ko (16.368-16.467)

16368. strẹ̑łba, f. 1) das Schießen, das Feuer, Cig., Jan.; — 2) das Schießwerkzeug: zdajci teče po strelbo svojo, in puh! letela je puščica pod kozolec, Jurč.; — das Geschütz, V.-Cig., Jan.
16369. strẹlíca, f. dem. strela; 1) der Pfeil: šel je na lov s strelico in lokom, Cv.; — 2) der Pfeil (als Zeichen), Cig., Jan., DZ., strelice kažejo mer, Žnid.; — 3) pl. strelice, der Bergkrystall, Cig.; prim. strela 8).
16370. strẹlíti, -ím, vb. pf. einen Schuss thun, Feuer geben, schießen; s. za kom, jemandem nachschießen, Jan.; hočem k njega strani tri strele streliti, Dalm.; Napne, streli, vsadi mi Sred' jeter svojo p'šico, Vod. (Pes.).
16371. strẹ́ljati, -am, vb. impf. ad streliti, ustreliti; schießen; zajce s.; iti divjih petelinov streljat; v tarčo s.; s. se, Kugeln wechseln; s. na koga, auf jemanden schießen; pečine s., Felsen ( z. B. mit Pulver) sprengen; z očmi s., feurige o. zornige Blicke werfen, Cig., Levst. (Zb. sp.); solnce svoje trake strelja (wirft ihre Strahlen), ogr.- Valj. (Rad); ogenj strelja, das Feuer strahlt, C.; — ( fig.) zielen (= etwas bezwecken), C.
16372. strẹljȃvəc, -vca, m. 1) der Schütze, C.; — 2) die Querstange bei einem Rebengeländer, Erj. (Torb.).
16373. stréme, -mę́na, n. 1) = stremen 2): davi se umijem, razčešem, podvežem stremeni, Jurč.; (golenice njegovih črevljev) niso več segale do kolena in do stremen, Jurč.; — 2) = stremen 4), die Holzfaser, C.
16374. stremeníca, f. 1) der Steigbügelriemen, C.; — 2) verižica na ojesu, ki se pripne konju na homot, (strm-) Tolm.- Erj. (Torb.); — 3) trta, s katero je lestvica na vozu k ročici privezana, Notr., Ig (Dol.).
16375. strę́sati, -am, vb. impf. ad stresti; rütteln, schütteln, erschüttern; z glavo s., den Kopf schütteln, Dict., Cig.; s. se, zu erzittern pflegen; — s. komu srce, jemanden heftig afficieren, Cig.
16376. 2. strę́sti, -trę́sem, vb. pf. schütteln, rütteln; s. koga (za lase), jemanden bei den Haaren nehmen; po vseh udih me je streslo, es durchbebte mich, Cig.; mrzlica ga je stresla, er hat einen Fieberanfall bekommen; — erschüttern; s. se, erzittern, erbeben; — s pleči s., die Achseln zucken, z glavo s., den Kopf schütteln, Cig.; — heftig afficieren, rühren: s. srce.
16377. 2. strẹ́ti, -tárem, (-térem), -trèm, vb. pf. 1) zermalmen, zerbrechen; oreh s.; s kolesom s., rädern, Jan. (H.); — s. se, zerbrechen ( intr.): kolo se je strlo; — strt, zerknirscht, Cig. (T.); — 2) zusammenreiben, zerreiben, Mur., Cig., Jan.
16378. strẹ́zəv, -zva, adj. = trezev, nüchtern, Schönl.; (-ziv, Meg.; -zav, Tolm.]- Štrek. [LjZv.]; -zəł, Z., Jsvkr.).
16379. strẹ̑žba, f. die Bedienung, die Wartung, die Pflege, Mur., Cig., Jan., DZ.; zavod bi v svojih rokah imel strežbo, upravo, hrano bolnikom i. t. d., Levst. (Pril.); deklici je bilo treba skrbne strežbe, Str.; vrbje ne potrebuje posebno veliko strežbe, SlGosp.; — das Fröhnen: s. grdim željam, Ravn.
