ko (18.001-18.100)

18001. vrẹstílj, m. die Heide (erica carnea), Erj. (Torb.).
18002. vrẹténọ, n. 1) die Handspindel, mit welcher (ohne Spinnrad) der Faden gesponnen wird; — 2) die Schraubenspindel, Cig. (T.), Sen. (Fiz.); die Pressschraube, Cig.; der Spindelbaum bei der Weinpresse, Mur., Dalm., Dol.; — 3) die Welle, der Wellbaum, der Haspel (als Hebezeug), V.-Cig., Jan., Frey. (Rok.), die Mühlradwelle, Mur., Cig., Dol.; — die Glockenwelle, Cig.; übhpt. jede Welle in einer Maschinerie, die Töpferscheibe, Cig.- Vest.; — 4) die Ruthe zum Flachsschütteln, C.
18003. vrẹ́ti, vrèm, vb. impf. 1) sieden; krop, mleko vre; — gähren; mošt vre; — in Aufwallung sein; vse vre po meni; po deželi vre, Cig.; — 2) sprudeln, quellen, hervorströmen; voda vre iz zemlje; — 3) in Menge u. schnell sich bewegen, strömen; ljudje vkup vro; — 4) rauschen; v oblakih vre ( n. pr. pred točo); Roj mi je v cvetjiču vrel, Danj. (Posv. p.); — schreien, murren: v. nad kom, C.; — praes. vrẹ̑jem, jvzhŠt.
18004. vrẹ́tje, n. 1) das Sieden; — das Gähren; — das Aufwallen; — 2) das Gewühl von Menschen: v. mladeničev, Čb.- Valj. (Rad); niso se nič zmenili za vretje okolo sebe, Jurč.; v splošnem vretju izgubil se je posamezni človek, Jurč.
18005. vrẹ́zati, -rẹ̑žem, vb. pf. 1) einschneiden; v. ime v drevesno skorjo; eingravieren: v. črko v kamen; — 2) mit einer Gravierung versehen: vrezan kamen, eine Gemme, Zv.
18006. vȓh, vȓha, vrhȃ, m. 1) das obere Ende, der Gipfel, na vrhu visoke gore; drevesu vrh odtrgati; der Scheitel ( geom.), Cig., Cig. (T.), Cel. (Geom.); der Höhepunkt, Cig. (T.); do vrha priti, die größte Höhe erreichen, Cig.; do vrha dorasti, vzrasti, vrha dorasti, erwachsen; sin je vrha dorastel, Npr.-Krek; = vrha velik vzrasti, Npes.-Vraz; = pod vrh priti, C.; = svoj vrh dorasti, Prip.- Mik.; — 2) = gorica, vinograd, der Weinberg, SlGor.- Mur., Cig., C.; v vrh iti, Mur., C.; Jaz pa imam vrha dva, Polna vina sladkega, Danj. (Posv. p.); — 3) der Obertheil, das Oben; po vrhu plavati, obenan schwimmen; na vrhu ležati, oben liegen; od vrha do tal, von oben bis unten; do vrha napolniti, bis obenan füllen = pod vrh napolniti, Cig.; — do vrha, völlig, Cig.; na vrh priti, nach oben kommen, auftauchen, zum Vorschein kommen; ( pren.) na vrhu biti, die Oberhand haben, Cig.; na vrh iti komu, sich jemandem widersetzen, Fr.- C.; na vrh priti komu, jemanden zu Paaren treiben, überweisen, C.; — po vrhu, obenhin, oberflächlich; — po vrhu kupiti, in Bausch u. Bogen kaufen; — po vrhu dati, obendrein (als Zugabe) geben; — z vrhom, gehäuft voll; z vrhom nameriti; z vrhom, im Überflusse, Cig.; vsega je z vrhom v domu, Vrt.; vsega z vrhom imeti, Levst. (Zb. sp.).
