ko (16.501-16.600)

16501. svẹ́dər, -dra, m. 1) der Bohrer; s svedrom kravo dreti — ein untaugliches Mittel anwenden, Mur., Cig., Met.; biti na svedru, = keinen Halt haben, Jan.; — s. sv. Jožefa, neko zvezdje, Pjk. (Črt.); — 2) der Legestachel, Erj. (Z.); — 3) = krotica (verdrehter Spinnfaden), SlGor.- C.; — 4) živi s., der gewöhnliche Bohr- oder Pfahlwurm (teredo navalis), Erj. (Ž.).
16502. svẹdočíti, -ím, vb. impf. Zeugnis ablegen, Mur., Cig., Jan., ogr.- Valj. (Rad), nk.; s. kaj, etwas bezeugen, Cig.; — s. koga, jemanden bekennen, ogr.- C.; tudi: svedǫ́čiti, -ǫ̑čim.
16503. svẹdrár, -rja, m. = kovač, ki svedre dela, der Bohrschmied, Cig.
16504. svẹdráti, -ȃm, vb. impf. bohren: s. in vrtati s prstom v čelo, Jurč.; — drehen, Valj. (Rad); kräuseln: lase s., Z.; s. se, sich bohrerartig verdrehen; mlad koruzen strok se od vročine svedra, C.
16505. svẹ̑drc, m. dem. sveder; 1) ein kleiner Bohrer; — 2) die Schließmundschnecke (clausilia), C.; — 3) das Tausendguldenkraut (erythraea centaurium), Mur., C., Medv. (Rok.); — pomladanski s., der Frühlings-Enzian (gentiana verna), Tuš. (R.), Polj., Nov.- C.; velikocvetni s., der großblumige Enzian (gentiana acaulis), Jan., Tuš. (R.).
16506. svę́kər, -kra, m. des Mannes Vater, der Schwiegervater (der Frau), Cig., Jan., C., M., BlKr.
16507. 1. svę̑st, f. = svast, die Schwester der Frau, Dict., Cig.; des Mannesbruders Frau, Dalm.; — = mojega brata žene sestra, vzhŠt.- C.
16508. 2. svẹ̑st, -ı̑, f. 1) das Bewusstsein, Cig., Jan., Lampe (D.), nk.; v svesti sem si, ich bin mir bewusst: v svesti sem si, da sem prav storil, Lašče- Levst. (Rok.); — 2) die Überzeugung, die Zuversicht, Mur., Cig., Jan., Met., C.; ostrmeli so, s kakšno častjo in svestjo jim je te nauke pravil, Ravn.; Bog naj bo naša svest ob sili, Ravn.; z veliko svestjo na Boga se zanašati, Ravn.; s svestjo se nadejati, zuversichtlich hoffen, C.; — die zuversichtliche Erwartung: v svesti si biti česa, sich einer Sache versehen, gewärtig, gewiss, sicher sein, Cig., Jan., C.; božje milosti si biti v svesti, Trub.; nobene škode si nismo v svesti, wir besorgen keinen Schaden, Trub.; nič reči niso vedeli temu odgovoru, ki si ga niso bili v svesti, Ravn.; nobeno uro si ni bil življenja v svesti, Ravn.; človek si ni nikdar v svesti ne blaga, ne zdravja in življenja, LjZv.; v svesti si tretjega otroka, in Anwartschaft eines dritten Kindes, Levst. (Pril.); to sem storil v svesti, da mi boš ti pomagal, Levst. (Rok.); nocoj smo bili brata v svesti, Lašče- Levst. (Rok.); — 3) die Treue, Kast.- C.; — die Gewissenhaftigkeit, C.
