ko (18.868-18.967)

18868. zelę́nəc, -nca, m. 1) der Grünrock (človek z zelenim plaščem), Cig.; — der Teufel, ZgD., Slc.; — 2) der Schimmel (konj), Kr.- M.; — der Grünling (loxia chloris), Cig., Jan., C., Frey. (F.); — die grüne Eidechse (lacerta viridis), Dict., Cig., Jan., Hip. (Orb.), Frey. (F.), Erj. (Z.), Dol.; kogar je kača pičila, ta se zelenca boji, Notr.; — 3) das Leinkraut (linaria vulgaris), Cig.; — neki hrast, ki zelen ostane črez zimo, der Chlorit, Erj. (Min.); — neka vrsta apnenca (trd kamen, ki rabi za bruse), Vrtov. (Km. k.); der Dolomit, Frey. (Rok.); — das Chlor, Cig., Jan., Vrtov. (Km. k.).
18869. zeleníca, f. 1) ein grünbewachsener Platz in einer felsigen Gegend, Gor.- M.; die Oase: z. v puščavi, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; — 2) grüne Erde, Cig.; — 3) der Grünspan, Cig. (T.), DZ., Levst. (Beč.); = kotlovinska z., Jan., Vrt.; — 4) die Grünsucht, Cig.; — 5) der Buchsbaum, C.
18870. zeleníka, f. 1) neka vinska trta, Dol.- Erj. (Torb.), Št.; — der Grünhainer, Trumm.; der Hainer, Vrtov. (Vin.); — tudi: vino od te trte; — 2) neko jabolko, Ip., Erj. (Torb.); — 3) immergrüner Buchsbaum (buxus sempervirens), Cig., Jan., Tuš. (R.), Vrt.; — 4) unreifes Obst, Lašče- Levst. (M.); — 5) ein blasser junger Mensch, Lašče- Levst. (M.).
18871. zeleníti, -ím, vb. impf. grün machen, Cig., Jan.; z. se = zeleneti; drevje se zelení; grün werden ( z. B. vor Zorn): neverniki se zelene kakor trava, Dalm.
18872. zelenjáča, f. 1) die Grünerde, Erj. (Min.); — 2) neko zeleno jabolko, kajk.- Valj. (Rad).
18873. zelenják, m. 1) der Grünspecht (picus viridis), Frey. (F.); — 2) neka vinska trta, C., Erj. (Torb.); debeli z., großer Grünhainer, Trumm.; drobni z., kleiner Grünhainer, Trumm.; črni z., blauer Kölner, Trumm.; — 3) der Grünstein, Cig. (T.), C.; — 4) ein kurz dauernder Regen im Frühjahr, jvzhŠt.
18874. zelénjev, adj. kar je za zelenje: z. koš, t. j. koš, v katerem nosijo živini bukovo zelenje, Levst. (Zb. sp.).
18875. zelę́nka, f. 1) die Mandelkrähe (coracias garrula), Cig.; — 2) neka ribica v Savi, Erj. (Torb.); — 3) neko jabolko, Erj. (Torb.); — neka hruška, C.; — drobna, okrogla, zelenkasta in sladka smokva, Erj. (Torb.).
18876. zelę́nščica, f. kozje ime, Erj. (Torb.).
18877. zélič, m. = želič, Erj. (Torb.).
18878. zelı̑nje, n. coll. Kräuter, Pflanzen, Jan., M.; planinsko z., Jan.; grünes Viehfutter; iti zelinja brat za svinje, jvzhŠt.
18879. zę́lje, n. 1) der Kopfkohl, das Kraut; z. gre v glave; v z. komu hoditi, jemandem ins Gehege gehen, Cig.; opresno z., frisches Kraut, Mur.; kis(e)lo z., das Sauerkraut; prisiljeno z., gesäuertes Kraut (als Speise); sladko z., süßes Kraut (als Speise); — kodravo, laško z., der Wirsing, Cig.; — 2) die Pike (im Kartenspiel), Cig., Levst. (Rok.); — 3) ajdovsko z., der Feldrittersporn (delphinium consolida), Cig., Medv. (Rok.); krčno z., das Johanniskraut, das Hartheu (hypericum perforatum), Jan., Tuš. (B.), C., M.; garjavo z., die Honigblume (scabiosa arvensis), Medv. (Rok.); grozdno z., das Traubenkraut (chenopodium botrys), Cig., Medv. (Rok.); mišje z., der Schierling (conium maculatum), M., Cv.; pasje z., schwarzer Nachtschatten (solanum nigrum), Cig., Jan., Medv. (Rok.), Josch; pijavčno z., die Lysimachie (lysimachia nummularia), Cig.; srčno z., die Melisse (melissa officinalis), Tolm.)- Štrek. (Let.).
