ko (16.168-16.267)

16168. srága, f. 1) der Tropfen; ena sraga jutrove rose, Dalm.; deževne srage, die Regentropfen, Trub.; debele srage so padale, jvzhŠt.; sraga na juhi, das Fettauge, Cig., Štrek. (LjZv.); der Schweißtropfen, Št.- Mik.; srage, der Angstschweiß, V.-Cig.; smrtne srage, der Todesschweiß, Cig., Jan.; njegov pot pa je postal kakor krvave srage, Jap. (Sv. p.); — der Rest (einer Flüssigkeit), die Neige, Guts., Mur., Cig.; neko srago (vina) še imam, C.; — 2) der Schlagfluss, C.; od srage udarjen, Trub.; ( prim. kaplja).
16169. srájca, f. 1) das Hemd; oprana s., ein frisches Hemd; v sami srajci (biti, hoditi), mit dem bloßen Hemde bekleidet; mašna s., die Alba, navada je železna srajca, Npreg.; — 2) die Meilerdecke: kopi srajco dati, den Meiler mit Ästen bedecken, Cig.; — iz: srakica; prim. stsl. sraka = obleka, Mik. (Et.).
16170. srájčica, f. dem. srajca; 1) das Hemdchen; — 2) die Schafhaut beim menschlichen Fötus (amnion), C., Tolm.- Erj. (Torb.); — 3) deveta s., die Siegwurz, der Kornschwertel (gladiolus communis), Cig., C., Trst. ( Glas.).
16171. srȃm, srȃma, sramȗ, m. 1) die Scham; s. me je, s. me je bilo, ich schäme, schämte mich; s. te bodi! schäme dich! nikogar ga ni s., er schämt sich vor niemandem; sram ga je toliko, kolikor volka strah; s. me je česa (koga), ich schäme mich einer Sache (jemandes); Tebe in mene ga je sram, Preš.; brez srama, schamlos, Krelj, vzhŠt.- C.; od srama, vor Scham, Dalm., LjZv.; tudi srama nimaš več, Erj. (Izb. sp.); nima nobenega sramu, Dol., Gor.; — 2) die Schande: z velikim sramom, ogr.- C.; Sram bom pa jaz prestal, Npes.-K.; — 3) das Schamglied, Cig., Trub., Dalm.
16172. srámən, -mna, adj. 1) schamhaft, Mur., Cig., Jan.; — 2) schändlich: Bodi v družbi, bodi sam, Bodi sramnega te sram, Npreg.- Jan. (Slovn.); — 3) das Schamglied betreffend, Scham-, Mur., Cig., Jan.; srȃmna kost, das Schambein, Vod. (Bab.); sramna kuga, die Lustseuche, Cig.
16173. srȃmnica, f. 1) = sramna kost, das Schambein, Cig., Jan., Cig. (T.), Erj. (Som.); — 2) die weibliche Scham, C., DZ.
16174. srámot, f. die Schande, Jan.; s sramotjo, Trub., Dalm., Krelj; — na srámot komu kaj učiniti, jemandem etwas zutrotz thun, kajk.- Valj. (Rad).
16175. sramóta, f. 1) die Schande, die Schmach, der Schimpf; to je sramota! na sramoto postaviti koga, jemanden beschämen, zuschanden machen; = v sramoto pripraviti, Cig.; — 2) moška, ženska s., die männliche, weibliche Scham, C., BlKr.
16176. sramotı̑vəc, -vca, m. der Schänder, der Entehrer, Cig., Jan.; bili so pa tudi mladeniči sramotivci v deželi, kateri so vse gnusobe nevernikov delali, Jap. (Sv. p.); — der Schmäher, der Verspotter, Cig., M.
16177. sramováti se, -ȗjem se, vb. impf. sich schämen; mlade žene se ne sramujejo psalme peti, Trav.- Valj. (Rad); s. se česa; s. se pred kom.
16178. srȃmsa, f. = čremsa, Mur., Cig., Jan., Josch, ko>Celovška ok.ko>
16179. sŕbək, -bka, adj. rauh: srbka moka, t. j. ostra kakor pesek, jvzhŠt.
16180. srbẹ̑vka, f. die Hagebutte (rosa canina), Cig., Jan., Štrek., SlN.
16181. srbopę̑təc, -tca, m. der Muthwillige, Bes.; konj s., ein wildes Pferd, SlN.
16182. srborı̑tka, f. die Frucht der Hagebutte ("Hetschepetsch"), Dict., C., Ip., Erj. (Torb.).
