Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar
ko (18.068-18.167)
-
vstániti, -stȃnim, vb. pf. 1) jemanden aufstehen machen: vstani me, vstani otroka! Erj. (Torb.); — 2) v. se, einbauen ( v. Bienen), Cig.
-
vstáti, vstȃnem, vb. pf. aufstehen; (v. si, aufstehen, Dol.); zgodaj v.; — od mrtvih, od smrti v., auferstehen; — sich erheben, entstehen; veter, nevihta, boj, ogenj vstane; v. zoper koga, sich gegen jemanden erheben, revoltieren; — (v. se, aufstehen, C., Št.).
-
vstrómiti, -strǫ́mim, vb. pf. in die Höhe richten, emporrichten, Cig., Vrt.; v. luč, tresko v čelešnjaku, Lašče- Levst. (M.); vstromljene stene, Levst. (Zb. sp.); — mož mi je hotel up v., Zv.; — ( nam. vzstr-).
-
vštrı̑c, I. adv. nebeneinander, in gleicher Linie o. Fronte; v. sva stala, hodila; — II. praep. c. gen. neben, parallel an; v. koga stati; ali smem vštric tebe iti? Jurč.; drug v. druzega se postaviti, in Stirnreihen sich aufstellen, Telov.; — neben: zakaj Bog v. dobrih toliko hudobnih ljudi trpi? Ravn.
-
vtéči se, vtéčem se, vb. pf. v. se komu, jemandem zuvorkommen, BlKr.- M., Navr. (Let.); hotel sem na stol sesti, pa se mi je nekdo vtekel, BlKr.; mislil sem jaz povedati, pa se mi je on vtekel, BlKr.
-
vtẹ́kati se, -tẹ̑kam se, vb. impf. ad vteči se; zuvorzukommen suchen o. pflegen, BlKr.- M.
-
1. vtəkníti, vtáknem, vb. pf. einstecken, stecken; v. nit v šivanko; v. kaj v žep; v. koga v ječo; v. koga v vojake, Jurč.; — v vsako reč svoj nos v., sich in alles mischen; — v. veliko denarja v kaj, v kako zidanje, podjetje (viel Geld hineinstecken); — v. se v kaj, sich in etwas einmischen.
-
vtẹ́pati, -tẹ̑pam, -pljem, vb. impf. ad vtepsti; 1) einrühren: v. moko v krop, C.; — 2) v. komu kaj v glavo, jemandem etwas einbleuen, einprägen; v. si v glavo, sich in den Kopf setzen.
-
vtépsti, vtépem, vb. pf. 1) einrühren, einquirlen, Cig.; — 2) v. komu kaj v glavo, jemandem etwas einbleuen, einprägen; v. si v glavo, sich in den Kopf setzen; — 3) v. se, sich einschleichen, einreißen; vtepla se je razvada; vteple so se pomote v spis; Sova je bila teta, Se je za mizo vtepla, Npes.-K.
-
(vtori), num. vtóre = drugo: vtore jutro ( stsl. vtoroje), Erj. (Torb.).
-
vtrę́sti, vtrę́sem, vb. pf. = v pripovedovanju še kaj svojega prideti, einstreuen, Erj. (Torb.); tu bodi vtreseno, Navr. (Let.).
-
vtrǫ́biti, -im, vb. pf. einschärfen, einprägen: v. komu kaj v glavo, Vrtov. (Km. k.), ZgD.; v. si kaj v pamet, Bes.
-
vúnẹh, adv. = vune I., ko>Krasko>.
-
vúzəm, -zma, m. 1) = velika noč, Mur., Mik., BlKr., vzhŠt.; (beseda menda pomenja toliko, kakor mesovzem, prim. mesopust, Navr. [Let.], Mik. [Et.]); — 2) rdeč majhen hrošček, ki po zimi pod snegom spi, Ščav.- Nov.
-
vúzəmski, adj. = velikonočen, Mur., ogr.- C.
-
vuzmę̑n, adj. = velikonočen, ogr.- C.
-
vuzmę̑nica, f. 1) das Osterfeuer, vzhŠt.; — 2) pl. vuzmenice, nekako pecivo, C.
-
vz-, I. praep. c. acc. an — hinauf, le kot ostanek v adverbijih, n. pr. vbreg ( nam. vz(breg)), navzgor (iz: na-vz-goro); — II. praef. 1) pomenja premikanje navzgor: empor-; vzdigniti, vzhajati, zrasti (vzrasti); — 2) začetek premikanja: steči (vzteči), zdirjati (vzdirjati) po cesti; — 3) dela iz nedovršnih glagolov dovršne: zbati se (vzbati se); — (navadno se začenjajo besede le s s, z ali v, ker se je polna oblika obrusila; novejši pisatelji pišejo v mnogih slučajih polno obliko).
