ko (16.768-16.867)

16768. škropíłən, -łna, adj. Spritz-: škropı̑łna kopel, das Douchebad, Jan.
16769. škrtáriti, -ȃrim, vb. impf. = škrtati 3), kargen: š. z odobravanjem novih davkov, SlN.
16770. škŕtati, -am, vb. impf. 1) knirschen; z zobmi š.; — kratzen: z nožem po krožniku š., Dol.; kritzeln, V.-Cig.; — mit einem stumpfen Werkzeug schnitzelnd ein knisterndes Geräusch hervorbringen, Mur., vzhŠt.; kaj s tem pipcem zmerom škrtaš! jvzhŠt.; miši škrtajo (kadar glodajo), jvzhŠt.; — (mit dem Hufeisen) rasseln, Npes.- Cig.; — knarren: kola škrtajo, Glas.; — kreischen ( v. siedendem Fett), Cig., M.; — schirken ( v. Vögeln), C.; ščinkavec škrta, Cig.; — 2) kerben, Cig., Jan.; — schartig machen: š. kose po kamenju in krtinah, Ahac.; — (Glasscheiben) abkneipen, abfiedern, V.-Cig.; — nagen, Jan.; — schnitzeln, Jan., C., Zora; — 3) geizen, kargen, M., C.; š. v dovoljevanju stroškov, SlN.
16771. škrtȃvka, f. die Handratsche, Erj. (Torb.).
16772. škrzǫ̑bica, f. der Rainkohl (lampsana), C.; — nam. škrbozobica (?), C.; — prim. škrbinka.
16773. škudẹ̑la, f. = skodela, die Schüssel, C.; — die Schale (an der Wage), Dalm.- Valj. (Rad).
16774. škȗfica, f., Trub., Dalm., pogl. škofica.
16775. 1. škúlja, f. das Loch, C.; das Erdloch, Valj. (Rad); prilezli so kakor murni iz svojih škulj, LjZv.
16776. 2. škúlja, f. der Steinsplitter: zidarji, zidajoč zid, praznine mej večjimi kameni zatikajo s škuljami, Ip.- Erj. (Torb.).
16777. škȗmpati, -am, vb. impf. š. komu, jemandem einen Possen spielen, ihm Verlegenheit bereiten, C.
16778. škȗndra, f. eine Art Korb: iz leskovih viter spletena košara z dnom iz deščic, Notr., Gor.; — prim. lat. scutra, flache Schüssel, Levst. (Rok.).
16779. škȗrta, f., Štrek. (Let.), pogl. skorič.
16780. škvórəc, -rca, m. der Star (sturnus), C., Z., Mik.; — prim. 1. škorec.
16781. šlȃr, m. 1) ein Kopftuch aus durchsichtigem Zeug, Levst. (Rok.); — 2) ein durchsichtiger Zeug, Cig.; — iz nem. Schleier.
16782. šlȃt, m. die Befühlung: takega šlata je kakor svila, es fühlt sich so an wie Seide, ogr.- Valj. (Rad).
16783. šlekedráti, -ȃm, vb. impf. stammeln, beim Reden mit der Zunge anstoßen, C., Dict.; težko govorim ino šlekedram, Jsvkr.; das r nicht recht aussprechen können, Ig (Dol.); — schnarren, ratschen, V.-Cig.
16784. šlę̑ta, f. die Gewohnheit, eine individuelle Eigenthümlichkeit, C., Z., BlKr.; ima tako šleto, BlKr.; kakove šlete je ta konj? BlKr.- Let.
16785. 2. šlẹ́va, f. 1) ein feiger, charakterschwacher, widerstandsloser Mensch, die Memme; — 2) eine dumme, tölpelhafte Person, Cig., Jan., M., Jurč., BlKr.- Let.; — ( prim. švabsko- nem. schlew, schlewig, lau, kraftlos, matt, Levst. [Rok.]?).
16786. 1. šlẹ́vast, adj. voll Geifer, mit Speichel um den Mund, Mur., ko>Idrijako>.
