden, vervollkommnen, ogr.- C.
19133. zvŕšenost, f. die Vollkommenheit, Kremp.- C.
19134. zžrẹ́bən, -bna, adj. mit dem Füllen: zžrebna kobila, die trächtige Stute, oder eine Stute, die geworfen hat, Danj.- C., Mik.
19135. žába, f. 1) der Frosch; zelena ž., der grüne Wasserfrosch (rana esculenta), Erj. (Ž.); morska ž., der gemeine Seeteufel o. Froschfisch (lophius piscatorius), Erj. (Ž.); groba ž. = krastavica, C.; žaba se reka malim otrokom: oj ti žaba mala ti! ta žaba (= der Fratz) že hodi! — 2) = žabica 6), das Anhängeschloss, Cig., C.; — 3) der Reiber (ein um einen starken Stift bewegliches Stück Holz an den Fenstern, um es zuzuhalten), Pot.- Cig.; — 4) die Spule, durch welche der Strick geht, der den Wiesbaum aufs Heu drückt, Z.; — 5) eine Maulkrankheit der Pferde, C.; — pl. žabe, = želve, die Scropheln, Bleiw.- Cig.
19136. žábica, f. dem. žaba; 1) das Fröschlein; božja ž., der grüne Laubfrosch (hyla viridis), Cig., Jan., Erj. (Ž.); = bogčeva ž., C.; = zelena ž., Cig., Jan., C.; — 2) großes Löwenmaul (antirrhinum maius), Jan., Tuš. (R.); — 3) neka rdečkasta, mnogonoga žuželka, M.; ako jo kako živinče ( nav. ovca) s travo požre, napuhne se ter postane žabičavo, žabičasto, BlKr.; kravo je ž. napela, Z.; suha ž. ali ledovna ž., das Rückenblut, eine Krankheit der Rinder und Schafe, V.-Cig., Strp.; = krvava ž., Bleiw.- Cig.; žabico tepsti, dreti, das Rückenblut brechen, Cig.; žabico rezati = puščati živini pod repom ali na ušesih, Strp.; — sploh nekaka bolezen živinska, pri kateri živinče napenja, Strp.; — 4) žabico metati, sekati, flache Steinchen schräg auf die Fläche des Wassers werfen, so dass sie abprallen und über dem Wasser hinhüpfen, Cig.; = žabice izpodbijati, M.; — 5) der Hufstollen, vzhŠt.- C.; — 6) das Anhängeschloss, Cig., C., Štrek., Rez.- C.; — die Klammer, Cig. (T.); — das Handeisen, die Handschraube, Cig.; v žabico dejati, žabico privijati, Z.; verige na nogah in žabice na rokah, Cv.; — die Pfanne ( mech.), h. t.- Cig. (T.); — ž. pride pri vpreganju v luknjo ojnic, Mik.
19137. žȃbnica, f. 1) die Froschlache, Cig., C.; — 2) = žaba 2), žabica 6), das Anhängeschloss, Cig., Vrt., Tolm.)- Štrek. (Let.); — 3) die Anlege, die Thürklammer, Cig.; — 4) der Hahnenfuß (ranunculus), C., Valj. (Rad).
19138. žȃbnik, m. 1) der Froschlaich, Mur., Cig., Jan.; — 2) die stinkende Afterkamille (anthemis cotula), Erj. (Torb.); — der Wasserfroschlöffel (alisma), Cig.
19139. žȃga, f. 1) die Säge; žago piliti; — 2) die Sägemühle; po Gorenjskem imajo veliko žag; potok žago goni.
19140. žȃganičica, f. dem. žaganica; das Brettlein: Iz hojice se druzega ne stori, kakor kakšna žagan'čica, Npes.-K.
19141. žákəlj, -klja, m. = vreča, der Sack; mačko v žaklju kupiti = etwas ungesehen kaufen oder übernehmen; — iz nem.
