ko (18.801-18.900)

18801. zbráti, zbérem, vb. pf. zusammenlesen; z. vso svojo zlatnino in jo prodati; z. vse svoje moči, alle seine Kräfte aufbieten, Cig.; z. svoje misli, seine Gedanken sammeln, sich sammeln, Cig.; zbrani um, die Sammlung, Cig. (T.); — versammeln, sammeln; z. svoje prijatelje okoli sebe, z. krdelo vojakov; — z. se, sich sammeln; oblaki so se zbrali na nebu; zbrana dela, die gesammelten Werke; — z. se, sich versammeln; zbrali smo se pod lipo; zbran, versammelt; zbrani možje so sklenili; — z. se v trope, sich zusammenrotten, Cig.
18802. zbríhtati, -am, vb. pf. zur Besinnung bringen ( z. B. einen Verschlafenen, einen Ohnmächtigen); z. se, zur Besinnung kommen; — gescheit, verständig machen; z. se, gescheit werden.
18803. zbrı̑s, m. 1) die Wegwischung, die Auslöschung, Cig.; vpis ali zbris v javnih knjigah, die Einverleibung oder Löschung in den öffentlichen Büchern, DZ.; — 2) der Windstrich, Jan.; der Hagelstrich: po našem polju je toča vse pobila, ker ondu je bil zbris, Erj. (Torb.); die dem Windstrich ausgesetzte Stelle, C.; trti je burja bolj po zbrisih škodovala, Nov.; žito je na zbrisu, Z.
18804. zbrísati, -brı̑šem, vb. pf. wegwischen, weglöschen ( z. B. etwas Geschriebenes); zbriši, kar si na tablo zapisal! z. v zemljiščni knjigi (abschreiben, löschen), Cig., nk.; — löschen, tilgen: z. sramoto, greh s pokoro, Cig.
18805. zbrznẹ́ti, -ím, vb. pf. 1) vermodern, vermorschen, verfaulen, C.; — 2) ogel zbrzni, die Kohle wird zu Asche, Rez.- C.
18806. zbudíti, -ím, vb. pf. aufwecken, wecken; spečega z.; z. se, erwachen; auferwecken; — z. (se) od smrti; — ( pren.) z. komu vest; — rege machen, erregen, Cig., Jan., nk.; z. pozornost, sum, nk.; verursachen, Cig.; z. glasen smeh, nk.
18807. zbúrkanje, n. die Erregung, der Aufruhr, C.; z. morsko, kajk.- Valj. (Rad); z. srca, die Unruhe des Herzens, kajk.- Valj. (Rad); — ( nam. vzb-).
18808. zdàj, adv. jetzt; — zdaj zdaj, sofort; zdaj zdaj mora priti, jeden Augenblick muss er kommen; — zdaj — zdaj, bald — bald; z. tu, z. tam, bald hier, bald dort; — z. pa z., ein- und das anderemal; = z. ter z., Levst. (Močv.), DZ.; do zdaj, bisher; do z. ga še ni bilo k nam; za zdaj, vor der Hand; za z. naj bo; od z. (naprej), von jetzt an.
18809. zdàjka, adv. = prav zdaj, otodi, soeben, gerade früher, Erj. (Torb.).
18810. zdàjkar, adv. = zdajka, Erj. (Torb.).
18811. 1. zdáti, zdám, vb. pf. 1) zusammengeben, Cig.; — ehelich trauen, Mur., C.; — z. katero s kom (verheiraten), Npes.-Vraz; — 2) z. se, vb. impf. = podati se, sich schicken, passen: lepo se mu zda, C.
18812. zdẹlováti, -ȗjem, vb. impf. ad zdelati; 1) verfertigen, bereiten, Ravn.- Valj. (Rad), nk.; z. na štiri ogle, abvieren, Cig.; — verfassen: z. zapis (o notarju), einen Notariatsact aufnehmen, DZ.; — 2) auskommen: zdeloval je pošteno ob svojem, LjZv.; odslej bomo zdelovali brez dragih najemnikov, LjZv.; — 3) übel zurichten: grdo z., Cig.; — sein Unwesen treiben, poltern, toben, Cig., Jan.
