ko (16.601-16.700)

16601. ščálja, f. der Splitter, Erj. (Torb.); — prim. it. scaglia, Štrek. (Arch.).
16602. 1. ščáp, m. 1) der Knüttel, der Prügel, Z., Rib.- Erj. (Torb.), Dol.; der Stecken, BlKr., Dalm.; na ščapu jezditi, ogr.- Valj. (Rad); — 2) na eno oko obrezana trta, Z., Dol.); prim. čep 2).
16603. ščàv, ščáva, m. 1) wilder Sauerampfer, C.; konjski š., englischer Spinat (rumex patientia), Medv. (Rok.); — 2) das Kräutig von Rüben, Rettig u. dgl., C.; — 3) das Spülwasser, ( eig. dünnes Schweinefutter), Valj. (Rad).
16604. ščáva, f. 1) = ščav 1), der Sauerampfer, C.; — 2) gekochtes, dünnes Schweinefutter, C.; — das Spülicht, Mik., vzhŠt.
16605. ščȃvlja, f. 1) ščavje 1), Jan. (H.); (ščavja, Rez.- Baud.); — 2) gekochtes Schweinefutter, C.
16606. 2. ščę́diti, -im, vb. impf. jemanden zum Besten haben, ( prim. it. sceda, das Gespött, die Schäkerei), Erj. (Torb.).
16607. 1. ščekáti, -ȃm, vb. impf. = molsti, Kor.- Jarn.
16608. ščeketáti, -etȃm, -ę́čem, vb. impf. bellen, kläffen, Bes.; — = kregati se: baba zmerom ščekeče, Dol.; — zwitschern, schlagen (o kosu, slavcu), LjZv., Št.
16609. ščeketúlja, f. die Plaudertasche, GBrda, Goriš.).
16610. ščekljáti, -ȃm, vb. impf. schwatzen, plappern: ščekljate, kakor srake na vrbi, Bes., SlN.
16611. ščemę̑lj, m. = čmrlj, ko>Celovška ok.ko>
16612. ščenè, -ę́ta, n. 1) = mlad pes; — 2) mlado prase, Erj. (Torb.); — tudi: ščéne, -ę́ta.
16613. 2. ščénəc, -nca, m. 1) tečaj pri nožu zaklepalniku, Erj. (Torb.); — vsako zaklepalo, ki se odpira in zapira, GBrda; — 2) das Insect (sploh vsaka mlada živalca, ki nima svojega imena), Erj. (Torb.); — die Laus, (šenec) V.-Cig.; — ( prim.: zelen, kakor ščenec, Štrek. [Let.]); — 3) die Niete, der Nietnagel, Guts., Jarn.; — ščeniti, ščipati.
16614. 2. ščə̀p, ščəpà, m. 1) vseh pet prstov s konci zloženih: naredi ščep! lege die Finger kegelförmig aneinander! Erj. (Torb.); — 2) = ščip, der Vollmond, Cig. (T.), Žnid.; ( eig. der Mond in 3/4 Phase, C.); — 3) = vol, ki ima na glavi belo liso v podobi lune, Tolm.- Erj. (Torb.).
16615. ščəpcè, n. kolikor se prime s tremi prsti, die Prise: eno š. moke, Cv.; š. soli, BlKr.
16616. 2. ščəpə̀c, -pcà, m. 1) kake drobne stvari toliko, kolikor se je s tremi prsti zagrabi, die Prise; (tudi: ščépəc) š. tobaka, Cig., Jan., Dol., Erj. (Torb.); — 2) pl. ščépci, alle Fingerspitzen einer Hand zusammengehalten, kajk.- Valj. (Rad); — die Finger, Habd.- Mik.; dušice, iz peklenskega lovca ščepcev oslobojene, kajk.- Valj. (Rad); — 3) die Pinzette, Jan. (H.).
16617. ščepę́riti se, -ę̑rim se, vb. impf. den großen Herrn spielen, wichtig thun, Erj. (Torb.); — prim. šopiriti se.