-
vzámən, -mna, adj. = vuzemski: vzamna nedelja, Navr. (Let.).
-
vzbobnẹ́ti, -ím, vb. pf. anschwellen, auflaufen: grah je vzbobnel, rekše, od mokrote se je napel in potem nekako zatohnel, da uže ni dober v jed, Lašče- Erj. (Torb.).
-
vzčútiti se, -im se, vb. pf. (aus dem Schlafe, der Ohnmacht) zum Bewusstsein kommen, C.
-
1. vzdȃjati, -jam, -jem, vb. impf. ad vzdati; grüßend entbieten, C.; s tem vam vzdajem ("izdajem") dobro noč, Krelj; v. komu pozdravljenje, jemanden grüßen, C.; = v. komu dobro: gremo doli, dobro vzdajat kraljevim otrokom, Dalm.
-
vzdáti, vzdám, vb. pf. grüßend entbieten, C.; v. dobro jutro, dober dan, C.; v. mir, Trub.; v. srečo, Dalm.; v. dobro, grüßen, Meg., Trub., Dalm.; nikomur dobrega ne vzdajte! grüßet niemanden! Trub.; — v. hvalo, danken, ogr.- C.
-
vzdẹ́ti, vzdẹ̑m, vzdẹ́nem, vb. pf. = 3. zdeti: v. komu ime, jemandem einen Namen geben, beilegen, Levst. ( LjZv.); v. komu priimek, jemandem einen Spottnamen geben, Lašče- Erj. (Torb.).
-
vzdẹ̀v, -dẹ́va, m. der Vulgo-Name, der Spottname: piše se Kovač, a Smolec mu rekajo na vzdev, Erj. (Torb.).
-
vzdígati, -dı̑gam, vb. impf. ad vzdigniti; heben, emporheben, erheben; v. se, sich erheben; — ( pren.) v. se zoper koga; — v. se, sich aufmachen, aufbrechen; — vzdiga se mi, ich bin im Begriffe mich zu erbrechen.
-
vzdígniti, -dı̑gnem, vb. pf. heben, emporheben; v. kamen; v. lan, konoplje = razgrnjeni lan, konoplje zopet pobrati, Notr., Dol.; — ziehen: številko v.; v. srečko (žreb), ein Los ziehen, nk.; — beheben: v. denar, plačo; — aufjagen: pes zajca, srno vzdigne, Str.; — v. tožbo, eine Klage anbringen, nk.; — veranlassen: navod v. ( prim. navod); v. cenitev, eine Schätzung veranlassen, Levst. (Nauk); — v. se, sich erheben, aufstehen; — v. se zoper koga, sich gegen jemanden auflehnen; — v. se, aufbrechen; čas je, da se vzdignemo; z vojsko se v. nad koga, proti komu, jemanden bekriegen, Cig., Jan.; — vzdignilo se mi je, ich habe mich erbrochen.
-
vzdigováti, -ȗjem, vb. impf. ad vzdigniti; = vzdigati, heben; težko kamenje v.; — vzdiguje se mi, ich habe einen Brechreiz; — v. se nad kaj, etwas überragen.
-
vzdŕžati, -am, vb. impf. ad vzdržati, -im; 1) aushalten, erhalten, unterhalten: kdo te z obleko vzdrža? Lašče- Erj. (Torb.); — 2) zurückhalten, hemmen: Trdna med nama vzdiguje se stena, Vendar ne vzdrža želj skrivnih plamena, Preš.
-
vzę́tən, -tna, adj. 1) wovon man viel verbraucht, nicht ausgiebig, V.-Cig., Rib.- Mik., Dol., Goriš.; seno je letos vzetno, rekše, mnogo ga je, ali je menj tečno, Erj. (Torb.); rahel ali svež kruh je vzeten, Dol.; nekatera volna je zelo vzetna, Dol.; — 2) vzetna krava, t. j. taka, katera mnogo klaje potrebuje, Rib.
-
vzę́ti, vzámem, vb. pf. 1) nehmen; pod streho v. koga, jemandem Obdach geben; za ženo, za moža v., heiraten; v. se, sich ehelich verbinden, heiraten; za svojega otroka v., an Kindes statt nehmen; v vojake v., assentieren; s seboj v., mitnehmen; v roke, v delo v., in Angriff nehmen; v misel v., erwähnen, berühren; v. si v um, sich vornehmen, beschließen, Cig.; v. si k srcu, sich zu Gemüthe führen; v. na znanje, zur Kenntnis nehmen; na se v., auf sich nehmen, übernehmen; volitev na se v. (= sprejeti), die Wahl annehmen, Levst. (Nauk); za zlo v., verargen; za ljubo v., vorlieb nehmen; v. slovo, Abschied nehmen; konec v., zugrunde gehen; — mitnehmen, angreifen, abzehren: bolezen ga je zelo vzela; — wegnehmen; po sili v., rauben; glavo v. komu, jemanden enthaupten; — einnehmen, erobern; v. mesto, trdnjavo; — v. se, plötzlich erscheinen: odkod si se vzel? Tolm.)- Štrek. (Let.), jvzhŠt.; — 2) annehmen, voraussetzen, den Fall setzen; vzemimo, da ...! — 3) = dobiti, Dict.; kdor (kir) prosi, ta vzame, Trub.