16183. srbǫ̑vka, f. die Frucht der Hagebutte, Erj. (Torb.).
16184. srcę̑, n. 1) das Herz; srce bije, tolče, utriplje, das Herz schlägt, pocht; — 2) das Innere des Menschen, sein Empfinden und Denken, das Herz; srce se mi trga, Jan.; srce me boli, srce mi poka, es blutet mir das Herz, Cig.; srce mi stiska, es wird mir enge ums Herz, Cig.; srce se mi topi od veselja; k sȓcu si gnati, sich zuherzen nehmen, Dict., Dalm.; to mu sega do srca; to ga v srce boli, bode, pekli, das wurmt ihn im Herzen, Cig.; kako ti je pri sȓcu? wie ist es dir zumuthe? iz sȓca rad, herzlich gern; iz vsega (celega) srca želeti, vom ganzen Herzen wünschen; imeti koga pri srcu, jemandem geneigt sein, C.; česar je polno srce, rado iz ust gre, wovon das Herz voll ist, geht der Mund über, Mur., Cig.; kar mu je na srcu, to mu je na jeziku, er trägt sein Herz auf der Zunge, Cig.; kar od srca pride, se srca prime, was vom Herzen kommt, geht zum Herzen, Cig.; že velja, kamor srce pelja (tako govori, kdor komu napije), Mur.; — das Gemüth, die Gemüthsart; dobro srce imeti, biti dobrega srca; ima trdo srce kakor kamen; mehko, junaško, očetovsko srce; veselo srce pol zdravja, lustiger Muth macht gutes Blut, Cig.; — der Muth; s. izgubiti, den Muth verlieren; s. mu je upadlo, s. mu kopni, der Muth ist ihm gesunken, Cig.; s. komu delati, storiti, jemandem Muth machen, Cig., Jan.; = s. dajati, Jsvkr., Bas.; s. si delati, storiti, sich Muth machen, Cig., Jan.; s. si vzeti, sich ermuthigen, Muth fassen, Cig., C.; s. vzeti, jemati komu, entmuthigen, Cig., C.; srce se komu podre, jemand wird kleinlaut, Jan.; srce komu podirati, jemanden entmuthigen, Cig.; — 3) der (die) Liebste: srce moje! mein Herzchen! — 4) der Mittelpunkt (einer Thätigkeit), Cig., nk.; — 5) das Herz im Kartenspiel; — 6) ein herzförmiges Naschwerk; — 7) der Kern der Salat- und Kohlhäupter, Cig.; — = stržen, das Baummark, C.; — das Kernholz, Cig., C., Gor.; — otlina sredi ogelne kope, kjer oglar zaneti ogenj in zapali kopo, der Quandelraum, Erj. (Torb.); — der Eikern, die Narbe, Cig., Gor.
16185. sȓčən, -čna, adj. 1) Herz-: srčni krč; — srčna tesnoba, die Herzensangst, Cig.; — srčna korenina, die Pfahlwurzel ( bot.), Jarn. (Sadj.), Pirc, Cig. (T.); — srčna mati, die wahre Mutter ( opp. mačeha), Prim.; — 2) sŕčən, herzlich, innig; srčna ljubezen, srčno prositi; — 3) herzhaft, muthig; srčno zgrabiti sovražnika.
16186. srčíka, f. 1) das Kernholz eines Baumes, C., vzhŠt.; — das Mark, Mur.; — 2) das noch unentwickelte Blatt, das Herzblatt, Jan.; — 3) neko jabolko, Erj. (Torb.).
16187. sŕčiti, sȓčim, vb. impf. Muth machen, ermuthigen: s. koga, Cig., C.
16188. sȓčkati, -am, vb. impf. abherzen, Cig.; liebkosen, Z.
16189. sȓdək, m. der Holzkern, Mik.; ( nam. sredek?).
16190. sŕdən, -dna, adj. zornig, heftig: srdno komu kaj povedati, C.; — eifrig, Ravn.; srdno se za koga ponašati, C.
16191. srdíšče, n. der Zorn, Cig.
16192. srdíti, -ím, vb. impf. zornig machen, Cig., Jan., M.; dušo topi, Boga srdi in pekel kuri, Kast.; s. se, zornig sein, zürnen; Bog se ne srdi z mano, Dalm.; eni se srde in jeze ne samo z ljudmi, ampak tudi sami s sabo, Kast.; s. se na koga, Jan. (H.); ( germ.) s. se črez koga, Kast., Škrb.- Valj. (Rad).