16380. strẹ̑žič, m. der Zaunkönig oder Zaunschlüpfer (troglodytes parvulus), Erj. (Ž.), Erj. (Torb.); (strežìč), Erj. (Torb.); — prim. stsl., rus. strižь.
16381. strgȃłnica, f. orodje, s katerim kolje belijo, Dol.
16382. 1. stŕgati, stȓgam, -žem, vb. impf. schaben, abschaben; korenje, hren s.; — korenček s., durch Reiben der Zeigefinger Schadenfreude bekunden, Ljub.- Levst. (Rok.); — auf einem Reibeisen reiben; — radieren, Cig., Jan., Cig. (T.); — mit der Raspel bearbeiten, raspeln, V.-Cig.; — auf einem Instrumente kratzen, schlecht fiedeln, Cig.; — schreien wie z. B. die Laubfrösche, Wachtelkönige, C.
16383. 3. stŕgati, -tȓgam, vb. pf. = raztrgati, zerreißen: obleko s.
16384. stŕhniti se, stȓhnem se, vb. pf. erschrecken, Respect bekommen, C.; = strsniti se, C.
16385. stríc, m. 1) der Vatersbruder, der Oheim, der Onkel; mrzli s., des Vaters Cousin, Št.; stari s., der Großoheim, Jan.; — gewöhnliche Anrede an einen älteren Mann, Kr.- Št.; — 2) Name mehrerer Distelarten ( nam. ostric [?], Erj. [Torb.]); ovčji s., die Distel (carduus sp.), Erj. (Torb.); vražji s., pasji s., die Bärenklaudistel (carduus acanthoides), C., Št.
16386. stríči, strížem, vb. impf. scheren; lase komu s.; ovco s.; — z očmi se s., kokettieren, Erj. (Izb. sp.); — konj z ušesi striže (spielt mit den Ohren, spitzt die Ohren), Z., Vrt., Let., Dol., Št.- C.; — betrügen, Volk.- M.
16387. strína, f. des Vatersbruders, des Oheims Frau, Mur., Cig., Dalm., kajk.- Valj. (Rad), BlKr., Št.; — tako se obgovarja tudi vsaka starejša sosedinja, BlKr.
16388. 1. strínjati, -am, vb. impf. ad strniti; 1) zusammenfügen, vereinigen, zusammenkommen lassen, Mur., Cig., Jan., nk.; v sebi s., in sich vereinigen, Cig.; — 2) s. se, sich zusammenrotten, sich vereinigen, Mur., Cig., Poh.- C.; vreli so ljudje in strinjali ("strinali") se od vseh strani, Ravn.; veliko vzrokov se strinja, viele Ursachen treffen zusammen, Levst. (Pril.); — 3) zusammenhalten: s. se s kom, C.; — zusammenpassen, übereinstimmen, Cig., Jan., nk.; to se ne strinja, das klappt nicht, Cig.; kamen in srce: kako se to strinja! LjZv.
16389. 2. strínjati se, -am se, vb. impf. ad strniti se, gerinnen, C.
16390. strı̑ški, adj. Oheims-, vetterlich, Cig.: to ni po striško, das ist nicht nach Oheims Art, Cig.
16391. strižína, f. ozek kos zemlje med dvema njivama, Erj. (Torb.).
16392. 1. stŕkati, -tȓkam, vb. pf. herabklopfen: s prta moko, z obleke prah s., Dol.
16393. strklȃsa, f. die Korntrespe (bromus secalinus), Tolm.- Erj. (Torb.); pogl. stoklasa.
16394. stŕkniti se, -tȓknem se, vb. pf. erstarren, gerinnen, C.; mleko se strkne, C.
16395. stŕm, adj. 1) steil, jäh, abschüssig; strma pot; strm hrib; strmo rebro, ein jäher Abhang, Cig. (T.); — strmi kot, ein rechter Winkel, Cig.; — strmo = po koncu, aufrecht, C.; — 2) starr (vor Staunen): vsa strma mu reče, Ravn.; strmo gledati, starr blicken.
16396. strmȃł, -li, f. steiler Boden, Erj. (Torb.).