-
vzglȃvje, n. = zglavje, der Kopftheil des Bettes; prenizko, previsoko vzglavje, nk.; — v. in vznožje vinograda, der oberste und der unterste Rand des Weingartens, C.; — der Säulenkopf, Jan. (H.).
-
vzglȃvnica, f. das Kopfkissen, C.
-
vzglȃvnik, m. 1) das Kopfkissen, Cig., Jan., C.; — 2) = to, na kar se naslanjajo polena, da rajša gore, bodi si kako debelo poleno ali kamen, Dol., Navr. (Let.); — taka železna koza, Erj. (Torb.).
-
vzgledávati se, -am se, vb. impf. nad kom se v., sich an jemandem ein Beispiel nehmen, C.
-
vzgrozíti se, -ím se, vb. pf. v. se koga, vor jemandem erschrecken, C.; — v. se nad čim, sich über etwas entsetzen, Cig. (T.).
-
vzhǫ́dən, -dna, adj. 1) östlich, Jan., nk.; — 2) aufsteigend, Cig. (T.); vzhodno koleno, sorodniki vzhodne vrste, die Ascendenten, Cig. (T.).
-
vzhóditi, -hǫ́dim, vb. pf. zu gehen anfangen; otrok je uže vzhodil, UčT.; — wieder aufkommen, genesen, C., Z.; — prim. 2. shoditi.
-
vzjáviti se, -jȃvim se, vb. pf. 1) zum Vorschein kommen, sich zeigen, ogr.- C.; — 2) geboren werden, das Lebenslicht erschauen (le o človeku), Hal.- C.
-
vzkipẹ́ti, -ím, vb. pf. aufgähren, in Gährung kommen, Cig., Jan.; — aufwallen, Cig. (T.), nk.; — prim. skipeti.
-
1. vzklícati, -klı̑čem, vb. pf. 1) heraufrufen, heraufbeschwören, Cig., Jan.; — 2) v. se na koga, kaj, sich auf jemanden, etwas berufen, Cig. (T.), DZ.
-
vzklìk, -klíka, m. der Ausruf, Jan., C., nk.; die Acclamation: z vzklikom izvoliti, nk.
-
vzmȃgati, -am, vb. impf. ad vzmoči; 1) v. si, zu sich kommen, C.; — v. si, sich behelfen, C.; — 2) v. se, um sich greifen (vom Feuer, von Krankheiten), Cig.; — (tudi: vb. pf.).
-
vzmalíčiti, -ı̑čim, vb. pf. moralisch verderben, v. se, verderben, ausarten (od it. malizia, Bosheit, Tücke), Ip., Dol.- Erj. (Torb.).
-
vzmę̑t, -ı̑, f. 1) die Springfeder, Cig. (T.), Lašče- Erj. (Torb.), Notr., nk.; — 2) = ulje s črnim vršičem, das Aas, der Abscess, Erj. (Torb.); — prim. zmet, f.
-
vzmóči, vzmǫ́rem, vb. pf. 1) können, vermögen, Cig. (T.), ogr.- C.; — 2) die Oberhand gewinnen, siegen, Vrt., Zora; v. koga, jemanden überwinden, ogr.- C.; — 3) v. koga, jemandem helfen, vzhŠt., ogr.- C.; — prim. zmoči.
-
vznȃšati, -am, vb. impf. ad vznesti; 1) hinauftragen, hinaufbringen, Cig.; — v. se, in Schwung kommen, Jan. (H.); — 2) erheben, auszeichnen; to me vznaša, ogr.- C.; — 3) v. se, sich erheben, prunken, prahlen, Cig., C.; na visoko se ne vznašajte! Trub.
-
vznebáviti, -bȃvim, vb. pf. befreien: v. koga česa, jemanden von etwas befreien, C.
-
vznésti, vznésem, vb. pf. 1) hinauftragen, hinaufbringen, Cig.; — v. se, sich aufschwingen, in Schwung kommen, Jan. (H.); — ( pren.) vznesen, schwungvoll, Cig.; — begeistert, Zora; vznesenega srca, Zv.; — 2) erheben, C.; — 3) vznesèn, stattlich: v. mož, vznesena žena, deklica, Lašče- Erj. (Torb.); — hehr, Jan.