18007. vŕhati, vȓham, vb. impf. 1) = vejati, (das Getreide) reinigen, Jan., Notr.; vrhan, gehäuft voll: vrhana mera, Tolm., Štrek. (Let.).
18008. vŕhək, -hka, adj. schleißig, Mur., Jan., C.
18009. vȓhič, m. neka vrsta čmrljev, ki imajo gnezdo vrhu zemlje v mahu, Erj. (Torb.).
18010. vrhǫ̑vəc, -vca, m. 1) = gornik 2), der Berghold, der Weinbauer, C.; — der Bewohner eines Berggipfels, der Kogler, Jarn.; — 2) deblo pri vrhu, die obere Thürschwelle, Goriš.).
18011. vrhǫ̑vnik, m. 1) der Bewohner eines Berggipfels, der Kogelbauer, Jarn.; — 2) der Obere, der Obmann, der Vorgesetzte, C., UčT.; — der Souverän, Cig. (T.), DZ.; — 3) = veči ploščat kamen, kakršne na zideh devajo po vrhu, Erj. (Torb.); — 4) = hudournik, der Wildbach, Cig.; — 5) neki hrast z drobnim želodom in trdim lesom, rastoč po vrhovih, C.
18012. vrhǫ́vščak, m. 1) = gornik 2), nagornjak, C.; — 2) der Bewohner einer Anhöhe, der Kogler, Jarn.
18013. vríniti, -rı̑nem, vb. pf. hineindrängen, hineinschieben; — v. komu kaj, jemandem etwas aufdringen, aufzwingen; — v. se, sich hineindrängen, sich einschieben; v krdelo lepih pavov se vrine sraka, Met.; — sich aufdringen; — pomota se je vrinila, ein Irrthum ist unterlaufen.
18014. vrı̑sk, m. 1) ein hellstimmiges Geschrei, das Freudengeschrei, das Jauchzen; In trum se šum in vrišč in vrisk, Se turški boben sliš' in pisk, Preš.; — 2) nekaj zelo kislega: kislo kakor vrisk, ( t. j. tako kislo, da človek, če je pokusi, zavriska ali zavrešči); — der Essig, Cig., nk.; kisli vrisk, ki mu pravi vino, Jurč.
18015. vrı̑tnik, m. der Fußstoß, der Fußtritt, Erj. (Torb.).
18016. vritnjáčiti, -ȃčim, vb. pf. v. koga = v rit ga suniti, C.
18017. vrívati, -am, vb. impf. ad vriniti; hineinschieben, hineindrängen; — v. komu kaj, jemandem etwas aufzudringen suchen; — v. se, sich hineindrängen; — sich eindrängen, sich aufdrängen; — misli se vrivajo, Gedanken drängen sich auf, steigen auf.
18018. vrklìn, -ína, m. = pletena vrša v ribjo lov, der Garnsack, ( nam. brklin, prim. burkla?) Goriš.)- Erj. (Torb.).
18019. vrníca, f. = prvo seno po travnikih, Goriš.); — neka vrsta trave, Vod. (Izb. sp.).
18020. vŕniti, -nem, vb. pf. 1) umkehren machen, zurücktreiben, abwenden, C.; v. živinče na paši; grešnika vrniti od greha, Jap. (Sv. p.); v. vedomca = gredočega vedomca ogovoriti in s tem vzdramiti, LjZv.; — 2) v. se, zurückkehren, zurückkommen; domov se v.; — 3) zurückerstatten, zurückgeben; zurückzahlen, dolg v.; — erwidern; v. pozdrav; — vergelten, v. komu, kar mu je hudega storil.
18021. vročníca, f. 1) hitziges Fieber, Mur., Cig., Jan., nk.; — das Gallenfieber, C.; — 2) vrǫ̑čnica, das Quellwasser, Ist.)- Erj. (Torb.); ( nam. vrotčnica, prim. vrotek 1)).