16787. šlẹ̑vež, m. = 2. šleva 2), der Dummkopf, der Tölpel, Cig., Bes.
16788. 1. šlẹ́viti, -im, vb. impf. so reden, dass der Speichel über die Lippen herabfließt, Mur.; — š. se = tako gnati se, da se prikazujejo šleve (sline) na ustnih, Tolm.)- Štrek. (Let.).
16789. 2. šlẹ́viti, -im, vb. impf. 1) = vesti se kakor šleva: ohne Zweck herumschleichen oder sich zu schaffen machen, Cig., M., C., BlKr.; kod si šlevil vso noč? Gor.; kaj šleviš tam po grmovju? BlKr.- Let.; — = mečkati, unschlüssig sein, lavieren, Cig.; — š. se, sich wichtig machen wollen, ohne es zu können, Levst. (Rok.); — sich tölpelhaft stellen, Z.; — 2) das š nicht recht aussprechen, C.; ( prim. šlekati).
16790. šlígati, -am, vb. impf. = šlikati, peitschen, Št.- Z.; kobila z repom šliga, Npes.-Vraz.
16791. šmàn, adv. etwa, vielleicht, Mik.; — prim. zahman, zaman, Mik.
16792. šmargę̑tica, f. neka trava po vinogradih, C.; neko jabolko, C.; neka zgodnja hruška, C.
16793. šmárni, adj. = sv. Marije, Marien-; šmarni dan, praznik, Cig., Jan.; š. tolar, šmarna petica (srbrnjaki s podobo Matere božje); š. križ, neko zvezdje, Dol.- M.; — šmarna detelja, die Kornwicke (coronilla), Jan., Medv. (Rok.); — šmarna meta, die Marienminze (tanacetum balsamita), Cig.; — šmarno jabolko, der Marienapfel, Cig.; — šmarni križ, die Kreuzwurz (senecio), Cig.; — (šmarijni, Jurč., Levst. [Zb. sp.]); (iz: šmarijin).
16794. šǫ́ba, f. 1) die Lefze, die Lippe, Cig., Jan., Mik., Štrek.; razpokane šobe imeti, ein Mund mit dicken, aufgeworfenen Lippen, die Wurstlippen, ein schnauzenartiges Maul, das Dickmaul; šobo napeti, anfangen zu maulen, zu schmollen, zu protzen; tudi = usta na jok zbrati, Lašče- Erj. (Torb.); šobo drži, er protzt; = šobo nosi, Z.; = šobo dela, Gor.; — 3) die Mündung, der Schnabel eines Gefäßes, Gor., Ig (Dol.); latvica s šobo, Z.; — 4) der vorstehende Rand an den Schuhen, Cig.; — 5) das Glättholz, das Putzholz der Schuster, V.-Cig.; — = les, ki si ga črevljar dene na koleno ter vrhu tega lesa usnje, a vrhu usnja potezni jermen (kneftro), Lašče- Erj. (Torb.); — 6) das Handleder der Schuster, Z., vzhŠt.; — prim. čoba.
16795. šobáčiti se, -ȃčim se, vb. impf. = usta na jok zbirati (prezirljivo), Erj. (Torb.).
16796. šǫ́biti se, -im se, vb. impf. die Lippen aufwerfen, M.; — = usta na jok zbirati, Erj. (Torb.), Štrek.; — das Maul hängen, schmollen, Cig.
16797. šǫ́ja, f. 1) der Eichelhäher (garrulus glandarius); ( die Elster, Dalm.- Valj. [Rad]); — 2) kozje ime, Erj. (Torb.).
16798. 1. šọ̑la, f. = otok v človeški in konjski čeljusti, Erj. (Torb.); die Zahnfleischgeschwulst, Cig., M., C., Polj.; — pl. šole, neka konjska čeljustna bolezen, der Frosch, Cig.; — prim. skula.