16618. ščəpẹ́ti, -ím, vb. impf. = skeleti, peči (o ranah), beißen (o jedkih tekočinah), Erj. (Torb.), KrGora- DSv.; ščepi ("ščapí") me, Ben.- Kl.
16619. ščepka, f. dem. ščepa; der Splitter: vihar je premetaval ladjo našo kakor lehko ščepko, LjZv.
16620. ščę̑r, m. ime raznim rastlinam, Erj. (Torb.); zeleno je, kakor ščer, Erj. (Torb. = Let. 1883, 253.); ščera dajo živini, kadar se ji voda zapira, Dol.; — der Portulak (portulaca), C.; — prim. ščir.
16621. ščę̑t, -ı̑, f. 1) die Bürste; gost, kakor š., Gor.; ima lase, kakor ščet, Gor.; razdrasana je, kakor ščet, Lašče- Levst. (Rok.); — 2) die Distel, Cig., Mik.; bes. die Kratzdistel (dipsacus silvestris), Erj. (Torb.); — 3) das Palissadenwehr an einem Flusse oder Bache, ein Piloten- oder Pfahlwerk, C., vzhŠt.
16622. ščetȃlje, n. die Kardendistel, ogr.- C., Mik., Raič ( Nkol.).
16623. ščetína, f. 1) die Borste; — 2) die Distel, Cig.; — neka trava, Tolm.)- Erj. (Torb.); — 3) ozek svet mej dvema njivama, Erj. (Torb.); — 4) psovka objestnemu ali sitnemu človeku, M., Ig (Dol.).
16624. 2. ščę́titi, -im, vb. impf. spälteln, ( n. pr. drva predrobno cepkati: govori se o kakem otročetu, katero se prime tega dela, ki mu še ne more kaj), Erj. (Torb.); — prim. 1. šketiti.
16625. ščę́titi se, -im se, vb. impf. = šketiti se, stutzig sein, widerspenstig sein (o konju, človeku), Erj. (Torb.).
16626. ščę̑tka, f. dem. ščet; 1) das Bürstchen; die Bürste, Cig., Jan., DZ.; — 2) der Pinsel, C., nk.; — 3) der stachelige Kopf, z. B. des Stechapfels, der Weberkarde u. dgl., C.; — 4) die Karde (dipsacus), Cig.
16627. ščę̑tkati, -am, vb. impf. kardätschen: konja š., Jan. (H.).
16628. ščetúlja, f. das Borstengras (nardus), Z.; — ajda š., das Heidekorn mit reichlichem Schopf, vzhŠt.- C.
16629. ščı̑jca, f. = majhno dekletce, Erj. (Torb.); — prim. uscanka.
16630. ščína, f. = ščindra, Tolm.- Erj. (Torb.); pazderje od konopelj, lanu, Goriš.), GBrda.
16631. ščínkavəc, -vca, m. der Fink; ( nav. ščinkovec).
16632. ščínkavka, f. das Finkenweibchen; ( nav. ščinkovka).
16633. ščı̑p, m. 1) der Kniff, der Zwick, Cig., Jan., Valj. (Rad); — 2) die Prise, Rib.- Mik.; — 3) der Vollmond; ščip je; o ščipu; luna gre v ščip, je v ščipu, der Mond ist voll, Cig.; prim. 2. ščep 2); — 4) neka vinska trta: der Mosler, vzhŠt.)- C.; ( prim. šipon).
16634. 1. ščípa, f. neko nazobčano kolesce pri stativah, das Sperrad, Lašče- Erj. (Torb.).
16635. 2. ščípa, f. = ščipek, šipek, die Hundsrose (rosa canina), Erj. (Torb.).
16636. 1. ščípalica, f. 1) die Kolik, C.; — 2) pl. ščipalice, die Zwickzange, Jan.
