ko (1.668-1.767)

1668. košútica, f. dem. košuta.
1669. košȗtje, n. = rušje, die Zwergkiefer (pinus pumilio), Cig., Tuš. (R.), C.
1670. košȗtka, f. dem. košuta.
1671. košȗtnik, m. 1) der Hirsch in der Brunstzeit, Mur., Cig.; — 2) der Bergenzian (gentiana lutea), Cig., Tuš., Erj. (Torb.).
1672. košutnják, m. der Hirschpark, der Hirschzwinger, Cig., C., Vrt.
1673. 1. kǫ́t, m. 1) der Winkel; v kotu čepeti; vse kote preiskati, premesti; po vseh kotih iztikati — morski k., die Bucht, C.; — 2) die Auszüglerwohnung: imam k. v hiši; velik kos kruha si je izgovoril pa kot do smrti, Gor.; imel je izgovorjen kot, Jurč.; na kotu biti, im Ausgedinge sein, Dol.- M.; na kotu živeti, DZ.; brat mi mora kot dajati do smrti, Jurč.; — 3) der Winkel ( math., phys.): prav, oster, top k., rechter, spitzer, stumpfer Winkel, Cig. (T.), Cel. (Geom.); odbojni k., der Reflexionswinkel, odklonski k., der Ablenkungswinkel, Sen. (Fiz.); vidni k., der Sehwinkel, Erj. (Som.); dvogledni k., die Parallaxe, Cig. (T.); — pl. kota (poleg: koti), Mur., Mik. (V. Gr. IV. 24.); vsa kota iztekniti, Str.
1674. 2. kòt, kóta, m. die Brut, Valj. (Rad).
1675. kòt, conj. = kakor, wie, Mur., Gor.; belo kot sneg, Met.; kot bi, gleichwie, wenn, Jan.; — = ko, als (za komparativom), C., Cig., Jan., Gor.; — als (in der Eigenschaft): jaz, kot oče tvoj, nk.; — iz: koti = kakoti ( prim. kakti), Mik.
1676. kōta, f. = volk, der geschmolzene Eisenklumpen im Hochofen, Gor., Vod. (Pes.); — prim. it. cotta, kar se enkrat žge ( n. pr. apna).
1677. kotáč, m. 1) das Rad, Habd.- Mik., Cig., C., vzhŠt.; kola na dva kotača, zweirädriger Karren, Zora; — 2) die Schlittenkufe, der Schlittenlauf: sani po kotačih drče, C.; — 3) das Halbrad der Wiege: po kotačih zibel teče, BlKr.
1678. kotáča, f. durch Querhölzer verbundene Bäume, um darauf Lasten zu wälzen, die Schrotleiter, C.
1679. kotáčək, -čka, m. dem. kotač, das Rädchen, Valj. (Rad).
1680. kotáčiti, -ȃčim, vb. impf. Unterschleif geben, Ip.- Erj. (Torb.).
1681. kotȃčka, f. 1) die Schiebtruhe, C.; — 2) die Winkelschlange (ilysia scytale), Erj. (Z.).
1682. kotȃčnica, f. neko jabolko, kajk.- Valj. (Rad).
1683. kotȃčnik, m. kotačniki, Räderthiere (rotatoria), Cig. (T.), Erj. (Ž.).
1684. kotalícati, -am, vb. impf. wälzen, Jan.; vehtro babo k., Levst. ( LjZv. I. 345.), Pjk. (Črt. 2.).
1685. kotalíti, -ím, vb. impf. rollen machen, wälzen, Jan., Dol.; — prim. kataliti, kotati.
1686. kotaljáti, -ȃm, vb. impf. rollen machen, wälzen, Cig.; — prim. kataljati.
1687. kotánəc, -nca, m. 1) die Spirale: kača se zvije v kotanec, Dol.; — 2) iz slame spleten kolut, ob katerem se noge smicajo, Dol.
1688. kotangēnta, f. die Cotangente ( math.), Cig. (T.).
1689. kotánja, f. die Vertiefung, die Grube, Cig., Jan., Erj. (Torb.), Dol.- LjZv.; die Vertiefung des Nestes, Vrt.; — obistna k., das Nierenbecken, Erj. (Som.); — die Mulde: dolina je polna malih gričev in kotanj ali drag, LjZv.; — die Schlucht, M., C.; — die Erdhöhle, Jan.
1690. kotánjast, adj. grubenartig, kesselförmig, Jan.; — voll Grübchen, Z.
1691. kotȃnje, n. das Wälzen, das Rollen, Mur., Cig.
1692. kotánjica, f. dem. kotanja, das Grübchen, Jan.; das Wangengrübchen, Cig.; kotanjice na obrazu, C.; srčna k., die Herzgrube, C.
1693. 1. kǫ̑tar, -rja, m. der Auszügler, Svet. (Rok.).
1694. 2. kotár, -rja, m. der Bezirk, der District, Jan., C., DZ., ogr., kajk.- Valj. (Rad); — prim. madž. határ, C.
1695. kǫ̑tarka, f. die Auszüglerin, Jan. (H.).