18022. vrǫ̑tək, -tka, m. 1) die Quelle, C.; — 2) = vrenje: od vrotka jesti, ne pa vse prestano, BlKr.; — 3) = penasta skorja na kuhi, ko se kuha in vre, ki jo je treba z žlico posneti, BlKr., Dol.
18023. vŕpati, vȓpam, -pljem, vb. impf. = vrtati, grebsti, kopati, C., Z., Dol.; — abzunöthigen suchen, C.
18024. vŕsta, f. 1) die Reihe; dolga vrsta hiš; po vrsti, der Reihe nach; pride mi vrsta, es trifft mich die Reihe, Levst. (Zb. sp.); — 2) die Zeile; — 3) die Art, die Kategorie; boljše vrste; — der Rang: prve vrste, ersten Ranges; biti komu vrsta, jemandem im Rang gleich sein, V.-Cig., M.; človek moje vrste, meinesgleichen; hoditi z ljudmi svoje vrste; — Kraljestvom našim ni vrste (haben nicht ihresgleichen), Npes.- Vod. (Pes.); — 4) das Lebensalter, Mik.; s kom si v ravni vrsti biti, mit jemandem im gleichen Alter stehen, C.; — v vrsto stopiti, k vrsti priti, gescheit werden, in die Vernunftjahre treten, C., Z.; — vrstà, Gor.- Valj. (Rad).
18025. vrstíti, -ím, vb. impf. in eine Reihe stellen, reihen, Mur., Cig., Jan.; — nach der Art ordnen, classificieren, Cig., Jan.; — der Reihe nach reichen: majoliko so vrstili iz rok v roke, Jurč.; — v. se, abwechseln, sich ablösen, nach der Reihe abwechselnd thun; dnevi in noči se vrstijo; vrstimo se pri delu; der Reihe nach gelangen: Od brata do brata vrsti se bokal, Levst. (Zb. sp.).
18026. vŕša, f. die Fischreuse, Dict., Mur., Cig., Jan., Dalm., Hip. (Orb.), ogr.- Raič ( Nkol.); = pleten koš v ribjo lov, Vrt., Erj. (Torb.), Dol.; moreš-li mrežo napolniti z njegovo kožo in vršo z njegovo glavo? Dalm.; raku nastavljajo vrše, sake in mreže, Erj. (Izb. sp.).
18027. vršȃj, m. die zum Austreten oder Ausdreschen bestimmte Getreidelage, Mur., Cig., Jan., Danj.- Mik.; = nasad prosa, ki ga živina ovrši, hodeč po njem na okrog, M., BlKr.; — ein Haufe ausgedroschenen Getreides, Mik., vzhŠt.; — ein Haufe ausgeworfelten Getreides, Cig., M., C., Dol., Goriš.; — = kup: vršaji zlata, Levst. (Zb. sp.).
18028. vŕšati, -ím, vb. impf. = vršeti: mrzel veter je vršal okolo naju, Glas.; na lipi je vršalo, LjZv.
18029. 2. vršẹ́lọ, n. der Mastbaumkorb, Mur., C.; — prim. vršel 2) (?).
18030. vršeníti, -ím, vb. impf. 1) erheben, C.; — 2) v. se, sich heben, wachsen, gedeihen: travnik se po dežju vršeni, ( pren.) v. se v dobrem ogr.- C.; med travo se vršeni lepo divje cvetje, ogr.- Valj. (Rad); — 3) v. se, sich tummeln: vidimo, kak se vršenijo male dekličke okoli svojih cvetnih gred, ogr.- Valj. (Rad); bistro se vršenijo mlade žabice v vodi, ogr.- Valj. (Rad).
18031. vršẹ́ti, -ím, vb. impf. rauschen, sausen, brausen; Ko oster piš skoz zrelo rž, Tako so te (pošasti) vršele, Preš.
18032. vršíčevlje, n. coll. der Schmalstrahl (stenactis bellidiflora), Erj. (Torb.).
