ko (17.001-17.100)

17001. tèr, conj. und; sem ter tja; sede ter začne piti; vse imenje ter blago, Hab und Gut, Meg.; = pa: eno spravišče ljudi, ter si bodite judje ali ajdje, Krelj; ter da bi se vsi hudiči imeli razdreti (und sollten —), Krelj; (tako tudi pri Trub.).
17002. 2. teráč, m. = blato s cest in iz luž, tudi z blatom pomešano plavje, ki ostaja po povodnji, in je vozijo na njive (od it.: terraccia, die Erde [ zaničlj.]), Erj. (Torb.).
17003. térəc, -rca, m. 1) = mlad vol, vzhŠt.; — 2) der Tölpel, ZgD., SlGradec- SlN.; der Narr, Guts.; — prim. kor.-nem. terz, Öchslein.
17004. teríšče, n. 1) die Brechelstätte; — 2) mesto, na katerem je zemlja jako pohojena, ker se je ondukaj vršilo kako delo, Erj. (Torb.); razhojeno mesto, kjer so igrali fantje, ali razžgano mesto, kjer so pekli krompir ali sploh kurili, Gor.; — = bojišče, Cig., Erj. (Torb.); Tol'k' je Turka na terišču, Kol'kor mravelj na mravljišču, Npes.-K.; — der Tummelplatz, Cig., Jan., Cig. (T.); — der Lagerplatz (der Thiere), M.; — die Tenne, C.; — der Vogelherd, Hip. (Orb.).
17005. tę̑rjati, -am, vb. impf. fordern; t. koga za kaj ( n. pr. za dolg), von jemandem die Bezahlung ( z. B. der Schuld) fordern; (napačno: t. od koga kaj, Levst. [Zb. sp.]).
17006. tę̑rnjak, m. kruh od pirjevice (Spelt), Erj. (Torb.); — prim. tirnik.
17007. tesárnica, f. 1) der Zimmerplatz, Cig. (T.); — 2) = tesarska sekira, ko>Savinska dol.ko>
17008. tésən, -sna, adj. eng, knapp; obleka je tesna; soba je tesna; tesno je v hiši; na tę̑snọ, eng aneinander; — tesna mu hodi, tesna mu je, er behilft sich knapp; na tę̑snem živeti, knapp, kärglich leben; — na tesnem koga imeti, jemanden kurz halten; — tesno mi je ob srcu, es ist mir angst und bange ums Herz; — eng, innig; tesna zveza; — tesno, genau; tesno se držati mej svojega področja, Levst. (Nauk); tesen red, Levst. (Nauk).
17009. tesı̑łnik, m. = krcelj, na katerem se treske tešejo, Erj. (Torb.).
17010. tésla, f. die Zimmeraxt, Dict., Mur.; = široka tesarska sekira, s katero se obtesavajo hlodi, Erj. (Torb.), Štrek.; s teslo izdelati kaj, Škrinj.; — das Hohlbeil, Dol., Notr.- Cig., Jan.; orodje v dolbenje lesenih posod, Erj. (Torb.); — die Kreuzaxt, Cig.
17011. téslast, adj. okoren, neokreten: t. človek, GBrda.
17012. téslica, f. dem. tesla; — die Kreuzhacke, ko>Savinska dol.ko>
17013. téslọ, n. 1) = tesla, die Zimmeraxt, Cig., vzhŠt.; enemu Bog v roke da veslo, drugemu teslo, Npreg.- Jan. (Slovn.); — das Hohlbeil, Cig., der Hohlmeißel zur Verfertigung irdener Schüsseln, Mur.; — die Kreuzaxt, Cig.; — 2) der Hackstock, Guts.- Mur.; = štor, C.; — 3) psovka neokretnemu, nerodnemu človeku, der Lümmel: ti si pravo teslo, BlKr., Št.
17014. tesulārən, -rna, adj. kockoven, tessular, tessularisch, Cig. (T.).
17015. tə̀šč, təščà, adj. 1) leer, C.; tešča ajda je tista, ki nima polnega zrnja, Erj. (Torb.); tešča pšenica, Svet. (Rok.); t. biti česa, frei, rein von etwas sein, C.; — 2) leer im Magen, nüchtern (kdor ni še nič jedel in pil kateri dan); danes sem še tešč; — na təščè, auf nüchternen Magen; na tešče vino piti; — tešče sline pljuvati, Npes.- Jan. (Slovn.).