16509. 1. svẹ̑t, svẹtȃ, m. 1) die Welt; svetovi, die Welten; ves voljni s., das Weltall ( nav.: vesoljni s.); svetli, široki, okrogli s., ogr.- C.; po svetu je bil, er war in der Fremde, Jan.; po svetu koga pognati, jemanden auf den Bettelstab bringen, C.; tako je na svetu, tak je svet, so geht es in der Welt; za ves svet ne, um alle Welt nicht; povsod sveta, allerorten, Mur.; nekdaj sveta, vor Zeiten, C.; na tem in na onem svetu, in diesem und in jenem Leben; na svetu biti, am Leben sein, Cig.; iti s tega sveta, das Zeitliche segnen; — na svetu tak, ganz so beschaffen, M., C., Dol.; = na vsem svetu tak, jvzhŠt.; = pri svetu tak, C., M.; — 2) coll. Leute; toliko je bilo sveta tam, da se je vse gnelo, es war so viel Volk dort, dass man sich nur drängte, M., BlKr., jvzhŠt.; kaj poreče svet? was wird die Welt dazu sagen, Cig.; — 3) der Boden, das Land, das Terrain; kamenit, neobdelan, pust s., steiniger, unbebauter, öder Boden; zvedeti, kako je ustvarjen s., Kenntnis der Terrainverhältnisse gewinnen, Levst. (Močv.); Grund und Boden: imam dober kos sveta, C.; nekoliko sveta nakupiti; na občinskem svetu, auf dem Gemeindegrund; tukaj s. visi, hier ist die Lage abschüssig, C.; — 4) = svit, C.; bile so pred svetom pri grobu, ogr.- Valj. (Rad).
16510. 2. svẹ̀t, svẹ́ta, m. 1) der Rath; dober s. dati, dobre svete dajati, einen guten Rath, gute Rathschläge ertheilen; za s. koga vprašati; pomagati komu s svetom; v svete iti, priti h komu, sich bei jemandem Raths erholen, Svet. (Rok.), Levst. (Zb. sp.); v svete iti, zur Berathung gehen, SKr.; — 2) die Berathung: s. imeti, berathschlagen, Cig.; s. imajo, kako bi ga končali, Trub.; = s. sklepati, V.-Cig., Ravn.; — 3) der Rath, der Rathskörper, die Rathsversammlung, Meg., rok. iz 15. stol., nk.; veliki s. v Benetkah, Vod. (Izb. sp.); upravni s., der Verwaltungsrath, šolski s., der Schulrath, občinski s., der Gemeinderath, nk.
16511. svẹtàn, -ána, m. der Kosmopolit, Cig. (T.).
16512. svę́tək, -tka, m. der Feiertag, der Festtag, Cig., Jan., ogr.- Valj. (Rad); v petek kakor v svetek, = alle Tage, C.; to obleko imam v petek in svetek, Lašče- Erj. (Torb.), jvzhŠt.; k svetkom se preskrbeti z nastilom, BlKr.; pl. svetki = božični prazniki, C.; — tudi: svétək, Valj. (Rad).
16513. svẹtə̀ł, -tlà, adj. glänzend; svetlo orožje; svetli škornji; svetle oči; svetlo solnce; — licht, hell; svetla noč; svetla soba; v sobi ni dosti svetlo; svẹ̑tli svet, ogr.- C.; svẹ̑tlọ, das Tageslicht; za svetla, noch bei Tage (vor der Dämmerung), vzhŠt.; vse pride na svetlo, alles kommt ans Tageslicht; na svetlo dati knjigo, ein Buch herausgeben, edieren, nk.; — svetlo, das Helle, Cig.; der Raum (in der Maurer- und Tischlersprache), Cig.; svetla širjava med šinami, die Spurweite der Schienen, DZ.; — svetla stran, die Lichtseite, Cig. (T.); — svetle barve, helle Farben; — (v naslovih) erlaucht, Cig., Jan.; svetli grof! Cig.; svetla grofica! LjZv.