16193. srẹbǫ́lja, f. die Molke, Mik.
16194. srebríti, -ím, vb. impf. versilbern, Cig., Krelj- M., Burg. (Rok.); Vam bom mreže zlatil, Količe pa srebril, Npes.-K.
16195. srebȓn, adj. silbern, Silber-; srebrna žlica; s. goldinar, ein Silbergulden; srebrna ruda, das Silbererz; srebrna pena, das Blattsilber, Cig., Jan., Cig. (T.); srebrno sedlo še ne stori dobrega konja, Npreg.- Cig.; — tudi srę́brn, Cv.
16196. srebrnìč, -íča, m. der Schimmel: konjiči srebrniči, Vrt.
16197. srebrník, m. der Silberling, die Silbermünze; za dvajset srebrnikov prodajo Jožefa, Ravn.; Valj. (Rad).
16198. srebrọ̑, n. das Silber; čisto s., das Feinsilber; pokalno s., das Knallsilber, DZ.; — živo s., das Quecksilber; nemiren kakor živo s.; pokalno živo s., das Knallquecksilber, DZ.
16199. srẹbútati, -am, vb. impf. stark schlürfen, Gor.- M., Mik., Zora- C., C.
16200. srę́ča, f. das Glück: 1) = das Geschick; s. je opotočna, das Glück ist kugelrund; = s. na razpotju sedi, Mur., Cig.; s. ima spredaj lase, zadaj je gola, Cig.; bojna s., das Waffenglück, Cig., Jan.; slepa s., blinder Zufall, Cig.; dobre sreče biti, Glück haben, Cig., C.; dobra s., das Gelingen, C.; Bog daj dobro srečo! (tako pozdravljajo posebno ljudi, ki so pri kakem delu; tudi samo z besedama: dobro srečo! srečo dobro!); dati kaj za dobro srečo (ein Geschenk z. B. des Weinkäufers an die Hausfrau), Kr.; srečo dati komu, jemanden begrüßen, ihm die Hand reichen; srečo si dati = posloviti se, KrGora; na dobro srečo, C.; na srečo, aufs Gerathewohl, Cig.; = na slepo srečo, Jan.; na srečo vreči, metati, losen, ogr.- C.; srečo vreči, srečo izkusiti, das Glück versuchen, das Los über etwas werfen, Cig.; sreča pade na koga, das Los fällt auf jemanden, C.; — 2) = das günstige Geschick; prva sreča gre za peč sest, prima fortuna fallax, V.-Cig.; sreča te čaka, es steht dir ein Glück bevor; sreča njegova je bila, es war sein Glück; vsa sreča, da —, ein Glück, dass —; po vsej sreči, zum größten Glück; po sreči, k sreči, zum Glück, glücklicherweise; po sreči iti, glücklich vonstatten gehen; po sreči se iziti, einen glücklichen Ausgang nehmen; to je po sreči, ne po umeči, er hat mehr Glück wie Verstand, Ist.- Cig.; v sreči in nesreči; ako Bog da srečo; ima srečo; nima sreče; sreča mu streže, godi, das Glück ist ihm geneigt, Cig.; = sreča mu je mila, Cig.; vpili bodo: sreča bodi, sreča bodi! (Glück zu!) Dalm.; sreča bodi kralju Salomonu! Dalm.; — (srenča, na zapadu- Mik.).
16201. srę́čati, srę̑čam, vb. pf. begegnen: s. koga; srečala sva se; kedaj te bo pamet srečala? wann wirst du zu Verstand kommen?
16202. srę́čən, -čna, adj. glücklich; srečen človek; srečno življenje; srečnega storiti koga, jemanden glücklich machen; srečno potovati, priti kam; srečen (-čno) pot! glückliche Reise! = srečno hodi! C.; srečno! lebe(t) wohl! (pozdrav pri razhodu); srečne oči! = ich bin glücklich dich zu sehen! srečne oči, ki četveroperesno deteljo vidijo, nesrečne roke, ki jo trgajo! Erj. (Torb.).
16203. srę́čica, f. dem. sreča; das liebe Glück; — srečico praviti, prophezeien: s. praviti kakor ciganke, Dict.
16204. srę̑čka, f. dem. sreča; 1) srečko dati komu, jemandem die Hand zum Gruß reichen; daj srečko! ( pos. otrokom se tako pravi); — 2) das Lotterielos, Cig., Jan., C., nk.; srečke vzdigovati, Lose ziehen, Jan.