16799. 2. šọ̑la, f. die Schule; črna šola, die einstige Physik, C.; hrup in vihra kakor v črni šoli, LjZv.; stare šole koga učiti, jemanden hart zur Rede stellen, Dol.- Levst. (Rok.); enajsta šola: šaljivi pregovor o enajsti šoli na Vrhniki (ker je pred cesarjem Jožefom bilo do nove maše vsega vkupe dovolj deset let učenja), Levst. (Zb. sp. III. 296.).
16800. 1. šọ̑pa, f. = škopnik, Mur., Danj.- M., C., vzhŠt.
16801. šǫ̑pati, -am, vb. impf. = perje obirati kaki živali: ptiča, kokoš š., BlKr.; — š. se, sich mausen: ptiči se šopajo, BlKr.; — prašiča š. = zaklanemu, poparjenemu prašiču ščetine rvati, Lašče- Levst. (Rok.); — prim. nem. entschuppen, Levst. (Rok.).
16802. šopátina, f. neka vinska trta, jvzhŠt.), Erj. (Torb.), M., Nov.; die Geißdutte, Trumm.; rdeča š., rother Veltliner, Trumm.
16803. šopíriti, -ı̑rim, vb. impf. (Haare, Federn) sträuben: perje, lase š., Cig., Jan.; — š. se, die Haare, Federn sträuben; kokoš, purman se šopiri; — ( pren.) š. se, sich breit machen, groß thun, prahlen, sich stolz benehmen.
16804. šọ̑pnjak, m. neko bajeslovno bitje, Čb.- Valj. (Rad).
16805. 2. šǫ́ra, f. eine thörichte Person, der Narr, Gor.- M.; — prim. tirolsko- nem. tschôre, Närrin, Štrek. (Arch.).
16806. španovı̑ja, f. die Gemeinschaft: v španoviji imeti kako posestvo, kak obrt itd.; v španoviji krava crkne, Npreg.- Valj. (Rad); — prim. špan.
16807. šparǫ̑bək, -bka, m., nam. parobek, Štrek. (Let.).
16808. špehǫ́vka, f. 1) špehova koža, die Speckschwarte, Cig.; — 2) = špehova potica, der Speckkuchen, Cig., Kr.; — 3) die Speckbirne, Cig., Jan., C., Kr.- Erj. (Torb.), Tolm., Št.
16809. špę̑la, f. die Gottesanbeterin (mantis religiosa), Erj. (Torb.), Štrek.; — prim. Špela, Elisabeth.
16810. špelíde, f. pl. = temenice, Kinderkopfschuppen, Polj.
16811. špíca, f. 1) = konica, ost, die Spitze; — 2) die Radspeiche; — 3) pl. špice = čipke, zobci; — iz nem.
16812. špícəlj, -clja, (-cəljna), m. 1) der Spitz (canis pomeranus), Jan., Erj. (Ž.); — 2) neko jabolko, C.; — 3) der Aufpasser, der Denunciant; — iz nem.
16813. špı̑čar, -rja, m. neko jabolko: der Spitzapfel, C.
16814. špíčast, adj. = šilast, koničast, ostnat, spitzig.
16815. špı̑čka, f. 1) das spitzige Ende des Eies, Gor.; — 2) neka hruška, C.; — neko jabolko, C.
16816. špı̑čkar, -rja, m. neko jabolko, Kr.
16817. špı̑la, f. der Wurstspeiler, Cig., Jan., Gor., Notr., eine lange hölzerne Nadel, Mur.; — prim. stvn. spillā, spinalā, spinila, Mik.
16818. špı̑lja, f. die Berghöhle, die Grotte, Cig., Jan., Cig. (T.), C., Mik., Trub., Erj. (Torb.), nk.; iz špilje se priplazi lisjak, LjZv.; potikuje se po špiljah in jamah, ZgD.; (tudi: špila, Mik.); — prim. hs. spila, spilja, gr. σπηλιά, σπήλαιον, Mik. (Et.).
16819. špíncəlj, -clja, m. neko rumeno jabolko, C.
16820. šplę̑vta, f. = skril ali kar je skrili podobno, Tolm.)- Štrek. (Let.); — prim. špelta.