16514. 1. svẹtílọ, n. 1) die Leuchte, Cig., Jan., Zora, nk.; pristansko s., die Hafenleuchte, Cig.; — die Laterne, Cig. (T.); ( stsl.); — die Lampe, C., Jap. (Sv. p.); bila je duša modri devici podobna, ki je svetilu za obilo olja skrbela, Slom.; — 2) die Beleuchtung, C., DZ.; s. napravljati, die Lampen, Lichter herrichten, C.; — 3) das Leuchtmaterial ( chem.), Cig. (T.); krožno s., die Photosphäre, Cig. (T.).
16515. 1. svẹ́titi, -im, vb. impf. 1) leuchten; mesec sveti, der Mond scheint, es ist Mondschein; mesec sveti v sobo skozi okno; s. na kaj, etwas bescheinen: mesec sveti na razvalino; s. komu domov gredočemu, jemandem beim Heimwege leuchten; s čim si svetiš? was für ein Licht brennst du? še svetijo, sie haben noch Licht, Glas.; ( pren.) s. komu z dobrim zgledom, jemandem mit gutem Beispiel voranleuchten, Cig., C.; — 2) glänzend machen: svetite le dobro strele! Dalm.; — 3) s. se, glänzen; škornji se svetijo; nekaj se v travi sveti; ni vse zlato, kar se sveti; obraz se mu sveti od veselja.
16516. svẹtlíca, f. 1) das glänzende Haar der Schafe, C.; — 2) der Jupiterstern, Blc.-C.; — 3) die camera lucida ( phys.), Cig. (T.); — 4) das Johanniswürmchen, Mur., Cig., Jan., Danj. (Posv. p.); — 5) eine Art dicke, süße Birne, C., Notr.; — eine Art Apfel, Mur., Erj. (Torb.); der Taffetapfel, C.; — das Bergwohlverleih (arnica montana), C., Medv. (Rok.); — 6) die Blende ( min.), Cig. (T.); srebrnata s., die Silberblende, Cig. (T.); cinkova s., die Zinkblende, živosrebrna s. = cinober, Erj. (Min.).
16517. svẹtlíti, -ím, vb. impf. 1) glänzend machen, Cig.; polieren, Guts.- Cig.; wichsen, Jan.; škornje s., die Stiefel wichsen, Zora; — licht, hell machen, Cig., Jan.; — 2) s. se, licht, hell werden, Cig., Jan., Z.; preden se je jelo svetliti, vor Anbruch des Tageslichtes, Cig.; od severne strani se že svetli ( n. pr. po nevihti), Z., jvzhŠt.
16518. svẹtloglàv, -gláva, m. der Glaskopf ( min.), Cig. (T.); — prim. svitoglav.
16519. svẹtlogòr, -góra, adj. hellbrennend: svetlogori premog, die Cannelkohle, Erj. (Min.).
16520. svẹtlọ̑st, f. 1) die Helle, die Helligkeit; s. razsvetljenih predmetov, Žnid.; — der Glanz ( min.), Cig. (T.); kovinska s., der Metallglanz, Sen. (Fiz.); — 2) die Erlaucht, die Durchlaucht, Cig., Jan.; kraljeva svetlost! königliche Majestät! Hip. (Orb.).
16521. svẹtlotìsk, -tíska, m. der Lichtdruck, Navr. (Kop. sp.).
16522. svetnı̑čji, adj. Heiligen-: vsi koti so polni svetničje službe (Heiligendienst), Krelj.
16523. 2. svẹ̑tnik, m. der Rathgeber, der Berather, Cig., Jan.; moji svetniki, Trub.; Roboam ni poslušal starih izkušenih svetnikov, Ravn.; — der Rathsherr, der Rath, Meg., Dict., Guts., Cig., Jan., C., Dalm.- M., nk., Dol., Rec., Gor.; skrivni s., der Geheimrath, Cig., C., Dalm.; vladni s., der Regierungsrath, Cig. itd.
16524. 3. svetník, m. 1) der Heilige; vsi svetniki božji; — 2) svę̑tnik = praznik, Erj. (Torb.).