18880. zę́ljən, -ljna, adj. Kopfkohl-, Kraut-, Jan.
18881. zę̑łnat, adj. 1) kräuterig, Cig., C.; — 2) Kopfkohl-, Kraut-: zelnata glava, der Krautkopf.
18882. zę̑məljski, adj. die Erde betreffend, zur Erde gehörig, auf o. in der Erde befindlich, Erd(en)-; zemeljska obla, die Erdkugel, Cig. (T.), Jes.; zemeljski tečaj, der Erdpol, Jan.; zemeljska ožina, die Landenge, Cig. (T.); zemeljska skorja, die Erdrinde, Cig.; zemeljski čad, der Erddunst, Cig.; zemeljska smola, das Erdharz, der Asphalt, Cig.; — Grund-: z. posed, der Grundbesitz, Cig. (T.); z. davek, Cig.; — irdisch: zemeljski okovi, irdische Fesseln, Cig.
18883. zémlja, f. 1) die Erde (als Stoff); danes človek, jutri črna z. = heute roth, morgen todt, Cig.; die Erdart, der Boden; črna, peščena, ilovnata, rodovitna z.; pusta z., wilde, unfruchtbare Erde; črna z., die Humuserde; — 2) die Erde, der Erdboden; zemlja poka od suše; pod zemljo biti; pod zemljo spraviti koga; vse, kar zemlja rodi; — suha z., das Festland; — Grund u. Boden; nekaj zemlje si kupiti; — 3) die Bauernhube, Cig.; ta kmet ima dve zemlji, graščina ima sedem zemelj, Erj. (Torb.); cela z., pol zemlje, Cig.; — 4) das Territorium, das Land, Cig., Jan.; — 5) die Erde (als Wohnort der Menschen); v nebesih in na zemlji; star kakor zemlja; — die Erde (als Weltkörper); zemlja se vrti okolo svoje osi in teka okoli solnca.
18884. zemljàn, -ána, m. 1) der Erdbewohner, der Erdbürger, Cig., Jan., M., nk.; — der Hübler, der Grundbesitzer, Z.; najdebelejši kos cestnih troškov pada na zemljane, Levst. (Nauk).
18885. zemljeknjížən, -žna, adj. Grundbuchs-: zemljeknjı̑žni zakon, das Grundbuchsgesetz, Levst. (Nauk), DZ.; zemljeknjižno trdnost imeti, grundbücherlich versichert sein, Levst. (Pril.); zemljeknjižni izpisek, der Grundbuchsauszug, DZ.
18886. zemlję̑n, adj. 1) erdhaltig, erdig, Mur., Cig., Jan., C.; zemljena kopel, das Erdbad, Cig.; — 2) aus Erde, irden, Cig., Jan., BlKr.- M.; — 3) erdartig, Cig.
18887. zetíca, f. der weibl. Täufling oder Firmling gegenüber den Pathen, M., Erj. (Torb.).
18888. zẹ́vati, -am, vb. impf. 1) den Mund (das Maul, den Rachen) geöffnet halten; od vročine, od žeje z.; iz radovednosti z., Cig.; — weit geöffnet sein, klaffen: brezdno zeva, Cig., Jan.; oreh zeva, (če je zelena lupina počila), C.; — z. za čim, nach etwas lechzen, sich sehnen, ogr.- C.; — 2) schreien, Polj., Ig (Dol.); — maulmacherisch reden, Ig (Dol.); — 3) athmen, Habd.- Mik.
18889. zę́za, f. 1) der Steiß des Geflügels, C.; purja, gosinja, račja, kokošinja z., Vest.; — 2) die Bachstelze, C.
18890. 2. zgȃnjati, -am, vb. impf. ad 3. zgnati; aufjagen, auftreiben, divjačino z., iz postelje koga z., Cig.; — ( nam. vzg-).
18891. zganjȃvəc, -vca, m. z. oblakov, der Wolkensammler, Cig.