17016. tẹ́ščiti, -im, vb. impf. pressen, Vrt.; mošt je teščen (= prešan), Erj. (Torb.); t. sladko vince, Levst. (Zb. sp.); — prim. tesk 2).
17017. téta, f. 1) die Mutterschwester, Meg., Alas.; die Vatersschwester, Vod. sp.; die Tante, die Muhme übhpt.; — 2) die Brautmutter; za teto biti kateri nevesti; — 3) teto imenujejo vsako nesorodno zakonsko ženo, pos. če nima otrok, Zv., Gor. i. dr.; — 4) kačja teta, die Bandassel (scolopendra sp.), Erj. (Torb.), Ip.; — teta kača (scutigera coleopterarum), Erj. (Torb.).
17018. tétina, f. = moje tete hči, Erj. (Torb.), BlKr.; — = mojega tetca hči, BlKr.
17019. tetívən, -vna, adj. Sehnen-: tetı̑vni mnogokotnik, das Sehnenvieleck, Cel. (Geom.); tetivno merilo, der Chordenmaßstab, Cig. (T.).
17020. tę̑vsati, -am, vb. impf. = kresati, krevsati: zdaj bom moral tako dalje sam tevsati, Jurč.
17021. tezȃłnica, f. die Folterbank, Cig., Jan., C., Burg. (Rok.); na tezalnico dejati koga, nk.
17022. tę́zati, -zam, -žem, vb. impf. ziehen, recken, Mur., Jan.; bei den Haaren ziehen, Mur., vzhŠt.; teže me (pri česanju), V.-Cig.; lasi in brado t., Dalm.; Gospoda Boga bijejo, težejo, Trub.; težeta in bijeta se, sie raufen und schlagen sich, Krelj; malo jih je v takem zakonu, v katerem bi se ne kregali, ne tezali ino ne bili, Dalm.; — foltern, Jan., M., Burg. (Rok.); — besede t., im Reden die Worte ziehen, V.-Cig.; — anfechten, Mur., Mik.
17023. tę́ža, f. die Schwere, das Gewicht; pod težo bremena omagati; to ti nikakršna teža! — eine große Masse: prijatelj več velja, kakor teža zlata in srebra, Slom.
17024. težáški, adj. Taglöhner-; težaško delo.
17025. tę́žati, tę̑žam, vb. impf. t. koga, auf jemandem lasten, Cig.; butare jo bodo tako težale, da bode pešala, Škrinj.
17026. težȃva, f. die Schwierigkeit, die Beschwerlichkeit; s težavo, mit Mühe, schwer; brez težave, mühelos; — die Mühseligkeit; vsak ima svoje težave; — die Beschwerde; porodne težave, die Geburtswehen; smrtne težave, die Todesnoth; — težave me obhajajo, es ist mir übel, unwohl; težava mi je, es ist mir übel, ko>Krasko>.
17027. težčíca, f. = težava, die Schwere (des Kopfes), die Eingenommenheit, Valj. (Rad).
17028. téžək, (težȃk), -žka, adj. 1) von großem Gewicht, schwer; t. kakor svinec; — ( pren.) težka jed, težke sanje, težka ječa; težko mi je, težko mi prihaja, es ist, wird mir übel; — 2) schwer zu machen, schwierig; težko delo; težko nesti; težko dihati; — težko je, krivico voljno trpeti; — iz težka, s težka (stę̑žka), schwer, mit Mühe; s težka se hraniti, Levst. (Nauk); s težka ga stane, es kommt ihm schwer an, Trub., Dalm.; — 3) težka je, sie ist schwanger, C., Z., Lašče; — 4) lästig, unverdaulich; zelo t. je; — 5) težko, schwerlich; težko bo kaj iz tega; = težko da: težko da pride = težko če pride, jvzhŠt.; težko če ne, höchstwahrscheinlich, jvzhŠt.; — compar. tę̑žji; adv. težje, nav. teže.
17029. težíti, -ím, vb. impf. 1) beschweren, schwer drücken; — Beschwerden machen, belästigen; vest me teži; to mi srce teži; grehi me težijo, Kast. (Rož.), M.; —2) schwer lasten, Mur.; wuchten, Cig.; — wiegen: ena beseda teži in vleče en cent, Trub.; kolikor teži čeber vode, toliko teži 800 čebrov zraka, Vrtov.; — 3) streben, Cig. (T.), nk.; ( hs.).