16637. ščipȃvka, f. 1) die Zwickerin, Cig.; — 2) na koncu preklana palica, s katero se meče kamenje, der Schleuderstab, Ip.- Erj. (Torb.); — s ščipavko se prijemajo tudi ježice, GBrda; — 3) die Krebsschere, Guts., C.; — 4) pl. ščipavke, die Zange, Guts.; — 5) = strigalica, Notr.; — 6) neka smokva, od nje kože ščepe (peko) ustna, Goriš.)- Erj. (Torb.).
16638. ščı̑pəc, -pca, m. 1) das Kneipwerkzeug, die Kneipe, Jan.; — die Kneipzange, C.; — die Lichtputze, die Lichtschere, Erj. (Torb.); — 2) = ščipavec, der Scorpion, Jan.; — 3) = 2. ščepec 1), der Fingerspitzengriff, Štrek.; za dober ščipec dlake, Str.; za ščipec zabelje, Zv.
16639. ščı̑r, m. der Fuchsschwanz, der Amarant (amarantus), vzhŠt.; das Meieramarantkraut (amarantus blitum), Hlad., Tolm.)- Erj. (Torb.); = rdeči ščir, Tuš. (B.); ( prim. hs. štir); — das Bingelkraut (mercurialis annua), C., Valj. (Rad).
16640. ščírjevəc, -vca, m. 1) = čiraj, das Geschwür, der Abscess, Tolm.)- Erj. (Torb.); — 2) die Haselwurz (asarum europaeum), Erj. (Torb.).
16641. ščŕkati, ščȓkam, vb. impf. einen zirpenden oder knarrenden Ton von sich geben: jereb, kobilica, lesni črv, ura ščrka, Erj. (Torb.).
16642. ščrlẹ́ti, -ím, vb. impf. 1) zwitschern: ptič ščrli, Erj. (Torb.); — 2) = vreščati, schreien: otrok ščrli, Erj. (Torb.).
16643. ščrljúk, m. die Feldlerche (alauda arvensis), Erj. (Torb.), GBrda.
16644. ščúcati se, ščȗca se, vb. impf. ščuca se mi = kolca se mi, BlKr.
16645. ščúkati, -am, vb. impf. = po malem rezati, rezljati, Tolm.)- Štrek. (Let.).
16646. ščúkin, adj., Cig., Jan.; pogl. ščukov.
16647. ščȗləc, -lca, m. eine Art Steinbrech (saxifraga tridactylites), Medv. (Rok.); — neka užitna rastlina (crithmum maritimum), Erj. (Torb.); ( hs.).
16648. ščúra, f. ozka ulica mej dvema hišama (od it. (o)scuro, dunkel), Erj. (Torb.).
16649. ščúrək, -rka, m. die Küchenschabe (blatta orientalis); — tudi: die Feldgrille (gryllus campestris), Mur., Cig., Mik., Erj. (Torb.); — = striček, die Hausgrille, Dol.; — = čirič, die Weingrille, Dol.
16650. ščúrka, f. ovca črne volne, Erj. (Torb.).
16651. šè, adv. noch; — še — ne, nicht einmal; še toliko ne; še sanjalo se mi ni, es ist mir nicht einmal im Traum eingefallen; — še le, erst; še le zdaj si prišel; tam še le bo veselje.
16652. šebǫ̑j, m. die Levkoje (matthiola), Tuš. (B.), Medv. (Rok.); — prim. hs. šeboj, der Goldlack.
16653. šéga, f. 1) der Brauch, die Sitte; kolikor krajev, toliko šeg, Npreg.- Jan. (Slovn.); — šego vedeti komu, jemandes Laune kennen, C.; svoje šege biti, launenhaft sein, C.; — die Mode, Cig., Jan.; mož po šegi, Cig.; — 2) die Schlauheit: to vam hote s šego ino zlobo nagoditi ("mit falschen Tücken"), Krelj.
16654. šegáriti se, -ȃrim se, vb. impf. š. se iz koga, jemanden zum Besten haben, ihn foppen, C., vzhŠt.