18033. 1. vršíti, -ím, vb. impf. das Getreide mit Vieh austreten, Cig., Jan., Notr., Dol., jvzhŠt.; nemaš volu, kir (= ki) vrši, gobca zavezati, Dalm.; v. s kolesi in konji, Dalm.; s konji proso vrše, Dol.
18034. 2. vršíti, -ím, vb. impf. 1) zu Haufen bringen, Haufen machen, Cig., Rib.- M.; häufen, aufhäufen, Mur., Cig.; stog v., dem Heuschober die Kegelform geben, Cig.; krompir v. (anhäufeln), V.-Cig.; — 2) ausüben, vollziehen, Jan., Mik., nk.; svoj uradni posel v., DZ., nk.; mašo v., Messe lesen, Svet. (Rok.); — begehen, abhalten, C.; — v. se, vor sich gehen, geschehen, stattfinden, Jan., BlKr.- M., nk.; zdaj se maša vrši, jetzt wird die Messe gelesen, BlKr.- M.; naj se vrši volja božja, es geschehe der Wille Gottes, BlKr.- M.; dela na vodi vrše naj se po zakonih o vodah, Levst. (Nauk).
18035. vȓšnjak, m. 1) der obere Mühlstein, der Laufer, Cig., C.; — 2) gornji počrezni kamen pri vratih, Erj. (Torb.).
18036. 1. vr̀t, vŕta, m. 1) der Garten; na vrtu, im Garten; — 2) = ograjena košenica, Polj.
18037. 2. vr̀t, vŕta, m. 1) der Bohrer, C.; — 2) das Bohrloch, C.; das Loch übhpt., Habd.- Mik., C.; — (vrt, f., Jan.).
18038. vŕtałnik, m. das Bohrwerkzeug, Mur., Kor.- Cig.
18039. vrtȃnj, m. 1) die Windung, Habd.- Mik.; — 2) veliki ženitovanjski kolač, ki navadno visi nad nevesto, C., BlKr.- Let.
18040. vŕtanje, n. 1) das Bohren; — 2) das Grübeln; slovniško v., grammatische Grübeleien, Levst. (Zb. sp.).
18041. vŕtati, vȓtam, vb. impf. 1) bohren; — 2) grübeln; v. in premišljevati, Glas.; toliko časa so vrtali, da so pravo našli, Erj. (Izb. sp.).
18042. vrtȃvka, f. 1) der Kreisel; krčmarica se zasuče kakor vrtavka, Erj. (Izb. sp.); — 2) das Drechslerwerkzeug, der Zwirl, Jarn., Mur.; — 3) neka otročja igrača: kol v zemljo zabit, na katerem se vrti poprečen les, Poh.; — 4) der Ring, C.; — der Wirbel: vratna v., der Halswirbel, Cig.; — 5) vŕtavke, die Bohrfliegen (trypetae), Cig. (T.), Erj. (Ž.).
18043. vrtę̑lj, m. 1) eine Vorrichtung bei Zaunöffnungen, um das Eintreten des Viehes zu verhindern, das Drehkreuz, Mik.; — 2) der Zwirl der Drechsler, Mik.; — 3) = prednji oplen, der vordere Kipfstock beim Wagen, (vrtel) C., vzhŠt.; — 4) der Wirbelwind, (vrtel) ogr.- C., Valj. (Rad); — 5) der Wirbel am Kopfe, Valj. (Rad); — (pisava te besede ni gotova).
18044. vrteljáti se, -ȃm se, vb. impf. sich drehen, Gor.).
18045. vrtẹ́ti, -ím, vb. impf. drehen; v. kolo; — v. se, sich drehen; kolo se vrti; v glavi se mi vrti, ich habe den Schwindel.
18046. vrtílọ, n. 1) das Drehwerk, Cig.; — 2) = vratilo, der Well- o. Wendelbaum, Cig.; — 3) die Spule, C.; — das Spulrad (des Webers), Jan. (H.); — 4) = vijak, die Schraube, Mur., C., ZgD., UčT.; — 5) der Bohrer, bes. die durch Riemen in Bewegung gesetzte Rennspindel, C.; — 6) = kolec, ob katerem se vrte vrata, SKr.; — die Thürangel, Dol.; — 7) die Walze, C.