16525. 1. svẹ̑tniški, adj. rathsherrlich, Raths-: svetniško mesto, svetniška čast, nk.
16526. svẹtoglèd, -glę́da, m. das Kosmorama, Cig.
16527. svẹtokàz, -káza, m. 1) die Weltkarte, Cig. (T.); — 2) das Kosmorama, Cig. (T.).
16528. svẹtopìs, -písa, m. die Kosmographie, Jan.
16529. svẹtopı̑səc, -sca, m. der Kosmograph, Cig., Jan.
16530. svẹtopísən, -sna, adj. kosmographisch, Jan. (H.).
16531. svẹtopı̑sje, n. die Kosmographie, Cig., Jan.
16532. svẹtoslǫ́vən, -vna, adj. kosmologisch, Cig.
16533. svẹtoslǫ̑vje, n. die Kosmologie, Cig., Jan., Cig. (T.).
16534. svẹtotvǫ̑rje, n. die Kosmogonie, Jan. (H.).
16535. svẹ́tovati, -ujem, vb. impf. ( pf.) rathen; s. komu kaj; dobro si mi svetoval; svetuj mi, kaj naj zdaj storim! s. koga, Krelj, Jsvkr.; druge sem k temu svetoval, Kast. (Rož.); slabo si ga svetoval, Erj. (Torb.); — s. se, sich berathen, Trub., Dalm., Krelj, jvzhŠt.
16536. svẹtovìd, -vída, m. die Weltkarte, Jan., Cig. (T.); das Kosmorama, Jan.
16537. svẹtovljàn, -ána, m. der Weltbürger, der Kosmopolit, Jan. (H.).
16538. svẹtovljȃnstvọ, n. der Kosmopolitismus, Jan. (H.).
16539. svẹtozòr, -zóra, m. die Weltschau, das Kosmorama, Jan., Cig. (T.).
16540. svı̑la, f. 1) die Seide, Guts., Mur., Cig., Jan., ogr.- Valj. (Rad), nk.; svilo presti, Npes.-Vraz; kosmata s., die Flockseide, die Florettseide, Jan., Vrt.; — 2) = svilo, der Draht, C., Danj.- Mik.
16541. svíliti, svı̑lim, vb. pf. = zviniti: s. si roko, nogo, C.
16542. svinína, f. 1) das Schweinefleisch; kuhana, pečena s.; — 2) das Schweinsfell, das Schweinsleder; — 3) das Schweinevieh, C.; — 4) das Schweinefutter, Polj., ko>Savinska dol.ko>
16543. svinják, m. 1) der Schweinestall; — 2) svı̑njak, der Schweinekoth; — 3) svı̑njak, das Ferkelkraut (hypochaeris), Cig., C.
16544. svinjaríca, f. 1) die Schweinehirtin; die Schweinemagd; — 2) der Huflattich (tussilago farfara), Erj. (Torb.).
16545. svı̑njəc, -njca, m. die Braunwurz (scrophularia canina), Erj. (Torb.).
16546. svı̑njka, f. dem. svinja; 1) das Schweinchen, Cig.; — 2) svinjko uganjati, ein Spiel mit einem hölzernen Ball (svinjka), C., Levst. (M.); tudi: svinjko loviti, Levst. (M.); svinjko biti, Z., Kr.; — 3) der Frosch (im Bergbau), Cig.; — 4) morska s., der Tümmler (delphinus tursio), pozemna s., das Erdferkel (orycteropus), Erj. (Ž.); — das Meerschweinchen (cavia cobaya), Cig.; = morska s., C.; — 5) die hochstengelige Erdbeere (fragaria elatior), Medv. (Rok.).
16547. svı̑njkati, -am, vb. impf. = svinjko uganjati, Mur., Vrt.
16548. svı̑njski, adj. Schweine-, schweinern; svinjsko meso; svinjsko jesti, Schweinernes essen, Mik.; — säuisch, unfläthig.