18892. zgəníti, -gánem, vb. pf. 1) zusammenbiegen, falten; — 2) aus dem Stande der Ruhe bringen, sich regen machen; z. koga z mesta, jemanden von der Stelle bringen, Cig.; splošna nemška vojska proti rimski državi je zgenila tudi Gote, Let.; — aufregen: zganjen, aufgeregt, Cig. (T.); alterieren, Cig.; z. komu srce, jemandes Herz rühren, Cig.; — z. se, eine Bewegung machen, sich rühren, zucken; od strahu z. se, vor Schreck erbeben; ne z. se, gleichgiltig bleiben, Cig.; — 3) eine Bewegung machen: z. z ramami, die Achseln zucken, Cig.; z roko z., die Hand rühren, Z.
18893. zgìb, -gíba, m. 1) der Bug, Cig., Jan., DZ.; — der Falz, Jan.; — 2) das Gelenk, Cig., Jan., Cig. (T.), C., in den Gelenken, Z.; — 3) die einmalige Regung, Cig.; prvotni z., die Urbewegung, Cig.
18894. zgı̑ba, f. 1) der Bug, die Falte, Mur., Cig., Jan., C.; — 2) das Gelenk: kolenja z., das Kniegelenk, Levst. (Zb. sp.).
18895. zgíbati, -gı̑bam, -bljem, vb. impf. ad zgeniti; 1) zusammenbiegen, falten, fälteln, Jan., M.; rdeča kakor roža je povesila oči in zgibala beli predprt, Erj. (Izb. sp.); — močni se zgibljejo (beugen sich), Dalm.; — falzen, Jan.; — 2) z. se, sich regen, Z.
18896. zgı̑bək, -bka, m. der Bug, die Falte, Jan.; z. na škornjih, C.
18897. zglásiti, -im, vb. pf. 1) melden, DZ., Vrt., nk.; — 2) z. se, eine Stimme von sich geben, laut werden, Cig.; sich melden, Mur., Jan., Št.- Vrt., Ravn.; sich anmelden, Cig., DZ.; z. se pri kom, Met.; — tudi: zglasíti, -ím; ( nam. vzg-).
18898. zglášati, -am, vb. impf. ad zglasiti, melden; z. se, sich melden: k županu, v občinsko pisarnico se z., Levst. (Nauk); — ( nam. vzg-).
18899. zglȃvje, n. 1) der Kopftheil des Bettes; z. je prenizko, previsoko; pri zglavju stati; — der Kopfpolster, V.-Cig., Jan.; pod z. kaj dejati, jvzhŠt.; — der erhabene Theil des Weingartens, Z., Notr.; — 2) der Säulenkopf, Jan. (H.); — 3) das Zapfengerüst, das Zapfenlager, worauf der Zapfen einer Welle ruht, Cig.; — prim. vzglavje.
18900. zglȃvnica, f. das Kopfkissen, Gor.).
18901. zglȃvnik, m. 1) das Kopfkissen, Mur., Jan., Mik., BlKr.; — 2) = debelo poleno ali panj, na katerega se polagajo manjša polena, Vrt., Dol., Notr.; — der eiserne Feuerbock, Štrek., Z., ko>Krasko>.
18902. zglavnják, m. = zglavnik 2), Glas., Str.; zglavnjak, ali kakor pravite vi, Gorenjci, panjač, Str.
18903. zglèd, -glę́da, m. das Muster, das Beispiel; biti komu v z.; po njegovem zgledu; — nam. vzgled.
18904. zglę́dniti se, -glę̑dnem se, vb. pf. den Blick werfen, hinblicken: kamor se koli zglednemo, Kres; z. se na koga, ogr.- Let.; — ( nam. vzg-).
18905. zgledováti se, -ȗjem se, vb. impf. Blicke werfen: mej sabo so se zgledovali, sie blickten einander an, Dalm.; — z. se nad kom: ves svet se zgleduje nad njim, aller Augen sind auf ihn gerichtet, Cig.; nad tem se ljudje zgledujejo, das fällt auf, Cig.; — z. se nad kom (čim), Ärgernis nehmen an jemandem (einer Sache); — z. se po kom, sich an jemandem ein Beispiel nehmen: zgleduj se po drugih, Cig.; — ( nam. vzg-).
18906. 3. zgnáti, -žénem, vb. pf. aufjagen, auftreiben, divjačino, iz postelje koga z., Cig., Jan.; — ( nam. vzg-).