18047. vrtoglȃvəc, -vca, m. 1) der Taumler, Cig., Jan.; — 2) der Rappelkopf, der Rappelgeist, Cig., Jan.; — der Schwindler, Cig., Jan.; — 3) die Quese (coenurus cerebralis), Erj. (Ž.).
18048. vrtoglȃvica, f. 1) der Kopfschwindel, Meg., Guts., Jarn., Cig., Jan., Cig. (T.), Žnid.; — 2) die Drehkrankheit der Schafe: vrtljaji ali v., Erj. (Izb. sp.); — 3) der Rappel, Cig., Jan.
18049. vrtoglȃvje, n. der Kopfschwindel, Meg., Guts., Cig. (T.), Boh.
18050. vrtovràt, -vráta, m. die Kornweihe (falco [circus] pygargus), C.
18051. vrtȗljka, f. der Wirbel: burja sneg na vrtuljko (im Wirbel) žene, Z.; der Wasserwirbel, Hip. (Orb.), Št.
18052. vȓv, -ı̑, f. 1) das Seil, der Strick; — blago se po niti nabira, po vrvi zapravlja, Met.; — kogar je kača pičila, boji se zvite vrvi, Mur.; — 2) živa v., der Heerwurm (dolg, kači podoben izprevod ličink od Tomaževe mušice (sciara Thomae)), Erj. (Z.).
18053. vrvetáti, -etȃm, -ę́čem, vb. impf. hin- u. herschweben: zdaj in zdaj je kako zrnce snega vrvetalo po burji, Jurč.
18054. vrvíca, f. ein dünner Strick, das Seilchen, Dol.; — die Schnur, BlKr.- M.; vrvica na kolovratnem kolesu, LjZv.
18055. vrzẹ̑ł, -ẹ̑li, f. 1) die Lücke in der Mauer, die Bresche, Cig., M.; vrzeli mesta Davidovega, Jap.- C.; die Zaunlücke, die Zaunöffnung, Mur., Cig., Mik., Dol.; — = prelaz 3), der Zaunsteig, C.; — die Öffnung des Hemdes auf der Brust, M.; — die Lücke ( fig.), nk.; — 2) ein lebendiger Zaun, die Hecke, Tolm.- Erj. (Torb.).
18056. vrzẹ̑la, f. = vrzel: 1) die Zaunöffnung, M., C.; vŕzẹla, Št.; — 2) ein lebendiger Zaun, die Hecke, C.; der Zaun übhpt., GBrda.
18057. vsadíti, -ím, vb. pf. einsetzen, pflanzen; v. drevo; — v. kruh, hlebe v peč, das Brot in den Backofen schieben.
18058. vsájati, -am, vb. impf. ad vsaditi; 1) einsetzen, pflanzen; — seme korenine vsaja (treibt Wurzeln), Jurč.; — kruh v. = hlebe v peč devati, das Brot in den Ofen schieben, einschieben; — križ v zemljo v., das Kreuz in die Erde feststecken, Jap. (Prid.); — 2) v. se = repenčiti se; rad bi se vsajal, ko bi se ga kdo bal, Polj.
18059. vsȃk, adj. jeder; vsak dan, täglich; — po vsakem, auf jeden Fall, unter allen Umständen, Cig.; za vsako, jedesmal, Z., jvzhŠt.; za vsako posebe, von Fall zu Fall, DZ.; vsako toliko, von Zeit zu Zeit, Goriš.; — vsak čiherni, ein jeglicher, C., nk.; — (vsaki ljudje, alle Völker, Krelj; vsaki mrtvi, alle Todten, ogr.- C.); ( nam. vsak se govori nav. vsaki: vsaki človek, toda: vsak dan, Cv.).
18060. vsȃkbart, adv. = vsakokrat, Jan. (H.).