18813. zdelvica, f., C., ( nam. zelvica, = zava, die Mannesschwester).
18814. 1. zdẹ́ti, zdẹ́nem, vb. pf. 1) zusammenstellen: okleščen kol se v tla zabije in okrog njega se zdene snopje ali slama, Erj. (Torb.); zdeto žito, das in Mandeln gelegte Getreide, Z.; snope v kozolce zdeti, Z.; — 2) behexen, beschreien, Jan.; onkraj Gorjancev na tistem prečudnem svetu, ki ga zove narod "zdeti" in "ukleti", LjZv.
18815. 2. zdẹ́ti, zdẹ́nem, vb. pf. herabnehmen, abladen, Cig., Jan.; z. si butaro, Jan.; z. puško z rame, Cig.
18816. zdẹ́ti se, zdím se, vb. impf. scheinen, vorkommen, dünken; to se ti je le zdelo tako; zdelo se mi je, da je nekdo potrkal; znan se mi zdi, er kommt mir bekannt vor; to se mi je čudno zdelo, das ist mir aufgefallen; stori, kakor se ti zdi, handle nach deinem Gutdünken; Ne zdi se mu škoda zlata ne srebra, Preš.; kaj se ti zdi? was meinst du? če se vam zdi, wenn es euch beliebt; zdelo se mi je, da bo kaj tacega, ich ahnte so etwas; naredil vam bo nekaj tacega, da se vam ne zdi, er wird euch etwas anstellen, wovon ihr keine Ahnung habet; dobro se mi zdi, es freut mich; za malo se mi zdi, es verdrießt mich, es missfällt mir; tudi: zdi se mi do koga, do česa: do ozdravljenih se jim je dobro zdelo, Ravn.; dobro se mu je zdelo do vsega, kar je slišal, Levst. (Zb. sp.); Če se mu kaj do mene zdi (wenn er mit mir etwas zu schaffen zu haben glaubt), Naj pride k meni sam v gosti, Npes.-K.
18817. 1. zdẹ́vati, -vam, (-vljem), I. vb. impf. ad 1. zdeti; zusammenlegen: žito v kozolec z., Cig.; snope, seno v kopice z., Hip. (Orb.), Dol.; — II. vb. pf. = izdevati: žito smo že na kup zdevali, jvzhŠt.
18818. 3. zdẹ́vati, -vam, (-vljem), vb. impf. ad 3. zdeti; beilegen, Dict.; z. komu vsakršna grda imena, Cig.; isto ime so zdevali tudi čarovnicam, LjZv.; z. komu cucek, jemanden "Hund" heißen, C.; — ( nam. vzd-).
18819. zdevı̑čina, f., Erj. (Torb.), nam. zavična, zvična; — prim. zdelvica.
18820. zdẹ̑všək, -ška, m. der Ablasspfennig, Z.; — = svetinja ali križec na molku, Polj.; (pravilno menda: zdẹ̑vščak?).
18821. zdìč, zdíča, m. der erhöhte Ofensitz, Goriš.)- Štrek. (Let.); — prim. ždič.
18822. zdíhniti, -dı̑hnem, vb. pf. einen Seufzer ausstoßen, aufseufzen; globoko z., einen tiefen Seufzer holen; — pogl. vzdihniti.
18823. zdobríti se, -ím se, vb. pf. wieder gut werden, sich aussöhnen: z. se s kom, C.
18824. zdobrovǫ́ljiti, -vǫ̑ljim, vb. pf. in gute Laune versetzen, SlN.; — z. se, wieder gut werden, sich aussöhnen, BlKr.- Mik., Navr. (Let.); dobri ljudje se brzo zopet zdobrovoljijo, veli Beli Kranjec, Navr. (Kop. sp.).
18825. zdogovẹ́dẹti se, -vẹ́m se, vb. pf. = zavedeti se, Erj. (Torb.); (-diti se, C.).
18826. zdọ̑jka, f. = krava, ki doji: dobra z. (= daje veliko mleka), BlKr.
