ko (17.968-18.067)

17968. vrȃt, vrȃta, vratȗ, m. 1) der Hals; — 2) der Griffel ( bot.), Cig. (T.); — 3) der Griff an der Violine, V.-Cig.; — 4) = kos zemlje konci njive, (ker se ondukaj orač s plugom obrača nazaj), die Ackerwende, der Rasenrain, Z., Tolm.)- Štrek. (Let.), Tolm.- Erj. (Torb.), BlKr.; = pl. vrati, Cig., C.
17969. vráta, n. pl. 1) die Thür, das Thor; velika v., das Hauptthor; med vrati, in der Thür; eden drugemu vrata podajejo, sie kommen nacheinander; — der Engpass, Jes.; — 2) der Quandelcanal im Kohlenmeiler, Erj. (Torb.); — 3) der Zettelrahmen bei den Webern, V.-Cig.
17970. vratárnica, f. die Thürwärter- oder Portierstube, Ravn.- M., ko>Savinska dol.ko>
17971. 1. vratník, m. 1) der Kragen, Cig., Hip. (Orb.), UčT.; bes. der Mantelkragen, C.; — 2) der Einschnitt am Ende eines Balkens: debla imajo na konceh vratnike vrezane, da se dobro sklepajo, Zv.; — 3) die Ackerwende, C.; — 4) das Halskraut (campanula trachelium), C.; — tudi: vrȃtnik.
17972. vratnína, f. 1) = trava rastoča po vratih ali vzarah, Erj. (Torb.); — 2) = trava prve košnje, Erj. (Torb.).
17973. 2. vráziti, -im, vb. impf. knarren: nemazano kolo vrazi, Cig.; = škripati: če so slabša vrata, bolj vrazijo, Notr.; slab godec vrazi, Poh.; otrok vrazi (plärrt), Poh.
17974. vrȃžjica, f. vražja ženska, ein weiblicher Kobold, Str.
17975. vŕba, f. 1) die Weide (salix); bela v., die weiße Weide, die Pottweide, der Felber (salix alba), Cig., Medv. (Rok.), Strp.; v. žalostinka, die Trauerweide (salix babylonica), Cig., Zora; = v. žalujka, Tuš. (R.); = uklonjena v., Erj. (Torb.); = mila v., C.; — turska v., der Oleander, C.; — 2) črnosivkasta krava take barve, kakršne je vrba, C., Erj. (Torb.); — 3) neka riba, Erj. (Torb.).
17976. vrbę́ka, f. = beka, die gelbe Weide, ko>Celjska ok.ko>
17977. vȓbič, m. neko jabolko, Erj. (Torb.).
17978. vrbíka, f. neka trta, C., Št.)- Erj. (Torb.); die Weidenrebe, grüner Kanigel, Trumm.; — neko jabolko, kajk.- Valj. (Rad).
17979. vŕbovəc, -vca, m. 1) der Weidenwald, Mur., Jan.; — 2) = koš iz vrbovih šib, Fr.- C.; — 3) das Weidenröschen (epilobium), Cig., Tuš. (B.), Medv. (Rok.); — 4) neka trta, C., Erj. (Torb.), Trumm.
17980. vŕbovščak, m. 1) ein stattlicher Weidenbaum, Poh.; — 2) neka trta, C., Erj. (Torb.); mali v., weißer Mehlweiß, Trumm.
17981. vŕčati, -ím, vb. impf. 1) knurren, Cig., Jan.; — schnurren, Cig., Jan.; — 2) keifen, Cig.; — v. na koga, C.
17982. vrè, adv. = uže, že, Rib., BlKr., ogr.- C., Erj. (Torb.); ("vurè", Alas.).
17983. vrę̑bər, adv. = navkreber, bergauf, M., Z.; rajša gre voda tri dni okolo kakor en dan vreber, Npreg. ( Notr.)- Let.; — ( nam. vzreber); — prim. reber.
17984. vrẹ́čati, -am, vb. impf., nam. metati, Erj. (Torb.).
17985. vrẹ́čati, -ím, vb. impf. = vreščati, Erj. (Torb.).
17986. vrẹ́če, n. der Sack, Meg., Mur., C., Dalm., Danj.- M., ogr.- Mik., Erj. (Torb.); žimnasto vreče, Kast.; v vreču se maste oljike, kadar se dela olje ("samo v tem pomenu se je vzdržala stara beseda; vsaka druga podobna sprava je: žakelj"), Erj. (Torb.); langer Getreidesack, C.; — der Hodenbeutel, Rez.- C.
17987. vrẹ́či, vȓžem, vb. pf. 1) werfen; kamen v koga v.; v. kaj na tla; — snega je vrglo (= padlo), C.; — v. kaj na koga, jemanden einer Sache beschuldigen, C.; — 2) ausmachen, abwerfen; Gewinn eintragen, sich auszahlen; dobro mu vrže, Jap. (Prid.); iz svinca ločijo, če vrže, srebro, Vrtov. (Km. k.); ne vrže, es ist nicht der Mühe wert, Zv.; — 3) v. se po kom, jemandem nachgerathen, nacharten, Cig., C.; ne vrzite se po tem svetu! C.; v. se po žlahti, Dict.; = v. se v koga, Cig., C.; vrgel se je ves v svojega očeta, LjZv.; — 4) werfen, gebären (von Thieren), Cig., Dol.
17988. 1. vrẹ̀d, vrẹ́da, m. 1) die Verletzung: kožo braniti vsakovrstnih vredov, Erj. (Som.); — pos. neka bolezen, katero dobode človek črez pas od velikega truda ali sedeža, C., GBrda, Erj. (Torb.), Dol.; vred sem dobil, ich habe mich überhoben, Cig.; — der Leibschaden, Štrek., DSv.; — die Milz- o. Leberverhärtung, C.; — 2) das Geschwür, die Eiterbeule, Met., Mur., Jan., C.; dotikati se vredov gobavih, Cv.; der Karbunkel, C.
17989. 2. vrẹ̑d, m. za vred imeti, würdig achten, Guts.- Cig., Kor.- Mik.
17990. vrèd, adv. 1) zu gleicher Zeit, zugleich, C.; pri tebi in pri njem vred, C.; — 2) sogleich, Habd.- Mik., C.; — 3) sammt; s kom, s čim vred; oče s sinom vred; z nočjo, z dnevom vred, mit Anbruch der Nacht, des Tages; — drugemu vred, wie ein anderer, C.
17991. 1. vrẹ́dən, -dna, adj. 1) verletzt, Štrek.; kadar človek od velicega truda ali sedeža otoče okoli pasa, vele, da je vreden (vrẹdȃn), Lašče- Erj. (Torb.), Dol.; — 2) geschwürig, Cig.; — 3) schwach, klein: naši otroci so še vredni, Dol.)- Erj. (Torb.).
17992. 2. vrẹ́dən, -dna, adj. 1) würdig, wert; časti, spoštovanja vreden; nič vreden človek; ni piškavega oreha v.; mož moža vreden, ein Ehrenmann, C.; v. biti, verdienen: v. je kazni, da bi ga kaznovali; ni vreden, da ga zemlja nosi; to je vredno, da se razglasi; — vredno je, es ist der Mühe wert, es lohnt sich; ni vredno, da bi se trudil za to; to vino je vredno svojega denarja; reč je več vredna, nego si dal za njo; fant je vseh vreden, kar jih je v vasi (kann sich mit allen messen); — 2) fähig, imstande, C., Tolm.)- Štrek. (Let.).
17993. vrẹ́diti, -im, vb. impf. ( pf.?) verletzen, Dict.; bes. an einer wunden Stelle verletzen, wehe thun: v. koga, v. se, C., BlKr., Notr.- M.; "kako si me vredil!" (ako si me namreč pograbil za boleč prst, za bolno nogo), Erj. (Torb.); — vredil sem se, ich habe mich überhoben, Cig., Notr.; (dovršna oblika pravilneje: uvrediti).
17994. vrẹdník, m. = zel, ki celi vred (bolezen), Lašče- Erj. (Torb.); — der Ehrenpreis (veronica chamaedrys), Erj. (Torb.); — die Schwalbenwurz (cynanchum vincetoxicum), Štrek. (LjZv.).
17995. vrẹ̑łəc, -łca, m. 1) eine hervorsprudelnde Quelle, Meg.- Mik., Guts.- Cig., Jarn., Jan., Cig. (T.); vrelce zovejo male izvirke, ki se po deževju pokažejo po gorskih senožetih, Erj. (Torb.); — 2) človek, zlasti otrok, ki neprestano govori, Erj. (Torb.); — 3) der Eifrige, ogr.- C.; — 4) der Sprudelstein, Cig. (T.).
17996. vrẹmeníti, -ím, vb. impf. wittern, C.; ves mesec tako vremeni, V.-Cig.; Kakor Jernej vremeni, Jesen cela se drži, Vod. (Pes.); — v. se: tako se vremeni, es ist ein solches Wetter, Vod. (Izb. sp.); — vremeni se, es ist schönes, heiteres Wetter, Cig., BlKr., Mik.; (vremę́niti se, BlKr.- Let.).
17997. vrẹ́skati, -am, vb. impf. ad vreskniti; Ritzen bekommen, knacken, Cig.
17998. vrẹ̑skəc, -kca, m. dem. vresek; das Heidekraut, SlN.
17999. vrẹ́skniti, vrẹ̑sknem, vb. pf. krachend brechen, zerspringen: lonec vreskne, Dol.- Mik.; — eine Ritze bekommen, knacken, bersten, Cig., Jan.
18000. vrẹ̑snica, f. 1) = grič z vresjem porasten, die Heiden (ericaceae), Jan., Cig. (T.), Tuš. (R.).
18001. vrẹstílj, m. die Heide (erica carnea), Erj. (Torb.).
18002. vrẹténọ, n. 1) die Handspindel, mit welcher (ohne Spinnrad) der Faden gesponnen wird; — 2) die Schraubenspindel, Cig. (T.), Sen. (Fiz.); die Pressschraube, Cig.; der Spindelbaum bei der Weinpresse, Mur., Dalm., Dol.; — 3) die Welle, der Wellbaum, der Haspel (als Hebezeug), V.-Cig., Jan., Frey. (Rok.), die Mühlradwelle, Mur., Cig., Dol.; — die Glockenwelle, Cig.; übhpt. jede Welle in einer Maschinerie, die Töpferscheibe, Cig.- Vest.; — 4) die Ruthe zum Flachsschütteln, C.
18003. vrẹ́ti, vrèm, vb. impf. 1) sieden; krop, mleko vre; — gähren; mošt vre; — in Aufwallung sein; vse vre po meni; po deželi vre, Cig.; — 2) sprudeln, quellen, hervorströmen; voda vre iz zemlje; — 3) in Menge u. schnell sich bewegen, strömen; ljudje vkup vro; — 4) rauschen; v oblakih vre ( n. pr. pred točo); Roj mi je v cvetjiču vrel, Danj. (Posv. p.); — schreien, murren: v. nad kom, C.; — praes. vrẹ̑jem, jvzhŠt.
18004. vrẹ́tje, n. 1) das Sieden; — das Gähren; — das Aufwallen; — 2) das Gewühl von Menschen: v. mladeničev, Čb.- Valj. (Rad); niso se nič zmenili za vretje okolo sebe, Jurč.; v splošnem vretju izgubil se je posamezni človek, Jurč.
18005. vrẹ́zati, -rẹ̑žem, vb. pf. 1) einschneiden; v. ime v drevesno skorjo; eingravieren: v. črko v kamen; — 2) mit einer Gravierung versehen: vrezan kamen, eine Gemme, Zv.
18006. vȓh, vȓha, vrhȃ, m. 1) das obere Ende, der Gipfel, na vrhu visoke gore; drevesu vrh odtrgati; der Scheitel ( geom.), Cig., Cig. (T.), Cel. (Geom.); der Höhepunkt, Cig. (T.); do vrha priti, die größte Höhe erreichen, Cig.; do vrha dorasti, vzrasti, vrha dorasti, erwachsen; sin je vrha dorastel, Npr.-Krek; = vrha velik vzrasti, Npes.-Vraz; = pod vrh priti, C.; = svoj vrh dorasti, Prip.- Mik.; — 2) = gorica, vinograd, der Weinberg, SlGor.- Mur., Cig., C.; v vrh iti, Mur., C.; Jaz pa imam vrha dva, Polna vina sladkega, Danj. (Posv. p.); — 3) der Obertheil, das Oben; po vrhu plavati, obenan schwimmen; na vrhu ležati, oben liegen; od vrha do tal, von oben bis unten; do vrha napolniti, bis obenan füllen = pod vrh napolniti, Cig.; — do vrha, völlig, Cig.; na vrh priti, nach oben kommen, auftauchen, zum Vorschein kommen; ( pren.) na vrhu biti, die Oberhand haben, Cig.; na vrh iti komu, sich jemandem widersetzen, Fr.- C.; na vrh priti komu, jemanden zu Paaren treiben, überweisen, C.; — po vrhu, obenhin, oberflächlich; — po vrhu kupiti, in Bausch u. Bogen kaufen; — po vrhu dati, obendrein (als Zugabe) geben; — z vrhom, gehäuft voll; z vrhom nameriti; z vrhom, im Überflusse, Cig.; vsega je z vrhom v domu, Vrt.; vsega z vrhom imeti, Levst. (Zb. sp.).
18007. vŕhati, vȓham, vb. impf. 1) = vejati, (das Getreide) reinigen, Jan., Notr.; vrhan, gehäuft voll: vrhana mera, Tolm., Štrek. (Let.).
18008. vŕhək, -hka, adj. schleißig, Mur., Jan., C.
18009. vȓhič, m. neka vrsta čmrljev, ki imajo gnezdo vrhu zemlje v mahu, Erj. (Torb.).
18010. vrhǫ̑vəc, -vca, m. 1) = gornik 2), der Berghold, der Weinbauer, C.; — der Bewohner eines Berggipfels, der Kogler, Jarn.; — 2) deblo pri vrhu, die obere Thürschwelle, Goriš.).
18011. vrhǫ̑vnik, m. 1) der Bewohner eines Berggipfels, der Kogelbauer, Jarn.; — 2) der Obere, der Obmann, der Vorgesetzte, C., UčT.; — der Souverän, Cig. (T.), DZ.; — 3) = veči ploščat kamen, kakršne na zideh devajo po vrhu, Erj. (Torb.); — 4) = hudournik, der Wildbach, Cig.; — 5) neki hrast z drobnim želodom in trdim lesom, rastoč po vrhovih, C.
18012. vrhǫ́vščak, m. 1) = gornik 2), nagornjak, C.; — 2) der Bewohner einer Anhöhe, der Kogler, Jarn.
18013. vríniti, -rı̑nem, vb. pf. hineindrängen, hineinschieben; — v. komu kaj, jemandem etwas aufdringen, aufzwingen; — v. se, sich hineindrängen, sich einschieben; v krdelo lepih pavov se vrine sraka, Met.; — sich aufdringen; — pomota se je vrinila, ein Irrthum ist unterlaufen.
18014. vrı̑sk, m. 1) ein hellstimmiges Geschrei, das Freudengeschrei, das Jauchzen; In trum se šum in vrišč in vrisk, Se turški boben sliš' in pisk, Preš.; — 2) nekaj zelo kislega: kislo kakor vrisk, ( t. j. tako kislo, da človek, če je pokusi, zavriska ali zavrešči); — der Essig, Cig., nk.; kisli vrisk, ki mu pravi vino, Jurč.
18015. vrı̑tnik, m. der Fußstoß, der Fußtritt, Erj. (Torb.).
18016. vritnjáčiti, -ȃčim, vb. pf. v. koga = v rit ga suniti, C.
18017. vrívati, -am, vb. impf. ad vriniti; hineinschieben, hineindrängen; — v. komu kaj, jemandem etwas aufzudringen suchen; — v. se, sich hineindrängen; — sich eindrängen, sich aufdrängen; — misli se vrivajo, Gedanken drängen sich auf, steigen auf.
18018. vrklìn, -ína, m. = pletena vrša v ribjo lov, der Garnsack, ( nam. brklin, prim. burkla?) Goriš.)- Erj. (Torb.).
18019. vrníca, f. = prvo seno po travnikih, Goriš.); — neka vrsta trave, Vod. (Izb. sp.).
18020. vŕniti, -nem, vb. pf. 1) umkehren machen, zurücktreiben, abwenden, C.; v. živinče na paši; grešnika vrniti od greha, Jap. (Sv. p.); v. vedomca = gredočega vedomca ogovoriti in s tem vzdramiti, LjZv.; — 2) v. se, zurückkehren, zurückkommen; domov se v.; — 3) zurückerstatten, zurückgeben; zurückzahlen, dolg v.; — erwidern; v. pozdrav; — vergelten, v. komu, kar mu je hudega storil.
18021. vročníca, f. 1) hitziges Fieber, Mur., Cig., Jan., nk.; — das Gallenfieber, C.; — 2) vrǫ̑čnica, das Quellwasser, Ist.)- Erj. (Torb.); ( nam. vrotčnica, prim. vrotek 1)).
18022. vrǫ̑tək, -tka, m. 1) die Quelle, C.; — 2) = vrenje: od vrotka jesti, ne pa vse prestano, BlKr.; — 3) = penasta skorja na kuhi, ko se kuha in vre, ki jo je treba z žlico posneti, BlKr., Dol.
18023. vŕpati, vȓpam, -pljem, vb. impf. = vrtati, grebsti, kopati, C., Z., Dol.; — abzunöthigen suchen, C.
18024. vŕsta, f. 1) die Reihe; dolga vrsta hiš; po vrsti, der Reihe nach; pride mi vrsta, es trifft mich die Reihe, Levst. (Zb. sp.); — 2) die Zeile; — 3) die Art, die Kategorie; boljše vrste; — der Rang: prve vrste, ersten Ranges; biti komu vrsta, jemandem im Rang gleich sein, V.-Cig., M.; človek moje vrste, meinesgleichen; hoditi z ljudmi svoje vrste; — Kraljestvom našim ni vrste (haben nicht ihresgleichen), Npes.- Vod. (Pes.); — 4) das Lebensalter, Mik.; s kom si v ravni vrsti biti, mit jemandem im gleichen Alter stehen, C.; — v vrsto stopiti, k vrsti priti, gescheit werden, in die Vernunftjahre treten, C., Z.; — vrstà, Gor.- Valj. (Rad).
18025. vrstíti, -ím, vb. impf. in eine Reihe stellen, reihen, Mur., Cig., Jan.; — nach der Art ordnen, classificieren, Cig., Jan.; — der Reihe nach reichen: majoliko so vrstili iz rok v roke, Jurč.; — v. se, abwechseln, sich ablösen, nach der Reihe abwechselnd thun; dnevi in noči se vrstijo; vrstimo se pri delu; der Reihe nach gelangen: Od brata do brata vrsti se bokal, Levst. (Zb. sp.).
18026. vŕša, f. die Fischreuse, Dict., Mur., Cig., Jan., Dalm., Hip. (Orb.), ogr.- Raič ( Nkol.); = pleten koš v ribjo lov, Vrt., Erj. (Torb.), Dol.; moreš-li mrežo napolniti z njegovo kožo in vršo z njegovo glavo? Dalm.; raku nastavljajo vrše, sake in mreže, Erj. (Izb. sp.).
18027. vršȃj, m. die zum Austreten oder Ausdreschen bestimmte Getreidelage, Mur., Cig., Jan., Danj.- Mik.; = nasad prosa, ki ga živina ovrši, hodeč po njem na okrog, M., BlKr.; — ein Haufe ausgedroschenen Getreides, Mik., vzhŠt.; — ein Haufe ausgeworfelten Getreides, Cig., M., C., Dol., Goriš.; — = kup: vršaji zlata, Levst. (Zb. sp.).
18028. vŕšati, -ím, vb. impf. = vršeti: mrzel veter je vršal okolo naju, Glas.; na lipi je vršalo, LjZv.
18029. 2. vršẹ́lọ, n. der Mastbaumkorb, Mur., C.; — prim. vršel 2) (?).
18030. vršeníti, -ím, vb. impf. 1) erheben, C.; — 2) v. se, sich heben, wachsen, gedeihen: travnik se po dežju vršeni, ( pren.) v. se v dobrem ogr.- C.; med travo se vršeni lepo divje cvetje, ogr.- Valj. (Rad); — 3) v. se, sich tummeln: vidimo, kak se vršenijo male dekličke okoli svojih cvetnih gred, ogr.- Valj. (Rad); bistro se vršenijo mlade žabice v vodi, ogr.- Valj. (Rad).
18031. vršẹ́ti, -ím, vb. impf. rauschen, sausen, brausen; Ko oster piš skoz zrelo rž, Tako so te (pošasti) vršele, Preš.
18032. vršíčevlje, n. coll. der Schmalstrahl (stenactis bellidiflora), Erj. (Torb.).
18033. 1. vršíti, -ím, vb. impf. das Getreide mit Vieh austreten, Cig., Jan., Notr., Dol., jvzhŠt.; nemaš volu, kir (= ki) vrši, gobca zavezati, Dalm.; v. s kolesi in konji, Dalm.; s konji proso vrše, Dol.
18034. 2. vršíti, -ím, vb. impf. 1) zu Haufen bringen, Haufen machen, Cig., Rib.- M.; häufen, aufhäufen, Mur., Cig.; stog v., dem Heuschober die Kegelform geben, Cig.; krompir v. (anhäufeln), V.-Cig.; — 2) ausüben, vollziehen, Jan., Mik., nk.; svoj uradni posel v., DZ., nk.; mašo v., Messe lesen, Svet. (Rok.); — begehen, abhalten, C.; — v. se, vor sich gehen, geschehen, stattfinden, Jan., BlKr.- M., nk.; zdaj se maša vrši, jetzt wird die Messe gelesen, BlKr.- M.; naj se vrši volja božja, es geschehe der Wille Gottes, BlKr.- M.; dela na vodi vrše naj se po zakonih o vodah, Levst. (Nauk).
18035. vȓšnjak, m. 1) der obere Mühlstein, der Laufer, Cig., C.; — 2) gornji počrezni kamen pri vratih, Erj. (Torb.).
18036. 1. vr̀t, vŕta, m. 1) der Garten; na vrtu, im Garten; — 2) = ograjena košenica, Polj.
18037. 2. vr̀t, vŕta, m. 1) der Bohrer, C.; — 2) das Bohrloch, C.; das Loch übhpt., Habd.- Mik., C.; — (vrt, f., Jan.).
18038. vŕtałnik, m. das Bohrwerkzeug, Mur., Kor.- Cig.
18039. vrtȃnj, m. 1) die Windung, Habd.- Mik.; — 2) veliki ženitovanjski kolač, ki navadno visi nad nevesto, C., BlKr.- Let.
18040. vŕtanje, n. 1) das Bohren; — 2) das Grübeln; slovniško v., grammatische Grübeleien, Levst. (Zb. sp.).
18041. vŕtati, vȓtam, vb. impf. 1) bohren; — 2) grübeln; v. in premišljevati, Glas.; toliko časa so vrtali, da so pravo našli, Erj. (Izb. sp.).
18042. vrtȃvka, f. 1) der Kreisel; krčmarica se zasuče kakor vrtavka, Erj. (Izb. sp.); — 2) das Drechslerwerkzeug, der Zwirl, Jarn., Mur.; — 3) neka otročja igrača: kol v zemljo zabit, na katerem se vrti poprečen les, Poh.; — 4) der Ring, C.; — der Wirbel: vratna v., der Halswirbel, Cig.; — 5) vŕtavke, die Bohrfliegen (trypetae), Cig. (T.), Erj. (Ž.).
18043. vrtę̑lj, m. 1) eine Vorrichtung bei Zaunöffnungen, um das Eintreten des Viehes zu verhindern, das Drehkreuz, Mik.; — 2) der Zwirl der Drechsler, Mik.; — 3) = prednji oplen, der vordere Kipfstock beim Wagen, (vrtel) C., vzhŠt.; — 4) der Wirbelwind, (vrtel) ogr.- C., Valj. (Rad); — 5) der Wirbel am Kopfe, Valj. (Rad); — (pisava te besede ni gotova).
18044. vrteljáti se, -ȃm se, vb. impf. sich drehen, Gor.).
18045. vrtẹ́ti, -ím, vb. impf. drehen; v. kolo; — v. se, sich drehen; kolo se vrti; v glavi se mi vrti, ich habe den Schwindel.
18046. vrtílọ, n. 1) das Drehwerk, Cig.; — 2) = vratilo, der Well- o. Wendelbaum, Cig.; — 3) die Spule, C.; — das Spulrad (des Webers), Jan. (H.); — 4) = vijak, die Schraube, Mur., C., ZgD., UčT.; — 5) der Bohrer, bes. die durch Riemen in Bewegung gesetzte Rennspindel, C.; — 6) = kolec, ob katerem se vrte vrata, SKr.; — die Thürangel, Dol.; — 7) die Walze, C.
18047. vrtoglȃvəc, -vca, m. 1) der Taumler, Cig., Jan.; — 2) der Rappelkopf, der Rappelgeist, Cig., Jan.; — der Schwindler, Cig., Jan.; — 3) die Quese (coenurus cerebralis), Erj. (Ž.).
18048. vrtoglȃvica, f. 1) der Kopfschwindel, Meg., Guts., Jarn., Cig., Jan., Cig. (T.), Žnid.; — 2) die Drehkrankheit der Schafe: vrtljaji ali v., Erj. (Izb. sp.); — 3) der Rappel, Cig., Jan.
18049. vrtoglȃvje, n. der Kopfschwindel, Meg., Guts., Cig. (T.), Boh.
18050. vrtovràt, -vráta, m. die Kornweihe (falco [circus] pygargus), C.
18051. vrtȗljka, f. der Wirbel: burja sneg na vrtuljko (im Wirbel) žene, Z.; der Wasserwirbel, Hip. (Orb.), Št.
18052. vȓv, -ı̑, f. 1) das Seil, der Strick; — blago se po niti nabira, po vrvi zapravlja, Met.; — kogar je kača pičila, boji se zvite vrvi, Mur.; — 2) živa v., der Heerwurm (dolg, kači podoben izprevod ličink od Tomaževe mušice (sciara Thomae)), Erj. (Z.).
18053. vrvetáti, -etȃm, -ę́čem, vb. impf. hin- u. herschweben: zdaj in zdaj je kako zrnce snega vrvetalo po burji, Jurč.
18054. vrvíca, f. ein dünner Strick, das Seilchen, Dol.; — die Schnur, BlKr.- M.; vrvica na kolovratnem kolesu, LjZv.
18055. vrzẹ̑ł, -ẹ̑li, f. 1) die Lücke in der Mauer, die Bresche, Cig., M.; vrzeli mesta Davidovega, Jap.- C.; die Zaunlücke, die Zaunöffnung, Mur., Cig., Mik., Dol.; — = prelaz 3), der Zaunsteig, C.; — die Öffnung des Hemdes auf der Brust, M.; — die Lücke ( fig.), nk.; — 2) ein lebendiger Zaun, die Hecke, Tolm.- Erj. (Torb.).
18056. vrzẹ̑la, f. = vrzel: 1) die Zaunöffnung, M., C.; vŕzẹla, Št.; — 2) ein lebendiger Zaun, die Hecke, C.; der Zaun übhpt., GBrda.
18057. vsadíti, -ím, vb. pf. einsetzen, pflanzen; v. drevo; — v. kruh, hlebe v peč, das Brot in den Backofen schieben.
18058. vsájati, -am, vb. impf. ad vsaditi; 1) einsetzen, pflanzen; — seme korenine vsaja (treibt Wurzeln), Jurč.; — kruh v. = hlebe v peč devati, das Brot in den Ofen schieben, einschieben; — križ v zemljo v., das Kreuz in die Erde feststecken, Jap. (Prid.); — 2) v. se = repenčiti se; rad bi se vsajal, ko bi se ga kdo bal, Polj.
18059. vsȃk, adj. jeder; vsak dan, täglich; — po vsakem, auf jeden Fall, unter allen Umständen, Cig.; za vsako, jedesmal, Z., jvzhŠt.; za vsako posebe, von Fall zu Fall, DZ.; vsako toliko, von Zeit zu Zeit, Goriš.; — vsak čiherni, ein jeglicher, C., nk.; — (vsaki ljudje, alle Völker, Krelj; vsaki mrtvi, alle Todten, ogr.- C.); ( nam. vsak se govori nav. vsaki: vsaki človek, toda: vsak dan, Cv.).
18060. vsȃkbart, adv. = vsakokrat, Jan. (H.).
18061. vsę́dnji, adj. = vsakdanji, Cig., Jan., Erj. (Torb.); vsednja obleka, Cig., Jan., nk., Erj. (Torb.), Notr., Gor.; vsednji dan, der Wochentag, Cig., Jan.; ob vsednjem, an Werktagen, Zv.
18062. vsegavídən, -dna, adj. = vseviden, allsehend, Mur., Cig.; vsegavidno oko, Ravn.- C.
18063. vsẹkávati, -am, vb. impf. = vsekovati.
18064. vseoblȃstje, n. die Allgewalt, Cig.; die Machtvollkommenheit, Cig. (T.).
18065. vserǫ̑d, adv. überall, (tudi: po vserǫ̑d), Erj. (Torb.); od v., von allen Seiten, ko>Idrijako>.
18066. vsǫ̑d, adv. = povsod, Cig., Erj. (Torb.).
18067. vstȃjati, -jam, -jem, vb. impf. ad vstati; aufstehen; pred svitom v.; mrtvi vstajajo iz grobov; — voda vstaja, das Wasser steigt; — megla, dim vstaja; soparice vstajajo iz mlak; — misli vstajajo v srcu; — v. zoper koga, sich gegen jemanden erheben, revoltieren; narodi vstajajo zoper svoje vladarje.