16821. špǫ́gati, špǫ̑gam, vb. impf. 1) gewöhnlich anwenden, zu gebrauchen pflegen, Dict., Mur., Gor., Notr., Štrek., Rog.- Valj. (Rad), nk.; to besedo malokdaj špogamo, Jap. (Prid.); šege š. (beobachten), Ravn.; špoga si kavo, sie pflegt Kaffee zu trinken, Notr.; š. tobak, ein Tabakraucher sein, Z.; — 2) ziehen: drevje, živali š., C.; — 3) sparen, schonen, SlGor.- C., Kor.- Mik.; — prim. srvn. spulgen, nem. ( dial.) sich spulgen = sich pflegen, Mik.
16822. šprı̑kla, f. 1) = tenek kolček ali ozka deščica: die Leitersprosse, Cig.; — der Vogelhaussprießel, Valj. (Rad), Kr.; — die Radspeiche, V.-Cig., Jan.; — šprikle, die emporragenden Hölzer des Ochsenjoches, jvzhŠt.; — die Schiene, die Sohle bei Beinbrüchen: nogo v šprikle dejati, Cig., Z.; — 2) der Holzsplitter, BlKr.; — 3) das Laufbrett der Weber, Cig., Gor.; — prim. nem. Spreitel = Sprießel, C.
16823. štāb, m. višje vojaško poveljništvo, der Stab.
16824. štȃfla, f. = štabla, Štrek. (Let.).
16825. štȃfnica, f. = štabla, Štrek. (Let.).
16826. štágəlj, -glja, m. die Tenne, kajk.- Valj. (Rad); — prim. kor.-nem. stadl, die Scheune.
16827. štànt, štánta, m. 1) = zakup, der "Bestand", der Pacht; v š. vzeti, dati; v štantu imeti; — 2) der Stand, die Bude eines Verkäufers auf dem Markte; — 3) del kozolca med dvema stebroma = okno, Gor., Notr.; — iz nem.
16828. štár, m. = lesena posodica, vedrica, kebel, Erj. (Torb.); — pogl. star.
16829. štȃtljiv, adj. stetig: konj je š., Dol., BlKr.; — iz nem.; prim. šketljiv.
16830. štè, adv. = koli: kaj šte = kar koli ( prim. hoteti), vzhŠt.- Mik.
16831. štę̑kar, -rja, m. štekarji se zovejo oni Slovenci na vzhodnem Koroškem, ki govore: šteka, šta, što itd. namestu: tukaj, ta, to itd., Kres I. 412.
16832. štekljáča, f. palica z močnim štekljem (žebljem) na koncu, kakršne imajo krošnjarji, C., Z., Rib.
16833. štekljȃčar, -rja, m. berač s štekljačo, Z., Kr.; — štekljačarji, nekdaj neka posebna vrsta potepuhov, kakor rokovnjači, plaščarji, Levst. (Rok.).
16834. štẹ̑łnica, f., Erj. (Torb.), pogl. žehtelnica.
16835. štémpəlj, -plja, m. kolek, der Stempel.
16836. štenják, m. = kotlič, s katerim se zajema voda, kalalnik ( prim. it. stagnata, zinnerner Wasserständer), Erj. (Torb.).
16837. štę́ra, f. das Arbeiten eines Handwerkers in einem fremden Hause gegen Kost und Taglohn, bes. das Nähen; v štero iti, Gor.; krojač ga je gonil s seboj po šterah, Vrt.; — prim. bav. auf die stör gehen, Mik. (Et.).
16838. 1. štę̑rna, f. der Ziehbrunnen, der Schöpfbrunnen; š. na vago, Cig., Jan.; š. na kolo, SlGor.- C.; — prim. gr. στέρνα, lat. cisterna, nem. Zisterne, Mik. (Et.).