16549. svı̑njščak, m. 1) der Schweinekoth, Mur., Cig., Jan.; — 2) svinjščák = svinjak (Schweinestall), Erj. (Torb.); — 3) svinjščák = lonec za svinjsko kuho, Fr.- C., Notr.
16550. svı̑njščina, f. = svinjsko meso, SlGor.- C.
16551. svísli, f. 1) der überhangende Theil des Dachbodens an der Giebelseite, das Dachgesimse, C., Št., Notr.; — 2) an der Außenwand des Hauses angebrachtes Stangenwerk, um daran Kukuruz, Fisolen u. dgl. zum Trocknen aufzuhängen, Mur., C.; — 3) der oberste inwendige Theil des Dachraumes, Prim.; — 4) der Strohboden, meist an oder über der Dreschtenne angebracht: mlatiči pomečejo premlačeno in zmedeno slamo skozi vrata s skednja v svisli, Kod. (Mar.); — = senica, der Heuboden (navadno del drugega poslopja), Dol., Gor.; — = senica na oddaljenem travniku, die Scheuer, Trub.; ptice ne zbirajo v svoje svisli, Trub.
16552. svítək, -tka, m. 1) der ringförmige Tragwulst, den man auf den Kopf gibt, um darauf leichter etwas tragen zu können, der Tragring; brez svitka škaf na glavi nositi; — 2) etwas Ringartiges, Kranzartiges: s. smokev, ein Kranz Feigen, Cig.; — s. dratu, eine Drahtrolle, Cig.; — voščeni s., der Wachsstock, Cig., DZ.; — der Wulst (in den Säulenordnungen), Cig.; — der Ring, die Krone (an Hufen und Klauen), Cig.; — der Atlas (in der Beinlehre), Cig., Cig. (T.); — v svitke jesti, gierig essen, v svitkih mu je šla jed v grlo, die Speisen wurden von ihm hastig verschlungen, Lašče- Levst. (M.); — 3) der Pfannenkuchen, Cig.; — 4) der Wasserwirbel, Cig.; — 5) v svitke iti, sich sehr ängstigen, Cig.; ( zum Kreuz kriechen, Z.); — 6) roženi s., die hornartige Tellerschnecke (planorbis corneus), Erj. (Ž.); = roženasti s., Jan.
16553. svı̑tice, f. pl. die Unterhosen, Dict., Mur., Cig., Jan., Dalm., Hip. (Orb.); = prtene spodnje hlače, Lašče- Erj. (Torb.).
16554. svı̑tna, f. die Frühmesse im Advent, M., Kor.; — prim. sviten.
16555. svitoglàv, -gláva, m. der Glaskopf: rusi, rjavi s., der rothe, braune Glaskopf, Erj. (Min.).
16556. svobóda, f. 1) die Freiheit, Mur., Cig., Jan., nk.; svobodo dati komu, jemanden auf freien Fuß stellen, Cig.; s. mišljenja, die Denkfreiheit, Cig.; plovstvena s., die Schiffahrtsfreiheit, DZ.; bodi nam svoboda, möge es uns gestattet sein, Levst. (Močv.), LjZv.; — prirojena s., das Standesprivilegium, C.; — 2) der Freisitz, C.; — 3) svobóda m. der Freiherr, Mur., Jan., C.; — prim. sloboda.
16557. svobodnják, m. 1) = svobodnik, der Freie, der Freisass, Cig., Jan., Cig. (T.), C.; svobodnjaki niso delali nikomur tlake, LjZv.; — 2) der Freisinnige, nk.; — ( der Freimaurer, Jan.).
16558. svobǫ̑dski, adj. Freiheits-: svobodsko pismo, Vrt.
