ko (16.568-16.667)

16568. sžrẹ́bən, -bna, adj. sžrebna kobila, eine Stute mit einem Füllen, Danj.- Mik.
16569. šȃfti, adv. schwerlich, kaum, Mur., Notr.- Cig.; šafti pride, Gor.), — (morda iz kakega nem. narečja).
16570. šága, f. der Splitter, kajk.- Valj.; = trščica, ki se zadere za kožo, Gor.
16571. šȃja, f. = žensko krilo od mezlana, ( it.: saja, wollenes Ueberkleid), Erj. (Torb.).
16572. šȃjka, f. = ploščata ladja, Mur., Cig., ogr.- Valj., Št. ( Npes.-Vraz; — prim. tur. šajka, Mik. (Et.).
16573. šȃjtrga, f. = samokolnica, der Schubkarren; — prim. bav. scheibtruhen, Levst. (Rok.).
16574. šáka, f. 1) die hohle Hand, die Handvoll, Cig., Jan., Bes., BlKr., jvzhŠt.; — das Häuflein: šaka ljudi, Cig.; — die Rotte, der Anhang, Mur.; vsa njegova šaka, kolikor jih je bilo, bila je razpojena, Ravn.; — 2) die Faust, BlKr., jvzhŠt.
16575. šáliti se, šȃlim se, vb. impf. scherzen; š. se s kom, s čim; mit jemandem o. etwas Scherz treiben; z njim se ni š., er versteht keinen Spass, Cig.
16576. šámor, m. = šamer 2), neumen človek, Erj. (Torb.).
16577. šamrẹ́ti, -ím, vb. impf. rauschen, ogr.- Valj. (Rad), C.; rauschend wimmeln: včasi šamri na taki ženitnini od otrok, vzhŠt.)- Pjk. (Črt.).
16578. šántav, adj. verwundet, Gor.); — nav. hinkend.
16579. 2. šápa, f. = motika, die Haue, Ip., Ist.)- Erj. (Torb.); — prim. it. zappa, die Haue, Mik. (Et.).
16580. 3. šápa, f. = kamena obloga zgoraj ob vodnjaku, die Brunneneinfassung, Erj. (Torb.); — prim. šapal.
16581. šápal, m. = 3. šapa: šapal se je razsul, Erj. (Torb.); — prim. šapelj (?).
16582. šápalica, f. brinova šiba, s katero otepajo na tepežnico, ("šapelica"), Kor.- Navr. (Let.).
16583. 1. šápati, -am, vb. impf. = hapati, sanft schlagen: ječmena ne mlatijo, ampak ga šapajo, KrGora; — = tepežkati (na nedolžnih otročičev dan), Jarn., Mur., Kor., KrGora.
16584. šápavəc, -vca, m. = kolednik, (prav za prav = tepežkar), Rož. ( Kor.)- Navr. (Let.).
16585. šápavica, f. = nedolžnih otročičev dan, Guts., Kor.- Navr. (Let.).
16586. šápəlj, -plja, m. die Kopfbinde, das Diadem der Mädchen, Kr.- Mur., Cig., Jan., C.; dekla ima lep šapelj ali portek, Trub.; — der Kranz, Dict., Trub.; (šapel, gen. šapela, Trub.); — prim. srvn. schapel, starofranc. chapel, lat. cappa, Mik. (Et.); bav. schappel, Kranz von Myrthen oder Blumen mit Goldflitter durchflochten, Levst. (Rok.).
16587. šȃplja, f. = dar, ki se daja šapavcem (kolednikom) za šapanje, Kor.- Štrek. (Let.).
16588. 1. šápniti, šȃpnem, vb. pf. = z roko udariti, Notr.)- Erj. (Torb.), M.
16589. šápor, -rja, m. = šapur, Št.).
16590. šápula, f. der Heiligenschein: svetniki se s šapulo ali svetlobo okoli glave malajo, Trub.; — prim. šapelj.
16591. šapulíka, f. neko jabolko, kajk.- Valj. (Rad).