18907. zgọ̑dən, -dna, adj. = zgodnji; danes si z., heute bist du früh aufgestanden o. gekommen, Z., Andr., jvzhŠt.; ( prim. pozen); zgodno sadje, das Frühobst, Z.; zgodȃn, -dnà, Dol.
18908. zgodíti, -ím, vb. pf. 1) treffen: v čelo koga z., vzhŠt.- C.; — antreffen: smrt me zgodi, C.; — errathen, C., Prip.- Mik.; — 2) z. se, eintreffen; kar je prerokoval, to se je tudi zgodilo; — geschehen, sich ereignen; nič hudega se ti ne bo zgodilo; nesreča se je zgodila; naj se zgodi, kar koli; kar se ne zgodi, to se ne zve; zgodi se volja tvoja!
18909. zgodovı̑nski, adj. Geschichts-, geschichtlich, historisch, Cig., Jan., nk.; zgodovinski izviri, die Geschichtsquellen, Cig. (T.); zgodovinsko znanstvo, die Geschichtswissenschaft, Cig. (T.); zgodovinska povest, eine geschichtliche Erzählung, Cig., nk.
18910. zgołčávati, -am, vb. impf. sprechen, sich besprechen, ogr.- M.; z. s kom, ogr.- Let.; z. si s kom, sich besprechen, ein Gespräch haben, ogr.- Mik.
18911. zgọ́ljən, -ljna, adj. lauter: zgoljna nesebičnost, Erj. (Izb. sp.); same zgoljne kosti, SlN.; durchgängig, h. t.- Cig. (T.).
18912. zgoníšče, n. = zgon: ko bi se ljudje ne ženili, svet bi se izpremenil v cigansko zgonišče, LjZv.
18913. zgǫ̑nt, -ı̑, f. das Spaltstück eines Holzblockes: hlodek se razkolje na kake 4 zgonti, Dol.).
18914. zgọ̑ranji, adj. = zgornji, Mur., ogr.- C.; od zgoranjega konca do zdolanjega, Trub.
18915. zgovȃrjati se, -am se, vb. impf. ad zgovoriti se; ein Gespräch führen, sich besprechen, Jap.- C.; z. se s kom, Fr.- C.; (= z. si, ogr.- Valj. [Rad]).
18916. zgọ̑vor, m. die Besprechung, das Gespräch, Meg., Dalm.; — z. imeti s kom, Dalm.; — die Verabredung, Slom.- C.; z. (= zaveza) s peklom, Dalm.
18917. zgrabljìv, -íva, adj. 1) räuberisch, Mur., Cig.; zgrabljivi volkovi, reißende Wölfe, Mur., Jap. (Sv. p.), ogr.- Valj. (Rad); zgrabljiva zverina, das Raubthier, Levst. (Nauk); — 2) packend ( stil.), Cig. (T.).
18918. zgradíti, -ím, vb. pf. aufbauen, nk.; cerkev, hišo z., ogr.- C.; — schaffen: jezik z., Vrt.; jezikoslovni, brez potrebe zgrajeni nestvori, Levst. (Nauk); — hs.
18919. zgrbánčiti, -ȃnčim, vb. pf. faltig, runzelig machen, knüllen; čelo z., die Stirne runzeln; z. se, runzelig werden; čelo se mu je zgrbančilo; koža se mi je zgrbančila, zgrbančeno lice, ein runzeliges Gesicht; zgrbančen, zusammengeschrumpft.
18920. zgrínjati, -am, vb. impf. ad zgrniti; 1) zusammenscharren, zusammenbringen, Dict.; z. se, in Scharen zusammenkommen, sich versammeln, nk.; vrabci se v proso zgrinjajo, Z.; krdelo ptic se zgrinja, LjZv.; ljustvo se ob nedeljah sem zgrinja, SlN.; vsa vojska se zgrinja v orožje, Levst. (Nauk); — 2) nam. razgrinjati: perute z., Jan. (Slovn.).
18921. zgrísti, -grízem, vb. pf. 1) durch Beißen zerkleinern, zerbeißen; kosti z.; — 2) z. se, gerinnen (o mleku); — z. se, zu Essig werden, Cig.; — z. se od žalosti, vertrauern, Cig.