16559. svọ́j, svója, pron. (prisvaja kaj subjektu istega stavka); mein, dein, sein, ihr, unser, euer, ihr: ljubite svojo domovino; vsakdo mora svojo čast braniti; po svoje, nach seiner Art; vsak po svoje; jaz svojo glavo, ti svojo = jeder nach seinem Willen, Fr.- C.; ob svojem živeti, von seinem eigenen Erwerb leben; sam svoj je, er ist eigensinnig; ( prim. samsvoj); — (prisvaja kaj mišljenemu, dasi ne tudi gramatičnemu subjektu); sein, eigen; pustite vsakemu svoje! dati vsakemu v svoje roke, Levst. (Nauk); tudi meni kaže svoje uradovanje, auch mir ist es aus eigener Amtsthätigkeit bekannt, Levst. (Nauk); sodba o svojem delu ne pristoji meni, Levst. (Nauk); (vsakemu) svoja glava svoj svet, Npreg.- Jan. (Slovn.); sin moj, um svoj, Jan. (Slovn.); — s svojo roko podpisati, eigenhändig unterfertigen; svoja hišica, svoja voljica, eigener Herd ist Goldes wert (po hs.), Cig.; svoje glave biti, eigensinnig sein; po svoji volji ravnati, eigenwillig handeln; preveliko svojo voljo dati komu, jemandem zu viel Freiheit gewähren, Slom.- C.; sodnija določuje o svojem in tujem (über "Mein und Dein"), Vrt.; svoj način, svoj vkus, das Genre, Cig. (T.); svoja korist, der Eigennutz, Cig. (T.); vsakemu se svoje najlepše zdi, Npreg.- Jan. (Slovn.); — unvermählt: Dozdaj je dekle svoja b'la, In lehko je prepevala, Npes.- Pjk. (Črt.); — gehörig: ob svojem času, seiner Zeit, zur gehörigen Zeit; na svojem mestu, gehörigen Orts; na svojih posebnih mestih, Lašče- Levst. (Rok.); — svoje dni, seiner Zeit, einst; svoje dni bil je kralj, es war einmal ein König; — iskrice so svoje rože (sind gewisse [besondere] Blumen), Fr.- C.; — verwandt, Cig.; vsak človek ima nekaj svojih po krvi in svaštvu, LjZv.; svoji smo si, BlKr.; smo si nekaj svoji, wir sind uns etwas anverwandt, Cig., Polj.; bolj če je svoj, bolj se ga boj! Polj.
16560. svójəc, -jca, m. 1) der Seinige ( Meinige, Deinige etc., prim. svoj), der Angehörige, Jan., nk.; z lakoto krotičil je celo ljudstvo, pa ravno tistikrat svojce čudno preživi, Ravn.- Valj. (Rad); Bog čuje nad svojci, Gott beschützt die Seinigen, C.; njih roditelji ali otroci in drugi svojci, Levst. (Nauk); okrožili so jih svojci, Jurč.; maščevati se nad bratom, rodbenikom ali svojcem, Navr. (Let.); ni obdolženčevih svojcev, DZ.; — 2) der Freie, ein freier Herr, V.-Cig.
16561. svojeròč, adv. eigenhändig: s. je presajal cvetlice, Erj. (Izb. sp.); s. vreči koga iz izbe, Jurč.
16562. svojevǫ́ljnost, f. die Eigenwilligkeit, Cig.; der Eigensinn, Dict.; po svoji svojevoljnosti koga žalostiti, kajk.- Valj. (Rad); — die Willkür, Jan.; die Eigenmächtigkeit, Cig.
16563. svojítən, -tna, adj. besonderer: zaradi čisto svojitnih, važnih vzrokov, Levst. (Pril.); njih svojitno osebje, DZ.
16564. svojíti, -ím, vb. impf. als Eigenthum beanspruchen, in Anspruch nehmen: s. si kaj, Cig., Jan.; to motiko si sosed svoji (= pravi, da je njegova), jvzhŠt.; moja sinova si v sužnost svoji, nobenega plačila si ne svoji, Ravn.- Valj. (Rad); nazaj si s. kaj, das Eigenthum einer Sache zurückansprechen, Svet. (Rok.); (s. se česa, Gor.); — sich anmaßen, Cig., Jan., nk.; — sich zueignen, Cig., Jan.