19142. žàł, žȃli, f. 1) das Leid, der Schmerz, V.-Cig., Jan., C.; nobena žal bi se mu ne bila zgodila, Ravn.; zakaj moriti Davida, ki vam ni nobene žali storil? Ravn.; ne delajte nikomur nobene žali! füget niemandem ein Leid zu! Cig., C.; kako žal zadeti komu, jemandem ein Leid zufügen, C.; na žal reči komu kaj, jemandem Leides sagen, BlKr.- DSv.; — pl. žali, die Schmerzen, C.; — 2) žal mi je, es thut mir leid; žal mi je, da se nisva videla; ž. mi je koga, česa, es thut mir leid um jemanden, etwas; Žal mu je gospe, Npes.-K.; žal mu je denarja; ni mi žal te mrve pisanja, Levst. (Nauk); založniku ni bilo žal ni dela ni troškov, Levst. (Nauk); = žal mi de, dene, C., Z., Jsvkr.; žal mi je za kaj, za koga; — žal! leider! nk.
19143. žàł, žála, adj. leid: žala beseda, ein kränkendes Wort, C.; kaj žalega komu storiti, jemandem etwas zuleid thun; Žale misli v srcu ni, Preš.; Pri nas je dost' žalega, Npes.-K.; — tudi indecl.: žal beseda, ein leides Wort, Cig., Kr.; Žal besede v ustih ni, Preš.
19144. žȃłnica, f. 1) das Klageweib, Cig., Jan., Vrt.; — 2) der Nachruf (einem Verstorbenen gewidmet): ž. po, za kom, Cig. (T.).
19145. žálost, f. die Traurigkeit, die Trauer; ž. in veselje; v hiši je bila velika ž. po smrti gospodarjevi; srčna ž., der Seelenschmerz, Cig., C.; na (v) veliko mojo žalost, zu meinem großen Leidwesen, Cig., nk.; na žalost! leider, Cig. (T.), DSv.
19146. žalováti, -ȗjem, vb. impf. 1) trauern; ž. po kom, nach jemandem trauern, den Verlust jemandes betrauern; — Leid tragen, Cig., nk.; — ž. po domu, Heimweh haben, Z.; ž. nad čim, nad kom, sich über jemanden oder etwas betrüben, etwas, jemanden beklagen, Cig.; tudi: ž. črez kaj; ž. koga, betrauern, um jemanden trauern, Cig., Jan., C.; neverniki mene žalujo, Trub.; Sedem let sem čakala, Sedem ga bom žal'vala, Npes.-K.; — bereuen: grehe ž., C., Krelj, ogr.- Valj. (Rad); — 2) = žaliti 1), kränken, Mur., C.
19147. 1. žámar, -rja, m. 1) der Säumer: Kranjci so vsi kramarji, Ziljani pa vsi žamarji, Npes. ( Kor.)- Kres; — 2) ein Scheltwort für Kinder, C., Kres.
19148. žámet, m. der Sammt; pamet je boljša ko žamet.
19149. žámetnica, f. 1) die sammtene Kopfborte der Mädchen, vzhŠt.- C.; — 2) die Sammtblume (tagetes patula), Št.- C.
19150. žánjavəc, -vca, m. ein wildwachsendes, wohlriechendes, rosmarinartiges Kraut, C., Rib.- M.; das Kreuzblümchen (polygala chamaebuxus), (-njevec) Nov., Robič ( Nkol.); — der rauhe Bohnenstrauch (cytisus hirsutus), Lašče- Levst. (Rok.); — prim. žanžav (?).
19151. 1. žára, f. die Art, der Charakter, C., Z.; po očini žari ali šegi, Boh.; neumno žaro imeti, Notr.; sin očetovo žaro goni, der Sohn artet nach seinem Vater, Dol.- Cig.; ženske žare, weibisch, Meg.; mnogotere žare človeki, Dict.; bil sem dete dobre žare, Dalm.; izkušam vašo ljubezen, ako je prave žare, Dalm.; — prim. 1. šara 2).
19152. žarčína, f. = žarkost, Jan.
