ko (17.901-18.000)

17901. vółčičav, adj. an einer brandigen Entzündung krank (von Thieren), Cig., Gor., (volščev) Notr.)- Štrek. (LjZv.).
17902. vółčji, adj. Wolfs-, wölfisch; volčja lakota, der Heißhunger, Cig.; — volčje črevo, der Fresser, Cig.; — volčji biti (na jed, na denar), gierig sein, Svet. (Rok.); volčja pravica, das Faustrecht, Cig.
17903. vołčník, m. der Seidelbast (daphne mezereum), Erj. (Torb.).
17904. vȏlək, -ləka, (-lka), m. dem. vol; 1) das Öchslein; tudi: volə̀k, -lkà, Valj. (Rad); — 2) das Brandhorn (murex brandaris), Jan., Erj. (Ž.); — 3) božji v., der Bockkäfer, Ip.- Erj. (Torb.); — der Goldkäfer, M., C.; der Blätterkäfer, Cig.; der Marien- o. Frauenkäfer (coccinella septempunctata), Jan., Št.; — die Feldgrille, Cig., Lašče- Erj. (Torb.); Lej, pure vabi — In božje volke: šuri muri! Preš.; — ( fig.) ein willensschwacher Mann; — 4) "voleki" = ledvice, ko>Mariborska ok.ko>
17905. vółhək, -hka, adj. 1) feucht, Cig., Jan., C., Mik., Štrek., Goriš., BlKr.; pšenica je na volhkem, jvzhŠt.; — 2) langsam: v. na dobro, ogr.- C.
17906. vóliti, vǫ́lim, vb. impf. 1) wählen; — župana v.; voleči razdelek, der Wahlkörper, Levst. (Nauk); — 2) anwünschen: smrt komu v., Jap. (Prid.); — 3) v. komu kaj, jemandem im Testamente etwas vermachen, legieren; (v tem pomenu tudi pf.); — 4) lieber wollen: volim umreti nego grešiti, ogr.- C.
17907. vóliti se, vǫ́lim se, vb. impf. läufig sein (o kravi): krava se voli, C., Št.).
17908. volı̑tvən, -əna, adj. Wahl-, Levst. (Nauk), nk.; volitvena komisija, DZkr.
17909. vǫ́lja, f. 1) der Wille; njegova volja, njegova pokora, Npreg.- Zv.; svobodna v., der freie Wille, DSv.; svoje volje biti, frei, unabhängig sein, C.; = v svoji volji biti, živeti, C.; na voljo komu dati, jemandem freistellen, die Wahl lassen; na voljo mi je, es steht mir frei, Cig.; = na volji imam, Cig.; = na svoji volji imam, C.; ni mi bilo na volji možiti se, Jurč.; iz dobre volje, gutwillig, gern; = iz rade volje, Mur.- Cig., Ravn.- Mik.; = drage volje, nk.; = dobre volje, ogr.- C.; = iz (od) svoje volje, C.; = z dobro voljo, Meg.; — volja me je (kaj storiti), ich bin willens, gewillt, ich habe Lust, es beliebt mir; stori, kakor te je volja! ni me bilo volja iti, pa sem moral; volje smo, wir sind geneigt, gewillt, Nov.; nisem volje, ich bin nicht geneigt, C.; — pri volji sem, ich bin geneigt, bereit; nisem pri volji, ich bin nicht geneigt, gewillt; — volja me ima do česa, es gelüstet mich nach etwas, Jan.; — po volji, nach Wunsch; to mi je po volji; ni mi po volji; vse komu po volji storiti; — do volje biti = zadovoljen biti, C.; — do volje, genug, C.; do site volje, übergenug, Goriš.; — z voljo prenašati, willig ertragen, Burg.; — za voljo, nach Wunsch: če ti bo za voljo, M., jvzhŠt.; komu za voljo, jemandem zulieb, Navr. (Kop. sp.); — za — voljo, um — willen (po nem.); za božjo voljo, um Gottes willen; za tvojo, vašo voljo = zavoljo tebe, vas, Meg., Krelj, Dalm.; za tega voljo, deshalb, Cig.; — 2) die Gemüthsstimmung, Laune; kakšne volje si bil? wie warst du gelaunt? biti dobre, vesele, židane volje, guter Laune, guter Dinge, vergnügt, lustig sein; = široke volje, Erj. (Izb. sp.); = praznične volje, Zv.; biti slabe volje, schlechter Laune sein; = biti drenove volje, C.; dobre volje mošnje kolje, guter Dinge sein kostet Geld; na dobro voljo vabiti, zu einer Freudenfeier einladen, BlKr.; — pri (dobri) volji biti, guter Laune sein.
17910. vȏłk, vȏłka, vołkȃ, m. 1) der Wolf: volk sit pa koza cela ne more biti, Rib.- M.; mi o volku, volk pa iz lesa = lupus in fabula, Cig.; dati kozliče volku pasti = den Bock zum Gärtner setzen, Cig.; volka je videl = er ist heiser, Rib.- M.; — v. biti na kaj, auf etwas versessen sein; v. biti na kako jed, ein besonderer Liebhaber einer Speise sein; — 2) der Kreisel; volka goniti, den Kreisel treiben, Cig.; — 3) ein Fangeisen für Raubthiere ( bes. Fischottern) mit zwei Federn, V.-Cig.; — 4) der Bock am Webstuhl, C.; kolo na tkalčevih statvah, ki suče navlak in nanj namotava, kar je natkanega platna, Zora; — 5) ein hölzerner Keil bei den Seilern, der Wolf, C.; — der Keil zum Brechen der Steine, C.; — 6) verdorbener Flachs o. noch nicht vollkommen gebrechelter Flachs, C.; — 7) der Wasserast, Cig.; — 8) die Knopper, Mur., C., Danj.- Valj. (Rad), vzhŠt.; — 9) die geschmolzene Eisenmasse im Hochofen, Gor.; die Luppe, V.-Cig., Cig. (T.); — peč na volka, der Maßofen im Hüttenwerk, V.-Cig.; — 10) ein schlechter Boden, der sich nicht gut düngen lässt, C.; — 11) = smolnata cunja, s katero črevljar dreto gladi, Gor.; volka prati, = eine vergebliche Arbeit thun, Gor.; — 12) der Wolf am Dochte, der Kerzenräuber, Cig., C.; — 13) zeleni volk, der Grünspan, Cig., Jan., Vrt., DZ., Levst. (Nauk), Štrek. (LjZv.), Dol.; — 14) der Wolf (eine Entzündung der Haut am Gesäß, z. B. vom starken Gehen, Reiten); volka dobiti, volka si zagnati (z jezdarjenjem), Dict.; — 15) die Holzfäulnis, der Holzbrand, C.; — 16) die Weinstockraupe, Cig., C.; der Kneipwurm, V.-Cig.; — 17) čebelni volk, eine Art Wespe, C.; — 18) der Todtenkopfschwärmer (acherontia atropos), Erj. (Torb.); — 19) morski v., der Haifisch (squalus), Cig., Jan., nk.; — 20) der Hausschwamm, der Wandschwamm, vzhŠt.- C.; — 21) neki deteljni plevel (die Kleeseide?), Dol.; — beli v., eine Art grobe Binse mit weißen Wollenbüscheln, (schädlich als Viehfutter), C.; — eine Art Sommerwurz (orobanche galii), Josch.
17911. vółna, f. die Wolle; poslati koga po žabje volne = jemanden in den April schicken, Kr.; — srednje volne, von mittelmäßiger Qualität, Levst. (Zb. sp.).
17912. volǫ́vina, f. 1) das Ochsenfleisch; — die Ochsenhaut, das Ochsenleder; — 2) neka trta, Dol., Erj. (Torb.), BlKr.; die Urbanitraube, M., Trumm.; tudi: das Ochsenauge, C.; bela v., weißes Ochsenauge, Trumm.
17913. volǫ̑vjak, m. 1) der Ochsenkoth, Mur., Cig., Jan.; — 2) neka trta: blaues Ochsenauge, vzhŠt.- Trumm.; — 3) die Färberkamille (anthemis tinctoria), M., Vod. (Izb. sp.).
17914. volȗharica, f. die kleine Feldmaus (hypudaeus arvalis), Frey. (F.), Erj. (Torb.).
17915. vonjáti, -ȃm, vb. impf. 1) einen Geruch verbreiten, Mur., V.-Cig., Jarn., Cig. (T.), Erj. (Torb.), Burg. (Rok.); — duften, Jan., nk.; — 2) übel riechen, stinken, Mik., Št.- Trst. (Let.); — 3) = duhati, riechen: v. smrekovo vejo, Zv.; — 4) schnupfen, GBrda.
17916. vòr, vóra, m. 1) das Blockschiff, das Floß, Pohl., Jarn., Mur., Cig., DSv.; — der Kahn, C. ( Vest.); ( prim. češ. vor, Floß); — 2) die Kette: kotel na voru visi, Nov.- C.
17917. vǫ́radən, -dna, adj. = redek (ne gost): obloda za prasce je voradna (od it. rado = redek), Erj. (Torb.).
17918. vǫ̑rdati, -am, vb. impf. 1) herumstöbern ( n. pr. obleko po škrinji prevračati), BlKr.- Let.; — 2) v. se, spielen, scherzen (von jungen Thieren, Kindern), zapŠt.- C.; — sich mühen, Jan.
17919. 2. vorih, m. = blato, katero se prijema kose, BlKr.- Let.
17920. voríti, -ím, vb. impf. (mit der Kette) sperren, ko>Idrijako>.
17921. vorlják, m. 1) = orodje, s katerim lubje z debla strgajo, ko>Savinska dol.ko>
17922. vorník, m. kamen ob cesti, der Prallstein, Tolm., Erj. (Torb.), Štrek.
17923. vọ̑sək, -ska, m. das Wachs; mehak kakor vosek.
17924. 1. vǫ́ščiti, -im, vb. impf. 1) anwünschen, wünschen; v. srečo; v. dobro jutro; voščim ti, da bi se ti dobro godilo; — 2) zuerkennen, Dict.; pravdo v. komu, Trub.; pravico komu v., Rec.; — prim. stvn. wunsken, Mik. (Et.).
17925. vǫ̑tək, -tka, m. 1) der Einschlag im Gewebe; Votek ženem sem in tam, Danj. (Posv. p.); votek ima biti iz zlata, Jap. (Sv. p.); — temu je lehko votek najti, dafür ist leicht ein Mittel zu finden, Levst. (Zb. sp.); v. motati komu, jemandem nachgehen: deca materi zmeraj votek motajo, vzhŠt.; — 2) pečni votek, eine Art Mehlspeise, Št.- C.; — 3) (šaljivo) = denar, C.
17926. vọ̑z, -ȃ, m. 1) der Wagen; parni v., der Dampfwagen; železnični v., der Einsenbahnwaggon; oskrbeti, najeti voz, eine Fuhre besorgen, aufnehmen, voz sena, eine Fuhre Heu; — mali, veliki voz, der kleine, der große Bär ( astr.); koroški v., der große Bär, Erj. (Torb.), Štrek.; = Martinov voz, Erj. (Torb.); — 2) der Schemel in den Sägemühlen, das Gestell, auf welchem der Sägeblock liegt, V.-Cig., Št.; — 3) Elijev v., der Rittersporn (delphinium consolida), Erj. (Torb.).
17927. vǫ́za, f. 1) das Band, Cig., C., Erj. (Torb.); Pripaše svetlo sabljico, Na sablji vozo rudečo, Npes.- Vod. (Pes.); das Haarflechtenband: Se dvoje kit mu dol obes', In tudi lepa voza vmes, Npes.-K.; die Schnur, C.; — die Angelschnur, Cig.; — 2) der Kerker, Meg., Mur., Št.- Cig., C., Mik., Trub., Dalm., Kast., ogr., kajk.- Valj. (Rad), vzhŠt.; V vozo so me d'jali, Noter v hudo temnico, Npes.-Vraz; v vozo priti, Slom.
17928. vozáriti, -ȃrim, vb. impf. Fuhrmann sein, das Fuhrgewerbe betreiben, herumfahren ( trans.); za Marije Terezije vozarili so naši vozniki mnogo na Dunaj, Solnograško ..., Navr. (Let.); — v. se, viel herumfahren ( intr.).
17929. vozárjenje, n. das Fuhrmannsgewerbe; — das Herumfahren; z vozarjenjem veliko denarja zapraviti.
17930. vózən, -zna, adj. 1) Wagen-; vozno kolo, vozna oprava; — 2) Fahr-, Fuhr-; vozna živina, das Zugvieh; Salomon je imel štirideset voznih konj, Dalm.; vozna cesta; vozna pošta, die Fahrpost, Cig.; vozno blago, das Frachtgut, Cig., Jan.; vozni list, der Frachtbrief, Cig., Jan., Levst. (Nauk); — vozno krdelo, die Traintruppe, DZkr.; — 3) fahrbar, schiffbar, V.-Cig., Jan.; cesta je vozna, DZ.
17931. vozíca, f. 1) das Zugthier: te kobile so dobre vozice, vzhŠt.; — 2) der Schiebkarren, Rez.- C.
17932. vozílọ, n. das Fahrzeug, das Fuhrwerk, Cig., Jan., Cig. (T.), C., Nov., nk.; das Fahrbetriebsmittel, DZ.; — bes. der Schubkarren, ko>Krasko>.
17933. vóziti, vǫ́zim, vb. impf. fahren ( trans.); blago v. na železnico; hitro, počasi v., schnell, langsam fahren; — v. se, fahren; v. se v kočiji, na saneh, v ladji; — po zraku se v., durch die Luft schweben, Cig. (T.); lastovice se po zraku vozijo, C.
17934. 1. vozníca, f. 1) der Fahrweg, C., Erj. (Torb.), Gor.; — 2) = dvokolesen, samotežen voziček, Tolm.)- Erj. (Torb.); — 3) ein Fass zum Verführen trockener Dinge, das Getreidefass, die Leite, Mur., Cig., Jan., Met.; — das Fass zum Verführen des Weines, Goriš.
17935. 1. vozník, m. 1) der Fuhrmann; der Kutscher; — das Wagengestirn, Cig., C.; — 2) = debel sveder za kolesa, C.; — 3) der Fahrweg, Svet. (Rok.), Goriš.
17936. vozováti, -ȗjem, vb. impf. gefangen halten: v. koga, C.
17937. vožı̑nəc, -nca, m. der Strick, Št.- Cig., vzhŠt.- C., Valj. (Rad); redovni v. okoli pasa, Cv.; — die Schnur, C., vzhŠt.; psa na vožincu voditi, Pjk. (Črt.); — der Zaumriemen, der Zaumstrick, C.
17938. vǫ̑žnik, m. = ožnik, der Asant (asa foetida), Cig.; — neko zdravilo iz zelišč za otroke in tudi za živino, Dol.
17939. vožnjáč, m. = kdor komu kaj vozi, der Fuhrmann, Nov., ZgD., Gor.
17940. vpádən, -dna, adj. Einfalls-, Cig.; vpȃdni kot, vpadni žarek, Cig. (T.).
17941. vpȃk, adv. vpak mi je, es ist mir unangenehm, Gor.).
17942. vpəhníti, -páhnem, vb. pf. vpahnjen kot, ein einspringender Winkel, Cig. (T.).
17943. vpę́riti, -im, vb. pf. 1) mit Federn, Zähnen u. dgl. versehen, Fr.- C.; v. dreto, das Schusterdrahtende mit der Borste versehen, C.; — v. cev v drugo (anschiften), C.; — 2) einleiten: vi mislite, da ste stvar prav dobro vperili, Zv.; v. govorjenje, eine Rede anknüpfen, Cig.; — 3) v. se, eindringen; v. se v kožo, C.; — vperil se je med nas, er hat sich eingedrängt, SlN.; vperile so se poskočnice najprvo bile mej Korošce, Levst. ( LjZv.); ans Herz wachsen: Mat', eno dobim, Ta meni se vperi, Da za njo medlim, Vod. (Pes.).
17944. vpíčiti, -pı̑čim, vb. pf. 1) in etwas stecken machen; vpičiti sekiro v čok, Slovan; — 2) v. se, stecken bleiben; — stocken: kupčija z lesom se je vpičila, Erj. (Torb.).
17945. vpı̑rati, -am, vb. impf. ad vpreti; hindern, Telov., DZ.; v. starcem, poznikom, (da ne roje), Levst. (Beč.); — prim. upirati.
17946. vpitjè, n. das Geschrei; veliko vpitja, malo užitja, viel Geschrei, wenig Wolle, Nov.; — vpitję́, Cv.; tudi: vpítje.
17947. vplésti, -plétem, vb. pf. einflechten; einstricken; — einfügen; v. koga v kaj, jemanden in eine Sache verwickeln; — v. se v kaj, sich in etwas mischen.
17948. vplẹ́tati, -plẹ̑tam, vb. impf. ad vplesti; einflechten; — einstricken; — einfügen; — verwickeln: v. koga v kaj; v. se v kaj, sich in etwas einmengen, Ingerenz nehmen, Cig. (T.).
17949. vpósrẹd, praep. c. gen. = sredi, mitten unter, C.; Kristus je stopil vposred njih, v templu je sedel v. učenikov, na križu je visel v. razbojnikov, Krelj.
17950. vprášati, -am, I. vb. pf. fragen; vprašaj teh, kateri so slišali, Schönl.; gospe sem vprašal, Levst. ( LjZv.); bobnar vpraša žene mlade, Npes.-K.; Vpraša lepe Vide, Npes.-K.; nav. v. koga ( acc.); — v. česa, um etwas fragen, Levst. (Nauk); svẹ́ta v., Dalm.; tudi: v. za kaj, um etwas fragen; v. po kom, nach jemandem fragen; — II. vb. impf. bitten: v. česa, um etwas bitten, Ip.- Erj. (Torb.).
17951. vprę́či, vprę́žem, vb. pf. einspannen; v. konje.
17952. vprẹčnják, m. = vprečnik: vgozdil je v zemljo štiri stebre pokončnike, prevezal te z vprečnjaki, Jurč.
17953. vprẹ̑k, adv. quer, querüber, in die Quere; proti Jerihu v., Dalm.; v. priti, in die Quere kommen, Cig.; — vse vprek, alles durcheinander, kunterbunt; vprek kupiti, in Bausch und Bogen kaufen, Cig.; v. besedovati, nur im allgemeinen sprechen, LjZv.; — überhaupt: dela kakor vprek pijanci, vzhŠt.; — entgegen: zgodovini, resnici v., Levst. (Zb. sp.); v. biti zakonu, gegen das Gesetz verstoßen, DZ.
17954. vrábəc, -bca, m. der Sperling; — skalni v., die Steindrossel, C.; — ima vrabca pod klobukom = neče se odkrivati, Vrt.
17955. vrábəlj, -blja, m. = vrabec, Mur., Št., Kor.- Cig., Mik., Slom., ogr.- Valj. (Rad).
17956. vrabljı̑njak, m. 1) der Sperber, C.; — 2) der Sperlingskoth, Mur.
17957. 1. vračeváti, -ȗjem, vb. impf. = vračati, zurückerstatten; vergelten; kakor se posojuje, tako se vračuje, Npreg.- Jan. (Slovn.).
17958. 1. vračílọ, n. die Zurückerstattung, das Entgelt; brez vračila, unentgeltlich, Cig.; na v. delati (ne za plačilo), tako, da se z delom povrne delo, jvzhŠt.; die Vergeltung: vračilo prejeti, Jap. (Sv. p.).
17959. vrȃn, m. 1) der Rabe; črni v., Npes.-K.; njegovi lasje so črni kakor vran, Škrinj.- Valj. (Rad); — 2) v kletvicah pogostoma nam. "vrag".
17960. vrȃn, vrána, adj. schwarz, Habd.- Mik., Mur., Cig.; vran konj, Cig.; vrana kita, Zora.
17961. 1. vrána, f. die Krähe; vrana vrani oči ne izkljuje (izkoplje); črna v., die schwarze Krähe (corvus corone), poljska v., die Saatkrähe (corvus frugilegus), siva v., die Nebelkrähe (corvus cornix), Erj. (Ž.); zelena v., die Mandelkrähe (coracias garrula), Cig., Frey. (F.).
17962. vránica, f. 1) die Milz; — 2) neka hruška, Erj. (Torb.); — die Schwalbenwurz (cynanchum vincetoxicum), Goriš.)- Erj. (Torb.).
17963. 1. vrȃnjak, m. der Rabenkoth, Cig.
17964. vrȃnjica, f. der Hahnenfuß (ranunculus sp.), Erj. (Torb.); — der Eisenhut (aconitum), Cig., Jan., Vrt.
17965. 1. vránka, f. 1) kozje ime, Erj. (Torb.); — 2) neka hruška, Ip.- Erj. (Torb.); — 3) der scharfe Hahnenfuß (ranunculus acer), C., SlGor.- Erj. (Torb.).
17966. vrȃnovski, adj. = vranov: vranovsko delo! Fr.- C.
17967. vrȃnščak, m. der Rabenkoth, Mur.
17968. vrȃt, vrȃta, vratȗ, m. 1) der Hals; — 2) der Griffel ( bot.), Cig. (T.); — 3) der Griff an der Violine, V.-Cig.; — 4) = kos zemlje konci njive, (ker se ondukaj orač s plugom obrača nazaj), die Ackerwende, der Rasenrain, Z., Tolm.)- Štrek. (Let.), Tolm.- Erj. (Torb.), BlKr.; = pl. vrati, Cig., C.
17969. vráta, n. pl. 1) die Thür, das Thor; velika v., das Hauptthor; med vrati, in der Thür; eden drugemu vrata podajejo, sie kommen nacheinander; — der Engpass, Jes.; — 2) der Quandelcanal im Kohlenmeiler, Erj. (Torb.); — 3) der Zettelrahmen bei den Webern, V.-Cig.
17970. vratárnica, f. die Thürwärter- oder Portierstube, Ravn.- M., ko>Savinska dol.ko>
17971. 1. vratník, m. 1) der Kragen, Cig., Hip. (Orb.), UčT.; bes. der Mantelkragen, C.; — 2) der Einschnitt am Ende eines Balkens: debla imajo na konceh vratnike vrezane, da se dobro sklepajo, Zv.; — 3) die Ackerwende, C.; — 4) das Halskraut (campanula trachelium), C.; — tudi: vrȃtnik.
17972. vratnína, f. 1) = trava rastoča po vratih ali vzarah, Erj. (Torb.); — 2) = trava prve košnje, Erj. (Torb.).
17973. 2. vráziti, -im, vb. impf. knarren: nemazano kolo vrazi, Cig.; = škripati: če so slabša vrata, bolj vrazijo, Notr.; slab godec vrazi, Poh.; otrok vrazi (plärrt), Poh.
17974. vrȃžjica, f. vražja ženska, ein weiblicher Kobold, Str.
17975. vŕba, f. 1) die Weide (salix); bela v., die weiße Weide, die Pottweide, der Felber (salix alba), Cig., Medv. (Rok.), Strp.; v. žalostinka, die Trauerweide (salix babylonica), Cig., Zora; = v. žalujka, Tuš. (R.); = uklonjena v., Erj. (Torb.); = mila v., C.; — turska v., der Oleander, C.; — 2) črnosivkasta krava take barve, kakršne je vrba, C., Erj. (Torb.); — 3) neka riba, Erj. (Torb.).
17976. vrbę́ka, f. = beka, die gelbe Weide, ko>Celjska ok.ko>
17977. vȓbič, m. neko jabolko, Erj. (Torb.).
17978. vrbíka, f. neka trta, C., Št.)- Erj. (Torb.); die Weidenrebe, grüner Kanigel, Trumm.; — neko jabolko, kajk.- Valj. (Rad).
17979. vŕbovəc, -vca, m. 1) der Weidenwald, Mur., Jan.; — 2) = koš iz vrbovih šib, Fr.- C.; — 3) das Weidenröschen (epilobium), Cig., Tuš. (B.), Medv. (Rok.); — 4) neka trta, C., Erj. (Torb.), Trumm.
17980. vŕbovščak, m. 1) ein stattlicher Weidenbaum, Poh.; — 2) neka trta, C., Erj. (Torb.); mali v., weißer Mehlweiß, Trumm.
17981. vŕčati, -ím, vb. impf. 1) knurren, Cig., Jan.; — schnurren, Cig., Jan.; — 2) keifen, Cig.; — v. na koga, C.
17982. vrè, adv. = uže, že, Rib., BlKr., ogr.- C., Erj. (Torb.); ("vurè", Alas.).
17983. vrę̑bər, adv. = navkreber, bergauf, M., Z.; rajša gre voda tri dni okolo kakor en dan vreber, Npreg. ( Notr.)- Let.; — ( nam. vzreber); — prim. reber.
17984. vrẹ́čati, -am, vb. impf., nam. metati, Erj. (Torb.).
17985. vrẹ́čati, -ím, vb. impf. = vreščati, Erj. (Torb.).
17986. vrẹ́če, n. der Sack, Meg., Mur., C., Dalm., Danj.- M., ogr.- Mik., Erj. (Torb.); žimnasto vreče, Kast.; v vreču se maste oljike, kadar se dela olje ("samo v tem pomenu se je vzdržala stara beseda; vsaka druga podobna sprava je: žakelj"), Erj. (Torb.); langer Getreidesack, C.; — der Hodenbeutel, Rez.- C.
17987. vrẹ́či, vȓžem, vb. pf. 1) werfen; kamen v koga v.; v. kaj na tla; — snega je vrglo (= padlo), C.; — v. kaj na koga, jemanden einer Sache beschuldigen, C.; — 2) ausmachen, abwerfen; Gewinn eintragen, sich auszahlen; dobro mu vrže, Jap. (Prid.); iz svinca ločijo, če vrže, srebro, Vrtov. (Km. k.); ne vrže, es ist nicht der Mühe wert, Zv.; — 3) v. se po kom, jemandem nachgerathen, nacharten, Cig., C.; ne vrzite se po tem svetu! C.; v. se po žlahti, Dict.; = v. se v koga, Cig., C.; vrgel se je ves v svojega očeta, LjZv.; — 4) werfen, gebären (von Thieren), Cig., Dol.
17988. 1. vrẹ̀d, vrẹ́da, m. 1) die Verletzung: kožo braniti vsakovrstnih vredov, Erj. (Som.); — pos. neka bolezen, katero dobode človek črez pas od velikega truda ali sedeža, C., GBrda, Erj. (Torb.), Dol.; vred sem dobil, ich habe mich überhoben, Cig.; — der Leibschaden, Štrek., DSv.; — die Milz- o. Leberverhärtung, C.; — 2) das Geschwür, die Eiterbeule, Met., Mur., Jan., C.; dotikati se vredov gobavih, Cv.; der Karbunkel, C.
17989. 2. vrẹ̑d, m. za vred imeti, würdig achten, Guts.- Cig., Kor.- Mik.
17990. vrèd, adv. 1) zu gleicher Zeit, zugleich, C.; pri tebi in pri njem vred, C.; — 2) sogleich, Habd.- Mik., C.; — 3) sammt; s kom, s čim vred; oče s sinom vred; z nočjo, z dnevom vred, mit Anbruch der Nacht, des Tages; — drugemu vred, wie ein anderer, C.
17991. 1. vrẹ́dən, -dna, adj. 1) verletzt, Štrek.; kadar človek od velicega truda ali sedeža otoče okoli pasa, vele, da je vreden (vrẹdȃn), Lašče- Erj. (Torb.), Dol.; — 2) geschwürig, Cig.; — 3) schwach, klein: naši otroci so še vredni, Dol.)- Erj. (Torb.).
17992. 2. vrẹ́dən, -dna, adj. 1) würdig, wert; časti, spoštovanja vreden; nič vreden človek; ni piškavega oreha v.; mož moža vreden, ein Ehrenmann, C.; v. biti, verdienen: v. je kazni, da bi ga kaznovali; ni vreden, da ga zemlja nosi; to je vredno, da se razglasi; — vredno je, es ist der Mühe wert, es lohnt sich; ni vredno, da bi se trudil za to; to vino je vredno svojega denarja; reč je več vredna, nego si dal za njo; fant je vseh vreden, kar jih je v vasi (kann sich mit allen messen); — 2) fähig, imstande, C., Tolm.)- Štrek. (Let.).
17993. vrẹ́diti, -im, vb. impf. ( pf.?) verletzen, Dict.; bes. an einer wunden Stelle verletzen, wehe thun: v. koga, v. se, C., BlKr., Notr.- M.; "kako si me vredil!" (ako si me namreč pograbil za boleč prst, za bolno nogo), Erj. (Torb.); — vredil sem se, ich habe mich überhoben, Cig., Notr.; (dovršna oblika pravilneje: uvrediti).
17994. vrẹdník, m. = zel, ki celi vred (bolezen), Lašče- Erj. (Torb.); — der Ehrenpreis (veronica chamaedrys), Erj. (Torb.); — die Schwalbenwurz (cynanchum vincetoxicum), Štrek. (LjZv.).
17995. vrẹ̑łəc, -łca, m. 1) eine hervorsprudelnde Quelle, Meg.- Mik., Guts.- Cig., Jarn., Jan., Cig. (T.); vrelce zovejo male izvirke, ki se po deževju pokažejo po gorskih senožetih, Erj. (Torb.); — 2) človek, zlasti otrok, ki neprestano govori, Erj. (Torb.); — 3) der Eifrige, ogr.- C.; — 4) der Sprudelstein, Cig. (T.).
17996. vrẹmeníti, -ím, vb. impf. wittern, C.; ves mesec tako vremeni, V.-Cig.; Kakor Jernej vremeni, Jesen cela se drži, Vod. (Pes.); — v. se: tako se vremeni, es ist ein solches Wetter, Vod. (Izb. sp.); — vremeni se, es ist schönes, heiteres Wetter, Cig., BlKr., Mik.; (vremę́niti se, BlKr.- Let.).
17997. vrẹ́skati, -am, vb. impf. ad vreskniti; Ritzen bekommen, knacken, Cig.
17998. vrẹ̑skəc, -kca, m. dem. vresek; das Heidekraut, SlN.
17999. vrẹ́skniti, vrẹ̑sknem, vb. pf. krachend brechen, zerspringen: lonec vreskne, Dol.- Mik.; — eine Ritze bekommen, knacken, bersten, Cig., Jan.
18000. vrẹ̑snica, f. 1) = grič z vresjem porasten, die Heiden (ericaceae), Jan., Cig. (T.), Tuš. (R.).