16205. srẹ́da, f. 1) die Mitte; v sredi stati, v sredo stopiti; od konca do srede; po sredi razsekati, mitten entzweihauen; črez sredo prelomiti, mitten entzweibrechen; — der Mittelpunkt, Cig.; v sredo zadeti, ins Centrum treffen; v sredi, v zlati skledi = golden ist die Mittelstraße, Cig., Nov.; — 2) das Mittel, Krelj, Trub.; s. in pot, das Mittel und die Art und Weise, C.; — 3) srẹ̑da, die Mittwoche; sredpostna s., die Mittfasten.
16206. srẹ̑dež, m. der mittlere Theil, bes. der Kern des Salat- oder Kohlhauptes, vzhŠt.
16207. srẹ́di, praep. c. gen. mitten in (unter, auf etc.); s. mesta stanovati; s. sovražnikov; s. morja, mitten auf dem Meere; s. zime, mitten im Winter; do sredi polja, bis zur Mitte des Feldes.
16208. srẹdíca, f. der innere Theil einer Sache: die Brotkrume; — das Kernholz der Bäume; — das Fleisch der Früchte, Jan.; — kostna s., die Knochensubstanz, Erj. (Som.).
16209. srẹdı̑nski, adj. zur Mitte gehörig: sredinska globina (globokost) soda, die Spundtiefe eines Fasses, Cig. (T.); — Central-, Cig.; sredinska akademija, Navr. (Kop. sp.); ( pogl. osrednji).
16210. srẹdíščən, -čna, adj. zum Mittelpunkt gehörig, Central-, Cig.; sredı̑ščni kot, der Mittelpunktswinkel, Cig. (T.); središčni žarki, die Centralstrahlen, Žnid.
16211. srẹ̑dnji, adj. in der Mitte sich befindend, der mittlere, Mittel-; srednja vrsta; srednje bruno; s. prst, der Mittelfinger; srednja šola, die Mittelschule; srednji vek, das Mittelalter, nk.; srednji spol, das sächliche Geschlecht ( gramm.); srednja pot, najboljša pot; srednja ladja, das Mittel- oder Hauptschiff ( arch.), Cig. (T.); srednji pojem, der Mittelbegriff ( phil.), Cig. (T.); — durchschnittlich; srednja cena, der Durchschnittspreis; srednje število, die Durchschnittszahl, Cig. (T.); srednja brzina, die Normalgeschwindigkeit, Cig. (T.); — von mittlerer Quantität oder Qualität; srednja letina, mittelmäßige Jahresfechsung; srednje velikosti, von mittlerer Größe; srednje velik, mittelgroß; — s. spol, das sächliche Geschlecht ( gramm.); — indifferent ( phys.), Cig. (T.), ( rus.).
16212. srẹdozı̑məc, -mca, m. 1) ein Heiliger, dessen Gedächtnistag in die Mitte des Winters fällt, C., Svet. (Rok.), Lašče- Levst. (Rok.); mraz kakor o sredozimcih, Z.; — 2) ein in der Mitte des Winters geborener Mensch, C.
16213. srẹ̑n, m. 1) der Rauhreif, C., Mik., Dol.; sren se na laseh, na dlaki ob hudem mrazu dela, C.; — 2) die gefrorene, harsch gewordene Schneerinde, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), C., Jes.; sren drži, da lahko hodiš po njem, Gor.; po srenu klasje pobirati = sein Brot auf unrechtem Wege suchen, Mur.
16214. srẹ̑nj, m. 1) = sren 1), Štrek.; srenj stoji po drevju, po travi, BlKr.; — 2) = sren 2), Jan., Mik., Valj. (Rad), Štrek. (LjZv.); — 3) der Eisstoß, Štrek. (LjZv.).
16215. srẹ̑nja, f. 1) die Gemeinde, Mur., Cig., Jan., Gor.- Svet. (Rok.); ( eig. "Hauptort mehrerer Gemeinden, stsl. srêdьnja" Mik.); — 2) die Gemeindevertretung: v srenjo voliti koga, Gor.; — 3) die Gemeindesitzung: srenjo napovedati, v srenjo iti, Z.