16839. štẹ́ti, štẹ̑jem, vb. impf. 1) zählen; — v osmih dneh, po vročitvi naloga štejoč (von der Einhändigung des Auftrages gerechnet), DZ.; štẹvèn (= štet), Dalm.; dobrote komu š., jemandem die ihm erwiesenen Wohlthaten vorwerfen, Cig.; — 2) anrechnen; šteti komu kaj v čast, v sramoto, v krivico, v hudodelstvo, zur Ehre, Schmach, Schuld, zum Verbrechen anrechnen; v čast si š., sich zur Ehre anrechnen; — 3) achten, auf jemanden halten: kdo ga šteje? Erj. (Torb.); mož je močno števen, GBrda; — dafürhalten, meinen: oče so šteli, da je iz jutrove dežele, Glas.; — š. koga za kaj, jemanden für etwas halten; š. koga (za) srečnega; — š. se za kaj, sich für etwas halten; š. se (za) srečnega; — šteje se moje, uživa pa le on, man hält es für mein Eigenthum, den Nutzen aber hat nur er; — 4) lesen, Mur., ogr., kajk.- Valj. (Rad), vzhŠt.; — prim. čteti.
16840. štẹvénje, n. 1) das Zählen, Z., M., Vod. (Izb. sp.); — die Rechnung, C.; to ni v števenju, to ne pride v števenje, Polj.; — 2) die Zahl, Z., Trub., Krelj, Rog., Jsvkr.; š. izvoljenih, Kast., Skal.- Let.; tvojih grehov je brez števenja, Bas.; dvanajst števenja, zwölf an der Zahl, Vrt.; — veliko na števenje, der Zahl nach viel, Polj.
16841. štẹvílọ, n. die Zahl; malo, veliko š. ljudi; brez števila, ohne Zahl, unzählig; vojakov brez števila; po številu, der Zahl nach; — die Zahl ( gramm.): edino, dvojno, množno š., die Ein-, Zwei-, Mehrzahl, Jan. (Slovn.).
16842. ští, interj. = štu, Z.; (tako velevajo volu k sebi iti, GBrda).
16843. štijō, interj. tako velevajo volu od sebe iti, GBrda.
16844. štík, interj. tako govori volu kmet, ako ga naganja, da naj ritenski gre, Gor.; — prim. štu.
16845. štı̑redi, num., Kor., nam. štiriredi.
16846. štírice, f. pl. = majhen voziček na štiri kolesa za samotežno vožnjo, Gor.).
16847. štíriredi, num. = štirideset, (štirredi) Guts., (štiredi) Jan. (Slovn.), Rož.- Kres, Kor.
16848. štiropę̑rka, f. = detelja s štirimi peresi, Tolm.)- Štrek. (Let.).
16849. štís, interj. tako velevajo volu k sebi iti, BlKr.
16850. štǫ́čiti, štǫ̑čim, vb. pf. = stokniti, dregniti: otroka s kako rečjo v oko š., Dol.
16851. štǫ́kałnik, m. 1) der Plumpstock, mit welchem die Fischer die Fische ins Netz treiben, V.-Cig.; — 2) eine Art Stößel: na koncu z železom okovan drog, s katerim hrano za svinje tolčejo, Kr.
16852. štǫ́kati, štǫ̑kam, vb. impf. mit einem Stock oder einem ähnlichen Dinge stoßen, stechen, stochern, M., C.; s palico po grmovju š., jvzhŠt.; — s štokalnikom svinjam v pominjaku hrano štokajo, Lašče- Levst. (Rok.); — stöbern: kaj povsod štokaš! BlKr.; — od nem. Stock (?).
16853. štǫ́kavəc, -vca, m. der Pirol (oriolus galbula), Tolm.)- Erj. (Torb.).
16854. štǫ̑r, m. 1) der Baumstumpf, der Baumstock; kaj bom tu stal, kakor hrastov štor! Jurč.; — der Krautstrunk, Dict., Cig., Dol., Gor.; — 2) der Zapfen von Nadelbäumen, Poh.; — 3) der Baumknorren, Tolm.)- Štrek. (Let.); — 4) der Klumpen, Mur., Trst. ( Vest.); — 5) eine ausgehöhlte Birne, jvzhŠt.; — 6) = škaf, das Schaff, Goriš.); — 7) psovka neokretnemu človeku, der Klotz; — tudi: štòr, štóra; — prim. bav. storren, Baumstumpf, Mik. (Et.).