16397. strmẹ́ti, -ím, vb. impf. 1) emporragen, Cig., Jan., C.; kvišku s., emporstarren, Cig.; — 2) vor Staunen starr sein, staunen; s. nad čim, etwas anstaunen; — 3) starr blicken; pred sebe s., Glas.; začel je s. tja ob sodnikovem vrtu, Jurč.
16398. strmoglàv, -gláva, adj. jähe, steil, Jan.; s. prepad, Dol.; strmoglavo, kopfüber, Jan., Dol.
16399. strmogláviti, -glȃvim, vb. pf. kopfüber stürzen, stürzen, C., Štrek., nk., Dol.; s. se, sich stürzen, Dol.
16400. stȓn, -ı̑, f. coll. die aufgewachsene Halmsaat; v strni se skrije lahko velik mož, LjZv.; črez drn in strn, über Wies' und Feld, Greg.
16401. stŕn, adj. zur Halmsaat gehörig: po strnem se ajda seje, Vod. (Izb. sp.); strna in ajdova žetva, C.; koruza, ki se seje po strnem žitu, Erj. (Torb.).
16402. strnȃda, f. das Ammerweibchen, Cig., Erj. (Torb.).
16403. strnı̑ščnica, f. 1) was unter das Getreide gesäet wird und auf dem Stoppelfeld wächst: z. B. die Stoppelrübe, Cig.; der Stoppelklee, Cig., C., ein solcher Buchweizen, Z.; — = trava nakošena na strnišči, Gor.; — 2) die gemeine Kröte (bufo vulgaris), C., KrGora.
16404. 1. stŕniti, -nem, vb. pf. 1) zu einem Ganzen verbinden, vereinen, Mur., Cig., Jan., C.; z oblokom s., zusammenwölben, Cig.; predeli se strnejo drug z drugim (werden räumlich miteinander verbunden), DZ.; roke s., die Hände schließen, C.; — s. se, sich vereinigen, sich verbinden: s. se zoper koga, sich gegen jemanden verbünden, Vod. (Izb. sp.); obilo lučic se strne v eno samo luč, LjZv.; strnili sta se drevesi, die zwei Bäume sind aneinander gewachsen, Cig.; — trenotje, ko se strne človeku čas in večnost, Str.; — s. se, zusammenrücken, zusammentreten, Poh.- C.; ministranta se strneta, kadar se na sredi spodnje stopnice pred oltarjem priklonita vkupe, Lašče- Erj. (Torb.); vsi se v eno postat strnite! C.; barke se strnejo (laufen zusammen), Hip. (Orb.); s. se s kom, einem in den Wurf kommen, V.-Cig.; sich zu einer Schar vereinigen, sich rotten, sich scharen, Cig.; Judje so se strnili, Jap. (Sv. p.); — strne se boj, man wird handgemein, Cig., Ravn.; — 2) s. se, übereintreffen, übereinstimmen, Cig.; kako lepo se oboje božje bukve strnejo, natura in evangelij! Ravn.
16405. stŕniti se, -nem se, vb. pf. = strpniti se, gerinnen: mast se strne, C.
16406. stročə̀k, -čka, m. dem. strok, eine kleine Schote, Cig., Jan.; — ein kleiner Kukuruzkolben, (strȗčək) kajk.- Valj. (Rad).
16407. strohòł, -óla, m. tudi: stróhoł, -óla, 1) die Baumhöhle, Erj. (Torb.); — 2) ein leerer Raum überhaupt: toliko strohola je, Erj. (Torb.).
16408. strǫ̑jəc, -jca, m. 1) dem. stroj, nk.; — 2) strójəc, = strojar, Mur., Cig., Tolm.)- Štrek. (Let.).