-
vznı̑kva, f. das Wiederhervorkommen eines Baches, C.
-
vzọ̑či, adv. 1) vor die Augen, vor das Angesicht, v. komu stopiti, ne upa si mi v. priti, vzhŠt., ogr.- C.; ins Gesicht, offen: v. povedati, v. komu kaj sponašati, vzhŠt., ogr.- C.; — 2) zugegen, gegenwärtig: v. biti, gegenwärtig sein, v. koga, v. komu, in Gegenwart jemandes, vzhŠt., ogr.- C.; — 3) v. s kom, jemandem gegenüber: pes v. s pastirjem sedi, da je čreda med njima, ogr.- C.; — 4) augenfällig, nach dem Anschein, C.
-
vzpę́ti, -pnèm, vb. pf. emporrichten: Star potnik v okno vzpne oko, Greg.; — v. se, sich emporrichten: v. se na prste, Levst. (Zb. sp.); sich bäumen, Jan. (H.); — v. se na visoko stopinjo, eine hohe Stufe erreichen, nk.
-
vzpę́titi se, -im se, vb. pf. = domisliti se, Erj. (Torb.).
-
vzporèd, adv. = spored, parallel, Zora; neben, C.; v. staviti, auf eine gleiche Stufe stellen: v. staviti koga z neumno živino, Zv.
-
vzpríčo, praep. c. gen. = spričo, wegen, Ip.- Erj. (Torb.), ko>Idrijako>
.
-
vzprožílọ, n. = nastava ali progla v ptičjo lov, Erj. (Torb.).
-
vzprǫ́žiti, -im, vb. pf. = sprožiti, losgehen machen: v. nastavo, v. lok, puško, nk.; — v. pretresanje, Erörterungen anregen, Levst. (Močv.).
-
vzríniti se, -rı̑nem se, vb. pf. zum Vorschein kommen (von Hautausschlägen), BlKr.- M.
-
2. vzròk, -rǫ́ka, m. v. si s kom dati, sich die Hände reichen, durch Handschlag etwas bekräftigen, C.
-
vztəkníti se, vztáknem se, vb. pf. = vzpeti se ( n. pr. na drevo), Erj. (Torb.).
-
vztíkati se, -tı̑kam, -čem se, vb. impf. ad vztekniti se; = vzpenjati se ( n. pr. na drevo), Erj. (Torb.); klettern, Jan., C.
-
vzvọ̑d, m. der Hebel, (zod), Tolm.)- Erj. (Torb.), Sen. (Fiz.).
-
vzvrȃti, f. pl. = kos zemlje konci njive, die Ackerwende, Lašče- Erj. (Torb.); — prim. zvrati.
-
vžgalı̑nəc, -nca, m. = vžgalec, C.
-
zà, I. praep. A) c. acc. 1) hinter (na vprašanje: kam?): solnce zahaja za goro; za peč se skriti; za hišo ubežati; — usesti se za mizo, sich an den Tisch setzen; — 2) kaže mero pri primerjanju: um; za pedenj daljši; za pet let mlajši; za las ne zgrešiti, nicht um ein Haar fehlen; za malo da = skoraj da, fast, Blc.-C.; — 3) kaže prizadeto reč pri glagolih: prijeti, držati, privezati, obesiti, vleči itd.: bei, an; za roko prijeti, die Hand erfassen, bei der Hand fassen; za ušesa zgrabiti, za nogo vleči; leva za grive zgrabiti, za lase obviseti, an den Haaren hangen bleiben, Ravn.- Mik.; Za bele roke se vodita, Npes.-K.; kdor za smolo prime, se osmoli, Npreg.- Jan. (Slovn.); za delo p., Hand ans Werk legen, Met.; — 4) kaže komu, čemu je kaj koristno, primerno, za kaj namenjeno itd.; für, zu; iti v boj za domovino in cesarja; biti za koga, jemandes Partei halten; za koga moliti; veliko prebiti za koga; za druge ljudi se truditi; vsak za-se, Bog za vse, Npreg.- Jan. (Slovn.); kdor ni za nas, je proti nam; prositi za koga milosti; — vino ni za otroke; star človek ni za potovanje; ta riba ni za jed, Dol.- Levst. (Zb. sp.); to ni za-me, das taugt für mich nicht; to ni za nič, das taugt zu nichts; za to delo nisem, zu dieser Arbeit tauge ich nicht; vzdigni to, če si za kaj! (wenn du etwas taugst); za voljo = po volji, nach Wunsch, Z., jvzhŠt.; za potrebo, za silo (zur Noth) že še imamo denarja; za žejo piti, trinken, um den Durst zu löschen; za smrt bolan, lebensgefährlich erkrankt; — hčer za kmeta dati, die Tochter einem Bauer zur Frau geben, Levst. (Rok.); slama za klajo, Futterstroh; kruha in vina dajati težakom za malo južino, (als Jause); — v tem pomenu stoji tudi pred adverbiji in adverbialnimi izrazi: za zdaj, vorläufig; za naprej, künftighin; kruh za po poti, Ravn.