16216. srẹ̑p, srẹ́pa, adj. 1) = grozen, grausam, Cig., C., Cig. (T.); srepo križanje, Skal.- M.; Požela jih je srepa smrt, Greg.; — wild: srepa ino strašna množica, Skal.- Let.; = hud, strašen: srepo ga je pogledal, Erj. (Torb.); bil je srepega pogleda, Jurč.; — srepo gledati, stier blicken, ungeheuer, sehr groß, Jan., M., Rož.- Jarn. (Rok.); — srepo (= grozno) se ustrašijo, Krelj- M.
16217. srẹ̑ž, m. 1) = ivje, der Rauhreif, V.-Cig., Gor.; der Reif an den Mauern, Cig., Vrt.; — 2) das Roheis, Mur., Cig. (T.), Jes.; večen led in srež goro pokrivata, Slom.; — 3) das erste dünne Eis, Jan.; — die Eisscholle, Mik.; — 4) das Treibeis, Cig., Jan.; srež gre, der Fluss führt Eis mit sich, Cig., Met.; = voda gre v srež, Štrek. (LjZv.); Drav'ca gre v srež, Npes.-Schein.; Drava je sreža nanesla, SlN.; — 5) die beim Zufrieren des Erdbodens sich hebende Erdkruste, Cig., Rib.; — 6) vinski s., der Weinstein, C.
16218. sŕhəł, -hla, adj. struppig: konj drži dlako na srhlo, dem Pferde stehen die Haare empor, Z.
16219. srholı̑stnica, f. = srhkolistnica, Cig. (T.).
16220. sŕna, f. 1) das Reh; das Rehweibchen; skače kakor s.; nosi se ko srna, pa nema zrna, C.; — 2) govedje in ovčje ime, Cig., Tolm.- Erj. (Torb.), BlKr.
16221. sȓnji, adj. Reh-; srnje meso, srnja koža; — srnjih oči dekletce, Zv.
16222. sȓnka, f. = divja koza, C.
16223. srobotína, f. 1) = srobot, die Waldrebe; coll. Waldreben; — 2) srobọ̑tina, die Alpenrebe (atragene alpina), Erj. (Torb.).
16224. srobotı̑nka, f. neka vinska trta, Erj. (Torb.).
16225. srpàn, -ána, m. 1) mali s., der Monat Juli; veliki s., der Monat August; — 2) die Kratzdistel (cirsium erisithales), Erj. (Torb.).
16226. srpȃnəc, -nca, m. die Kratzdistel (cirsium erisithales), Erj. (Torb.).
16227. sȓpək, -pka, m. dem. srp; 1) eine kleine Sichel; — 2) die Klammer (in der Schrift), das Einschließungszeichen, Cig., Jan.; mej srpkoma, DZ., Nov.; — 3) = srpičnik, die Färberscharte (serratula tinctoria), Medv. (Rok.); — tudi: srpə̀k, -pkà, Valj. (Rad).
16228. sŕsati, -am, vb. impf. = jezno govoriti, BlKr.; s. na koga, jemanden anschnauben, barsch anfahren, Erj. (Torb.).
16229. sŕšati, -ím, vb. impf. die Haare sträuben, struppig sein, Rib.- Mik., C.; — s. na koga, jemandem zürnen, M.; = s. nad koga, Ravn.- Cig.; — = zbadati, DSv.
16230. sŕšen, -ę́na, m. die Hornis (vespa crabro); leti, kakor da bi ga sršeni podili, Cig.; ( fig.) sršene dražiti = ins Wespennest stechen, Mur.; sršene v glavi imeti, mürrisch, verdrießlich sein, Mur.
16231. sršę̑nka, f. neka hruška, C., Erj. (Torb.), jvzhŠt.
16232. sršę̑ta, f. = 2. pitnik, koruza za pičo, ( prim. it. sorghetto), Erj. (Torb.).
16233. sršẹ́ti, -ím, vb. impf. = sršati, Cig., Jan., Rib.; obrvi so mu sršele, ko dve metli, Levst. (Zb. sp.).
16234. srtę̑l, m. der Zimmerboden, ogr.- Valj. (Rad); izuvši črevlje ne puščaj jih na srtel, ogr.- Raič ( Kol.); (— iz: sred tel = sredi tal, C.).
16235. stája, f. 1) das Stehen: s. na straži, Cv.; — der Stillstand, Cig. (T.); — 2) der Ort des Stehens, der Anstand, Cig., Zora; — 3) die Herberge, das Quartier, Mur., Cig., Npes.-Vraz; — der Standort: vojaške ladje imajo tamkaj svojo stajo, Cv.; — der Viehstandort, C.; nav. pl. staje = ograjen prostor na pašniku, kjer živina o poludne stoji, Cig., Notr.; — staje, die Sennerhütten mit den Stallungen in den Alpen, V.-Cig., Tolm., Zv.