16409. strójiti, strǫ́jim, vb. impf. 1) zurechtmachen, herstellen, C.; inwendig mit Brettern auszimmern (im Bergbau), Cig.; hiše s., an Häusern Reparaturen vornehmen, Z., Gor.; = narejati, popravljati: "imate kaj strojiti?" povprašujejo Rezijani, hodeč od hiše do hiše in stroječ kotle, ponve i. dr., Erj. (Torb.); — s. žito, das Getreide reitern, C.; — Vorbereitungen treffen, Jan.; — 2) gerben; kože, usnje s.: s čreslom strojen, lohgar, Cig.; strojen na jerh (irh), weißgar, Cig., Jan.; s. kože s tolščami (sämisch gerben), Vrt.; — beizen ( chem.), Cig., Jan., Cig. (T.); kresilno gobo v lugu s., Lašče- Levst. (Rok.); — 3) zuschlagen, peitschen: kmet je z bičem strojil konjsko kožo, Jurč.
16410. stròk, stróka, m. 1) die Hülse, die Schote, Mur., Cig., Jan., C., Tuš. (R.); fižol dobiva stroke, C.; — 2) der Maiskolben, Gor.- Cig., C., Mik., Št.; — 3) s. česna, česnov s., ein Knoblauchkern, eine Knoblauchzehe, Cig., C., Lašče- Levst. (M.); s. česnika, Štrek.; s. imberja, eine Ingwerzehe, Cig.; s. jabolka = krhelj, C.; — 4) der Halszapfen bei den Schweinen, C.; — 5) die Gattung, der Schlag: lepega stroka je, C.
16411. stròm, stróma, m. 1) das Dach, die Laube eines Schäfers, C., Z.; kozar, ovčar spi v kozari pod stromom, Z.; — 2) pl. stromi = stromice, Meg.- Mik.
16412. stromíti, * -ím, vb. impf. emporrichten, Cig.; kako je ona (veverica) hvost po koncu stromila! Let.
16413. stròp, strópa, m. 1) die Zimmerdecke, der Plafond; do stropa doseči; s. na ladji, das Verdeck, Cig., DZ.; — nebesni s., das Firmament, Cig.; — 2) der Dachstuhl, Tolm.)- Štrek. (Let.); — der oberste Dachtheil: mačka po stropu hodi, der Dachgiebel, C.
16414. stropníca, f. 1) das Zimmerdeckbrett, die Deckbohle, Cig., C., Z., BlKr., Škrinj.; — das obere Brett eines Bienenstockes, Levst. (Rok.); — 2) das Rüstbrett, der Gerüstbaum, C.; — tudi: strǫ̑pnica, Valj. (Rad).
16415. strǫ̑šək, -ška, m. 1) die Auslage, der Aufwand, Habd.- Mik., Guts., Mur., Cig.; nav. pl. stroški, die Kosten, die Ausgaben; na svoje stroške potovati; upravni s., die Verwaltungskosten; — 2) die Kost, die Nahrung, Mur., vzhŠt.- C.; pri kom na strošku biti, C.; daj drvarjem stroška! Trst. (Let.); potni s., die Wegzehrung, C.; — die Lebensmittel: nimamo stroška, C.
16416. strǫ́šən, -šna, adj. kostspielig, Jan. (H.).
16417. strpáča, f. eine schmale, etwas gebogene Haue, M., Z., Ist.)- Erj. (Torb.), Notr.
16418. strpȃnəc, -nca, m. die Kratzdistel (cirsium erisithales), Erj. (Torb.).
16419. strpẹ́ti, -ím, vb. pf. ertragen, aushalten; ne more s. brez njega, Cig.; s. kaj, C.; Nič se teže ne strpi, Nego vrsta lepih dni, Zv.; ni mogel strpeti, da bi ne rekel, er konnte sich nicht enthalten, es zu sagen, Cig.; s. se, sich enthalten, Mur., C.; nisem se mogel dalje strpeti, Cig.
16420. stȓplja, f. enoletna, a še jalova ovca, Erj. (Torb.); — prim. stirp.
16421. stȓpnik, m. die Taubnessel (lamium orvala), Erj. (Torb.).
16422. stŕpniti, -tȓpnem, vb. pf. erstarren (von Flüssigkeiten), C., Mik.; tudi: s. se, C.; — prim. strniti se.