16565. svǫ̑jstvọ, n. die Eigenheit, die Eigenthümlichkeit, Cig., Jan.; s. tal, DZ.; s. kakega jezika, der Geist der Sprache, Jan., Navr. (Kop. sp.); s. slovansko, Levst. (Nauk); prirodno s., das Naturell, Cig. (T.); — die Eigenschaft, die natürliche Beschaffenheit, Cig. (T.), Erj. (Som.), nk.; notranja svojstva, innere Eigenschaften, Cig. (T.); občno s., eine allgemeine Eigenschaft, Sen. (Fiz.); zapravljivosti ni bilo v številu njegovih slabih svojstev, Jurč.
16566. svǫ̑jščina, f. 1) das Eigenthum, Šerf- Valj. (Rad), GBrda; bova živela in svojščino z dobičkom povrnjeno imela, Ravn.; — na svojščino delati, auf Überschicht arbeiten, Svet. (Rok.); — 2) die Freiheit, Mur., Cig., Jan., Danj.- Mik.; — 3) die Angehörigen, Jan.; — 4) = svaščina, die Schwägerschaft, Erj. (Torb.).
16567. svŕkniti, svȓknem, vb. pf. 1) eig. verdrehen: izza mize koga s. (umdrehend wegstoßen), Z.; — 2) s. koga = z besedo koga zbosti, Z.
16568. sžrẹ́bən, -bna, adj. sžrebna kobila, eine Stute mit einem Füllen, Danj.- Mik.
16569. šȃfti, adv. schwerlich, kaum, Mur., Notr.- Cig.; šafti pride, Gor.), — (morda iz kakega nem. narečja).
16570. šága, f. der Splitter, kajk.- Valj.; = trščica, ki se zadere za kožo, Gor.
16571. šȃja, f. = žensko krilo od mezlana, ( it.: saja, wollenes Ueberkleid), Erj. (Torb.).
16572. šȃjka, f. = ploščata ladja, Mur., Cig., ogr.- Valj., Št. ( Npes.-Vraz; — prim. tur. šajka, Mik. (Et.).
16573. šȃjtrga, f. = samokolnica, der Schubkarren; — prim. bav. scheibtruhen, Levst. (Rok.).
16574. šáka, f. 1) die hohle Hand, die Handvoll, Cig., Jan., Bes., BlKr., jvzhŠt.; — das Häuflein: šaka ljudi, Cig.; — die Rotte, der Anhang, Mur.; vsa njegova šaka, kolikor jih je bilo, bila je razpojena, Ravn.; — 2) die Faust, BlKr., jvzhŠt.
16575. šáliti se, šȃlim se, vb. impf. scherzen; š. se s kom, s čim; mit jemandem o. etwas Scherz treiben; z njim se ni š., er versteht keinen Spass, Cig.
16576. šámor, m. = šamer 2), neumen človek, Erj. (Torb.).
16577. šamrẹ́ti, -ím, vb. impf. rauschen, ogr.- Valj. (Rad), C.; rauschend wimmeln: včasi šamri na taki ženitnini od otrok, vzhŠt.)- Pjk. (Črt.).
16578. šántav, adj. verwundet, Gor.); — nav. hinkend.
16579. 2. šápa, f. = motika, die Haue, Ip., Ist.)- Erj. (Torb.); — prim. it. zappa, die Haue, Mik. (Et.).
16580. 3. šápa, f. = kamena obloga zgoraj ob vodnjaku, die Brunneneinfassung, Erj. (Torb.); — prim. šapal.
16581. šápal, m. = 3. šapa: šapal se je razsul, Erj. (Torb.); — prim. šapelj (?).