16236. stajalíšče, n. der Standort, Guts., Cig., Jan., Cig. (T.), DZ.; s. (za ladje), die Rhede, Cig., DZ.; (lovsko) s., der Anstand, Jan., Vrt.
16237. 2. stȃjati, -am, vb. impf. 1) zu stehen pflegen: Paša je na pragu stajal, Npes.-K.; — 2) = stopati, postavljati se: ptič mi je na roko stajal, na gredico pa ni mogel stopiti, Dol.
16238. stájica, f. dem. staja; v uganki: Sladko zgovorna Stajica, Pa v nji so bela Jagnjeta, (= usta, zobje), Vod. (Pes.).
16239. stáłən, -łna, adj. beständig, bleibend, definitiv, constant, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), C., nk.; s. pridevek, stehendes Epitheton, Cig. (T.); stalna količina, stetige Größe, Cig. (T.); — fix: stalna plača, stalna cena, Cig., nk.; stalno namestiti, definitiv anstellen, nk.; — stalne ptice, Standvögel, Cig. (T.); stalna vojska, stehendes Heer, nk.; — verlässlich, haltbar, C.; s. razlog, ein haltbarer Grund, Cig. (T.).
16240. stáliš, m. 1) der Wohnort, Mur., C., Danj.- Mik.; — 2) der Stand, die Menschenclasse, Cig. (T.), C., Mik., ogr., kajk.- Valj. (Rad); zakonski s., C.; nisem se brigal za njegov stališ, Jurč.; (tudi hs.).
16241. stalíšče, n. 1) der Standort bes. für Thiere, die Hürde, Ig (Dol.), ogr.- C.; prilično stališče i dosta krme, (stálišče) ogr., kajk.- Valj. (Rad); — der Aufenthaltsort, der Wohnort, Mur., ogr.- C., Svet. (Rok.); — 2) das Fundament, Cig., Jan.; hiša ima globoko, močno s., C.; — 3) der Standpunkt (= Gesichtspunkt), Jan., Cig. (T.), nk.
16242. stȃłnik, m. das Weihnachtsbrot, Št.- Cig.; = kruh, ki ga na sv. biljo spečejo, pojedo pa na sv. treh kraljev dan, Pjk. (Črt.).
16243. stȃn, stȃna, stanȗ, m. 1) das Gebäude, das Haus, Cig., ogr.- C.; lep stan, jvzhŠt.; župnijski s., das Pfarrhaus, Slom.; — 2) die Herberge, das Quartier, die Wohnung, Cig., Jan., C., Ščav.; na s. vzeti, beherbergen, Krelj, DZ., vzhŠt.- Valj. ( Glas.), ogr.- C.; na s. iti, einkehren, Krelj; na stan hoditi, Kast.; vže sem vam stanove (die Herberge) pripravil, Krelj; na stanu biti, im Quartier sein, C.; imeti kje svoj s., irgendwo einquartiert sein, Jan., Dalm., Trub.; s. vzeti, oddati, eine Wohnung miethen, vermiethen, Cig., Svet. (Rok.); noben (oben) človek ondi stanu nema, Dalm.; odkod si stana? wo bist du wohnhaft? das Hauptquartier, Jan., nk.; — 3) das Kriegslager, das Gezelt, Cig., Jan., Ravn.; — 4) die Hürde: ovčji s., Cig., Jan., Trub., Dalm., Kast., Notr.; der Stall: nočiti na staneh v planini, Glas.; = die Herde, Meg., Kast. (N. c.); eine Herde von 40 Schafen, Z.; — 5) tisti del obleke, ki trup pokriva: srajca mu je v stanu prekratka, otročja srajca ima dolg stan, Lašče- Levst. (Rok.); der Rumpf eines Hemdes, das Hemd ohne die Ärmel, Cig., C.; s. na zadrguljico, der Schnürleib, Žnid.; = tesni s., Bes.; — 6) der Zustand; v dobrem stanu ohraniti, Jan., nk.; postavljenje na poprejšnji s., die Wiedereinsetzung in den vorigen Stand, DZ.; s. premoženja, der Vermögensstand, Cig.; s. milosti božje, der Gnadenstand; v drugem stanu biti, schwanger sein; — v stanu biti, imstande sein ( germ.); kadar otrok v stan pride (stärker wird), pomaga delati, Lašče- Levst. (Rok.); — 7) der Stand; zakonski, vojaški, duhovski s., der Ehe-, Militär-, geistliche Stand; — biti od stanu, vom Adel sein, Mik.; — stanovi, die Stände (einst als Repräsentation eines Landes): kranjski stanovi; — 8) der Status: konkretalni s., der Concretalstatus, DZ.