17030. 2. tíkati, tı̑kam, -čem, vb. impf. 1) betreffen, anlangen, angehen: t. koga, kaj, Notr.; to je njega samega tikalo, Krelj; kar pak našo telesno potrebo ino blago na tem svetu tiče, Trub.; kar sv. zakon tiče, Dalm.; — t. v kaj, auf etwas anspielen, Cig.; — 2) t. se, berühren, an etwas stoßen; dežela se dežele tika; — sich beziehen, betreffen: t. se koga, česa; to se mene tiče; kar se mene tiče; tiče se poštenja, Cig.
17031. tı̑kva, f. 1) der Kürbis, Mur., Cig., Jan., C., vzhŠt., ogr., kajk.; — laže, kakor da bi tikve sadil, C.; — 2) die Kürbisflasche, Cig.; — die Kolbenflasche, Cig.; — die Flasche, Alas.; — 3) der Schädel, der Kopf, C., Valj. (Rad).
17032. tikvenjáča, f. = kolač od tikev, Valj. (Rad).
17033. tı̑kvešnica, f. neko jabolko, kajk.- Valj. (Rad).
17034. tı̑łəc, -łca, m. 1) das Genick, der Nacken, Cig., C., Erj. (Torb.), Gor.; — 2) der Messerrücken, C.
17035. 1. tı̑r, tı̑ra, tirȗ, m. die Spur, Mik.; ni sledu ne tiru po kaki reči, es ist spurlos verschwunden, M., Vrtov. (Vin.); konjski t., die Fährte eines Pferdes, Cig.; živinski t., der Viehweg, V.-Cig.; — die Radspur, das Geleise; kolo po tiru teče; v tir spraviti kako reč, eine Sache in den rechten Gang, ins Geleise bringen, nk.; — der Fußpfad, Cig., Jan., C.; — die Schneebahn; tir delati po snegu s plugom; — skrli položene ob hišah, das Trottoir, Ip.- Erj. (Torb.).
17036. tı̑rati, -am, vb. impf. 1) einhertreiben; ovce t., da teko, BlKr.; konje t., jvzhŠt.; tatove tirajo v mesto; hudodelnika pred sodnika t., — pravde t., Processe führen, C.; — 2) t. se = goniti se, brunften, läufig sein: ovce se tirajo, BlKr.
17037. tı̑rje, n. 1) Heuicht, Jan. (H.); — 2) ostanki osnove, na katere tkalec druge niti privezuje, Tolm.)- Štrek. (Let.); — (tirji, m. pl. das Kettenende des Gewebes, Erj. [Torb.]).
17038. tı̑rman, m. = mejnik, der Grenzstein, Notr.; (tirmen, Mik., — prim. it. termine, Grenzstein, Mik. (Et.).
17039. tı̑rnik, m. = kruh od mešanega žita, Erj. (Torb.).
17040. tiskárski, adj. Drucker-, Druck-: tiskarsko delo, tiskarski troški, tiskarski pogreški, Cig. (T.), nk.
17041. tisočı̑nski, adj. = tisočninski, tausendtheilig: tisočinsko merilo, tausendtheiliger Maßstab, Cel. (Geom.).
17042. tisták, adj. von dieser, jener Beschaffenheit, jvzhŠt.; tistáko, auf diese Art (wie du sagst), BlKr.
17043. tíšati, tı̑šam, vb. impf. = molčati, still sein, Blc.-C., Erj. (Torb.).
17044. tíščati, -ím, vb. impf. 1) drücken; vrata t., die Thüre zugedrückt halten; t. koga ob steno, ob tla (k tlom); denar t. (nicht gerne hergeben); obutel, obleka me tišči; — tišči me v želodcu, v prsih; — tišči me na potrebo, es drängt mich zur Nothdurft; — njega krajcar tišči (= ne more ga obdržati, nego hitro ga potroši); — pest t., die Faust geschlossen halten; — pene t. (o človeku, psu), schäumen, Lašče- Levst. (Rok.); slino tišči bolna žival, Levst. (Nauk); — svojo t., seine Behauptung aufrecht zu erhalten suchen; — 2) t. kam. sich irgendwohin drängen; kri mi tišči v glavo; muhe (Launen) nam v glavo tišče, Jap. (Prid.); t. v koga, in jemanden dringen, ihm anliegen, ihn unaufhörlich belästigen; tako dolgo vanj tišči, da mora vzeti, Ravn.- Valj. (Rad); tišči v moje posestvo, er behelligt mich in meinem Besitz, Dol.; — 3) t. se česa, hart, knapp an etwas sein, anliegen; obleka se me tišči; hiša se hiše tišči, ein Haus steht neben dem andern; t. se peči, immer beim Ofen sein; — t. se koga, sich an jemanden klammern; ne hodite od matere, tiščite se matere! Jsvkr.