16592. 1. šára, f. 1) allerlei bunt durcheinander gemischte Dinge; stara š., altes Trödelwerk, alter Kram; — v jedi je polno šare, t. j. reči, ki ne spadajo k njej; kdo bode to šaro jedel, wer soll dieses Gemengsel essen! — 2) die Sorte, die Art, die Gattung, Mur., V.-Cig., ženske šare, weibisch, Meg.- Mik.; šaro po kom vzeti, jemandem nacharten, Št.- Cig.; dobre šare biti, Z.; — die Abstammung: levitovska šara, Kast.; — 3) eine Ziegel- oder Schindelreihe am Dache, Št.- C.; — die Schichte, vzhŠt.; — prim. nem. Schar, Mik. (Et.).
16593. šárast, adj. = pisan, bunt, Jan., Erj. (Torb.); vsa šarasta je (bunt angezogen), Dol.); — gesprenkelt, gefleckt, C.; š. kamen, marmorierter Stein, Z.; — pockennarbig, Z., Mik. (Et.).
16594. šarı̑n, m. 1) = šarec 1), Jan. (H.); — 2) die Schmerle, der Bartgrundel (cobitis barbatula), Erj. (Torb.).
16595. šarokàz, -káza, m. das Spectroskop, h. t.- Cig. (T.).
16596. šarȗn, m. ein rothes Insect mit schwarzen Punkten, die Kohlwanze, Z.
16597. šátora, f. der Marktstand, Goriš.)- Štrek. (Let.); — prim. šator.
16598. šátra, f. 1) = šatora, die Markthütte, Jan.; — 2) = otrok, dokler je še nizek ter hodi razkoračen, posebno dokler ima še dolgo suknjico: šatra! kam šatraš? Lašče- Erj. (Torb.).
16599. šátrast, adj. šatrasto je malo dete, dokler je še nizko ter hodi razkoračeno, Lašče- Erj. (Torb.).
16600. 2. šatráti, -ȃm, vb. impf. = razkoračeno hoditi, Z.; "šatra! kam šatraš?" tako vele šatrastemu otroku, Lašče- Erj. (Torb.); grätscheln (šajt-), Jan., vzhŠt.; stark hinkend gehen, (šajt-) Mur.
16601. ščálja, f. der Splitter, Erj. (Torb.); — prim. it. scaglia, Štrek. (Arch.).
16602. 1. ščáp, m. 1) der Knüttel, der Prügel, Z., Rib.- Erj. (Torb.), Dol.; der Stecken, BlKr., Dalm.; na ščapu jezditi, ogr.- Valj. (Rad); — 2) na eno oko obrezana trta, Z., Dol.); prim. čep 2).
16603. ščàv, ščáva, m. 1) wilder Sauerampfer, C.; konjski š., englischer Spinat (rumex patientia), Medv. (Rok.); — 2) das Kräutig von Rüben, Rettig u. dgl., C.; — 3) das Spülwasser, ( eig. dünnes Schweinefutter), Valj. (Rad).
16604. ščáva, f. 1) = ščav 1), der Sauerampfer, C.; — 2) gekochtes, dünnes Schweinefutter, C.; — das Spülicht, Mik., vzhŠt.
16605. ščȃvlja, f. 1) ščavje 1), Jan. (H.); (ščavja, Rez.- Baud.); — 2) gekochtes Schweinefutter, C.
16606. 2. ščę́diti, -im, vb. impf. jemanden zum Besten haben, ( prim. it. sceda, das Gespött, die Schäkerei), Erj. (Torb.).
16607. 1. ščekáti, -ȃm, vb. impf. = molsti, Kor.- Jarn.
16608. ščeketáti, -etȃm, -ę́čem, vb. impf. bellen, kläffen, Bes.; — = kregati se: baba zmerom ščekeče, Dol.; — zwitschern, schlagen (o kosu, slavcu), LjZv., Št.
16609. ščeketúlja, f. die Plaudertasche, GBrda, Goriš.).
16610. ščekljáti, -ȃm, vb. impf. schwatzen, plappern: ščekljate, kakor srake na vrbi, Bes., SlN.
16611. ščemę̑lj, m. = čmrlj, ko>Celovška ok.ko>
16612. ščenè, -ę́ta, n. 1) = mlad pes; — 2) mlado prase, Erj. (Torb.); — tudi: ščéne, -ę́ta.
16613. 2. ščénəc, -nca, m. 1) tečaj pri nožu zaklepalniku, Erj. (Torb.); — vsako zaklepalo, ki se odpira in zapira, GBrda; — 2) das Insect (sploh vsaka mlada živalca, ki nima svojega imena), Erj. (Torb.); — die Laus, (šenec) V.-Cig.; — ( prim.: zelen, kakor ščenec, Štrek. [Let.]); — 3) die Niete, der Nietnagel, Guts., Jarn.; — ščeniti, ščipati.