18922. 1. zgŕniti, -nem, vb. pf. 1) zusammenlegen: ruho z., Dol.; v naglici z., zusammenraffen, Cig.; zusammenbringen, zusammenhäufen, Cig., Jan.; na kup z., Cig.; po skoposti z., zusammengeizen, Cig.; lakomnež vse zgrne, BlKr.; versammeln: z. vojsko na Lahe, Levst. (Zb. sp.); ptiči se zgrnejo (versammeln sich in einer großen Schar), Levst. (Rok.); versammelt ziehen: Zgrne se za njim vladik vseh osem, Levst. (Zb. sp.); z. se, zusammentreten, C.; voda se nad njim zgrne, Vrt.; zgrnili sta se te dve gori vrhu vojske, Jurč.; — 2) = razgrniti: ( pren.) z. koga po tleh, jemanden zu Boden strecken, abdecken, Cig.
18923. zgrúditi, -im, vb. pf. 1) zermalmen, M.; zernagen, Cig.; vse kosti z. (aufnagen), Cig.; — 2) z. se, zusammensinken, zusammenstürzen; z. se na tla, zu Boden sinken; — tudi: zgrudíti, -ím.
18924. zíbati, -bam, -bljem, vb. impf. in der Wiege hin und her bewegen, wiegen; mati dete ziblje; schaukeln; z. koga; z. se, sich schaukeln; otroci se zibljejo na vrbovih vejah; — z. se, wanken; drevje se ziblje od vetra; morje se ziblje, das Meer wogt; wackeln; pijanec se ziblje domov.
18925. zı̑bka, f. dem. ziba; 1) die Wiege; K letu bom zibko takala, Npes.-K.; — 2) die Herzgrube, C.
18926. zíbniti, zı̑bnem, vb. pf., Guts., Jan., Mur., Cig., Jan., Kor.- C., pogl. izginiti; (nastalo iz: zgibniti, C.).
18927. zı̑d, zı̑da, zidȗ, m. 1) die Mauer; z. postaviti, podreti; bled je kakor zid, Št.- C.; čelni z., die Giebelmauer, Cig.; podporni z., die Schutzmauer, oporni z., die Futtermauer, Levst. (Pril.); — 2) = pozid, der Herd, Rez.- C.
18928. zídanje, n. 1) das Aufführen eines Mauerwerkes, das Mauern, das Bauen; zidanje z opeko, der Ziegelbau; — 2) das Gebaute, der Bau, Dict., Cig., Jan.; novo z., der Neubau, Cig., DZ.; — tudi: zidȃnje, Valj. (Rad).
18929. zidárski, adj. Maurer-; zidarsko delo; zidarska žlica ali lopatica, die Maurerkelle, Cig.; zidarski mojster, der Maurermeister; zidarskega se učiti, das Maurerhandwerk lernen.
18930. zijáča, f. 1) die Gafferin, Mur., SlGor.- C.; — za zijačo imeti kako žensko, ein Weib zum Besten haben, Slom.; — 2) die Plärrerin, Mur.
18931. ziják, m. 1) der Gaffer, der Maulaffe, Mur., Cig., Jan., SlGor., Nov.- C.; zijake prodajati, maulaffen, Cig., kajk.- Valj. (Rad); zijake si delati iz koga, česa, mit jemandem, einer Sache Possen treiben, Slom.- C.; — 2) der Schreihals, BlKr.- M.; — der Schreier, der Maulmacher, vzhŠt.
18932. zijáti, -jȃm, vb. impf. 1) den Mund (das Maul, den Rachen) offen halten; od žeje z.; — klaffen; zemlja od suše zija, Cig.; — 2) gaffen; z. kam, v koga; na kaj z., etwas begaffen, Cig.; če več ima, na več zija, je mehr man hat, desto mehr verlangt man, Z.; z vsemi tremi z. = Maulaffen feil haben, C.; — 3) schreien, plärren, Mur., Dol., Gor., jvzhŠt.; — = lachen, C.; — zı̑jati, -am, jvzhŠt.; praes. tudi: zı̑jem, Levst. (Sl. Spr.).
18933. zíma, f. 1) der Winter; po zimi, im Winter; huda z., ein strenger Winter; golomraza z., ein Winter ohne Schnee, Cig.; v zimah smo, wir sind im strengen Winter, Goriš.)- Erj. (Torb.); — 2) die Kälte, Mur., Cig., Jan., C.; zima me ima, tare, Mur.; — konjem je zima bilo, Prip.- Mik.; — der Fieberfrost; — 3) bela z., das nördliche Labkraut (galium boreale), Z., Medv. (Rok.).