16655. šegàv, -áva, adj. 1) klug, pfiffig, schlau, Habd.- Mik., Dict., Cig., Jan., Dalm. (Reg.); k temu hudič šegavo pomaga ("meisterlich"), Krelj; šegavo komu v oči gledati, Zv.; čudno in šegavo ravnati s kom, Dalm.; šegavo govorjenje Ciceronovo, ("meisterliche Sprache"), Krelj; — 2) witzig, Cig., Jan., BlKr.- Mik., nk.; tudi: šégav, BlKr.- Erj. (Torb.); — 3) = nagajiv, vzhŠt.; — 4) launenhaft: šegav kakor vreme, C.
16656. šę́ma, f. 1) die Larve, die Maske, Mur., Cig., Jan., Mik., nk.; — 2) die maskierte Person, die Maske; pustna š., dela, govori kakor kvatrna šema = šale zbija o nepravem času, Dol.- Levst. (Rok.); šeme ga ližejo, er ist närrisch, muthwillig, Mur.; — 2) = prismoda, ein dummer Kerl; šema neumna! prava šema je; — 3) die Genitalien des Weibes, der Stute, Ljub., Dol.; — prim. nem. Schemen = Schatten, Larve, Mik. (Et.).
16657. šę́mast, adj. 1) maskenähnlich; — fratzenhaft, Jan.; — 2) dumm, närrisch; š. človek; š. izprevod, Navr. (Let.); — š. konj (če se rad plaši), Gor.
16658. šembílja, f. die Sibylle, Cig.; modra ko šembilja, Gor.- Mik.
16659. šẹ̑mbraj, interj. = šember: š. te! tudi: m. neki šembraj me je prav daleč okoli nosil, Glas.
16660. šę́miti, šę̑mim, vb. impf. 1) maskieren, Jan.; š. se, sich maskieren, Cig.; — 2) š. se, sich närrisch betragen, M.; — sich unnatürlich geberden, sich zieren, Cig.; — 3) š. koga, einem ein Blendwerk vormachen, Cig.; — 4) lächerlich machen, bespötteln, Cig.
16661. šenčȗrka, f. die Sumpfdotterblume (caltha palustris), ( nam. šentjurka), Erj. (Torb.).
16662. šènt, šę́nta, m. 1) š. je hud duh, najbolj škoduje na sveti večer, Trst. ( Glas.); babji š., izpaka, ki na drevju stoka in vsacega, katerega v roke dobi, oskube ali pa se mu v lase zafrkoči, Nov.; — 2) kletvica: da te šenta! Valj. (Rad); ti šent ti! da te šent opali! kje si tega šenta dobil? Levst. (Rok.); — prim. šent ( adj.).
16663. šènt, adj. ( indecl.) Sanct-: Šent-Jakob, Šent-Vid; — iz: Sanct-.
16664. šəpę́tniti, -ę̑tnem, vb. pf. leise sagen, zuflüstern, C., Z., nk.; š. komu kaj na uho, Erj. (Izb. sp.).
16665. šeprȗn, m. plašč iz bičja ali lipovega lubja, kakršne so nekdaj pastirji imeli, Polj., — prim. srvn. schaprûn, kurzer Mantel.
16666. šę̑st, num. sechs, ob šéstih, um 6 Uhr; ( prim. devet); — ni pet, ni šest, mir nichts, dir nichts, nk.; tako si mogočnik — ni pet ni šest — prisodi novih vasi, Navr. (Let.).
16667. šestár, -rja, m. der Zirkel, Z.; "temu orodju smo rekli poprej šestar", Erj. (Torb.); — tudi hs.; prim. it. sesta, Zirkel, Mik. (Et.).
16668. šestı̑lar, -rja, m. (kovač) š., der Zirkelschmied, Cig., Jan.
16669. šestopę̑rnica, f. 1) die Keule, der Streitkolben, Meg., Dict., Mur., Guts.- Cig., Jan., Hip. (Orb.); — 2) = netopir, Frey. (F.).