16614. 2. ščə̀p, ščəpà, m. 1) vseh pet prstov s konci zloženih: naredi ščep! lege die Finger kegelförmig aneinander! Erj. (Torb.); — 2) = ščip, der Vollmond, Cig. (T.), Žnid.; ( eig. der Mond in 3/4 Phase, C.); — 3) = vol, ki ima na glavi belo liso v podobi lune, Tolm.- Erj. (Torb.).
16615. ščəpcè, n. kolikor se prime s tremi prsti, die Prise: eno š. moke, Cv.; š. soli, BlKr.
16616. 2. ščəpə̀c, -pcà, m. 1) kake drobne stvari toliko, kolikor se je s tremi prsti zagrabi, die Prise; (tudi: ščépəc) š. tobaka, Cig., Jan., Dol., Erj. (Torb.); — 2) pl. ščépci, alle Fingerspitzen einer Hand zusammengehalten, kajk.- Valj. (Rad); — die Finger, Habd.- Mik.; dušice, iz peklenskega lovca ščepcev oslobojene, kajk.- Valj. (Rad); — 3) die Pinzette, Jan. (H.).
16617. ščepę́riti se, -ę̑rim se, vb. impf. den großen Herrn spielen, wichtig thun, Erj. (Torb.); — prim. šopiriti se.
16618. ščəpẹ́ti, -ím, vb. impf. = skeleti, peči (o ranah), beißen (o jedkih tekočinah), Erj. (Torb.), KrGora- DSv.; ščepi ("ščapí") me, Ben.- Kl.
16619. ščepka, f. dem. ščepa; der Splitter: vihar je premetaval ladjo našo kakor lehko ščepko, LjZv.
16620. ščę̑r, m. ime raznim rastlinam, Erj. (Torb.); zeleno je, kakor ščer, Erj. (Torb. = Let. 1883, 253.); ščera dajo živini, kadar se ji voda zapira, Dol.; — der Portulak (portulaca), C.; — prim. ščir.
16621. ščę̑t, -ı̑, f. 1) die Bürste; gost, kakor š., Gor.; ima lase, kakor ščet, Gor.; razdrasana je, kakor ščet, Lašče- Levst. (Rok.); — 2) die Distel, Cig., Mik.; bes. die Kratzdistel (dipsacus silvestris), Erj. (Torb.); — 3) das Palissadenwehr an einem Flusse oder Bache, ein Piloten- oder Pfahlwerk, C., vzhŠt.
16622. ščetȃlje, n. die Kardendistel, ogr.- C., Mik., Raič ( Nkol.).
16623. ščetína, f. 1) die Borste; — 2) die Distel, Cig.; — neka trava, Tolm.)- Erj. (Torb.); — 3) ozek svet mej dvema njivama, Erj. (Torb.); — 4) psovka objestnemu ali sitnemu človeku, M., Ig (Dol.).
16624. 2. ščę́titi, -im, vb. impf. spälteln, ( n. pr. drva predrobno cepkati: govori se o kakem otročetu, katero se prime tega dela, ki mu še ne more kaj), Erj. (Torb.); — prim. 1. šketiti.
16625. ščę́titi se, -im se, vb. impf. = šketiti se, stutzig sein, widerspenstig sein (o konju, človeku), Erj. (Torb.).
16626. ščę̑tka, f. dem. ščet; 1) das Bürstchen; die Bürste, Cig., Jan., DZ.; — 2) der Pinsel, C., nk.; — 3) der stachelige Kopf, z. B. des Stechapfels, der Weberkarde u. dgl., C.; — 4) die Karde (dipsacus), Cig.
16627. ščę̑tkati, -am, vb. impf. kardätschen: konja š., Jan. (H.).
16628. ščetúlja, f. das Borstengras (nardus), Z.; — ajda š., das Heidekorn mit reichlichem Schopf, vzhŠt.- C.
16629. ščı̑jca, f. = majhno dekletce, Erj. (Torb.); — prim. uscanka.
16630. ščína, f. = ščindra, Tolm.- Erj. (Torb.); pazderje od konopelj, lanu, Goriš.), GBrda.