16855. štǫ̑rklja, f. 1) der Storch (ciconia); — 2) die Küchenschabe, Goriš.); — 3) psovka nerodni osebi; — tudi: štorkla, Gor.
16856. štŕcati, štȓcam, vb. impf. = štrkati, C.; — = tepsti: s šibo koga š., Fr.- C.
16857. štŕcəlj, -clja, m. ein dünner, hervorragender Stumpf eines Bäumchens, Astes oder Stengels; kadar se trava pokosi, štrle po travniku štrclji trših in debelejših pokošenih rastlin, Dol.; drevo je ob eni strani imelo namesto vej goste štrclje kakor pol lestve, Glas.; — der in der Erde steckende Rest des Krautstrunkes, C., Dol.
16858. štrę́ca, f. = šparon, Notr.; — grahove štrece, Erbsenranken, Notr.; — die holzige Wurzel der Rübe, der Kohlrübe u. dgl., M.
16859. štrevcáti, -ȃm, vb. impf. auf Stelzen gehen, C.; — = razkoračeno, nerodno hoditi, Polj.
16860. štríja, f. = vešča, čarovnica, copernica, C., Erj. (Torb.); — prim. it. strega, Hexe.
16861. štrítof, m. 1) ein Tuch- oder Leinwandstreifen, Notr.; bes. der Randstreifen beim Tuch, Notr., jvzhŠt.; — 2) dasjenige, woran man das Garn zum Knäuel windet, der Kern des Knäuels, jvzhŠt.- C.; — 3) das Hölzchen, mit dessen Hilfe man Garn windet, Valj. (Rad), SlGor.
16862. 2. štȓk, m. der Storch, Mur., Cig., Jan., ogr.- Mik., Danj. (Posv. p.), Frey. (F.), Erj. (Ž.), vzhŠt.; — kranjski š., eine Art Laufkäfer (carabus caelatus), Nkol.
16863. štŕkalica, f. 1) die Spritze, Fr.- C., M.; — die Klystierspritze, Cig.; — 2) lok v otročjo igračo, Erj. (Torb.).
16864. štrkȃt, m. eine Art Aronstab (arum italicum), Ist.)- Erj. (Torb.).
16865. 1. štŕkati, štȓkam, vb. impf. ad štrkniti; 1) spritzen ( intr.); mleko štrka iz sesca; dež štrka, es tröpfelt, Cig., Erj. (Torb.), Polj.; — 2) spritzen ( trans.), vodo štrkati v rane; — 3) schnell sich bewegen, schießen: miška štrka sem ter tja, LjZv.; — ura štrka, das Uhrpendel bewegt sich hin und her, C.; po noči lučce štrkajo, bei der Nacht schießen die Irrlichter umher, Z.; iskre štrkajo, Funken sprühen, C., das Licht flackert, C.; drva na ognju štrkajo (platzen), C.; — 4) schlagen, C.; bes. mit der Peitsche schlagen, M.; — š. koga s fižolom (bewerfen), Goriš.
16866. 2. štrkati, -am, vb. impf. = bezljati, BlKr.; = š. se; blago se štrka, das Vieh ist durch Bremsenstiche scheu geworden, Mik.; (koren: strk-, stechen, Mik. [Et.]).
16867. štŕkavəc, -vca, m. 1) der Spritzer, Cig., Jan., M.; — 2) der gerne mit der Peitsche schlägt, M.; — 3) der Herumstreicher, Cig., Jan., M.; ein schlechter Bube, C.; der Springinsfeld, Cig., Jan.; — 4) pasji š. na nogi, eine Art Fußgeschwür vom Anstoßen oder ein Sohlengeschwür, Fr.- C.; — die Fußschwiele, C.; — 5) neka žival (squalius cavedanus), Erj. (Torb.); — 6) der Aronstab (arum maculatum), Cig., Jan., Tuš. (R.).