1696. kǫ́tast, adj. winkelicht, winkelig, Mur., Cig.
1697. kotáti, -ȃm, vb. impf. rollen, kollern machen, wälzen, Mur., Cig., Jan.; Zdaj podseke kotam, Danj. (Posv. p.); sobota pogače vkup kota, Pjk. (Črt.); — k. se, sich wälzen, rollen, kollern, Cig., Jan., Cig. (T.); Svinja se v blatu kota, Danj. (Posv. p.); kjer se volk kota, tam dlako pusti, Npreg.- Jan. (Slovn.); — k. se s kom, sich balgen, ringen, Jan., Kres; vola se kotata = se bodeta, vzhŠt.; — tudi: kótati, Mur.
1698. kǫ̑tčək, -čka, m. dem. kotec, das Winkelchen.
1699. 1. kǫ́təc, -tca, m. 1) dem. kot; das Winkelchen, Jarn., Valj. (Rad); — 2) der Stockzahn, Mur.
1700. 2. kótəc, -tca, m. 1) eine Abtheilung im Stalle ( z. B. für Kälber), C.; — 2) der Schweinestall, Jarn., Jan., C., ogr.- Mik., Erj. (Torb.); — 3) der Hühnerkäfig, C., BlKr.; — der Vogelkäfig, C.; — 4) die Rübengrube, C.; — 5) der Presskuchen, jvzhŠt.; ( prim. koš); — prim. stsl. kotьcь, cella, stvn. chuti, Mik. (Et.).
1701. kǫ́təčnik, m. = kočnik, kotnik, Škrinj.
1702. kǫ́tək, -tka, m. 1) dem. kot; das Winkelchen, Valj. (Rad); — 2) der Stockzahn, Mur.
1703. kótəł, -tla, m. 1) der Kessel; kotel se loncu smeje = ein Esel schilt den andern Langohr, Npreg.- Z.; parni k., der Dampfkessel, Sen. (Fiz.); — 2) die Pauke, Dict., Jan., C.; v kotle biti, die Pauken schlagen, Cig.; — 3) eine Vertiefung im Erdboden, der Bergkessel, Cig., Jan., M.; — tolmun v vodi, BlKr.; — prim. stsl. kotьlъ, got. katils, Mik. (Et.).
1704. kótəłc, m. dem. kotel.
1705. kótəłčək, -čka, m. dem. kotelc.
1706. kǫ́tən, -tna, adj. Winkel-: kotna daljina, die Winkeldistanz, Cig. (T.); kotni zob, der Backenzahn, Cig. (T.); razdrobi kotne zobe mladim oroslanom, ogr.- Valj. (Rad).
1707. kǫ́tər, -tra, m. = boter, Guts., Mur., Kor.- C.
1708. kotę́ri, pron. = kateri, Habd., ogr.- Mik., kajk.- Cv. (II. 5.).
1709. kotešnik, m., Guts., Jarn., Mur.; pogl. kotečnik, kočnik.
1710. kòti, conj. = kot, C., Levst. (Sl. Spr.).
1711. kǫ́tic, m. = kotič, (kutic) kajk.- Valj. (Rad).
1712. kotìč, -íča, m. dem. kot, das Winkelchen.
1713. kotı̑čək, -čka, m. dem. kotič; das Winkelchen; solzni k., der Thränenwinkel, Cig.
1714. kotiljōn, m. neki ples, der Cotillon, Cig.
1715. kotínati, -am, vb. impf. Verstecken spielen, Jan. (H.).
1716. kotíšče, n. der Winkel, entlegener Ort, Bes.
1717. kotíti, -ím, vb. impf. Junge werfen, Mur., Cig., Mik.; mačke, psice kotijo, Trst. (Let.); brüten, Mur., Cig., M., Cv.; — kótiti, Mur.
1718. kotiv, m. = hotiv, fotiv, der Bastard, SlGor.
1719. kotivəc, -vca, m. = kotiv, C.
1720. kotížiti se, -ı̑žim se, vb. impf. = sich wälzen: krava se kotiži, kakor bi hotela povreči, Št.)- C.
1721. kótla, f. eine mit einem hohlen Baume eingefasste Wasserquelle, ein Wasserkessel (als Brunnen), Cig.; — die durch herabschießendes Wasser gemachte Grube, V.-Cig.; die Lache, Nov.- C.; — žaba rodi se v domači kotli, Nov.; — = vdrtina, Dol.- LjZv.
1722. kotlák, m. eine Art Zwergobstbaum, C.
1723. kotlánja, f. = kotlina, eine Vertiefung im Erdboden, Cig.; das Kesselthal, Let.; die Bergschlucht, C.
1724. kotlánjiti se, -ȃnjim se, vb. impf. sich kesseln, V.-Cig.
1725. kotlár, -rja, m. der Kesselschmied, der Kupferschmied, Dict., Mur., Cig., Jan., ogr.- Valj. (Rad); kotlar dela posodo iz medi ali kotlovine, Ravn. (Abc.); der Kesselflicker, V.-Cig., C.