16244. staníčən, -čna, adj. Zellen-: stanı̑čna kožica, die Zellenmembrane, Cig. (T.); stanično jedro, der Zellenkern, Cig. (T.).
16245. staníšče, n. 1) der Aufenthaltsort, der Wohnort, Mur.; — 2) das Quartier, die Wohnung, Mur., Cig., Jan., C., DZ., Nov.; dati samo s. (Naturalquartier), DZ.; na s. jemati koga, jemandem Unterstand geben, Levst. (Nauk); — das Standquartier, Cig. (T.); glavno s., das Hauptquartier, Jan.
16246. stȃnoma, adv. im Quartier: kje si stanoma? Polj., Notr.)- Svet. (Rok.).
16247. stanováti, -ȗjem, vb. impf. 1) die Wohnung, das Quartier haben, wohnen; sam, z drugimi s.; — hausen, Cig.; Od prvega tukaj Stanuje moj rod, Vod. (Pes.); — 2) beherbergen: s. koga, C., Npes.-Vraz.
16248. stanovíšče, n. 1) miza nima stanovišča, der Tisch hat keinen festen Stand, Goriš.; — 2) die Wohnung, der Aufenthaltsort, Levst. (Nauk); der Wohnsitz, DZkr.; — 3) der Standpunkt, der Gesichtspunkt, Jan., Cig. (T.); zdravniško s., Levst. (Pril.); ( hs.).
16249. stàr, stára, adj. alt; stari ljudje; star je kakor greh, Erj. (Torb.); star kakor zemlja; stara pravica; stare poti in stare krčme se ne ogibaj! Erj. (Torb.); star mož, staro vino, staro žito, stara petica, stara mera, to je kaj vredno, Levst. (Rok.); stara šara, altes Gerümpel; — stari, der Schwiegervater, C.; stara, die Schwiegermutter, C.; pl. stari, die Alten, die Ableber nach der Übergabe der Realität, Cig.; stari oče, stara mati, der Großvater, die Großmutter; stari, die Großeltern, Cig., Jan.; stari mesec, der abnehmende Mond, jvzhŠt.; starega meseca, bei abnehmendem Mond, C.; — dve leti s., zwei Jahre alt; koliko si star? wie alt bist du? leta staro jagnje, einjähriges Lamm, Met.- Mik.; ( germ.) — stare navade, althergebrachte Gewohnheiten; po starem, in althergebrachter Weise; — staro in mlado, (jung und alt), vse je teklo gledat.
16250. stȃrati, -am, vb. impf. 1) alt machen, Cig.; skrbi ga starajo, Mur.; — s. se, altern; — 2) abplagen, Cig.; kümmern, C.; s. se, sich kümmern, M.; ne starajte se! vzhŠt.- Valj. (Vest.); s. se za koga, kajk.- Valj. (Rad); — 3) hinhalten: uže tri leta me stara s plačilom, Lašče- Levst. (Rok.).
16251. 1. stȃrəc, -rca, m. 1) der Alte, der Graukopf; — 2) der nistende Vogel (das Männchen), Cig., Jan.; — 3) odpreti starca, einen Schacht öffnen, V.-Cig.; — 4) panj, iz katerega prvi roj zleti, Gol., Levst. (Beč.); — 5) der Wiesensalbei (salvia pratensis), Tribuša- Erj. (Torb.); — starci, die Klette (lappa), Josch, Gor.; — eine Art Schwamm, C., ( prim. dedec 12)).
16252. starẹjšı̑nski, adj. starejšine se tičoč; starejšinsko opravilo.
16253. starẹjšı̑nstvọ, n. 1) das Amt eines starejšina; — 2) der Senat, Cig., Jan., nk.; — der Vorstand, Cig.; občinsko s., der Gemeindevorstand, Levst. (Nauk); — cerkveno s., das Kirchenvorsteheramt, die Kirchenvorstehung, Cig.; — 3) die Anciennetät, Cig., Jan.; ( rus.).