17045. tiščȃvka, f. 1) konjska bolezen (kadar konj tišči z glavo v jasli ali v steno), der Koller, der Dummkoller, Cig., Jan., Nov., DZ., Burg. (Rok.), Strp.; — 2) eine zudringliche Person, Gor.
17046. tiščȃvkast, adj. mit dem Dummkoller behaftet, Nov.- C.
17047. tı̑vra, f. ime nekega ženskega straha, s katerim plašijo otroke, da jih pobere, ako ne bodo pridni, Erj. (Torb.).
17048. tkȃłski, adj. Weber-; tkalsko delo, Cig.
17049. tkáti, tkȃm, tčèm, (təčèm, tkèm), vb. impf. weben; ( praes. nav. tkèm; tkȃm, Jarn., Mur., Jan., Ravn., Met., Mik.; tkàm, na vzhodu- Valj. [Rad]); təkȃm, Lašče- Erj. [Torb.], tčèm, Erj. [Torb.]; tčę̑m, ogr.- Valj. [Rad]; təčèm, Npes.-K., Gor.- Valj. [Rad].
17050. tlačȃnski, adj. 1) die Frohnarbeiter betreffend, Frohn-; tlačansko delo; — 2) sclavisch, mechanisch, Cig., Jan., Cig. (T.); — tlačansko delo, eine oberflächliche Arbeit, Lašče- Levst. (Rok.).
17051. tlȃčək, -čka, m. der Quirl, Erj. (Torb.).
17052. tláčiti, tlȃčim, vb. impf. 1) drücken, niederdrücken; mora ga tlači, der Alp drückt ihn; hineindrücken, stopfen; v vrečo kaj t.; t. se kam, sich irgendwo hineindrängen; (z nogami) t., treten; ilovico t.; zelje t., Kraut eintreten; grozdje t., Trauben austreten, keltern; — ne bode dolgo zemlje, trave tlačil = ne bode dolgo živel; — 2) bedrücken, unterdrücken; — z lakoto in žejo koga t. (plagen), Krelj.
17053. 2. tlȃčnja, f. ( eig. das Austreten): der durch Austreten gewonnene Traubensaft: dati komu kaj od svoje mlačve in tlačnje, Ravn.
17054. tláka, f. der Frohndienst, die Robot; tlako delati, na tlako iti, na tlaki biti; tlako delati komu, jemandem Robot leisten ( fig.); občinska t., die Naturalarbeitsleistungen, Levst. (Nauk, Cest.), Svet. (Rok.).
17055. tlèsk, tlę́ska, m. der Schnalzlaut; — der Klatsch, Jan.; vrže sulico po tleh z glasnim tleskom, Jurč., — das Schnippchen, der Schneller mit dem Finger, Cig.
17056. tléskati, tlę̑skam, vb. impf. mit der Zunge schnalzen; — klatschen, Jan., SlN.; tleskaje koga sprejeti, Glas.
17057. tnálọ, n. 1) ein zum Holzhacken bestimmter Platz; der Holzplatz; slaba sekira še ni bila nikoli s tnala ukradena, Npreg.- Jan. (Slovn.); prostor pred hišo, ako ni ograjen, Erj. (Torb.); — 2) = hlod, na katerem drva cepijo in sekajo, der Hackblock.
17058. tōca, f. 1) = mlad pes, das Hündchen (od it. tozzo, adj. dick und kurz, klein), Erj. (Torb.); — 2) = mačka, toća Rez.- C.
17059. 1. tǫ̑čar, -rja, m. tisti, komur je toča pobila, LjZv., Dol.
17060. točevína, f. = vino od grozdja, katero je poškodila toča, Cig., C.
17061. točína, f. = žito od toče poškodovano, Nov.- C.
17062. tóčiti, tǫ́čim, vb. impf. 1) fließen machen: vergießen; solze, kri t.; kri t. iz nosa, Nasenbluten haben, Guts.- Cig.; — ausschenken; vino, pivo t.; — lonec toči, der Topf rinnt, Mur.; sod toči, C.; — 2) laufen machen: rollen machen, wälzen: krogle, kamenje t.; A vsak drugače svojo kroglo toči, Levst. (Zb. sp.); t. se, rollen: okleno (= jekleno) zrnje se spredaj toči, Ravn. (Abc.); t. se črez kamen in brin, Jurč.; — drehen; kolo t., Cig.; nit t., Zwirn machen, C.; predivo t. (= sukati), C.