- Mik.; hrastov išče za črez morje, Vilhar- Mik.; za na kmetih obleki ni bilo kaj reči, Jurč.; strašila za v proso, LjZv.; jekleni oklepi za na prsi, Levst. (Zb. sp.); — 5) kaže zaradi koga, česa se kaj godi: wegen, um — willen, um, für; za vero umreti; pridna gospodinja mora za pero črez plot skočiti, Npreg.- Jan. (Slovn.); za Boga te prosim, ogr.- C.; za Boga in sveto Trojico! Jurč.; za božji čas, um Gotteswillen! za pet ran božjih! za božjo voljo, um Gotteswillen, za tega voljo, um dessentwillen, Cig., Jan.; za mojo voljo, meinethalben; za kaj ( nav. zakaj?) warum? za to, deshalb ( nav. zato); to je zato, ker ...; — 6) kaže, namesto česa se kaj stavi, s čim se kaj enači, plačuje: für, um; oko za oko, zob za zob; hišo za vrt, kravo za vola zamenjati; konja prodati za sto goldinarjev; za groš kruha kupiti; za vino dati, Wein zahlen; za povračilo, gegen Entgelt, za stavo teči, um die Wette laufen; za brata plačati, für den Bruder, statt des Bruders zahlen, Met.; (srebra bi bili radi dali za vode [pour de l'eau], Ravn.- Mik.); — 7) kaže predikativno, kaj kdo je ali postane, (pri glagolih: biti, postaviti, izvoliti, imeti itd.); als, zu; za hlapca biti, als Knecht dienen; za tovariša komu biti, jemandem Gesellschaft leisten; za pričo biti, Zeugenschaft ablegen; za botra biti otroku pri krstu, ein Kind aus der Taufe heben; za norca biti komu, sich von jemandem foppen lassen, C.; izvoliti koga za župana, za poslanca; Ti si me postavil za kralja Izraelcem, Ravn.- Jan. (Slovn.); imajo ga za učenega, man hält ihn für gelehrt; Turkinjo za ženo vzeti, eine Türkin zum Weibe nehmen; za sina koga vzeti, an Sohnes statt annehmen, Met.; — za tatu (als Dieb) umreti, Zv.; za rednega poslušatelja hoditi k uku, DZ.; za ljubo imeti, fürlieb nehmen, Met.; za mrtvo ("zamrtev") ležati, wie todt da liegen, Lašče- Levst. (M.); za zlo vzeti, übel aufnehmen; to se mi za zlo zdi, das verdrießt mich, C.; za gotovo obljubiti, bestimmt versprechen; za trdno se prepričati, sich gründlich überzeugen; za istino, za resnico, im Ernste; za šalo, im Spaß; — 8) kaže to, česar se kako dejanje tiče: für, um, in Betreff; skrbeti, marati, bati se za koga, za kaj; prepirati se za kako reč; za svet vprašati, um Rath fragen; vprašati za svojega brata, sich nach seinem Bruder erkundigen; prositi za kako reč = prositi česa; vem za vse tvoje grehe, ich kenne alle deine Sünden; vem za velikansko bukev v gozdu; otel vas je iz nevarnosti, za katere sami ne veste, da ste bili v njih, Ravn.; tudi za veliko druzih rotivcev sem slišal, da jih straši, LjZv.; za njo ni nič rekel, in Betreff ihrer sagte er nichts, jvzhŠt.; za računanje se ni ustrašila nobenega trgovca, LjZv.; menda ga je večkrat udaril, pa za dvakrat vem, da je resnica, Dol.; za mene ni nobene nevarnosti, was mich anbetrifft, für mich gibt es keine Gefahr, Cig.; jaz za-se, ich für meinen Theil, Cig.; za drugo, im übrigen: za drugo sem zadovoljen; — kaj je za to? was liegt daran? nič ni za to, daran liegt nichts; nič mi ni za njega, es ist mir an ihm nichts gelegen; — 9) v časnem pomenu: binnen, nach Verlauf von, über; za pet let; za leto dni, in einem Jahre, Npes.- C.; za eno uro, binnen einer Stunde, Cig.; za pol ure je bil mrtev, Svet. (Rok.); za malo časa, in kurzem, Jan.; — B) c. gen. kaže čas, v katerem se kaj godi; za dne priti, bei Tage ankommen; za svetlega dne, bei hellem Tage, Dalm.; za solnca, solange noch die Sonne scheint; za hlada, solange es kühl ist; za rana, früh; za časa, zeitlich, zur rechten Zeit; za jeseni, im Herbste, C.; za prva, anfangs, Mik.; za svojega žitka, während seines Lebens, ogr.