16631. ščínkavəc, -vca, m. der Fink; ( nav. ščinkovec).
16632. ščínkavka, f. das Finkenweibchen; ( nav. ščinkovka).
16633. ščı̑p, m. 1) der Kniff, der Zwick, Cig., Jan., Valj. (Rad); — 2) die Prise, Rib.- Mik.; — 3) der Vollmond; ščip je; o ščipu; luna gre v ščip, je v ščipu, der Mond ist voll, Cig.; prim. 2. ščep 2); — 4) neka vinska trta: der Mosler, vzhŠt.)- C.; ( prim. šipon).
16634. 1. ščípa, f. neko nazobčano kolesce pri stativah, das Sperrad, Lašče- Erj. (Torb.).
16635. 2. ščípa, f. = ščipek, šipek, die Hundsrose (rosa canina), Erj. (Torb.).
16636. 1. ščípalica, f. 1) die Kolik, C.; — 2) pl. ščipalice, die Zwickzange, Jan.
16637. ščipȃvka, f. 1) die Zwickerin, Cig.; — 2) na koncu preklana palica, s katero se meče kamenje, der Schleuderstab, Ip.- Erj. (Torb.); — s ščipavko se prijemajo tudi ježice, GBrda; — 3) die Krebsschere, Guts., C.; — 4) pl. ščipavke, die Zange, Guts.; — 5) = strigalica, Notr.; — 6) neka smokva, od nje kože ščepe (peko) ustna, Goriš.)- Erj. (Torb.).
16638. ščı̑pəc, -pca, m. 1) das Kneipwerkzeug, die Kneipe, Jan.; — die Kneipzange, C.; — die Lichtputze, die Lichtschere, Erj. (Torb.); — 2) = ščipavec, der Scorpion, Jan.; — 3) = 2. ščepec 1), der Fingerspitzengriff, Štrek.; za dober ščipec dlake, Str.; za ščipec zabelje, Zv.
16639. ščı̑r, m. der Fuchsschwanz, der Amarant (amarantus), vzhŠt.; das Meieramarantkraut (amarantus blitum), Hlad., Tolm.)- Erj. (Torb.); = rdeči ščir, Tuš. (B.); ( prim. hs. štir); — das Bingelkraut (mercurialis annua), C., Valj. (Rad).
16640. ščírjevəc, -vca, m. 1) = čiraj, das Geschwür, der Abscess, Tolm.)- Erj. (Torb.); — 2) die Haselwurz (asarum europaeum), Erj. (Torb.).
16641. ščŕkati, ščȓkam, vb. impf. einen zirpenden oder knarrenden Ton von sich geben: jereb, kobilica, lesni črv, ura ščrka, Erj. (Torb.).
16642. ščrlẹ́ti, -ím, vb. impf. 1) zwitschern: ptič ščrli, Erj. (Torb.); — 2) = vreščati, schreien: otrok ščrli, Erj. (Torb.).
16643. ščrljúk, m. die Feldlerche (alauda arvensis), Erj. (Torb.), GBrda.
16644. ščúcati se, ščȗca se, vb. impf. ščuca se mi = kolca se mi, BlKr.
16645. ščúkati, -am, vb. impf. = po malem rezati, rezljati, Tolm.)- Štrek. (Let.).
16646. ščúkin, adj., Cig., Jan.; pogl. ščukov.
16647. ščȗləc, -lca, m. eine Art Steinbrech (saxifraga tridactylites), Medv. (Rok.); — neka užitna rastlina (crithmum maritimum), Erj. (Torb.); ( hs.).
16648. ščúra, f. ozka ulica mej dvema hišama (od it. (o)scuro, dunkel), Erj. (Torb.).
16649. ščúrək, -rka, m. die Küchenschabe (blatta orientalis); — tudi: die Feldgrille (gryllus campestris), Mur., Cig., Mik., Erj. (Torb.); — = striček, die Hausgrille, Dol.; — = čirič, die Weingrille, Dol.
16650. ščúrka, f. ovca črne volne, Erj. (Torb.).
16651. šè, adv. noch; — še — ne, nicht einmal; še toliko ne; še sanjalo se mi ni, es ist mir nicht einmal im Traum eingefallen; — še le, erst; še le zdaj si prišel; tam še le bo veselje.
16652. šebǫ̑j, m. die Levkoje (matthiola), Tuš. (B.), Medv. (Rok.); — prim. hs. šeboj, der Goldlack.