18827. zdọ̑łəc, -łca, m. der von unten, vom Thal her wehende Wind, Valj. (Rad); = spodnjak, C.; der untere Wind ( opp. zgorec), Cig.; (in gewissen Gegenden) der Westwind, C., Prip.- Mik., vzhŠt.; ( der Ostwind, Guts., ko>Savinska dol.ko>).
18828. zdrȃhi, m. pl. die Klatscherei, die Postenträgerei, Intriguen: zdrahe prenašati, delati, Lašče- Erj. (Torb.); kdor zdrahe prenaša, der Postenträger, Dol.- Cig.; ( nam. vzrahi: koren: rah-; "Auflockerung der Freundschaft", Erj. [Torb.]).
18829. zdrámiti, -im, vb. pf. munter machen, aufmuntern: z. zaspanega, dremljočega; z. se, munter werden (aus der Verschlafenheit, dem Schlummer); zdrami se! komaj se je zdramil; ( pren.) z. se, aus einer geistigen Lethargie aufwachen; — ( nam. vzd-).
18830. zdráš, m. eine Art Rückenkorb zum Tragen des Düngers, C.
18831. zdràv, zdráva, adj. 1) gesund; zdrav kakor riba v vodi; zdrava živina; zdrav les; na zdravem, im gesunden Zustande, Cig. (T.); zdrava pamet; — zdrav bodi! zdravi bodite! zdrav ostani! zdravi ostanite! lebe wohl, lebet wohl! — zdrav! zdrava! zdravi! lebe wohl! lebet wohl! Cig., Dol.; zdravo! lebe(t) wohl! (tudi = sei(d) gegrüßt, Mur., Jan., vzhŠt., ogr.- C.); — gegrüßt: ljuba mati, bodi zdrava! ogr.- C.; in je rekel k njim (ženam): zdrave! Krelj; zdrava Marija, das Ave-Maria-Geläute: pred zdravo Marijo, po zdravi Mariji, ogr.- C.; — 2) der Gesundheit zuträglich; zdrav kraj; ni zdravo vroče jedi jesti; — ( fig.) heilsam: to je bilo zdravo za njega.
18832. zdravíca, f. der Gesundheitsspruch, der Toast; zdravico napiti komu, auf jemanden einen Toast ausbringen, ihm zutrinken.
18833. zdravı̑čka, f. dem. zdravica; das Trinklied: zdravičko piti, C.; — vreden je sto centov zlata, kdor nam da lepo novo pesem, naj bo zdravička ali pa sveta, Slom.
18834. zdraviloznȃnəc, -nca, m. der Pharmakolog, Cig.
18835. zdraviloznȃnstvọ, n. die Arzeneikunde, die Pharmakologie, Cig.
18836. zdravı̑łstvọ, n. das Heilwesen, Cig.; = zdravstvo, das Sanitätswesen, Levst. (Nauk); — = zdravništvo, die Heilkunde, Cig., Jan.; živinsko z., die Vieharzeneikunde, Cig.
18837. zdravı̑teljski, adj. = zdravniški, ärztlich, Cig., C.; zdraviteljsko osebje, ärztliche Personen, DZ.
18838. zdráviti, zdrȃvim, vb. impf. heilen, curieren; ärztlich behandeln; kdo te zdravi? z. koga z domačimi zdravili; z. se, eine Cur gebrauchen: s kopanjem se z., eine Badecur gebrauchen; sam se zdravi, er curiert sich selbst; prišel se je zdravit v hribe.
18839. zdrȃvje, n. 1) die Gesundheit, das Wohlsein, das Wohlbefinden; Bog nam daj ljubo zdravje! trdno z.; ni trdnega zdravja, er ist schwächlich, kränklich; s svojim zdravjem je plačal, es hat ihn die Gesundheit gekostet, Cig.; zavoljo zdravja, aus Gesundheitsrücksichten, Cig.; na čije z. piti, auf jemandes Wohl trinken; na tvoje zdravje, auf dein Wohl! na zdravje! wohl bekomm es! Cig.; dobro zdravje! (als Begrüßung bei der Zusammenkunft), Mur., vzhŠt.; willkommen! Cig.; übhpt. Gruß des Kommenden, Vorübergehenden u. dgl., jvzhŠt.; z. prositi komu, jemanden grüßen, Trub.; — 2) vsega sveta z., der Odermennig (agrimonia eupatoria), Cig., C.; — jelensko z., der Haarstrang (peucedanum), C.; — kurje z., das Frühlingshungerblümchen (draba verna), Tuš. (R.); — kozje z., das Gauchheil (anagallis), Jan.