18061. vsę́dnji, adj. = vsakdanji, Cig., Jan., Erj. (Torb.); vsednja obleka, Cig., Jan., nk., Erj. (Torb.), Notr., Gor.; vsednji dan, der Wochentag, Cig., Jan.; ob vsednjem, an Werktagen, Zv.
18062. vsegavídən, -dna, adj. = vseviden, allsehend, Mur., Cig.; vsegavidno oko, Ravn.- C.
18063. vsẹkávati, -am, vb. impf. = vsekovati.
18064. vseoblȃstje, n. die Allgewalt, Cig.; die Machtvollkommenheit, Cig. (T.).
18065. vserǫ̑d, adv. überall, (tudi: po vserǫ̑d), Erj. (Torb.); od v., von allen Seiten, ko>Idrijako>.
18066. vsǫ̑d, adv. = povsod, Cig., Erj. (Torb.).
18067. vstȃjati, -jam, -jem, vb. impf. ad vstati; aufstehen; pred svitom v.; mrtvi vstajajo iz grobov; — voda vstaja, das Wasser steigt; — megla, dim vstaja; soparice vstajajo iz mlak; — misli vstajajo v srcu; — v. zoper koga, sich gegen jemanden erheben, revoltieren; narodi vstajajo zoper svoje vladarje.
18068. vstániti, -stȃnim, vb. pf. 1) jemanden aufstehen machen: vstani me, vstani otroka! Erj. (Torb.); — 2) v. se, einbauen ( v. Bienen), Cig.
18069. vstáti, vstȃnem, vb. pf. aufstehen; (v. si, aufstehen, Dol.); zgodaj v.; — od mrtvih, od smrti v., auferstehen; — sich erheben, entstehen; veter, nevihta, boj, ogenj vstane; v. zoper koga, sich gegen jemanden erheben, revoltieren; — (v. se, aufstehen, C., Št.).
18070. vstrómiti, -strǫ́mim, vb. pf. in die Höhe richten, emporrichten, Cig., Vrt.; v. luč, tresko v čelešnjaku, Lašče- Levst. (M.); vstromljene stene, Levst. (Zb. sp.); — mož mi je hotel up v., Zv.; — ( nam. vzstr-).
18071. vštrı̑c, I. adv. nebeneinander, in gleicher Linie o. Fronte; v. sva stala, hodila; — II. praep. c. gen. neben, parallel an; v. koga stati; ali smem vštric tebe iti? Jurč.; drug v. druzega se postaviti, in Stirnreihen sich aufstellen, Telov.; — neben: zakaj Bog v. dobrih toliko hudobnih ljudi trpi? Ravn.
18072. vtéči se, vtéčem se, vb. pf. v. se komu, jemandem zuvorkommen, BlKr.- M., Navr. (Let.); hotel sem na stol sesti, pa se mi je nekdo vtekel, BlKr.; mislil sem jaz povedati, pa se mi je on vtekel, BlKr.
18073. vtẹ́kati se, -tẹ̑kam se, vb. impf. ad vteči se; zuvorzukommen suchen o. pflegen, BlKr.- M.
18074. 1. vtəkníti, vtáknem, vb. pf. einstecken, stecken; v. nit v šivanko; v. kaj v žep; v. koga v ječo; v. koga v vojake, Jurč.; — v vsako reč svoj nos v., sich in alles mischen; — v. veliko denarja v kaj, v kako zidanje, podjetje (viel Geld hineinstecken); — v. se v kaj, sich in etwas einmischen.
18075. vtẹ́pati, -tẹ̑pam, -pljem, vb. impf. ad vtepsti; 1) einrühren: v. moko v krop, C.; — 2) v. komu kaj v glavo, jemandem etwas einbleuen, einprägen; v. si v glavo, sich in den Kopf setzen.