- Mik., C.; za mladih dni, in der Jugend; za moje pameti, soweit ich mich zu entsinnen weiß, Jan.; za prejšnjega župana, unter dem früheren Bürgermeister; za Karla Velikega, zur Zeit Karls des Großen; za tega časa, während dieser Zeit, Gor.; — C) c. instr. 1) hinter, nach, (na vprašanje kje? ali kod?); za hrbtom; vrata za seboj zapreti; za pečjo sedeti; za mizo sedeti, am Tische sitzen; za morjem, jenseits des Meeres; grič za gričem, ein Hügel nach dem andern; iti, hoditi za kom, hinter jemandem einhergehen, jemandem nachgehen; udrli so (jo) za njim, sie strömten ihm nach; hajdi za menoj! auf! mir nach! pridite za nami! kommt uns nach! kričal sem za njim, pa me ni več slišal; — za delom hoditi, auf Arbeit ausgehen, Erj. (Izb. sp.); — nach (in Bezug auf den Rang); prvi za cesarjem; — 2) längs: za potokom, za vodo; — 3) kaže čas, po katerem se kaj godi, nach; za njimi nastopi sedem hudih letin, Ravn.- Mik.; dan za dnevom, leto za letom prejde; za tem (zatem) hierauf, hernach; zatem je rekla, Npr. ( Št.)- Kres; — 4) kaže vzrok pri glagolih: zboleti, umreti, an; za grižo zboleti, Levst. (Nauk); za lakoto umreti je huje ko zgoreti, Npreg.- Jan. (Slovn.); — 5) nam. s (z): mit; ni imel za čim plačati, Schönl.; imaš za čim, lahko greš v Rim, Npreg.- Jan. (Slovn.), (morda nam. zə čim = s čim, C.); — II. praef. 1) kaže pomikanje za kako reč; solnce je zašlo za goro; zalesti koga, hinter einen, hinter seine Streiche kommen, ihn ertappen, Mik.; — zaostati za kom, hinter jemandem zurückbleiben; — 2) kaže kako zaprečenje s tem, da kdo sebe ali da se kaj druzega pred kako reč postavi; zadržati, zurückhalten; zazidati okna, die Fenster vermauern; zastreti, verhängen; zamelo je ceste; zasuti jamo; zasesti, durch Sitzen einnehmen, besetzen; veliko zaleči ( eig. einen großen Raum liegend bedecken), viel ausgeben; zasuti, verschütten; zakleniti, zapreti, einsperren; — 3) kaže pomikanje v notranjost, globino, zahajanje na nepravo pot, napačno opravljanje dela: ver-, fehl-; zaiti, sich verirren, fehlgehen; zabresti v blato; zadolžiti se; zastriči, fehlerhaft scheren; zareči se, sich verreden; zašteti se, sich verzählen; — 4) kaže začetek dejanja ali enkratno dejanje: zapeti, zatrobiti, zaspati, zasmrdeti, zardeti, zakleti, einen Fluch aussprechen; zažvižgati, einen Pfiff thun; — 5) kaže zapravljanje, izgubo kake reči; zagospodariti, verwirtschaften; zaigrati, verspielen; zazidati, durch Bauen verbrauchen; zamuditi, versäumen; zaležati kosilo, (durch Liegen versäumen), Mik.; zamleti se, beim Mahlen weniger werden, ( opp. namleti se); zapiti in zajesti svoje imenje, seine Habe durch Essen und Trinken verthun; — 6) kaže dovršnost dejanja: zaklati, abstechen; zadaviti, erwürgen.
-
zaárati, -am, vb. pf. z. kaj, durch das Angeld sich den Kauf einer Sache sichern; z. koga, durch das Angeld jemanden zum Verkaufe verpflichten, Fr.- C.; z. se, das Angeld geben u. sich dadurch zum Kauf verpflichten, Polj.
-
zabȃdati, -am, vb. impf. ad zabosti; 1) hineinstechen, hineinstoßen; z. kaj v kako reč; — z. v koga (z besedami), sticheln, Erj. (Torb.); — 2) abstechen; telce, piščance z., Npes.-Vraz.
-
zabȃva, f. 1) die Ungelegenheit, die Belästigung, die Behelligung, die Plage, Dict., C., Vod. (Izb. sp.); zabavo delati komu, jemanden belästigen, Krelj, Kast.; — das Hindernis, Cig.; na močvirju se ni bati prevelike zabave, Levst. (Močv.); da ne bom imel zabave, um nicht Anstände zu haben, Prim.; — die Neckerei, die Chicane, Cig., Jan., M.; fantje napravijo, kakor Dolenjci pravijo "zabavo" ali prepir, SlN.; zbadljive zabave, Levst. (Zb. sp.); — 2) (po drugih slov. jezikih) die Unterhaltung, die Kurzweile, Cig., Jan., nk.