16423. stŕsniti, -tȓsnem, vb. pf. 1) erschrecken, überraschen, C.; erschüttern, ogr.- M.; s. se, erschrecken, sich entsetzen, C., ogr.- M.; s. se česa, vor einer Sache erschrecken, C.; s. se koga, vor jemandem Respect bekommen, C.; — 2) zur Besinnung bringen, C.; s. se, zur Besinnung kommen, in sich eingehen, C.; — ( nam. vzt- ?).
16424. stŕsniti se, -tȓsnem se, vb. pf. mager werden, C.; konj se je strsnil, vzhŠt.
16425. strȗg, m. 1) ein Schabewerkzeug zum Abrinden der Pfähle, Dol.; s strugom jelševo, leščevo kolje belijo, BlKr.; — 2) das Drechselmesser, das Dreheisen, V.-Cig., Jan., Rib.- Mik.; bes. das Hohleisen zum Hohldrechseln, V.-Cig.; — neko orodje, s katerim se žleb reže v les, Lašče- Erj. (Torb.), Tolm.; — 3) = spehalnik, der lange Hobel, der Stoßhobel, die Stoßbank, der Daubenhobel, Notr.- Cig., Erj. (Torb.); — kolarski s., der Radhobel, Cig.; — 4) der Fenster- und Thürstock, ogr.- C.; — ein Thürbrett, ogr.- Valj. (Rad).
16426. strúgati, -gam, -žem, vb. impf. 1) schaben, Mur., Cig., Jan.; s. kože, dlako s kož, Cig.; — 2) drechseln, Mur., Cig., Jan., nk.; — kopito s., den Huf ausschneiden (wirken), Cig.; — 3) mit der Raspe bearbeiten, raspeln, Guts., V.-Cig.; — 4) hobeln, Guts., Mur., Cig., Jan.; — 5) zirpen, ogr.- C.
16427. strugotína, f. 1) das Schabsel, Cig.; strugotine od surovega krompirja, Erj. (Torb.); — der Drechselspan, Cig.; — der Hobelspan, nk.; začne ji zvijati in svedrati lase, da so kakor strugotine pod krčmo, Zv.; — der Abdraht bei Kupferschmieden, Cig., C.; — 2) die radierte Stelle, die Rasur, Cig. (T.).
16428. strugotı̑nəc, -nca, m. = mizar ( zaničlj.): strugotinci, skoblju vzeti, Levst. (Zb. sp.).
16429. strujekàz, -káza, m. das Rheoskop, Cig. (T.).
16430. strun, adj. = strunast, mager (o govedi), C.; s. konj, ein schlankes Pferd, Z.
16431. strúna, f. 1) die Saite; s. poje, die Saite tönt; strune ubrati, ubirati, die Saiten stimmen; — 2) das lange Pferdehaar, C.; konjske strune, kajk.- Valj. (Rad); — 3) živa s., der Medina-Fadenwurm (filaria medinensis), Jan., Erj. (Ž.); — der Tausendfuß, die Bandassel (scolopendra sp.), Ist.)- Erj. (Torb.).
16432. strúnast, adj. schmächtig, schlank, Cig., Jan.; strunast konj, Z.; strunasta krava, Tolm.; mager (o živini), C.
16433. strȗp, m. das Gift; kačji s., das Schlangengift; razjedni, omamni strupi, ätzende, narkotische Gifte, Cig.; višnjevi s., die Blausäure, C.; — pasji strupi, hundstodartige Pflanzen (apocyneae), Tuš. (B.).
16434. 1. strupę̑n, adj. giftig; strupeni zob, der Giftzahn, Cig. (T.); strupena rosa, der falsche Mehlthau (peronospora), nk.; ( fig.) strupeni jeziki, Lästerzungen, Cig.; — heftig: strupen mraz; strupena burja, Dol.; — strupeno, überaus, Gor.; ne bodi tako strupeno siten! Polj.
16435. strupę̑nski, adj. sehr schlimm, Dol.; im hohen Grade: danes je strupensko mrzlo, Polj.
16436. strupijȃn, m., Jarn., M., Škrinj., pogl. skorpijon.