19153. žárək, -rka, adj. 1) glühend, Habd.- Mik.; žarki ogenj, žarko solnce, nebo, ogr.- C.; — žarko gledati, einen feurigen Blick haben, C., Z.; žarka barva, eine brennende Farbe, Cig.; — žarka bolečina, brennender Schmerz, Cig.; — 2) = žerek, von scharfem, bitterem Geschmack, ranzig, Cig., Jan., vzhŠt.- C., jvzhŠt.; žarko maslo, Cig., BlKr.; — herbe, Jan., Danj.- Mik.; Pelin, pelinkovec, Ti si žarko cvetje, Npes.-K.; — unfreundlich, bitter: žarke besede, Z.; komu žarke praviti, jemandem bittere Wahrheiten sagen, C.; žarko gledati koga, unfreundlich anblicken, vzhŠt.; žarko = bridko, Npes.-Vraz.
19154. žaríti, -ím, vb. impf. 1) glühend machen, Mur., Cig., Jan., Mik., Cig. (T.); kos gobe ž., Zora; — glühendroth machen, röthen, Cig.; večerno solnce žari hribe, Cig.; — ž. se, glühen, sich röthen; nebo se žari, es ist ein Schein am Himmel zu sehen, der Himmel röthet sich; oblaki se žarijo, Z.; nocoj se žari, jutri bo lepo; — žareč, glühend, glutstrahlend, feuerroth; žareč ogenj, žareče lice, žareč pogled; — 2) ž. (se), strahlen, Cig. (T.); žareča toplota, strahlend Wärme, Cig. (T.); — 3) an der Glut braten: žari se jed nad žarjavico, Vod. (Izb. sp.).
19155. žátlaka, f. die kurzstielige Handaxt der Zimmerleute, die Bartaxt, Cig.; — ( "soll 'Schlachthacke' sein", Mik. (V. Gr. I. 357.)); (žatloga, Dict.; žatloka, Gor.).
19156. žbríngəlj, -glja, m. der Glockenschwengel, Erj. (Torb.).
19157. ždẹ́ti, -ím, vb. impf. unbeweglich, vor sich hinbrütend dasitzen, hocken oder liegen, kauern; tiho sem za-se ždel, Jurč.; mi drugi smo tiho ždeli vsak v svojem kotu, Erj. (Izb. sp.); — warten, lauern, C.; — kümmerlich leben, vegetieren, Jan., Notr.- C.
19158. žebráti, -ȃm, vb. impf. herplappern, M., C.; žebrali so njemu na čast svoje molitve, LjZv.; — beten, Guts., Mur., Cig., Slom., Kor., Gor., Št.
19159. žę́gən, -gna, m. der Segen; — der Ostersegen; žegna komu dati pokusiti; — iz nem.; pogl. blagoslov.
19160. žę́genpanj, m. neko drevo, Npes. (Caf)- Pjk. (Črt.); — prim. nem. Segenbaum, Säbenbaum (juniperus sabina), Štrek. (LjZv.).
19161. žę́hək, -hka, adj. von bitter brennendem, ranzigem Geschmack, C., Z.; žehko maslo, BlKr.; herbe, V.-Cig., C.
19162. žehtẹ̑łnica, f. die Maiblume (taraxacum officinale), Erj. (Torb.); (štẹ̑łnica, ko>Koboridko>).
19163. žehtẹ́ti, -ím, vb. impf. 1) glühen, Gluthitze ausstrahlen; peč je tako vroča, da žehti, Lašče- Erj. (Torb.); lice od plesa žehteče, Levst. (Zb. sp.); — 2) ausdünsten, ausdampfen, Z.; — duften ( v. Wein), Cig.; — ( fig.) 'Z prsi veselje na kvišku žehti, Npes.-K.
19164. žę̑htnica, f. 1) = žehtnik, Cig., Poh.; — 2) das Sechtelwasser, Z., Štrek.
19165. žę́ja, f. der Durst; huda ž.; pekoča, žgoča ž., brennender Durst, Cig., Jan.; na žejo piti; žejo si ugasiti, potolažiti.
19166. žə̀knọ, n. eine kleine Öffnung: das Luftloch über dem Ofenloch, Ravn.- M., Burg. (Rok.); — das Ofenloch, Ip.- Mik.; žrelo pri peči, pri apnenici, opekarnici, das Feuerloch, na ognjišču jama za pepel, Erj. (Torb.); das Floßloch bei den Floßöfen, das Schürloch bei Kalköfen, Cig.; das Ofenloch bei der Dörrgrube, Polj.; — das Flugloch am Bienenstock, Polj.; — der Krater, Cig., Erj. (Min.); — nam. žvokno; prim. bav. schwalg, Öffnung des Schmelzofens, Štrek. (Arch.).