18840. zdrȃvjiče, n. dem. zdravje; ljubo z., die liebe Gesundheit, Cig.; z. napiti komu, Npes.-Vraz: zdravjiče! (als Gruß), vzhŠt.
18841. zdravnı̑ški, adj. Ärzte-, ärztlich; zdravniško društvo; zdravniško izpričevalo; zdravniško mazaštvo, die Curpfuscherei, DZkr.; medicinisch, Mur., Cig., Jan.
18842. 1. zdrẹ́ti, -dérem, vb. pf. 1) = razdreti: pogajanje z. (abbrechen), Cig.; — 2) z. se, sich zerzanken: ljudje, ki se na svetu tako lahko zderejo, pri oltarju se morajo spet spraviti, Ravn.
18843. 3. zdŕgniti, -dȓgnem, vb. pf. zusammenschnüren, Cig.; vrv se je zdrgnila (hat sich verschlungen), Cig.; konjiča za zdrgnjeno uzdo voditi, Bes.
18844. zdrkávati, -am, vb. impf. = zdrkovati, jvzhŠt.
18845. zdrobíti, -ím, vb. pf. zerbröckeln, zersplittern, zermalmen; z. steklo, kruh, kost; v prah z. kaj; — z. se, in kleine Stücke, Bröckchen, Splitter zerfallen; kamen se je zdrobil pod kolesom; na tisoč koscev se z.
18846. združávati, -am, vb. impf. = združevati; podobčine so se združavale v veliko občino, Levst. (Nauk).
18847. zdrȗžba, 1) f. die Vereinigung, die Association, Cig., Jan.; die Fusion, Cig. (T.); die Union, Jan., Navr. (Let.); tri združbe (drei Körperschaften) volijo može v poslansko zbornico, Levst. (Nauk); — 2) m. der Brautführer oder der Führer der Kranzjungfer, vzhŠt.- C.; mladenič naprosi dva svojih najboljših prijateljev, da bi mu bila združbi, to je, strežnika na dan poročevanja, Pjk. (Črt.).
18848. zdrúžiti, -drȗžim, vb. pf. vereinigen; vso vojsko z. na enem mestu; z združenimi močmi; združen biti s čim, sich an etwas knüpfen, Cig.; z. se, sich vereinigen; — telesno se z., sich begatten, Cig., C.
18849. zdrúžnost, f. die Cohärenz, Cig.; z. pomisli, die Ideenassociaton (als Fähigkeit der Ideen, vergesellt zu werden), Cig. (T.); — med sabo so v združnosti, sie bilden einen Concretalstatus, DZ.; — die Geselligkeit: tako je zopet združnost in zloščina prišla v mesto, Jurč.
18850. zdŕzniti se, -dȓznem se, vb. pf. erschaudern, erbeben, Meg., Dict., Cig., Jan., Str., Zv., C., Dol.; Konj se zdrzne, v stran zahrska, Levst. (Zb. sp.); zdrznila se je od strahu, Zv.
18851. zdȓžema, adv. zusammenhängend, ununterbrochen, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), C., Nov., nk., Dol.; z. tekoč kos ceste, eine zusammenhängende Strecke, Levst. (Cest.); hiše stoje z. v vasi, Glas.; z. napajati, continuierlich bewässern, Levst. (Močv.); z. v šolo hoditi, regelmäßig die Schule besuchen, Levst. (Nauk); tujci so z. hodili k njim, Cv.
18852. zdȗška, f. der Zug (beim Trinken), Cig.; na eno zduško izpiti, vzhŠt.- C.