17063. tǫ̑čnik, m. 1) vino od točnatega grozdja, Cig.; — 2) = 1. točar, komur je toča pobila, Dol.
17064. todà, conj. indessen, jedoch, allein; mala ptica prepelica, toda upeha konja in junaka, Jan. (Slovn.).
17065. 2. tọ̑di, adv. = otodi, soeben, gerade früher, kurz zuvor, Alas., Jan., Levst. (Sl. Spr.), Dol.; todi (izgovarjajo: tudi) sem vodo prinesla, Dol.)- Erj. (Torb.).
17066. tòf, tǫ́fa, m. 1) der Tuff, der Mühlstein für feines Mehl: mleti na t., Z.
17067. tǫ̑g, tǫ́ga, adj. 1) straff, steif, starr, Guts., Jarn., Mur., Kor.- Cig., Jan., Cig. (T.), DZ., Goriš.), Kor.- Erj. (Torb.); togo hoditi po prstih, Telov.; — iti v tog ( nam. v togo?) = počasi iti, Erj. (Torb.); — 2) fest, stark: t. remen, toge niti, tog človek (ein Mensch von festem Körperbau), Jarn.- Kres III. 476.; togo zvezati, fest zusammenbinden, Jarn. (Sadj.).
17068. togóta, f. 1) heftiger Zorn, die Zornwuth; — 2) die Fraisen, C.; — neka bolezen drobnice, božjasti podobna: kozo je togota zlomila, Mik.; die Fallsucht, Strp.
17069. tǫ́həl, -hla, adj. muffig, verdorben (o moki, kostanju itd.), C.; tohlo žito, C.; tohlo (tuhlo) meso, faulendes Fleisch, Cig.
17070. tǫ̑je, adv. za toje, von gleicher Größe, von gleichem Werte, Gor.; letina je za (en) toje kakor lani, ko>Idrijako>.
17071. tǫ́kati, -am, vb. impf. neka igra z leščniki, Notr.).
17072. tokȃva, f. die Bergschlucht, Cig., Jan.; v tokavah, in den Klüften, Met.; pečine puščajo stisnjeni tokavi mestoma le dva, tri korake širine, LjZv.
17073. tołcálọ, n. der Schlägel: jabolka se tolčejo s tolcalom, ko>Savinska dol.ko>
17074. tołcı̑n, m. jabolčni ali hruškov mošt, kadar je "tolčen" s tolkačem, Lašče- Erj. (Torb.), Cig.
17075. tǫ́lək, -lka, m. der Türkenbund (lilium martagon), Erj. (Torb.); — prim. talog.
17076. tọ̑ličək, -čka, adj. dem. tolik; so klein, toličko, so wenig, Z., Ravn.- Mik., Vrt., nk.; toličko zakrivljen, Levst. (Zb. sp.); — toličko da, kaum, Levst. (Sl. Spr.); t. da ne, fast, beinahe: vse drugo je toličko da ne ostalo zunaj pred pragom, Levst. ( LjZv.).
17077. tọ̑ličkanj, adv. = toličko, (toličkaj) Cig.
17078. tọ́lik, adj. so groß; — tọ́liko, soviel; kolikor toliko, wieviel es auch sei; ravno toliko, ebensoviel; toliko bolj, umsomehr; toliko da, kaum; toliko da sem mu pokazal, že me je začel kregati, jvzhŠt.; knapp, mit genauer Noth: toliko da sem obvisel; toliko da ne, beinahe; toliko da ni umrl, beinahe wäre er gestorben; — toliko ga je ljubil, so sehr hat er ihn geliebt.
17079. tóliti, tǫ́lim, vb. impf. besänftigen, beschwichtigen, beruhigen, stillen, Cig., Jan., Gor., C., ogr.- Mik.; otroka t., Mik.