19167. žę́łčən, -čna, adj. 1) begehrlich, begierig, Mik.; (željčen), Cig., Jan.; ž. biti koga, česa, sich nach jemandem, etwas sehnen, KrGora- DSv.; — 2) erwünscht, C., Guts. (Res.); — appetitlich: želčna jed, KrGora- DSv.; — interessant: nekaj želčnega, vzhŠt.; — selten, Z.
19168. želẹ́ti, -ím, vb. impf. wünschen, verlangen; ž. česa (kaj); Marija hladne vodice želi, Npes.- Mik.; ž. si bogastva, denarjev; česa (kaj) želite? še enkrat ga videti želim; ž. si kam, irgendwohin zu kommen wünschen, tja si želi, kjer ni nadlog; domov si želi; želim, da bi se ti vse po sreči izšlo; ž. komu vsega hudega (vse hudo), jemandem alles Schlechte aufwünschen, Cig.; dobro jutro ž. komu, jemandem einen guten Morgen wünschen, Cig.; — (želẹ̑m, ogr., kajk.- Valj. (Rad); želẹ̑jem, kajk.- Valj. (Rad), Glas.).
19169. želẹ̑zarica, f. neko jabolko, Erj. (Torb.).
19170. želẹ̑zje, n. coll. eiserne Gegenstände; Eisenstücke; die eisernen Bestandtheile ( z. B. beim Wagen); — eiserne Fesseln; v železje koga dejati; v železju mora delati, Mur.
19171. želẹ̑znica, f. 1) die Eisenbahn; po železnici se voziti; zvezna ž., die Verbindungsbahn, Cig.; krilna ž., die Flügelbahn, DZ.; dovozna, dovlačna ž., die Schleppbahn, DZ.; konjska ž., die Pferdebahn (Tramway), DZ.; — 2) = železarnica, die Eisenhütte, Cig., Jan., C.; — 3) železna oprava: Obleče se v železnico, Npes.- Vod. (Pes.); — 4) = železna zagozda za kalanje drv, Dol.; — 5) pl. železnice = železne vile, eine eiserne Heugabel, SlGor.- C.; — 6) rumena ž., die Rauke (sisymbrium officinale), Josch; — železnica, eine Art Winterapfel, Mur., vzhŠt.- C., Erj. (Torb.); — tudi: želẹ́znica, Valj. (Rad).
19172. želẹ̑znikar, -rja, m. neko jabolko, Gor.
19173. želẹznína, f. etwas aus Eisen Gemachtes, ein eisernes Geräth: prinesi mi kako železnino! jvzhŠt.; — coll. Eisenwaren, Eisenzeug; železnino prodajati.
19174. želẹ́zọ, n. 1) das Eisen; surovo, lito, kovno ž., Roh-, Guss-, Schmiedeisen, Erj. (Min.); ž. v šibah, Stabeisen, Cig.; = ž. v šibicah, Jan.; = ž. v šibkah, Cig. (T.); — 2) ein eiserner Gegenstand: rezno ž., die Klinge, C.; dvojerezno ž., die Zweischneide, Cig.; — plužno ž., die Pflugschar, SlGor., ogr.- C.; — ein eisernes Gewicht, C.; — das Bügeleisen, C.; — der Magnet, vzhŠt.- C.; — železa, eiserne Fesseln, Dict., Jarn. i. dr.
19175. žélič, m. mozol na obrazu, das Hitzbläschen, Erj. (Torb.).
19176. žę́lik, adj. indecl. = želčen 1), Jarn.; nisem ž. vina, Kor.- M.; ( nam. želək?).
19177. žèlj, žélja, m. = iz vej pletena košarica s povrazom, Erj. (Torb.); — iz furl., Štrek. (Arch.).
19178. žę́ljati, -am, vb. impf. = žoljati, Erj. (Torb.).