18853. zdúšnost, f. die Gewissenhaftigkeit, Navr. (Kop. sp.).
18854. 1. zébra, f. = zob pri kolesih in strojih, der Radzahn, Tolm.)- Štrek. (Let.).
18855. zę́brna, n. pl. das Zahnfleisch, Ip.- Erj. (Torb.); (zebrne, f. pl., Mik.; = zebrni, f. pl., Cig.).
18856. zę̑c, m. = zajec, Mur., Jan., Mik., Rez.- Valj. (Rad), Gor., ko>Celovška ok.ko>
18857. zedíniti, -ı̑nim, vb. pf. zu einem Einzigen machen, vereinen, Cig., Jan., nk.; v eno piknjo z., concentrieren, Cig. (T.); vereinigen; vse vojake v eno vojsko z., Cig.; — einig machen, einigen, Cig., Jan., nk.; z. se, sich einigen, Cig., Jan., nk.
18858. zẹ̑h, m. das Gähnen, Mur.; "zeh gre po ljudeh" se govori, kadar v družbi zvečer drug za drugim začne zevati, Erj. (Torb.); ima zeh = zeha se mu, Rez.- Baud.
18859. zə̀hče, -eta, m. menda: der Meißnerapfel, der Maschanzker, Erj. (Torb.); prim. zehek.
18860. zə̀hək, -hka, adj. 1) herb: nezrelo ovočje je zehko, Erj. (Torb.); — 2) fade, Erj. (Torb.); — nam. žolhek.
18861. 1. zę̑ł, -ı̑, f. 1) das nicht holzartige Gewächs, das Kraut; zeli, die Kräuter; ob zelih živeti, Ravn.- Mik.; — 2) coll. das Unkraut, C.; po vinogradu raste visoka in gosta zel, Svet. (Rok.), jvzhŠt.; — das Kräuterich (von Erdäpfeln, Rüben, Möhren u. dgl.), Mur., C.; — 3) krčne zeli, die Hartheuarten, Cig. (T.); navadna krčna z., das durchgebohrte Johanniskraut oder das gemeine Hartheu (hypericum perforatum), Tuš. (R.); grintova z., der Hederich (erysinum), Jan.; kosmata z., das Wollkraut (verbascum), Cig.; — črna z., der Beifuß (artemisia), C.; tudi: die Braunwurz (scrophularia nodosa), Josch; kravja z., der Leindotter (camelina), C.; kozja z., die Geißraute (galega officinalis) C.; prisadna z., das Kreuzkraut (senecio vulgaris), Tuš. (R.).
18862. (zə̀ł), zlà, adj. böse, arg, schlimm, übel, Mur., Cig., Jan., C.; ob zlem ali okornem človeku, Krelj; zla volja = slaba volja, die Verstimmung, Cig. (T.); za zlo vzeti, übel nehmen (po nem.); to se mi za zlo zdi, das verdrießt mich, M., C.; zlo, das Übel: reši nas od zlega; — zlo jabolko, ein unreifer Apfel, Dol.- Cv.; po zlu iti, zugrunde gehen, verloren gehen, Ip., Erj. (Torb.); po zlu gre, Dalm.; ako li vse to, kar imam, po zlu pojde, saj ne moje, Kast.; (po zlem iti, BlKr.- M., C.); zdaj so vse tiste urice po zlu, (sind dahin), Jurč.; po zlu deti (dati), zugrunde richten, Habd.- Mik.; po zlu rabiti, missbrauchen, Levst. (Nauk); (pravilneje je menda: po zlo ali: pod zlo); v zlo iti, zugrunde gehen, C.; = pod zlo iti, Cig., Jan.; pridelki pridejo pod zlo, če se prav ne hranijo, Vrtov. (Km. k.).
18863. zelę̑n, m. neka trta, Vrtov. (Vin.), Erj. (Torb.).
18864. zelèn, -éna, adj. grün; drevje je že zeleno; zelena klaja, grünes, frisches Futter; zeleno sadje, grünes, unreifes Obst; zeleni sir, der Kräuterkäse, Cig.; ves z. je v obraz, er sieht grün und gelb aus, Cig.; z. konj, ein Schimmel, Rib.- M.; z. pes = ein unmögliches Ding, Cig.; — tudi: zélen, -éna.