-
zabávən, -vna, adj. 1) lästig, Dict., C.; ne bodi mi z.! Krelj; zabavno delo, eine lästige, zeitraubende Arbeit, slov. jez.) kurzweilig, unterhaltend, Unterhaltungs-, Cig., Jan., nk.; zabavno smešen, drollig, Cig. (T.).
-
zabavíšče, n. der Unterhaltungsort, nk.; z. malim otrokom, ein Kindergarten, Cig. (T.), otročje (otroško) z., nk.
-
zabáviti, -bȃvim, vb. pf. 1) aufhalten, zurückhalten, Habd.- Mik.; delo jo je zabavilo dostikrat do kasne noči, LjZv.; — verweilen: z. se okoli česa, Cig. (T.); — 2) otroka z., das Kind besänftigen, stillen, M., Z.; — 3) z. se, sich zerstreuen, sich unterhalten, Cig., Cig. (T.); (po drugih slov. jezikih).
-
zabávljati, -am, vb. impf. ad zabaviti; 1) aufhalten, zurückhalten, jemandem (mit Fragen, mit Anliegen) lästig fallen: z. koga, C.; z. se s kom, mit jemandem Umgang pflegen, C.; — Hindernisse bereiten, ungelegen sein, Dict.; deževje jim zelo veliko zabavlja, da grozdje ne zreja, Vrtov. (Vin.); — 2) neckhafte Ausstellungen, Glossen machen, stänken, Cig., Jan., Cig. (T.), Kr.; z. čemu, črez kaj, Cig., Kr.; z. na ženske, Jurč.; z. komu; mar bi pustil, da mi zabavlja? soll ich mich von ihm chicanieren lassen? Cig.; zabavljali so si, es sind Neckereien vorgefallen, Cig.; — 3) den Hof machen: z. žensko, DSv.; — unterhalten, amüsieren, z. se, sich unterhalten, (po drugih slov. jezikih), Cig., Jan., Cig. (T.), nk.
-
zabẹlẹžávati, -am, vb. impf. = zabeleževati: z. kaj v pratiko, Levst. (Nauk).
-
zabẹ́liti, -im, vb. pf. mit Fett abmachen; z. jed z maslom, svinjsko mastjo, oljem; — ein scharfes Wort sagen: kar ga bolj jezi, to mu zabelim, Levst. (Zb. sp.); z. jo komu, jemandem eine bittere Wahrheit sagen, Jan., Z.; — würzen ( fig.), V.-Cig.; govor z. z dovtipi, nk.
-
zabíčiti, -ı̑čim, vb. pf. einschärfen, Levst. (Nauk), Jurč., BlKr.; — (zabičila sem, ich habe mir es fest vorgenommen, Kop.).
-
zabíjati, -am, vb. impf. ad zabiti; einschlagen; žreblje v podplat, kole v zemljo z.; — zunageln, kište z žreblji z.
-
zábiti, -im, (zabǫ̑m, C.; zabǫ̑dem, Cig.), vb. pf. = pozabiti, Mur., Cig., Jan., Notr., Rož. ( Kor.)- Glas.; jaz tvoje postave ne zabim, Dalm.- C.; zábivši ("zabiš, zabiši"), aus Vergessenheit, C., BlKr.; (pravilno: zabı̑vši, Valj. [Rad]).
-
zabíti, -bı̑jem, vb. pf. 1) hineinschlagen, einschlagen; žrebelj v steno, kol v zemljo z.; durch Einschlagen verschließen; sod (z veho) z., ein Fass zuspünden, zuschlagen; z žreblji z., zunageln, vernageln; kišto, krsto z.; z deskami z. kaj, etwas mit Brettern verschlagen; rov z., den Stollen verblenden ( mont.), Cig.; — zabit, vernagelt, borniert; — 2) einpauken, einprägen; v glavo komu z. kaj; — 3) verthun; ves denar z.
-
zablátiti, -blȃtim, vb. pf. mit Schlamm o. Koth verstopfen, verschlämmen, Cig., Jan., Cig. (T.); z. se, verschlämmt werden, Cig.; zablačena struga, Levst. (Močv.); travniki so s peskom zablačeni (mit Sand verschlämmt), Cig.
-
zablebetáti, -etȃm, -ę́čem, vb. pf. 1) zu plappern anfangen; zablebetal je, es fuhr ihm das Wort heraus, Cig.; z. komu kaj, jemandem etwas zuplappern, Cig.; — 2) durch Plaudern versäumen oder verlieren: z. kosilo, čas, Cig.