18076. vtépsti, vtépem, vb. pf. 1) einrühren, einquirlen, Cig.; — 2) v. komu kaj v glavo, jemandem etwas einbleuen, einprägen; v. si v glavo, sich in den Kopf setzen; — 3) v. se, sich einschleichen, einreißen; vtepla se je razvada; vteple so se pomote v spis; Sova je bila teta, Se je za mizo vtepla, Npes.-K.
18077. (vtori), num. vtóre = drugo: vtore jutro ( stsl. vtoroje), Erj. (Torb.).
18078. vtrę́sti, vtrę́sem, vb. pf. = v pripovedovanju še kaj svojega prideti, einstreuen, Erj. (Torb.); tu bodi vtreseno, Navr. (Let.).
18079. vtrǫ́biti, -im, vb. pf. einschärfen, einprägen: v. komu kaj v glavo, Vrtov. (Km. k.), ZgD.; v. si kaj v pamet, Bes.
18080. vúnẹh, adv. = vune I., ko>Krasko>.
18081. vúzəm, -zma, m. 1) = velika noč, Mur., Mik., BlKr., vzhŠt.; (beseda menda pomenja toliko, kakor mesovzem, prim. mesopust, Navr. [Let.], Mik. [Et.]); — 2) rdeč majhen hrošček, ki po zimi pod snegom spi, Ščav.- Nov.
18082. vúzəmski, adj. = velikonočen, Mur., ogr.- C.
18083. vuzmę̑n, adj. = velikonočen, ogr.- C.
18084. vuzmę̑nica, f. 1) das Osterfeuer, vzhŠt.; — 2) pl. vuzmenice, nekako pecivo, C.
18085. vz-, I. praep. c. acc. an — hinauf, le kot ostanek v adverbijih, n. pr. vbreg ( nam. vz(breg)), navzgor (iz: na-vz-goro); — II. praef. 1) pomenja premikanje navzgor: empor-; vzdigniti, vzhajati, zrasti (vzrasti); — 2) začetek premikanja: steči (vzteči), zdirjati (vzdirjati) po cesti; — 3) dela iz nedovršnih glagolov dovršne: zbati se (vzbati se); — (navadno se začenjajo besede le s s, z ali v, ker se je polna oblika obrusila; novejši pisatelji pišejo v mnogih slučajih polno obliko).
18086. vzámən, -mna, adj. = vuzemski: vzamna nedelja, Navr. (Let.).
18087. vzbobnẹ́ti, -ím, vb. pf. anschwellen, auflaufen: grah je vzbobnel, rekše, od mokrote se je napel in potem nekako zatohnel, da uže ni dober v jed, Lašče- Erj. (Torb.).
18088. vzčútiti se, -im se, vb. pf. (aus dem Schlafe, der Ohnmacht) zum Bewusstsein kommen, C.
18089. 1. vzdȃjati, -jam, -jem, vb. impf. ad vzdati; grüßend entbieten, C.; s tem vam vzdajem ("izdajem") dobro noč, Krelj; v. komu pozdravljenje, jemanden grüßen, C.; = v. komu dobro: gremo doli, dobro vzdajat kraljevim otrokom, Dalm.
18090. vzdáti, vzdám, vb. pf. grüßend entbieten, C.; v. dobro jutro, dober dan, C.; v. mir, Trub.; v. srečo, Dalm.; v. dobro, grüßen, Meg., Trub., Dalm.; nikomur dobrega ne vzdajte! grüßet niemanden! Trub.; — v. hvalo, danken, ogr.- C.
18091. vzdẹ́ti, vzdẹ̑m, vzdẹ́nem, vb. pf. = 3. zdeti: v. komu ime, jemandem einen Namen geben, beilegen, Levst. ( LjZv.); v. komu priimek, jemandem einen Spottnamen geben, Lašče- Erj. (Torb.).
18092. vzdẹ̀v, -dẹ́va, m. der Vulgo-Name, der Spottname: piše se Kovač, a Smolec mu rekajo na vzdev, Erj. (Torb.).