18865. zę̑łən, -łna, adj. Pflanzen-: zelna bolha, der Pflanzenfloh, Cig.; — krautartig, Cig.; — Kohl-, Kopfkohl-: zelna salata, der Krautsalat, Cig.; zelna uš, die Kohlblattlaus, Cig.
18866. 1. zeléna, f. kozje ime, Erj. (Torb.).
18867. zelę́nčəc, -čca, m. neka trta, Erj. (Torb.); grüner Sylvaner, Trumm.
18868. zelę́nəc, -nca, m. 1) der Grünrock (človek z zelenim plaščem), Cig.; — der Teufel, ZgD., Slc.; — 2) der Schimmel (konj), Kr.- M.; — der Grünling (loxia chloris), Cig., Jan., C., Frey. (F.); — die grüne Eidechse (lacerta viridis), Dict., Cig., Jan., Hip. (Orb.), Frey. (F.), Erj. (Z.), Dol.; kogar je kača pičila, ta se zelenca boji, Notr.; — 3) das Leinkraut (linaria vulgaris), Cig.; — neki hrast, ki zelen ostane črez zimo, der Chlorit, Erj. (Min.); — neka vrsta apnenca (trd kamen, ki rabi za bruse), Vrtov. (Km. k.); der Dolomit, Frey. (Rok.); — das Chlor, Cig., Jan., Vrtov. (Km. k.).
18869. zeleníca, f. 1) ein grünbewachsener Platz in einer felsigen Gegend, Gor.- M.; die Oase: z. v puščavi, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; — 2) grüne Erde, Cig.; — 3) der Grünspan, Cig. (T.), DZ., Levst. (Beč.); = kotlovinska z., Jan., Vrt.; — 4) die Grünsucht, Cig.; — 5) der Buchsbaum, C.
18870. zeleníka, f. 1) neka vinska trta, Dol.- Erj. (Torb.), Št.; — der Grünhainer, Trumm.; der Hainer, Vrtov. (Vin.); — tudi: vino od te trte; — 2) neko jabolko, Ip., Erj. (Torb.); — 3) immergrüner Buchsbaum (buxus sempervirens), Cig., Jan., Tuš. (R.), Vrt.; — 4) unreifes Obst, Lašče- Levst. (M.); — 5) ein blasser junger Mensch, Lašče- Levst. (M.).
18871. zeleníti, -ím, vb. impf. grün machen, Cig., Jan.; z. se = zeleneti; drevje se zelení; grün werden ( z. B. vor Zorn): neverniki se zelene kakor trava, Dalm.
18872. zelenjáča, f. 1) die Grünerde, Erj. (Min.); — 2) neko zeleno jabolko, kajk.- Valj. (Rad).
18873. zelenják, m. 1) der Grünspecht (picus viridis), Frey. (F.); — 2) neka vinska trta, C., Erj. (Torb.); debeli z., großer Grünhainer, Trumm.; drobni z., kleiner Grünhainer, Trumm.; črni z., blauer Kölner, Trumm.; — 3) der Grünstein, Cig. (T.), C.; — 4) ein kurz dauernder Regen im Frühjahr, jvzhŠt.
18874. zelénjev, adj. kar je za zelenje: z. koš, t. j. koš, v katerem nosijo živini bukovo zelenje, Levst. (Zb. sp.).
18875. zelę́nka, f. 1) die Mandelkrähe (coracias garrula), Cig.; — 2) neka ribica v Savi, Erj. (Torb.); — 3) neko jabolko, Erj. (Torb.); — neka hruška, C.; — drobna, okrogla, zelenkasta in sladka smokva, Erj. (Torb.).
18876. zelę́nščica, f. kozje ime, Erj. (Torb.).
18877. zélič, m. = želič, Erj. (Torb.).
18878. zelı̑nje, n. coll. Kräuter, Pflanzen, Jan., M.; planinsko z., Jan.; grünes Viehfutter; iti zelinja brat za svinje, jvzhŠt.
18879. zę́lje, n. 1) der Kopfkohl, das Kraut; z. gre v glave; v z. komu hoditi, jemandem ins Gehege gehen, Cig.; opresno z., frisches Kraut, Mur.; kis(e)lo z., das Sauerkraut; prisiljeno z., gesäuertes Kraut (als Speise); sladko z., süßes Kraut (als Speise); — kodravo, laško z., der Wirsing, Cig.; — 2) die Pike (im Kartenspiel), Cig., Levst. (Rok.); — 3) ajdovsko z., der Feldrittersporn (delphinium consolida), Cig., Medv. (Rok.); krčno z., das Johanniskraut, das Hartheu (hypericum perforatum), Jan., Tuš. (B.), C., M.; garjavo z., die Honigblume (scabiosa arvensis), Medv. (Rok.); grozdno z., das Traubenkraut (chenopodium botrys), Cig., Medv. (Rok.); mišje z., der Schierling (conium maculatum), M., Cv.; pasje z., schwarzer Nachtschatten (solanum nigrum), Cig., Jan., Medv. (Rok.), Josch; pijavčno z., die Lysimachie (lysimachia nummularia), Cig.; srčno z., die Melisse (melissa officinalis), Tolm.)- Štrek. (Let.).
18880. zę́ljən, -ljna, adj. Kopfkohl-, Kraut-, Jan.
18881. zę̑łnat, adj. 1) kräuterig, Cig., C.; — 2) Kopfkohl-, Kraut-: zelnata glava, der Krautkopf.
18882. zę̑məljski, adj. die Erde betreffend, zur Erde gehörig, auf o. in der Erde befindlich, Erd(en)-; zemeljska obla, die Erdkugel, Cig. (T.), Jes.; zemeljski tečaj, der Erdpol, Jan.; zemeljska ožina, die Landenge, Cig. (T.); zemeljska skorja, die Erdrinde, Cig.; zemeljski čad, der Erddunst, Cig.; zemeljska smola, das Erdharz, der Asphalt, Cig.; — Grund-: z. posed, der Grundbesitz, Cig. (T.); z. davek, Cig.; — irdisch: zemeljski okovi, irdische Fesseln, Cig.
18883. zémlja, f. 1) die Erde (als Stoff); danes človek, jutri črna z. = heute roth, morgen todt, Cig.; die Erdart, der Boden; črna, peščena, ilovnata, rodovitna z.; pusta z., wilde, unfruchtbare Erde; črna z., die Humuserde; — 2) die Erde, der Erdboden; zemlja poka od suše; pod zemljo biti; pod zemljo spraviti koga; vse, kar zemlja rodi; — suha z., das Festland; — Grund u. Boden; nekaj zemlje si kupiti; — 3) die Bauernhube, Cig.; ta kmet ima dve zemlji, graščina ima sedem zemelj, Erj. (Torb.); cela z., pol zemlje, Cig.; — 4) das Territorium, das Land, Cig., Jan.; — 5) die Erde (als Wohnort der Menschen); v nebesih in na zemlji; star kakor zemlja; — die Erde (als Weltkörper); zemlja se vrti okolo svoje osi in teka okoli solnca.
18884. zemljàn, -ána, m. 1) der Erdbewohner, der Erdbürger, Cig., Jan., M., nk.; — der Hübler, der Grundbesitzer, Z.; najdebelejši kos cestnih troškov pada na zemljane, Levst. (Nauk).
18885. zemljeknjížən, -žna, adj. Grundbuchs-: zemljeknjı̑žni zakon, das Grundbuchsgesetz, Levst. (Nauk), DZ.; zemljeknjižno trdnost imeti, grundbücherlich versichert sein, Levst. (Pril.); zemljeknjižni izpisek, der Grundbuchsauszug, DZ.
18886. zemlję̑n, adj. 1) erdhaltig, erdig, Mur., Cig., Jan., C.; zemljena kopel, das Erdbad, Cig.; — 2) aus Erde, irden, Cig., Jan., BlKr.- M.; — 3) erdartig, Cig.