18934. zímice, f. pl. = zemci, SlGor.- C.
18935. zı̑mka, f. 1) die Winterkuh, Nov.- C.; krava, dasi zimka, ima vsako pot po dve latvici mleka, Jurč.; — 2) eine Winterfrucht, C., Z.; bes. der Winterroggen, Cig.; — der Winterapfel oder die Winterbirne, Z.
18936. zímski, adj. winterlich, Winters-; zimski čas, zimski večeri; zimsko vreme, zimska obleka.
18937. ziráš, m. kozje ime, Erj. (Torb.).
18938. ziskávati, -am, vb. impf. = ziskovati: zusammensuchen, Habd.- Mik., C.
18939. zı̑ster, adv. zwar, Kor.- Mik.; (= stsl. za isto že).
18940. zìz, zíza, m. kozji ziz, neka vinska trta in grozdje: die Geißdutte, C., Trumm., jvzhŠt.
18941. 2. zjȃhati, -ham, -šem, vb. pf. z. s konja, raz konja, absitzen, Cig., Jan.
18942. zjẹ́sti se, -jẹ́m se, vb. pf. = zgristi se (o mleku), Goriš.).
18943. 2. zjẹ́zditi, -jẹ̑zdim, vb. pf. 1) reitend enteilen, dahinreiten: zjezdijo po vasi, kakor bi jih veter nesel, Pjk. (Črt.); — 2) z. se, gegeneinander reiten: Spet se v drugo zjezdita, Npes.-K.; (tudi brez "se": Bota v prvo zjezdila, Npes.-K.); — ( nam. vzj-).
18944. zlȃganje, n. das Zusammenlegen; z. zemljišč, die Arrondierung von Grundstücken, DZ.; z. stavkov, der Periodenbau, Cig.; die Composition ( gramm.), Cig. (T.); z. pesmi, das Dichten.
18945. 1. zlȃgati, -am, vb. impf. ad 1. zložiti; 1) zusammenlegen; zusammenpacken; blago z.; drva z., Holz schichten; oprano perilo z. v omaro; z. črke = staviti črke, Lettern setzen, Cig. (T.); — pesmi z., Lieder dichten; — 2) z. se, zusammenpassen, zusammenstimmen, harmonieren, Cig., Jan., C.; to se ne zlaga, das lässt sich nicht vereinigen, Cig.; — z. se s kom, sich mit jemandem gut vertragen, Cig.; — z. se s kom v kaki reči, mit jemandem in einer Sache übereinstimmen, Cig., nk.
18946. zlajševáti, -ȗjem, vb. impf. ad zlajšati; erleichtern; — mildern; zlajšujoče okolnosti, Milderungsumstände, DZ.
18947. zlasáti, -ȃm, vb. pf. bei den Haaren nehmen und beuteln; z. nepokornega dečka.
18948. zlȃt, zláta, adj. golden; z. križec; zlate gradove obetati; zlata moja mati! Npes.- C.; zlata pena, das Blattgold; zlato zrnje, das Grangold, Cig.; zlate nitke, das Haargold, Cig.; — zlata žila, die goldene Ader; — zlata poroka, die goldene Hochzeit; zlata maša, die Jubelmesse; — zlati, der Goldgulden, Meg., Trub., Krelj; tvoj denar, groš, marcel, zlati, tolar, Krelj; vol tri ali štiri zlate vreden, Krelj; sto zlatih, Krelj; en rdeč zlati, Jsvkr.; osem denarjev ali desetakov (Groschen) store en zlati (Gulden), Trub. (Post. 177.); rdeči zlati, der Goldducaten, Dict.
18949. zlaták, m. der Ducaten, Navr. (Let., Kop. sp.).
18950. zlatárski, adj. die Goldschmiede betreffend; zlatarsko delo, die Goldschmiedarbeit; zlatarska oslica, der Probierstein, Cig. (T.).
18951. zlatę̑n, adj. goldig: Zlateno rumen, 'Ma čopek zelen (namreč: koren, die Möhre), Vod. (Pes.).
18952. zlatę̑nica, f. 1) die Gelbsucht; — tudi zlȃtenica in zlateníca, Valj. (Rad); — 2) razne rumeno cvetoče rastline: zlatenice in zlatice so rumene, Ravn. (Abc.); das Bergwohlverleih (arnica montana), Erj. (Torb.); — das wahre Labkraut (galium verum), C.; — das Schöllkraut (chelidonium maius), C.; — die Sumpfdotterblume (caltha palustris), C.; — der Hahnenfuß (ranunculus), Medv. (Rok.).