16582. šápalica, f. brinova šiba, s katero otepajo na tepežnico, ("šapelica"), Kor.- Navr. (Let.).
16583. 1. šápati, -am, vb. impf. = hapati, sanft schlagen: ječmena ne mlatijo, ampak ga šapajo, KrGora; — = tepežkati (na nedolžnih otročičev dan), Jarn., Mur., Kor., KrGora.
16584. šápavəc, -vca, m. = kolednik, (prav za prav = tepežkar), Rož. ( Kor.)- Navr. (Let.).
16585. šápavica, f. = nedolžnih otročičev dan, Guts., Kor.- Navr. (Let.).
16586. šápəlj, -plja, m. die Kopfbinde, das Diadem der Mädchen, Kr.- Mur., Cig., Jan., C.; dekla ima lep šapelj ali portek, Trub.; — der Kranz, Dict., Trub.; (šapel, gen. šapela, Trub.); — prim. srvn. schapel, starofranc. chapel, lat. cappa, Mik. (Et.); bav. schappel, Kranz von Myrthen oder Blumen mit Goldflitter durchflochten, Levst. (Rok.).
16587. šȃplja, f. = dar, ki se daja šapavcem (kolednikom) za šapanje, Kor.- Štrek. (Let.).
16588. 1. šápniti, šȃpnem, vb. pf. = z roko udariti, Notr.)- Erj. (Torb.), M.
16589. šápor, -rja, m. = šapur, Št.).
16590. šápula, f. der Heiligenschein: svetniki se s šapulo ali svetlobo okoli glave malajo, Trub.; — prim. šapelj.
16591. šapulíka, f. neko jabolko, kajk.- Valj. (Rad).
16592. 1. šára, f. 1) allerlei bunt durcheinander gemischte Dinge; stara š., altes Trödelwerk, alter Kram; — v jedi je polno šare, t. j. reči, ki ne spadajo k njej; kdo bode to šaro jedel, wer soll dieses Gemengsel essen! — 2) die Sorte, die Art, die Gattung, Mur., V.-Cig., ženske šare, weibisch, Meg.- Mik.; šaro po kom vzeti, jemandem nacharten, Št.- Cig.; dobre šare biti, Z.; — die Abstammung: levitovska šara, Kast.; — 3) eine Ziegel- oder Schindelreihe am Dache, Št.- C.; — die Schichte, vzhŠt.; — prim. nem. Schar, Mik. (Et.).
16593. šárast, adj. = pisan, bunt, Jan., Erj. (Torb.); vsa šarasta je (bunt angezogen), Dol.); — gesprenkelt, gefleckt, C.; š. kamen, marmorierter Stein, Z.; — pockennarbig, Z., Mik. (Et.).
16594. šarı̑n, m. 1) = šarec 1), Jan. (H.); — 2) die Schmerle, der Bartgrundel (cobitis barbatula), Erj. (Torb.).
16595. šarokàz, -káza, m. das Spectroskop, h. t.- Cig. (T.).
16596. šarȗn, m. ein rothes Insect mit schwarzen Punkten, die Kohlwanze, Z.
16597. šátora, f. der Marktstand, Goriš.)- Štrek. (Let.); — prim. šator.
16598. šátra, f. 1) = šatora, die Markthütte, Jan.; — 2) = otrok, dokler je še nizek ter hodi razkoračen, posebno dokler ima še dolgo suknjico: šatra! kam šatraš? Lašče- Erj. (Torb.).
16599. šátrast, adj. šatrasto je malo dete, dokler je še nizko ter hodi razkoračeno, Lašče- Erj. (Torb.).
16600. 2. šatráti, -ȃm, vb. impf. = razkoračeno hoditi, Z.; "šatra! kam šatraš?" tako vele šatrastemu otroku, Lašče- Erj. (Torb.); grätscheln (šajt-), Jan., vzhŠt.; stark hinkend gehen, (šajt-) Mur.