18887. zetíca, f. der weibl. Täufling oder Firmling gegenüber den Pathen, M., Erj. (Torb.).
18888. zẹ́vati, -am, vb. impf. 1) den Mund (das Maul, den Rachen) geöffnet halten; od vročine, od žeje z.; iz radovednosti z., Cig.; — weit geöffnet sein, klaffen: brezdno zeva, Cig., Jan.; oreh zeva, (če je zelena lupina počila), C.; — z. za čim, nach etwas lechzen, sich sehnen, ogr.- C.; — 2) schreien, Polj., Ig (Dol.); — maulmacherisch reden, Ig (Dol.); — 3) athmen, Habd.- Mik.
18889. zę́za, f. 1) der Steiß des Geflügels, C.; purja, gosinja, račja, kokošinja z., Vest.; — 2) die Bachstelze, C.
18890. 2. zgȃnjati, -am, vb. impf. ad 3. zgnati; aufjagen, auftreiben, divjačino z., iz postelje koga z., Cig.; — ( nam. vzg-).
18891. zganjȃvəc, -vca, m. z. oblakov, der Wolkensammler, Cig.
18892. zgəníti, -gánem, vb. pf. 1) zusammenbiegen, falten; — 2) aus dem Stande der Ruhe bringen, sich regen machen; z. koga z mesta, jemanden von der Stelle bringen, Cig.; splošna nemška vojska proti rimski državi je zgenila tudi Gote, Let.; — aufregen: zganjen, aufgeregt, Cig. (T.); alterieren, Cig.; z. komu srce, jemandes Herz rühren, Cig.; — z. se, eine Bewegung machen, sich rühren, zucken; od strahu z. se, vor Schreck erbeben; ne z. se, gleichgiltig bleiben, Cig.; — 3) eine Bewegung machen: z. z ramami, die Achseln zucken, Cig.; z roko z., die Hand rühren, Z.
18893. zgìb, -gíba, m. 1) der Bug, Cig., Jan., DZ.; — der Falz, Jan.; — 2) das Gelenk, Cig., Jan., Cig. (T.), C., in den Gelenken, Z.; — 3) die einmalige Regung, Cig.; prvotni z., die Urbewegung, Cig.
18894. zgı̑ba, f. 1) der Bug, die Falte, Mur., Cig., Jan., C.; — 2) das Gelenk: kolenja z., das Kniegelenk, Levst. (Zb. sp.).
18895. zgíbati, -gı̑bam, -bljem, vb. impf. ad zgeniti; 1) zusammenbiegen, falten, fälteln, Jan., M.; rdeča kakor roža je povesila oči in zgibala beli predprt, Erj. (Izb. sp.); — močni se zgibljejo (beugen sich), Dalm.; — falzen, Jan.; — 2) z. se, sich regen, Z.
18896. zgı̑bək, -bka, m. der Bug, die Falte, Jan.; z. na škornjih, C.
18897. zglásiti, -im, vb. pf. 1) melden, DZ., Vrt., nk.; — 2) z. se, eine Stimme von sich geben, laut werden, Cig.; sich melden, Mur., Jan., Št.- Vrt., Ravn.; sich anmelden, Cig., DZ.; z. se pri kom, Met.; — tudi: zglasíti, -ím; ( nam. vzg-).
18898. zglášati, -am, vb. impf. ad zglasiti, melden; z. se, sich melden: k županu, v občinsko pisarnico se z., Levst. (Nauk); — ( nam. vzg-).
18899. zglȃvje, n. 1) der Kopftheil des Bettes; z. je prenizko, previsoko; pri zglavju stati; — der Kopfpolster, V.-Cig., Jan.; pod z. kaj dejati, jvzhŠt.; — der erhabene Theil des Weingartens, Z., Notr.; — 2) der Säulenkopf, Jan. (H.); — 3) das Zapfengerüst, das Zapfenlager, worauf der Zapfen einer Welle ruht, Cig.; — prim. vzglavje.
18900. zglȃvnica, f. das Kopfkissen, Gor.).