-
zablę́jati, -jam, -jem, vb. pf. zu blöken anfangen, aufblöken, Cig.; lisica zableje (= se zadere), Hal.- C.; — z. na koga, proti komu, jemanden anplärren, Cig.
-
zablǫ́diti, -im, vb. pf. 1) fehlgehen, sich verirren, Meg., Mur., Cig., Jan.; z. na krivo pot, z. v brlog nevernih divjakov, LjZv.; — ( pren.) v zmote z., in Irrthümer verfallen, Cig.; — 2) vermischen, Cig.; z. svinjam = med pomije otrobe ali moko pomešati, jvzhŠt.; — z. komu kako grenko, jemandem eine derbe Wahrheit sagen, M.; — 3) z. si, verfehlen: z. si pot, C.; z. si pri čem, bei einer Sache fehlgehen, C.
-
zabǫ̑bnati, -am, vb. pf. anfangen zu trommeln; z. komu kaj, jemandem etwas vortrommeln, Cig.
-
zabodálọ, n. = mesto, kjer mesar žival zabode, die Stichstelle, Erj. (Torb.).
-
zabogatẹ́ti, -ím, vb. pf. reich werden, LjZv.; ta bo še zabogatel, če bo tako gospodaril, Jurč.
-
zabókati, -am, vb. pf. kopo z., den Kohlenmeiler mit trockenen Holzreisern füllen, Zv., Gor.
-
zabósti, -bódem, vb. pf. 1) hineinstechen; z. komu nož v srce, jemandem einen Stich ins Herz geben; z. si trn v nogo, einen Dorn in den Fuß bekommen; — 2) erstechen; z. koga z nožem; — gledati kakor zaboden vol = große Augen machen, Cig.
-
zabraníca, f. o trdnjavici Kremljici na Koroškem je narod pel: Oj ti preljuba Kremljica, Ki si naša zabranica, Jarn., Kres IV. 95.
-
zabrę́čati, -ím, vb. pf. aufschreien, ogr.- C., M.; z. nad kom, na koga, jemanden anschnauzen, anbellen, Cig., C.
-
zabrę́kəł, -kla, adj. geschwollen, aufgedunsen, Cig., Jan., BlKr., Erj. (Torb.); (zabrhel, Erj. [Torb.], zabrehel, Cig., ko>Savinska dol.ko>
).
-
zabrę́kniti, -brę̑knem, vb. pf. ein wenig aufdunsen, verschwellen, Cig., Jan., C., Notr., BlKr.; prst zabrekne, kadar se toli napne, da se n. pr. ne more prstan ž njega sneti, Erj. (Torb.); (noga je zabrehnila, nam. zabreknila, Gor.]- Erj. [Torb.]).
-
zabrę́nkniti, -brę̑nknem, vb. pf. = zabrekniti, Cig., Dol.; prst mi je zabrenknil, da ne morem prstana sneti, Lašče- Erj. (Torb.); noga mi je zabrenknila, da ne morem škornjev obuti, jvzhŠt.
-
zabrnáti, -ȃm, vb. pf. mit Fetzen oder Flecken bedecken: zabrnan človek, zabrnana srajca, Goriš.); — prim. 2. brnja.
-
zábrnjak, m. on kos, ki ostane tkalcu, kadar ne more dotkati, das Leinwandende, der Troddel, C., (zabȓnjak) Valj. (Rad).
-
2. zabrúsiti, -im, vb. pf. schleudern, Cig.; z. kamen v okno, Zilj.- Jarn. (Rok.); z. kaj pred koga, Cig.; duri z., die Thüre zuschlagen, Cig.; — prim. 2. brusiti.
-
zabrzdáti, -ȃm, vb. pf. den Zaum anlegen: z. čeljusti konju, Levst. (Zb. sp.).
-
zabȗnəc, -nca, m. weißer Weiberrock, Cig., BlKr.; zabunec, suknjo brez rokavov, segajočo do kolen, nosijo Poljanke po zimi, SlN.; — prim. srb. zubun, madž. zubony, tur. zebun, Mik. (Et.).
-
zabúr, -rja, m. = prazen kostanjev meh, kakršen se često nahaja mej polnimi zrni v ježici, Tolm.- Erj. (Torb.); — prim. 1. buriti.
-
zacmŕkniti, -cmȓknem, vb. pf. sich schließen: rana zacmrkne, nam. zacvrkniti).
-
zacopotáti, -otȃm, -ǫ́čem, vb. pf. aufstampfen, Cig.; z. nad kom, durch Aufstampfen gegen jemanden seinen Unwillen zu erkennen geben, Polj.
17.568 17.668 17.768 17.868 17.968 18.068 18.168 18.268 18.368 18.468
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani