ko (17.768-17.867)

17768. vezẹ́vati, -am, vb. impf. zu binden pflegen, Erj. (Torb.).
17769. vę̑zič, m. dem. vez; eine Art Ulme, C. ( Vest.).
17770. vezíka, f. die Korb- oder Bandweide (salix viminalis), C.
17771. vezílọ, n. 1) das Bindemittel, das Band, Mur., Cig., Jan., Mik., DZ.; Vezilo vseh polkov, Po mokrem ti bom, Vod. (Pes.); — 2) das Angebinde, das Geschenk zum Geburts- oder Namenstage; dati komu kaj za vezilo; — 3) der Kopfputz der Braut, Cig., Rib.- M.; — 4) die Stickerei, Cig., Jan.
17772. vezı̑vọ, n. 1) das Bindegewebe, Cig. (T.); koščeno v., das Knochengewebe, Erj. (Som.); — 2) das Stickgarn, das Stickwerk, Jan. (H.).
17773. vezováti, -ȗjem, vb. impf. v. koga, den Namenstag jemandes mit Gratulationen, Angebinden, Festgelagen u. dgl. feiern.
17774. vezovȃvəc, -vca, m. kdor koga vezuje; — der Gratulant, Jan.
17775. vglobíti, -ím, vb. pf. hineinsenken: ena kost je v drugo vglobljena (ist gelenkig verbunden), Erj. (Som.); — v. se v misli, sich in Gedanken vertiefen, Cig., nk.; v. se v pesem, LjZv.
17776. vgnésti, vgnétem, vb. pf. hineinkneten, ( fig.) einbleuen: v. komu kaj, C.
17777. vgółbniti, -gȏłbnem, vb. pf. versinken: kola vgolbnejo v razorane jarke, LjZv.
17778. vgozdíti, -ím, vb. pf. einkeilen; vgozdil je v zemljo štiri stebre pokončnike, Jurč.; — einschieben, M.; v. stavek, Levst. (Zb. sp.).
17779. vi-, praef. = iz-, Zilj., Ben.; vse denarje sem vidal, koža je lepo videlana, Zilj.- Jarn. (Rok.).
17780. vída, f. goveje ime, Tolm.- Erj. (Torb.); ime kobili, kajk.- Valj. (Rad).
17781. vidanica, f. neko jabolko, C.
17782. vidanka, f. neko rdeče, debelo jabolko, C.
17783. vídən, -dna, adj. 1) Gesichtssinns-, Gesichts-: vı̑dni živec, kot, žarek, Cig., Cig. (T.), Žnid.; — 2) sichtbar; vidne stvari; — viden je, da ni zdrav, er sieht krank aus, Svet. (Rok.); — augenfällig; — wohlansehnlich, stattlich, Cig.; viden mož, vidna krava, Mik., Dol.; wohlbeleibt, Guts.- Cig.; — bolj vidno kakor pridno, schön aber unnütz, Cig.; pokmetovali smo še precej vidno in pridno, Jurč.
17784. vídẹti, vı̑dim, vb. impf. ( pf.) 1) das Augenlicht haben, sehen; — na desno oko ne vidi; — 2) mit den Augen wahrnehmen, sehen, merken; gledajo, pa ne vidijo; težko ga vidim, ne morem ga videti = črtim ga; v. česa: žalostno je takih otrok videti, Ravn.- Mik.; od tod vidiš (je videti) planine, na planine; — uže je videti, uže se vidi, es ist bereits hell; — o svetem Vidi se skoz noč vidi, Lašče- Levst. (M.); kjer ni videti, ni vzeti, Cig.; — ansehen: videti mu je (man sieht es ihm an), da ni zdrav; vidi se mu, da ne misli tako; — videti je zdrav, bolan, er sieht gesund, krank aus; reč je videti lepa, bela, črna; mož je boljši, nego je videti; — 3) meni se vidi, es dünkt mir, es scheint mir; — v. se, gefallen, vzhŠt.; — 4) hodil sem, sam ne vidi, kod, ich ging herum, ohne selbst zu sehen, wo herum, Dol.- Levst. (Sl. Spr.); — 5) (videč, sichtbar, Trub., Krelj, Dalm.).
17785. vidẹ́vati, -am, vb. impf. zu sehen pflegen: tam ljudje videvajo veliko kačo, Mik., Erj. (Torb.).
17786. vı̑dez, m. 1) die Sicht, Jan.; sivec je že malo preveč rebra na očiten videz stavil, Jurč.; na v. postaviti, ersichtlich machen, DZ.; obrazne kosti so stale posebno na videz, Jurč.; — das Aussehen: slab v. imeti, Jurč.; — 2) der Schein, der Anschein, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), Mik.; ne sodim po videzu, Ravn.; na videz, zum Schein.
17787. vı̑dež, m. 1) = oko (v uganki): štirje noseži, dva vileža, dva videža, dva slišeža, štirje streljajo, eden pometa, (= krava), Erj. (Torb.); — 2) mesto, na katerem se kaj lepo in lehko vidi: "na lepem videžu je (kaka stvar), ali ti je vendar ne vidiš", Erj. (Torb.); — 3) die Sicht, Jan.; dolgo ni bilo nobenega na videž, LjZv.; pesem peti o prvem videžu (a vista), DZ.; to je vsem ljudem na videžu, rekše, vsi ljudje morejo to videti, Notr.)- Erj. (Torb.); vsem ljudem na videž postaviti = tako postaviti, da vidijo vsi ljudje, Levst. (Nauk); na v. razgrniti, zur Einsicht auflegen, Levst. (Cest., Pril.); na v. razgrnjen biti, aufliegen, Levst. (Nauk); na videž obešena tarifa (ausgehängt), DZ.; resnica mora na videž (ans Tageslicht), LjZv.; preiskovanje dene na videž (ergibt), DZ.; — 4) der Schein; na videž = na videz, LjZv.; — grdo na v., hässlich anzusehen, Jarn. (Sadj.); lepši na v., schöner anzusehen, Ljub.
17788. vı̑dra, f. 1) die Fischotter (lutra vulgaris); — 2) kozje ime, Erj. (Torb.).
17789. vígənj, -gnja, m. die Esse, die Schmiedehütte, die Nagelschmiede, Jan., Cig. (T.), C., Mik., Gor., Tolm.; der Eisenhammer, Ravn.- M., Valj. (Rad); — prim. cigansko: vigna, Herd, vignja, Esse, Schmiede, madž. vihnye, vinnye, Schmiede, Mik. (Et.).
17790. vígnjəc, -gnjəca, m. die Schmiedehütte, die Esse, Jan., C., Gor.).
17791. vigǫ́r, -rja, m. = ogor (Aal), Erj. (Torb.).
17792. vígorica, f. = veverica, das Eichhorn, Guts., Mur., Kor.- Cig.
17793. vígred, f. = pomlad, der Frühling, Guts., Jarn., Cig., Jan. i. dr., Kor.
17794. vihȃlast, adj. gestülpt: vihalaste škornje, Bes.
17795. 1. víhər, -hra, m. 1) der Sturmwind, der Sturm, Jan., Cig. (T.), C., Mik., Trub., Vrt., jvzhŠt.; — v viher iti, stürmen, aufbrausen, C.; čebele gredo v viher (sind unruhig), C.; tudi (redkoma): vihə̀r, -hrà, Dalm., Kast. (N. c.)- Valj. (Rad); — 2) der Haarwirbel, Jan., C., Gor.; der Haarschopf, M.; — der erhabene Theil am Halse der Pferde zwischen Mähne und Schulter, der Widerrist, V.-Cig., Jan., DZ.
17796. vı̑hra, f. 1) = vihar, der Sturmwind, der Sturm, Cig., Jan., Vrt., Dol.; — v nagli vihri, in der Hast, Jurč.; — vihro so imeli, sie hatten einen Auftritt, vzhŠt.; — 2) = vihrav človek: ti vihra ti! Dol., vzhŠt.; — 3) der Wirbel am Kopfe, C.
17797. vihrálast, adj. überhastet, oberflächlich: vihralasto podkovilo, Levst. (Podk.).
17798. vihráti, -ȃm, vb. impf. 1) flattern; zastava vihra; s perutnicami po zraku v.; — sich ungestüm bewegen, mit Hast etwas thun; kam vihraš? wohin stürmst du? — od jeze v., toben, Cig.; — obenhin thun, schleudern, schleuderisch arbeiten; — 2) schnell aufschießen u. lose wachsen (von Pflanzen): zelje vihra, Cig., Dol.; — 3) schränken: žago v., Cig.; koso v., die Schneide der Sense verbiegen, C., Dol.
17799. vihrávast, adj. stürmisch, ungestüm, Mur.; pesniki se nam zde večkrat nekako vihravasti, ki več lete po zraku, nego hodijo po trdi zemlji, Erj. (Izb. sp.).
17800. víhtəlj, -tlja, (-təljna), m. = 2. veha 1), ein abstehendes Krautblatt, Cig.; — ein Kohlhaupt, das sich nicht gehörig schließen will, Cig.
17801. vihtíti, -ím, vb. impf. = vihteti, Dict.; Vihtil je bridki meč, Str.; — v. se nad kom, sich jemandem gegenüber wichtig machen, Levst. (Rok.).
17802. vijátina, f. = pletenina: košek, verbas ali druga v., Vod. (Izb. sp.).
17803. vilážati, -am, vb. impf. ad vilesti; herauskommen, Zilj., C.; solnce vilaža, die Sonne geht auf, C.; — prim. vilesti.
17804. vilẹ́sti, -lẹ̑zem, vb. pf. = izlesti, Zilj.- M., C., Erj. (Torb.); (o solncu, mesecu), C.
17805. vı̑lež, m. = rog (v uganki): štirje noseži, dva vileža, dva videža, dva slišeža, štirje streljajo, eden pometa t. j. krava, Erj. (Torb.).
17806. vílice, f. pl. dem. vile; 1) die Gabel, die Essgabel; — glasbene v., die Stimmgabel, Cig. (T.); — 2) das Gabelbein ( zool.), Cig. (T.); — 3) die Rebenranke, Cig., C.; iti v vilice, Ranken treiben, ranken, Cig.; — šlo bode v vilice, es wird nichts daraus, C.; — 4) der Storchschnabel (geranium columbinum), Erj. (Torb.).
17807. vı̑lja, f. die Vigilie: velikonočna v., der Osterabend, Cig.; — das Todtenamt, Štrek.; nav. pl. vilje, die Vigilien, das Todtenamt, V.-Cig.; — prim. bilje.
17808. vı̑łnica, f. = enoletna ovca, Tolm.)- Štrek. (LjZv.).
17809. vilovı̑t, adj. vilenhaft: vilovit konj, Prip.- Mik.
17810. vı̑mčič, m. 1) = vimence, Jan., C.; — 2) der Ölpresssack, C.; — 3) der Günsel (ajuga reptans), Št.)- Erj. (Torb.).
17811. vimenjáti, -ȃm, vb. impf. volle Euter bekommen: krava vimenja (vimnja), Mur.
17812. 1. vinárski, adj. Weinbau-, Weinhandel-, nk.; vinarska šola, zadruga, vinarsko društvo, nk.
17813. 2. vı̑narski, adj. Pfennig-, Heller-; — vinarsko zelje, das Pfennigkraut (lysimachia nummularia), Cig., C.
17814. viníca, f. 1) der Weinkeller, C.; — 2) vínica, neko jabolko, C., Erj. (Torb.); — die Weinbirne, die Mostbirne, Jarn.- M., Jan., C., Burg. (Rok.), Gor.
17815. viníka, f. 1) die wilde Weinrebe (vitis labrusca); — 2) der Rebenschössling, die Rebe, Goriš., ogr.- C.; — 3) neko jabolko, C.
17816. vı̑njenəc, -nca, m. die gefleckte Taubnessel (lamium maculatum), Erj. (Torb.).
17817. vı̑nkla, f. = vintla, Tolm.- Štrek. (Let.); (binkla, ko>Idrijako>).
17818. vı̑nkušti, f. pl., Mur., pogl. binkošti.
17819. vínọ, n. der Wein; suho v., purer Wein; tudi: der Strohwein, C.; — samodelsko vino, der Kunstwein, Dol.- Levst. (Nauk); = samodelno v., DZ.; = delano vino; ni vina brez pelina = kein Feuer ohne Rauch, Cig.; žgano vino = žganje, der Brantwein.
17820. vinǫ́gradski, adj. Weingarten-: v. zakon, die Weingartenordnung, Levst. (Nauk).
17821. vínovlje, n. die gefleckte Taubnessel (lamium maculatum), Erj. (Torb.).
17822. vínščica, f. neko jabolko, C.
17823. virẹ́ti, -ím, vb. impf. 1) ragen, C.; — 2) mit unverwandten Augen ansehen: v. v koga, C.
17824. vírja, f. 1) = pri vozu ono železo, ki sklepa sovro in zadnjo trap, tudi: železen obroček ali okov pri šilu, nožu i. t. d., Erj. (Torb.); — 2) pl. virje = verile, Poh.
17825. visočína, f. 1) die Höhe; izmeriti nebeško visočino, Npr.- Kres; — 2) die Anhöhe, Cig., Jan.; — 3) der Stolz: čudi se visočini in slobodnosti moževi, Vod. (Izb. sp.).
17826. visòk, -óka, adj. hoch; — visoko leteti, meriti, hoch hinaus wollen, Cig.; — hochmüthig, vornehm; tako visok je; visoka glava, ein hochmüthiger Mensch; nekateri človek je visok, kakor bi svet na njem stal, M.; — tudi: vísok, -óka; compar. višji, visokejši, tudi: visočji, Cv.; adv. više.
17827. visọ̑st, f. = visokost, die Hoheit, Cig. (T.), DZ.
17828. vı̑šča, f. = repno natje, GBrda- Erj. (Torb.); — = drobna repa z natjem vred, Ip., Tolm.- Erj. (Torb.); — = koruzen močnik in repno natje vkupe skuhano, Erj. (Torb.); — okrogla repa, Erj. (Torb.); — tudi furl. viscia, Erj. (Torb.).
17829. víšče, n. = višča, drobna repa z natjem, Tolm.- Erj. (Torb.).
17830. vı̑še, adv. compar. ad visoko; höher; — (v. hiše, über dem Hause, v. vsega, über allem, C.).
17831. víšnjev, adj. 1) Weichsel-; v. les; — 2) weichselfarbig, Jan.; dunkelfarbig, Meg.; — röthlichblau, violett, Mur., Cig.; višnjevi podlesek, Erj. (Izb. sp.); — blau, Cig., Jan., Kr.; vse višnjevo je Francozov, Cig.; tako so ga natepli, da je ves višnjev po životu, Gor.; — višnję́v, Mur.
17832. víšnjevəc, -vca, m. 1) der Weichselbrantwein, Cig., Dol.; — 2) die Kornblume, C.; — der Wachtelweizen (melampyrum nemorosum), (-avec) Erj. (Torb.).
17833. 1. víti, víjem, vb. impf. 1) winden; prejo v klopčič v.; venec v.; trte v.; piščali v. (iz muževnih šib); v. roke, mit den Händen ringen; krč me vije, ich habe Krämpfe; vije me po trebuhu, ich habe die Kolik, Cig., LjZv.; — Windungen machen: brezen, če z rilcem ne rije, pa z repom vije, Npreg.- Jan. (Slovn.); Na pragu je stala, Je vila z glavo (wendete den Kopf nach allen Seiten), Npes.-K.; — v. se, sich winden, sich schlängeln; potok, pot se vije; — od bolečin se viti; — 2) bedrängen, quälen, Cig.; skušnjava nas vije, Škrinj.- Valj. (Rad).
17834. vítlọ, n. 1) der Haspel, die Winde, um Lasten in die Höhe zu winden, Habd.- Mik., Cig., Jan., DZ.; na vitlo kvišku vleči, vzhŠt.; po vitlu smo jo (slanino) gori vlekli, pa se nam je vitlo odtrgalo, Pjk. (Črt.); — 2) die Garnwinde, Jan., C.; — 3) die Glockenwelle, Cig., Jan.; — 4) vitlo! (psovka), prim. motovilo).
17835. vítovje, n. coll. die Zweige der Weinreben, die beim "Blößen" abgeschnitten werden, Kres.
17836. vı̑trnik, m. 1) = nož, s katerim vitre režejo, das Wiedenmesser, der Wiedenspleißer, Cig., Rib.- Z., Trst. (Let.); — 2) = koš ali jerbas iz viter spleten, C.
17837. vı̑tva, f. die Flechtruthe, Erj. (Torb.).
17838. vı̑tvarica, f. vrba vitvarica, od katere se režejo vitve, Erj. (Torb.).
17839. víva, f. = trta ali gož, ki veže gredelj in kolca, Tolm.- Erj. (Torb.).
17840. vívanica, f. neko jabolko, Erj. (Torb.).
17841. vı̑včək, -čka, m. dem. 1. vivek; das Garnwindhölzchen: z vivčkom se navija nit na klobček, Burg. (Rok.), Ig (Dol.).
17842. vı̑vnik, m. = zveženj, ki se nosi na cvetno nedeljo v cerkev, Erj. (Torb.).
17843. vivọ̑da, f. neko jabolko, C.
17844. vivodínja, f. neko rdeče jabolko, Št.)- Pjk. (Črt.).
17845. vívola, f. neko jabolko, C.
17846. vívolica, f. = vivola, Mur., Erj. (Torb.).
17847. vkléniti, vklę́nem, vb. pf. v. koga, jemandem Ketten, Fesseln anlegen, ihn einfesseln; vklenjenega so peljali, gnali v mesto; — v. vola v jarem, den Ochsen in das Joch spannen.
17848. vkljùb, adv. et praep. c. dat. zum Trotze, trotz; komu vkljub delati; vkljub vsem storjenim obljubam.
17849. vkúhati, -kȗham, vb. pf. kochend einmachen: sadje v., Obst einmachen, Cig.
17850. vkúsiti, -kȗsim, vb. pf. kosten, Mur.; ne ništer vkusil, Krelj; ne bo vekoma smrti vkusil, Dalm.; — prim. stsl. vъkusiti (in: ukusiti), kosten.
17851. vláčən, -čna, adj. 1) elastisch, Cig., Jan., C.; vlačen les, Vrtov. (Km. k.), Erj. (Torb.); zähe, Mur., C., Lašče, Erj. (Torb.), Rib.- Svet. (Rok.); vlačna zemlja, C.; — 2) dehnbar, Cig., Jan.; kotlovina je vlačna, še bolj pa kositer, Vrtov. (Km. k.).
17852. vlačíłən, -łna, adj. zum Ziehen, Schleppen dienend: vlačı̑łni stroj, die Ziehmaschine, Jan. (H.); — Göpel-, Cig.; — vlačı̑łna steza = ob veliki reki taka steza, po kateri ljudje, konji, voli gredo, kadar na vrvi za seboj vlečejo ladjo na vodo (proti curku), der Hufschlag, der Treppelweg, Levst. (Nauk).
17853. vlačnják, m. konj vlačnjak, das Göpelpferd, Cig.
17854. vlačȗgar, -rja, m. 1) der Herumstreicher, der Vagabund; der Buhler; po dnevi si bil len, po noči vlačugar, Bas.; — 2) = kdor barko vlači z vrvjo, der Leinzieher, V.-Cig.
17855. vládati, -am, vb. impf. 1) leiten, lenken; — herrschen, regieren; v. državo; v. komu: vladali so si sami, Vrt.; v. s čim, s kom, Raič (Slov.), ogr., kajk.- Valj. (Rad), Vrt.; z blagom svojim v. (ladati), mit seinem Gut schalten und walten, vzhŠt.; — auskommen: ne morem ž njim vladati, C.; z družino vladati je težko, Raič ( Nkol.); — v. koga, kako delo, jemandem, einer Arbeit gewachsen sein, vzhŠt.- C.; — 2) v. se, sich aufführen, sich betragen, Cig., Jan.; — v. se po čem, sich nach etwas richten, Cig.; — 3) besitzen, C., kajk.- Valj. (Rad).
17856. vladı̑štvọ, n. der Episkopat, Jan., C.; — prim. vladika.
17857. vlagokàz, -káza, m. das Hygroskop, Cig. (T.).
17858. vlȃk, m. 1) der Zug (als Handlung), Cig.; die Zugarbeit: delo in v., Vrtov. (Km. k.); — das Ziehen, das Schleppen: na v. spravljati drva z gore, Dol.; — 2) die zunehmende Wucht eines sich schnell bewegenden Körpers; padajoča ali leteča stvar dobiva vlak, Svet. (Rok.); — der Druck der Gewichte, Cig.; — 3) das Zuggarn, das Zugnetz, Mur., Cig., Jan., ogr.- M., C., Hip. (Orb.), Notr.)- Erj. (Torb.); vlak v morje metati, z vlaki ribe loviti, ogr.- Valj. (Rad); — 4) der Weinheber, Cig., M., C.; — 5) ein zweirädriger Handwagen, Cig., Jan., M., C.; — kola z dvema kolesoma s pritrjenimi koli, da z njimi seno vlačijo s hribov, Notr.; vlak sena, Rut. (Zg. Tolm.); — na vlak voziti (klade, drva), an das Vordertheil eines Wagens befestigt fahren oder schleppen, Dol., BlKr.; — ein Schleppschlitten oder eine schlittenartige Schleife, um Lasten von Bergen herabzuschaffen, Dol., Notr.; — 6) die Holzriese, Rož.- Kres; — 7) der Zug ( z. B. von Vögeln), Jan.; strašen vlak kobilic, neizmerni vlaki prepelic, Ravn.; ein Zug Soldaten, V.-Cig.; der Eisenbahnzug, Cig., Jan., nk.; osebni v., der Personenzug, nk.; tovorni v., der Lastenzug, nk.; = težki v., Svet. (Rok.); — 8) das Gereiß: vlak je za kaj, man reißt sich um etwas, Cig., Jan., C., Svet. (Rok.), LjZv.; za pšenico bil je velik vlak, Gor.- Valj. (Rad); — 9) eine Vorrichtung, um etwas zu ziehen, der Zug, Cig.; — der Göpel, Jan., Nov.
17859. vláka, f. 1) das Schleppen, die Schlepperei, Svet. (Rok.); — ( fig.) das Zögern, C.; — 2) das Eggen, C.; brana je za vlako, ogr.- Valj. (Rad); — 3) die Schleppvorrichtung, der Schleppschlitten, Z., Tolm.; = iz rant zložena priprava, na kateri vlačijo praprot s hribov domov, Gor.; — der Schlitten, Ben.- Kl.; = pl. vlake, C., Erj. (Torb.); — das Vordertheil des Wagens mit den Lagerbäumen, die mit dem einen Ende nachgeschleppt werden: na vlako voziti, Notr.- M.; = na vlake voziti, Tolm.; — 4) toliko drv, bodi si v deblih ali vejah, kolikor jih vleče konj ali človek ("šel je po vlako"), Erj. (Torb.); eine Last Holz, Jan.
17860. vláknast, adj. faserförmig: vlaknasti premog, die Faserkohle, Cig. (T.).
17861. vlášina, f. neka vlaška trta, Erj. (Torb.).
17862. 2. vlážən, -žna, adj. langsam, gemächlich: vlažno govori = počasi in premišljeno govori, Tolm.- Erj. (Torb.); potok teče vlažno, C.; — sanft: vlažen dež = pohleven dež, V.-Cig., Erj. (Torb.); — zart: v. glas, C.; — prim. v lag (vlag).
17863. vlẹ́či, vlẹ́čem, vb. impf. ziehen, schleppen: v. voz; v. koga za roko; magnet železo na-se vleče, der Magnet zieht das Eisen an; domov me vleče, es zieht mich nachhause; oči na se v., Aufsehen machen; črez zobe v., ausrichten, verleumden; — sapo na se, k sebi v., den Athem an sich halten; — na ušesa v., lauschen, horchen; — v. koga, jemanden aufziehen, Kr.; on me je dolgo vlekel, jaz sem ga pa potegnil, Polj.; — veter vleče; tu vleče, hier ist ein Luftzug; — na belo, črno, zeleno v., ins Weiße, Schwarze, Grüne spielen, Dict., Cig., Šol.; mesec je na rdeče vlekel, jvzhŠt.; — v. na kaj, nach etwas schmecken, einen Beigeschmack haben; vino, pivo na kislo vleče, der Wein, das Bier hat einen Stich, Cig.; — v. s kom, es mit jemandem halten; na dvoje v., in zwei Parteien getheilt sein, Cig.; — v. se, geschleppt, geschleift werden; obleka se vleče po tleh; dahin ziehen: Po cest' se vleče silna vojska, Npes.-K.; sich hinschleppen; vleče se kakor megla brez vetra; — pot se vleče, der Weg zieht sich; — reč se vleče, die Sache verzieht sich, zieht sich in die Länge; kar se vleče, ne uteče, aufgeschoben ist nicht aufgehoben, Cig.; — vino se vleče, der Wein zieht sich, ist zähe, Cig.; — v. se za koga, kaj, sich um jemanden, etwas reißen; v. se za koga, jemandes Partei halten, sich für ihn verwenden; — v. se za kako reč, etwas eifrig verfechten; — v. se s kom, mit jemandem streiten, zanken: nikar se z bogatim človekom ne vleci! Škrinj.; v. se s kom za svoje, Jsvkr.
17864. vlẹ̑k, m. 1) der Zug, Guts., Cig., ogr.- Valj. (Rad); — 2) der Druck der Gewichte, Cig.; — 3) eine Vorrichtung zum Ziehen: übhpt. die Maschine, ogr.- C.; potoci gonijo kola mlinov in vlekov, ogr.- Valj. (Rad); — 4) das Gereiß: reč ima vlek, vlek je za njo, die Sache findet reißende Abnahme, ist sehr gesucht, C.; vlek je za-me, man reißt sich um mich, C.; — der Zank, V.-Cig.; — 5) die Schleppe (am Kleide), Jan.
17865. vlı̑čka, f. der Frühling, C.; ( adv. = vzpomladi, Št.]- Erj. [Torb.]); — prim. velička.
17866. vlízati se, -žem se, vb. pf. sich einschmeicheln: v. se komu, Cig.
17867. vlǫ̑žən, -žna, adj. Einlage-, Cig., DZ.; vložne bukve, Cig.; — Einreichungs-, Exhibiten-: vložni zapisnik, das Einreichungsprotokoll, Cig., Jan., Levst. (Nauk), nk.