19179. žéljən, -ljna, adj. 1) ein Verlangen habend, begierig, lüstern; ali si tako željen vina? hast du ein solches Verlangen nach Wein? časti ž., ehrgeizig; nisem ga nič željna, ich trage kein Verlangen nach ihm; željno pričakovati, sehnlich erwarten; — 2) erwünscht, C.; željen gost, Krelj; uže mi je smrt željna, Krelj; — holdselig, herrlich: željna mesta, v željno deželo, vsa željna drevesa v božjem vrtu, Dalm.; ovce peljam na željno travo ("auf eine lustige Au"), Krelj; — prim. nem. lustig od Lust.
19180. žę̑łka, f. die Schnitterin, Erj. (Torb.), Mik.; (žę̑vka?).
19181. žélod, -ǫ́da, m. 1) die Eichel; okrogli ž., die Harzeichel, Cig.; podolgasti ž., die Dachseichel, Cig.; — coll. Eicheln: letos je malo želoda; svinje z želodom pitati; — die Eichel (im Kartenspiel), Cig., Jan.; — 2) želǫ́d = hrast, Erj. (Torb.).
19182. žę́mnahti, f. pl. = praznik oznanjenja M. D. (25. marcija), Št.)- Navr. (Let.).
19183. žę́mnahtnica, f. (tudi pl.) = žemnahti, Št.)- Navr. (Let.).
19184. žemolẹ̑znica, f. neko jabolko, Ščav.- C.
19185. žę̑nba, f. = ženitev: kaj te moja ž. skrbi? Erj. (Torb.).
19186. ženílọ, n. 1) das Heiraten: biti za ženilo, heiratsfähig sein, Cig.; — die Hochzeit, C.; — 2) die Heiratslust des Mannes, Cig., Jan., Mik., Valj. (Rad); ženilo se ga prijema, er bekommt Lust zu heiraten, Cig.
19187. žę́nim, m. = ženin, Guts., Kor.- Cig., Mik.
19188. ženitvȃnski, adj. Hochzeits-, Cig., Jan.; ženitvansko oblačilo, Guts. (Res.)- Mik.; ž. raj, ženitvansko pismo, Preš.; ( nam. ženitvovanski).
19189. ženitváriti, -ȃrim, vb. impf. Vorkehrungen zur Verehelichung treffen (vom Mann): kakor slišim, si uže začel ženitvariti, (-tovariti) Jurč.
19190. žənjáč, m. der Schnitter, Erj. (Torb.), BlKr.
19191. žę́nska, f. die Weibsperson, das Frauenzimmer; ženskam se prikupovati; (tudi se sklanja kot adj.: ženskih, ženskim, Cig.).
19192. žę́nski, adj. weiblich, Weiber-; ž. glas, ženska obleka; ž. spol; ž. jok, pa mačje solze = Weiberthränen sind Krokodilsthränen, Cig.
19193. žę́nšče, -eta, n. das Weiblein: kako ženšče je to! Zv.
19194. žentẹ̑nje, n. die Maiblume (taraxacum officinale), Erj. (Torb.); ( nam. žehtenje?); prim. žehtelnica.
19195. ženžáti, -ȃm, vb. impf. nicht weiter kommen bei einer Arbeit, vzhŠt.- C.; — prim. žužnjati.
19196. žèp, žépa, m. der Sack an einem Kleidungsstück, die Tasche; v ž. seči, in die Tasche greifen; žepe prazniti komu; — prim. tur. džéb, Mik. (Et.).
19197. 2. žȇpək, -pka, m. = ožepec, Cig., C., Erj. (Torb.), Medv. (Rok.).
19198. žérəc, -rca, m. der Fresser, Jan.; pastirji skačejo okolo ognja in kriče: Živi ogenj, jari žerec, kožoderec itd., Ščav.- Trst. ( Nov.); — prim. Pjk. (Črt. 132.).
19199. žérək, -rka, adj. von brennend herbem Geschmack, bitter, herbe, Cig., Jan.; ranzig: žerko maslo; žerko požirati, den Verdruss hinnehmen, Z.; — prim. žarek 2).
19200. žerjȃvica, f. glühende Kohlen, das Glühfeuer, die Glut; sedeti kakor na žerjavici, Cig.