1726. kotlaríca, f. die Kupferschmiedin, Mur., Cig.
1727. kotlárič, m. der Kesselflicker, Cig.
1728. kotláriti, -ȃrim, vb. impf. das Kupferschmiedhandwerk betreiben, Cig., Jan.
1729. kotlȃrstvọ, n. das Kupferschmiedhandwerk, Cig., Jan., C.
1730. kotlárščak, m. = kotlarič, der Kesselflicker, (-šček), Jan.
1731. kótlast, adj. kesselförmig.
1732. kótləc, -əca, m. dem. kotel, Valj. (Rad).
1733. kotlę̑n, ** adj. Kessel-: kotlene saje, der Kesselruß, Cig.
1734. kotlenína, f. das Kupfergeschirr, die Kupferware, Mur., C.
1735. kotlę́nka, f. der Kesselofen, ogr.- C., kajk.- Valj. (Rad).
1736. kotlìč, -íča, m. dem. kotel; 1) das Kesselchen; — der Weihwasserkessel, C.; — das Kesselthal, Notr.; — 2) pl. kotlíči, das Maiglöckchen (convallaria majalis), Erj. (Torb.).
1737. kotlı̑čar, -rja, m. der Kesselflicker, Cig.
1738. kotlı̑čək, -čka, m. dem. kotlič; kleiner Kessel, M.
1739. kotlı̑čkar, -rja, m. der Kesselflicker, Cig., Dol.
1740. kotlína, f. eine kesselförmige Vertiefung im Erdboden, das Kesselthal, Cig., Jan., Cig. (T.), Jes., nk.; das Becken ( geogr.), Cig. (T.); jezerska k., das Seebecken, Cig. (T.).
1741. kotlínast, adj. kesselartig, nk.
1742. kotlínica, f. dem. kotlina, Rut. (Zg. Tolm.).
1743. kotlíšče, n. der Kesselherd, Cig., DZ.; der Kesselraum, Levst. (Pril.).
1744. kotlíti, -ím, vb. impf. Grübchen um ein Bäumchen oder einen Weinstock machen ( z. B. um ihn zu düngen), Mur., Cig., vzhŠt.
1745. kotljáti se, -ȃm se, vb. impf. sich wälzen: kure se v pesku kotljajo, Z.; — sich drehen: pes se kotlja, preden se uleže, Dol.; — sich hindurch arbeiten: k. se skozi kako ozko luknjo ali skozi pregrajo, BlKr.; — prim. kotati.
1746. kotlokr̀p, -kŕpa, m. der Kesselflicker, Jan. (H.).
1747. kotlokȓpar, -rja, m., Cig., pogl. kotlokrp.
1748. kótlovəc, -vca, m. der Kesselstein, C.
1749. kotlovína, f. das Kesselerz, das Kupfer, Habd., Mur., Cig., Jan., Štrek., nk.
1750. kotlovı̑nar, -rja, m. der Kupferschmied, der Kupferhändler, Mur., Cig.
1751. kotlovínast, adj. kupferartig: kotlovinasta barva, Zora.
1752. kotlovı̑nski, adj. Kupfer-, kupfern, Guts., Cig., Jan., nk.
1753. kotlovníca, f. die Kesselstube, DZ.
1754. kótlovski, adj. Kessel-: k. prostor, DZ.
1755. kǫ̑tnica, f. 1) der Grimmdarm (colon), V.-Cig., vzhŠt., C.; — 2) das Winkelmaß, C.
1756. kǫ̑tnik, m. 1) kdor se po kotih potika, Bes.; — 2) der Stockzahn, der Backenzahn, Meg., Dict., Guts., Cig., Jan., M., C., vzhŠt.; — 3) das Winkelmaß, Cig.; kotnik ali oglomer, Cv.
1757. kótniti, kǫ̑tnem, vb. pf. in rollende Bewegung bringen, C.
1758. kotnják, m. = kotnik, kočnik, der Stockzahn, Cig., Jan., Cig. (T.), Notr.- Levst. (Rok.), vzhŠt.
1759. kọ̀to, conj. = kot, koti: jẹ́, koto tele, Fr.- C.
1760. kotomèr, -mę́ra, m. der Winkelmesser, das Goniometer, Cig., Jan., Cig. (T.); der Transporteur, Cel. (Geom.).
1761. kotomę́rən, -rna, adj. goniometrisch, Cig. (T.).
1762. kotomę̑rstvọ, n. die Winkelmessung, die Goniometrie, Cig. (T.), C.
1763. kotǫ̑rna, f. = skalni jereb. das Steinhuhn (perdix saxatilis), Erj. (Ž.); = bela jerebica, das Schneehuhn (lagopus), Mik.; — prim. it. cotornice, die Wachtel.
1764. kotozòr, -zóra, m. der Winkelspiegel, das Spiegelwinkelrohr, h. t.- Cig. (T.).
1765. kǫ́tra, f. = botra, C., Kor.
1766. kotran, m. = katran, C.
1767. kotrcati, -am, vb. impf. sich fortwälzen: list po svetu kotrca, Bes.; — stolpernd gehen, C.