17080. tołkáč, m. 1) = delavec, kateri konoplje tolče, BlKr.; prednji t., der Vorschläger bei den Schmieden, V.-Cig.; — 2) der Schlägel, der Stößel: die Mörserkeule, Habd.- Mik., Cig., Jan., C., Polj.; — der Stampfschlägel, V.-Cig., Lašče, Tolm.- Erj. (Torb.); — der Obststößel, C.; — der Waschbleuel, Cig., Jan.; — = bet, s katerim se svinjam kuha tolče, Gor., vzhŠt.; — der Thürklopfer, der Thürhammer, Cig., Jan.; — der Glockenschwengel, der Klöpfel, Mur.; — 3) der Tölpel, vzhŠt.
17081. tołkačíca, f. 1) ženska, katera konoplje tolče, BlKr.; — 2) vsa priprava, s katero se konoplje tolčejo, BlKr.
17082. tołkljáti, -ȃm, vb. impf. 1) sanft schlagen, klopfen, Mur., C., BlKr.; — = na zvonove biti, pritrkavati, Cig., Erj. (Torb.); — 2) plappern: stare ženice tolkljajo, Dol.
17083. tołmȗn, m. eine tiefe Stelle im Wasser, der Tümpel, Trub., nk.; (tomun, Cig., Jan., Met., Dol.; tudi: komun, Met.).
17084. tołstína, f. das Fett, Dict.- Mik., Jan.; tolstina okoli črev, tolstino jesti, Dalm.
17085. tomȃž, m. = podpora pod klopjo, ki je okoli peči, Dol.
17086. tǫ̑nčič, m. = črv v jabolkih ali hruškah, Erj. (Torb.).
17087. tònf, tónfa, m. = tolmun, tonjka; — prim. kor.-nem. tumpf (istega pomena).
17088. tǫ́nj, tǫ́nja, adj. wohlfeil, billig: tonja hrana, tonje meso, ogr.- C. ( Vest. I. 121.); jako tonje so kupili, ogr.- C.; — prim. zastonj in stsl. tunje.
17089. 2. tǫ́njav, adj. tonjava pšenica t. j. zrnja drobnega in kakor požganega, BlKr.
17090. tonǫ̑vščičjak, m. der Mövenkoth, Cig.
17091. tòp, tópa (topà), adj. stumpf; top nož; Kako bom jaz sekal, Ko je kosa topa, Npes.-Schein.; — top kot, ein stumpfer Winkel, Cig. (T.), Cel. (Geom.); — stumpfsinnig, unempfindlich: top človek, Zilj.- Jarn. (Rok.), Zv.; topa vest, C.; dumm, C.
17092. 1. tópəc, -pca, m. der Schwachkopf, Cig., SlN.
17093. 1. topíti, -ím, vb. impf. 1) wärmen, ogr.- C.; mleko t., t. j. v peč dejati gret, da se hitreje smetana naredi: topljeno mleko, Gor., jvzhŠt.; — 2) schmelzen, zerlassen; vosek, svinec, železo t.; — ( pren.) Srce mi žalost zdaj topi, Npes.-K.; žalost je nadloga, katera srce topi, Kast.; srce se topi od žalosti; — = mehčati ( gramm.): topljena izreka, topljeni soglasnik ( n. pr. nj, lj), C., Cv.; — 3) t. se: topi se mi, es verdrießt mich, Št.- C.; topi se ji iti prat, ko>Savinska dol.ko>
17094. toplíca, f. 1) die Therme, Polj.; nav. pl. toplice, heiße Quellen, die Thermen; das Thermenbad; v toplice iti, ins Bad reisen; v toplicah se kopati; — 2) (po rus.) das Treibhaus, Cig., Jan., Cig. (T.), LjZv.
17095. toplokàz, -káza, m. das Thermoskop, Cig. (T.).
17096. topoglȃvəc, -vca, m. der Schwachkopf.
17097. tópor, -óra, m. 1) = toporišče, der Axtstiel, der Hackenstiel, Jarn., Jan., Mik., Poh., Levst. (Rok.); — 2) die Axt, Mur., Mik.
17098. toporíšče, n. der Axtstiel; — der Stiel einer Haue, eines Ruders u. dgl., C.; — ima glavo na pravem toporišču = er hat den Kopf an rechter Stelle, Mur.; znam komu toporišče najti = ich weiß mit jemandem umzugehen, V.-Cig.
17099. topòt, -óta, m. das Gestampfe, das Getrampel; tópot, -óta, Erj. (Torb.).
17100. tǫ̑rba, f. 1) die Riementasche, die Handtasche, die Reisetasche; — 2) der Maulkorb, Cig., nk.; — prim. madž. turba, tur. torba, Mik. (Et.).