18953. zlatíca, f. 1) kuna z., der Goldmarder, Cig., Jan.; — 2) das Goldfischchen (cyprinus auratus), Erj. (Ž.), Blc.-C.; — neka riba v potocih okolo Notr. Bistrice- Erj. (Torb.); — 3) der Hahnenfuß (ranunculus), Cig., Jan., Nov.- C.; mehurna ali strupena z. (ranunculus sceleratus), travniška z., scharfer Hahnenfuß (ranunculus acris), Tuš. (R.); vodna z., die Dotterblume (caltha palustris), Cig.; = povodna z., Nov.- C.; — 4) das Golderz, Cig., Jan.
18954. zlatogrı̑vəc, -vca, m. 1) = zlatogriv konj, C.; — 2) pl. zlatogrivci, die Schlange (ein Sternbild), Mik.
18955. zlatokrı̑łəc, -łca, m. 1) der Rosenkäfer (cetonia aurata), Jan., C., Z.; der Goldkäfer (cetonia sp.), Erj. (Torb.); — 2) der Feuerfalter (polyommatus phlaeas), Erj. (Z.).
18956. zlatǫ́v, adj. = zlaten, Gold-: z. kovač, zlatova vaga, vzhŠt.- C.
18957. zləgáti se, zlážem se, vb. pf. eine Lüge aussprechen; kolikorkrat zine, tolikokrat se zlaže, er lügt, wenn er den Mund aufthut; z. se komu, jemanden anlügen; zlegal se mi je, er hat mir sein Wort nicht gehalten.
18958. zlę́kati, -am, vb. impf. ad 1. zlekniti; z. obleko, ein Kleid aufschlagen, Cig.
18959. 1. zlę́kniti, -lę̑knem, vb. pf. einbiegen, Jan.; obleko z., ein Kleid aufschlagen, Cig.; zusammenbiegen, C.; zleknjen, gekrümmt, zusammengezogen, C.; — z. se, sich einbiegen, Cig., M.; zusammenkauern, C.; — z. se, sich entsetzen, C.
18960. 2. zlę́kniti, -lę̑knem, vb. pf. 1) strecken: z. trudne ude na travi, LjZv.; zleknjen, gestreckt, Dol.; kače imajo zleknjeno telo, Vrt.; — z. se, sich ausstrecken, sich recken; z. se v zeleno travo, Erj. (Izb. sp.); z. se po mehkih blazinah, Jurč.; z. se po koncu, Jurč.; — z. se = umreti (preprosto), Dol.; — 2) z. koga, jemanden zu Boden strecken: pritlikavec je mogel z. na tla junaka, Vrt.; zrno ga bode zleknilo na zemljo, SlN.; z. in na tla položiti koga, Zv.; — ( nam. vzl-).
18961. zlę̑knjenəc, -nca, m. mladenič, ki se po koncu drži, Dol.; — ( nam. vzl-).
18962. zlę̑n, m. neka bolezen pri prascih: bolna žival neče jesti, vedno leži ter često se zdrzne in strese po vsem životu, Erj. (Torb.); — prim. zleniti se.
18963. zlę́niti se, -lę̑nem se, vb. pf. = zdrzniti se, erschauern, Dict., Erj. (Torb.); človek se zlene in strese, Rog.- Valj. (Rad); — nam. zlekniti se, vzlekniti se.
18964. 1. zlẹ́sti, -lẹ̑zem, vb. pf. 1) na kup z., verfallen: bajta je na kup zlezla; na kup je zlezel, er ist sehr herabgekommen, Cig.; einschrumpfen, Cig.; od groze na kup z., zusammenschaudern, Cig.; — 2) sich verkriechen: v luknjo z.
18965. zlẹtàv, -áva, adj. flatterhaft, unbeständig, Erj. (Torb.); zletava in ničemurna je postala, LjZv.; — ( nam. vzl-).
18966. zlẹ́tən, -tna, adj. ältlich, Kor.- M.
18967. zletẹ́ti se, -ím se, vb. pf. fliegend zusammenkommen: zlete za kozarček se vinske mušice, Levst. (Zb. sp.).