16437. strȗpnik, m. 1) die Giftblase, Cig.; — 2) (zob) s., der Giftzahn, Cig.; — 3) eine Heilpflanze (gegen Viehblähungen), Kres.
16438. struposlǫ̑vje, n. die Giftkunde, die Toxikologie, Cig.
16439. strupovı̑t, adj. giftreich, giftig, Meg., Dict., Cig., Jan., DZ.; ( fig.) strupovite besede, Dalm.; strupovito govoriti zoper koga, Trub.; strupovito sovraštvo, Krelj; strupovit človek, Dalm.; strupovite sovražnice, Levst. (Zb. sp.); naša najstrupovitejša rana, Levst. (Nauk).
16440. strȗž, m. 1) = žužek, der Getreidewurm, der Kornwurm, C., Z.; — 2) pl. struži, das Geschabsel, M.; — treske pri tesanju, C.
16441. stružína, f. das Schabsel, Cig., Jan.; tudi pl. stružine, Valj. (Rad), Erj. (Min.); otresel se je leskovih stružin, DSv.; — der Hobelspan, Erj. (Torb.).
16442. stȓv, -ı̑, f. 1) der Schoberstock, Cig., M.; — 2) komur kozolca zmanjka, zabije poleg njega še močne kole v zemljo in nanje late priveže, to so: strvi, Dol.); — pogl. ostrv.
16443. stȓž, -ı̑, f. = z drobnim iverjem pomešana, okolo tnala postrgana prst, Erj. (Torb.).
16444. stržȃj, m. = stežaj, die Thürangel, Npes.-Vraz; — na s. (= na stežaj) odpreti vrata, C., ko>Savinska dol.ko>
16445. stŕžəlj, -žlja, m. der Maiskolben, C.
16446. stržę̑n, m. 1) das Baummark; bezgov s., das Holundermark; — der Kern des Holzes: zdravega stržena, kerngesund; — 2) der Eiterpfropf bei einem Blutschwär; s. iz tvora potegniti; — 3) der Röhrenkern der Metallgießer, Cig.; — 4) der Quandelstock bei den Kohlenbrennern, Cig.; — 5) der Stromstrich, der Thalweg, Cig. (T.), DZ.; stržen ima voda, koder najgloboče teče, Lašče- Levst. (M.); stare Ljubljanice strženi, das alte Laibacher Bett, Levst. (Močv.).
16447. stržę̑nəc, -nca, m. strženci, = polipi z vnanjo trdo skorjo, Erj. (Ž.).
16448. strženíca, f. = dila skozi stržen odžagana, das Markbrett, Notr.
16449. strženína, f. = oglje iz stržena, die Quandelkohle, Cig.
16450. stržę̑novəc, -vca, m. strženovci, Röhrenkorallen, Cig. (T.).
16451. stržír, -rja, m. na plavu stebriček, na katerega je krmilo privezano, prim. stožer.
16452. stržíšče, n. prostor, kamor se vzpomladi seje kapusovo seme ter se vzgajajo sajenice (presad), Erj. (Torb.); — prim. strž f.
16453. studèn, -éna, adj. kalt, Meg.- Mik., Cig., Jan.; studeno je bilo, es war kalt, Trub., Dalm.; Črez tri gore zelene, Črez tri vode studene, Npes.-K.; studena voda, frisches Wasser, vzhŠt.)- C.; studen kruh, altgebackenes Brot, C.
16454. studę̑nčnik, m. neka rastlina rastoča sosebno okolo studencev, morebiti: die Schmalzblume (caltha palustris), Erj. (Torb.).
16455. stȗdenək, -nka, m. = studenec 1), C., Kres.
16456. stúditi, -im, vb. impf. 1) verabscheuen, Mur., Mik.; s. kake jedi, Ravn.; on vse studi, kar je nesvetega, Ravn.; redovniško obleko s., Cv.; — 2) studi se mi kaj, mich ekelt eine Sache an: jed, greh se mi studi; (studí se, Štrek.); — 3) s. se, sich ärgern, sich grämen, Zilj.- Jarn. (Rok.).