18093. vzdígati, -dı̑gam, vb. impf. ad vzdigniti; heben, emporheben, erheben; v. se, sich erheben; — ( pren.) v. se zoper koga; — v. se, sich aufmachen, aufbrechen; — vzdiga se mi, ich bin im Begriffe mich zu erbrechen.
18094. vzdígniti, -dı̑gnem, vb. pf. heben, emporheben; v. kamen; v. lan, konoplje = razgrnjeni lan, konoplje zopet pobrati, Notr., Dol.; — ziehen: številko v.; v. srečko (žreb), ein Los ziehen, nk.; — beheben: v. denar, plačo; — aufjagen: pes zajca, srno vzdigne, Str.; — v. tožbo, eine Klage anbringen, nk.; — veranlassen: navod v. ( prim. navod); v. cenitev, eine Schätzung veranlassen, Levst. (Nauk); — v. se, sich erheben, aufstehen; — v. se zoper koga, sich gegen jemanden auflehnen; — v. se, aufbrechen; čas je, da se vzdignemo; z vojsko se v. nad koga, proti komu, jemanden bekriegen, Cig., Jan.; — vzdignilo se mi je, ich habe mich erbrochen.
18095. vzdigováti, -ȗjem, vb. impf. ad vzdigniti; = vzdigati, heben; težko kamenje v.; — vzdiguje se mi, ich habe einen Brechreiz; — v. se nad kaj, etwas überragen.
18096. vzdŕžati, -am, vb. impf. ad vzdržati, -im; 1) aushalten, erhalten, unterhalten: kdo te z obleko vzdrža? Lašče- Erj. (Torb.); — 2) zurückhalten, hemmen: Trdna med nama vzdiguje se stena, Vendar ne vzdrža želj skrivnih plamena, Preš.
18097. vzę́tən, -tna, adj. 1) wovon man viel verbraucht, nicht ausgiebig, V.-Cig., Rib.- Mik., Dol., Goriš.; seno je letos vzetno, rekše, mnogo ga je, ali je menj tečno, Erj. (Torb.); rahel ali svež kruh je vzeten, Dol.; nekatera volna je zelo vzetna, Dol.; — 2) vzetna krava, t. j. taka, katera mnogo klaje potrebuje, Rib.
18098. vzę́ti, vzámem, vb. pf. 1) nehmen; pod streho v. koga, jemandem Obdach geben; za ženo, za moža v., heiraten; v. se, sich ehelich verbinden, heiraten; za svojega otroka v., an Kindes statt nehmen; v vojake v., assentieren; s seboj v., mitnehmen; v roke, v delo v., in Angriff nehmen; v misel v., erwähnen, berühren; v. si v um, sich vornehmen, beschließen, Cig.; v. si k srcu, sich zu Gemüthe führen; v. na znanje, zur Kenntnis nehmen; na se v., auf sich nehmen, übernehmen; volitev na se v. (= sprejeti), die Wahl annehmen, Levst. (Nauk); za zlo v., verargen; za ljubo v., vorlieb nehmen; v. slovo, Abschied nehmen; konec v., zugrunde gehen; — mitnehmen, angreifen, abzehren: bolezen ga je zelo vzela; — wegnehmen; po sili v., rauben; glavo v. komu, jemanden enthaupten; — einnehmen, erobern; v. mesto, trdnjavo; — v. se, plötzlich erscheinen: odkod si se vzel? Tolm.)- Štrek. (Let.), jvzhŠt.; — 2) annehmen, voraussetzen, den Fall setzen; vzemimo, da ...! — 3) = dobiti, Dict.; kdor (kir) prosi, ta vzame, Trub.
18099. vzglȃvje, n. = zglavje, der Kopftheil des Bettes; prenizko, previsoko vzglavje, nk.; — v. in vznožje vinograda, der oberste und der unterste Rand des Weingartens, C.; — der Säulenkopf, Jan. (H.).
18100. vzglȃvnica, f. das Kopfkissen, C.