16670. šę̑stred, num. = šestdeset, Kor.- Mur., Cig., Jan., Guts. (Res.); ("šestredo", Rez.- M.).
16671. šę̑ška, f. 1) ein Schlag mit der Hand oder Ruthe, Kr.- Valj. (Rad); šeško dobiti, Ravn. (Abc.); — 2) ein Gegenstand, mit dem man schlägt, Z.; ein breites Brett zum Schlagen, Cig.
16672. šę̑škanje, n. 1) das Schlagen, Züchtigen mit der Ruthe, Cig.; — 2) = das Schmarotzen ( z. B. bei Hochzeiten), Cig., Prim.
16673. šę̑šla, f. = korec, s katerim se zajemlje vino ali voda, ali tudi voda polje iz čolna, eine Art Schöpfgefäß, die Schöpfschaufel (iz it. sessola), Ip.- Erj. (Torb.).
16674. šəšljáti, -ȃm, vb. impf. = tiho govoriti, šepetati, flüstern, zischeln, Erj. (Torb.); — prim. šušljati.
16675. šę́tati se, -tam, -čem se, vb. impf. spazieren, luftwandeln, Mur., Dol.- Cig., Jan., C., Mik., ogr., kajk., BlKr., nk.; Kraljič se po kamri šeta, Npes.-K.; kokot se šeta po dvoru, ogr.- Valj. (Rad); Po stezi se šeče bela žena, Npes.-Vraz; (= šetati, Mur., Cig., Jan.).
16676. šetováti, -ȗjem, vb. impf. eilen, sich beeilen, ogr.- Mik.; š. za kom, C.; žeden jelen šetuje k vretini, ogr.- Valj. (Rad); — sich bemühen, sich angelegen sein lassen, ogr.- C.; deco srečno i blaženo učiniti šetujejo, ogr.- Valj. (Rad).
16677. ševeljáti, -ȃm, vb. impf. krauen, krabbeln ( z. B. am Kopfe), "ševljáti" Erj. (Torb.).
16678. šíba, f. 1) die Gerte, die Ruthe; šiba novo mašo poje = ohne Zucht keine Erziehung, wo Zucht, da Ehre; skozi šibe dirjati, Spießruthen laufen, Jurč.; — božja šiba, die Geißel Gottes; — die Stange: železo v šibah, Stangeneisen, Cig.; — 2) ein schlanker, stehender Baum, Notr.; pos. = bukev, Notr.
16679. šı̑bək, -bka, m., Z., Erj. (Torb.); pogl. šipek.
16680. šíbək, -bka, adj. 1) biegsam, Dict., Mur., Cig., Jan., C., Dol.; šibko drevo, šibka deska; — 2) schlank, dünn, Mur., Cig., Jan.; — 3) zart, schwach; šibka rastlina; šibko dete; šibek mladenič, šibka dekla, šibko vino, Ip., Erj. (Torb.); Salomon je še mladenič in šibak, Dalm.; — 4) v šibke mi gre, es geht mir knapp, schlecht, DSv.; v šibkem, knapp, C.
16681. šíbər, -bra, m. = šibra, das Schrotkorn, BlKr.
16682. šibína, f. die Gerte, die Ruthe, Cig.; lazil je po gozdu iskat drobnih šibin (za butare na cvetno nedeljo), LjZv.; krivil bi te kakor vrbovo šibino, Jurč.
16683. šibínica, f. dem. šibina; das Reis, Cig.; iz vrbovih šibinic spleten koš, Jurč.
16684. šibíti, -ím, vb. impf. 1) biegen, M., C., Z.; "to drevo se ti uže ne da šibiti", rekše, ne da se upogniti, ker je uže predebelo, Ip.- Erj. (Torb.), sich biegen; brv se šibi pod težo; drevo se šibi pod snegom, od sadja; strop se šibi, der Plafond senkt sich; — kolena se mu šibe, die Knie wanken; — 2) schwach machen, Z.; delo me šibi, C.
16685. šı̑bnik, m. aus Ruthen geflochtener Korb, C.