16457. stúhniti, -tȗhnem, vb. pf. dumpfig werden, Cig.; verderben ( v. Korn), C.; nam. stohniti; prim. zatohniti.
16458. stúliti, -im, vb. pf. zusammenbiegen, zusammenrollen, C., Z.; = skrčiti, zusammenziehen, Tolm.)- Štrek. (Let.); — s. se, zusammenschrumpfen ( n. pr. o listju), C.; žitno sejanje se je stulilo od mraza, Goriš.; dosti trebuškov se je skrčilo in stulilo, Pjk. (Črt.); — stuljeno hoditi, gebückt, gekrümmt einhergehen, Z., Rez.- C.; — stuljen človek = stuljenik, Notr.
16459. sufragān, m. nadškofu v pomoč prideljen škof, der Suffragan, Cig.
16460. súga, f. ime svinji: suga na! tako zovejo svinje, Dol., Št.)- Glas.; — prim. bav. suck, suck! suckel = junges Schwein, Levst. (Rok.).
16461. sȗh, súha, adj. 1) trocken; s. pot; suha drva; suha zemlja, das Festland; suha meja, die Landgrenze, Cig. (T.); po suhem in po mokrem, zu Wasser und zu Lande; na suho stopiti, den Fuß aufs Land setzen, Cig.; na suho dejati ribnik (entwässern), Pjk. (Črt.); perilo, seno je že suho; suha usta imeti, lechzen, Cig.; s. veter; s. mraz; suha kopel, das Schweißbad, Cig.; — s. zid, t. j. brez malte narejen, Notr., Tolm.; — 2) dürr; suha veja; suha hosta, das Raffholz, Cig.; suho listje; — suha roba, Holzware, Rib.; — 3) getrocknet, gedörrt; suho sadje; — geselcht: suho meso, suha klobasa; — 4) rein, gediegen ( min.); suho zlato; suhi cekini, tolarji; — lauter, pur: suho vino; toliko je bilo suhega denarja, das war der Reinertrag, Svet. (Rok.); — 5) mager; s. kakor plot, Erj. (Torb.); s. kakor poper, bilka, s., da ropoče, poka, Cig.; konj, suh kakor kresilna goba, Jurč.; — suha bolezen, die Lungensucht, Cig.; — 6) ohne Geld; mošnja je suha; Si mošnjico mi rejeno Djal popolnoma na suho, Preš.; s. sem, ich bin blank; — v suho mi gre, ich büße ein, ich verliere, C.; — v suho plačati, umsonst zahlen, C.; — 7) sachleer, seicht ( fig.), Cig.
16462. suhíca, f. = suha veja: ulomi mi to suhico! Erj. (Torb.); — = suho deblo, mrlika, Erj. (Torb.).
16463. suhorę́bər, -bra, adj. mager (wie ein Skelet): suhorebri konjiček, Str.
16464. suhóta, f. 1) die Trockenheit; — dušna s., C., Burg., Cv.; — trockene Witterung, V.-Cig., Levst. (Zb. sp.); — 2) die Hagerkeit, Cig., Jan.; — 3) etwas Trockenes: nisem imel kaj jesti razven kruha, tiste suhote, Jurč.; — trockenes Land, Jan.; premenil je morje v suhoto, Dalm.; prikaži se suhota! Ravn.- Valj. (Rad); iti skozi morje po suhoti, Trub.- Let.; — 4) das Gebäude, Štrek.; s. je vsak prostor, ki je pod streho: ima več suhot, nego mu jih je treba, Ip., Erj. (Torb.); bes. ein Wirtschaftsgebäude, Cig.; gospodarske suhote, Zv.; — die Hütte, Cig., C.; — 5) das Obdach, der Unterstand, Cig., DZ.
16465. suhótəc, -tca, m. ein oberschlächtiges Mühlrad, auch eine Mühle mit solchem Rade, Erj. (Torb.).
16466. suhovodnica, f., Jan. (H.), pogl. krkon.
16467. suhtẹ́ti, -ím, vb. impf. mager, schwach, kraftlos werden, C.