16653. šéga, f. 1) der Brauch, die Sitte; kolikor krajev, toliko šeg, Npreg.- Jan. (Slovn.); — šego vedeti komu, jemandes Laune kennen, C.; svoje šege biti, launenhaft sein, C.; — die Mode, Cig., Jan.; mož po šegi, Cig.; — 2) die Schlauheit: to vam hote s šego ino zlobo nagoditi ("mit falschen Tücken"), Krelj.
16654. šegáriti se, -ȃrim se, vb. impf. š. se iz koga, jemanden zum Besten haben, ihn foppen, C., vzhŠt.
16655. šegàv, -áva, adj. 1) klug, pfiffig, schlau, Habd.- Mik., Dict., Cig., Jan., Dalm. (Reg.); k temu hudič šegavo pomaga ("meisterlich"), Krelj; šegavo komu v oči gledati, Zv.; čudno in šegavo ravnati s kom, Dalm.; šegavo govorjenje Ciceronovo, ("meisterliche Sprache"), Krelj; — 2) witzig, Cig., Jan., BlKr.- Mik., nk.; tudi: šégav, BlKr.- Erj. (Torb.); — 3) = nagajiv, vzhŠt.; — 4) launenhaft: šegav kakor vreme, C.
16656. šę́ma, f. 1) die Larve, die Maske, Mur., Cig., Jan., Mik., nk.; — 2) die maskierte Person, die Maske; pustna š., dela, govori kakor kvatrna šema = šale zbija o nepravem času, Dol.- Levst. (Rok.); šeme ga ližejo, er ist närrisch, muthwillig, Mur.; — 2) = prismoda, ein dummer Kerl; šema neumna! prava šema je; — 3) die Genitalien des Weibes, der Stute, Ljub., Dol.; — prim. nem. Schemen = Schatten, Larve, Mik. (Et.).
16657. šę́mast, adj. 1) maskenähnlich; — fratzenhaft, Jan.; — 2) dumm, närrisch; š. človek; š. izprevod, Navr. (Let.); — š. konj (če se rad plaši), Gor.
16658. šembílja, f. die Sibylle, Cig.; modra ko šembilja, Gor.- Mik.
16659. šẹ̑mbraj, interj. = šember: š. te! tudi: m. neki šembraj me je prav daleč okoli nosil, Glas.
16660. šę́miti, šę̑mim, vb. impf. 1) maskieren, Jan.; š. se, sich maskieren, Cig.; — 2) š. se, sich närrisch betragen, M.; — sich unnatürlich geberden, sich zieren, Cig.; — 3) š. koga, einem ein Blendwerk vormachen, Cig.; — 4) lächerlich machen, bespötteln, Cig.
16661. šenčȗrka, f. die Sumpfdotterblume (caltha palustris), ( nam. šentjurka), Erj. (Torb.).
16662. šènt, šę́nta, m. 1) š. je hud duh, najbolj škoduje na sveti večer, Trst. ( Glas.); babji š., izpaka, ki na drevju stoka in vsacega, katerega v roke dobi, oskube ali pa se mu v lase zafrkoči, Nov.; — 2) kletvica: da te šenta! Valj. (Rad); ti šent ti! da te šent opali! kje si tega šenta dobil? Levst. (Rok.); — prim. šent ( adj.).
16663. šènt, adj. ( indecl.) Sanct-: Šent-Jakob, Šent-Vid; — iz: Sanct-.
16664. šəpę́tniti, -ę̑tnem, vb. pf. leise sagen, zuflüstern, C., Z., nk.; š. komu kaj na uho, Erj. (Izb. sp.).
16665. šeprȗn, m. plašč iz bičja ali lipovega lubja, kakršne so nekdaj pastirji imeli, Polj., — prim. srvn. schaprûn, kurzer Mantel.
16666. šę̑st, num. sechs, ob šéstih, um 6 Uhr; ( prim. devet); — ni pet, ni šest, mir nichts, dir nichts, nk.; tako si mogočnik — ni pet ni šest — prisodi novih vasi, Navr. (Let.).
16667. šestár, -rja, m. der Zirkel, Z.; "temu orodju smo rekli poprej šestar", Erj. (Torb.); — tudi hs.; prim. it. sesta, Zirkel, Mik. (Et.).