16686. šibnjáča, f. aus Ruthen geflochtener Korb, C.
16687. šı̑bra, f. 1) der Schiefer, Mur., Cig., Jan., Polj.; — 2) der Steinsplitter ( bes. zum Ausfüllen der Lücken bei der Mauer); kamen na šibre razbiti; — v šibre iti, in Trümmer gehen; — 3) das Schrotkorn, Z., Erj. (Min.), Ip., Erj. (Torb.), BlKr., Tolm.; za lisico so debele šibre, Notr.- Levst. (Rok.); — das Schieferkügelchen, Štrek.; — prim. bav. schifer, Stein- oder Holzsplitter, Levst. (Rok.).
16688. 1. šíja, f. 1) der Nacken, das Genick, Cig., Jan., BlKr.- Mik., Erj. (Torb.); — die dicke, harte Nackenhaut der Ochsen, Mik., BlKr.; — 2) der Hals, Jarn.- Mik., Cig., Jan., C., Rez.- Baud., Poh.; — 3) pl. šije, der Vorbau vor dem Kellereingange, der Kellerhals, Jan.; (šija, V.-Cig.); — 4) pl. šije, das Stiegengehäufe, Jan.; — 5) das Gewölbe vor der Ofenöffnung in der Küche, meist als Selchraum benützt, M.; = pl. šije, Dol.; — das Rauchgewölbe über dem Schmelzofen, Cig.; — 6) š. na desnem, levem boku ladje, der Steuerbord-, Backbordhals, DZ.
16689. šiják, m. das Rheuma (im Nacken?), Erj. (Torb.).
16690. šı̑jnjak, m. 1) = šija 1), der Nacken, Mur., Cig., Jan., C., Lašče- Erj. (Torb.), jvzhŠt.; — 2) der Hals, Mur., Cig., Jan., C., Mik., Vrt.; — = meso ob šijnjaku, das Halsstück, Cig., C., Dol.
16691. šíkara, f. das Dickicht, das Gestrüpp, C., Notr.)- Erj. (Torb.); iz gozdov in šikar so volkovi prišli, SlN.
16692. šilíka, f. neko jabolko, kajk.- Valj. (Rad).
16693. šı̑ljman, m. die Kröte (bufo vulgaris), Cig., Frey. (F.).
16694. šílọ, n. 1) die Ahle, der Pfriem; — 2) die Baumnadel der Nadelbäume, Jan.; — 3) der Nadelfisch (sygnathus), Erj. (Torb.); ( hs.).
16695. šiloglȃvəc, -vca, m. der Spitzkopf, Jan., M.
16696. šı̑lovje, n. coll. 1) die Nadeln des Nadelholzes, Kor.- Jarn. (Rok.), C., Nov.; naše šilovje je zmerom zeleno, Glas.; — die Nadelstreu, Jan.; — 2) der Nadelholzwald, Cig., Jan., C.
16697. šíniti, šı̑nem, vb. pf. = šibniti; 1) biegen, C.; — š. se, sich biegen, C.; veja se je šinila, C.; — 2) eine schnelle Bewegung machen, dahinschießen: miš je šinila po sobi; kakor blisk šine konj z vozičem po gladkem potu, Jurč.; Juda je šinil pred druhaljo, Burg.; — kvišku, po koncu š., schnell aufspringen; kri šine iz rane, das Blut schießt aus der Wunde hervor; kri mi šine v glavo; — misel šine v glavo; — 3) schlagen, C.; po ustih ali za uho koga š., Trub.
16698. šı̑pəčje, n. coll. 1) der Hagebuttenstrauch, wilder Rosenstrauch (rosa canina), Cig.; — 2) šipkov sad, die Hagebutten, Mur., Vrt.
16699. šípovnik, m. = oblok iz kamena (iz nem. Schwibbogen), Tolm.)- Štrek. (Let.).
16700. šı̑rcati, -am, vb. impf. = bezljati (o živini), Št.).