16254. 1. starína, f. etwas Altes: coll. alte Dinge, altes Zeug, der Trödel; dati samo novino za capasto starino, Vrt.; — die Antiquität, Cig., Jan., Cig. (T.), DZ.; starine, Antiken, Cig. (T.); — alter Wein; — über den Winter auf der Wiese gebliebenes Gras, Cig.; — = travnik, ki se le enkrat na leto kosi, Cig., Lašče- Levst. (Rok.); (= bav. altwis, Levst. [Rok.]).
16255. starı̑nəc, -nca, m. = starokopitnež, C.
16256. staríti, -ím, vb. impf. s. koga, jemandem Sorgen machen, C.; — prim. starati 2).
16257. starolẹ̀t, -lẹ́ta, adj. alt an Jahren; staroleti, košati dob, Bes.
16258. starovína, f. das Alterthumsstück, Jan.; — coll. alte Dinge, Z.; alte, verkommene Bäume u. dgl., C.
16259. státi, stȃnem, vb. pf. 1) treten: počakaj, da stanem pogledat na vrt! stal sem za skedenj, s konja, s postelje stati, Lašče- Levst. (Rok.); — 2) ankommen, zu stehen kommen, kosten (v tem pomenu tudi impf., Mik.), to me težko (s težka, Dol.) stane, das kommt mir schwer an; kar ljudje radi store, to jih lahko stane, Trub. (Post.); ko bi me glavo stalo, wenn es mich den Kopf kosten sollte; koliko te stane hiša? wie hoch kommt dir das Haus zu stehen? Odrešenika smo veliko stali, C.; — 3) = vstati, ogr.- Valj. (Rad); — 4) s. se, geschehen, C.
16260. státi, stojím, vb. impf. stehen; trdno s., festen Fuß gefasst haben; s. kakor panj (štor, steber, zid), wie eingewurzelt dastehen; stoječ, aufrecht stehend: stoječa latinica, Antiqua ( typ.), Cig. (T.); stoječa cev, das Steigrohr, Cig. (T.); stoj (stojta, -te)! halt! bleib(t) stehen! tudi: halt(et) inne! — stoječa cena, fixer Preis, Cig.; — stoječe imetje = nepremičnine, Dol.; kar stoji in živi = fundus instructus, vzhŠt.; — mesto, trg, vas stoji (ist gelegen); — stoječ, ansässig, Svet. (Rok.); — bestehen: kar svet stoji = von jeher; — vrata stoje odprta, die Thür steht offen; solnce stoji črez poldne, Jurč.; ladja na sidru (mačku) stoji (liegt vor Anker), Cig.; stoji ti na volji, es steht zu deiner Verfügung, Cig. (T.); — dobro, lepo mu stoji, es passt, steht ihm gut; — s. na čem, auf etwas beruhen, Cig. (T.); moje upanje na tebi stoji, Trub.; s. v čem, in etwas bestehen, ogr.- C.; v čem stoji Kristusovo kraljevstvo? Krelj; podložnost v tem stoji, da ste možem pokorne, Jap. (Prid.); s. iz česa, aus etwas bestehen: človek stoji iz duše in tela, ogr.- C.; — gelegen sein: veliko na tem stoji, Vrtov. (Zb. sp.); na tem nič ("ništar") ne stoji, Krelj; meni stoji do česa, es liegt mir daran, Cig. (T.); — abhängen: s. do česa (von etwas), Levst. (Cest.), DZ.; = s. o čem, C.; — drago s., theuer zu stehen kommen, Trub.; nič več te ne stoji, temveč da eno uro pridigo poslušaš, Trub. (Post.); zlahka te stoji, upanje imeti, Kast.- Valj. (Rad); nekaterega težko stoji, manchem kommt es schwer an, Levst. (Nauk); to jih strašno težko stoji, Erj. (Izb. sp.).
16261. stȃva, f. 1) das Setzen: s. besed, die Wortfolge, Jan., C.; — der Bau; s. tempeljna, Ravn.- Valj. (Rad); — die Einsetzung, die Gründung, C.; — 2) die Stellung: na stavo prignati konje, stave prost, DZ.; — 3) der Einsatz (in die Lotterie); — 4) die Wette; stavo narediti; stavo dobiti, izgubiti; za s. teči; — der Gewinn bei einer Wette: stavo zapiti; — der Preis, die Prämie, V.-Cig., C.; — 5) die zum Vogelfang aufgestellte Schlinge, der Fallstrick, Jan., C., Jurč.; pomaga jim stave delati ptičem, Zv.; stave staviti komu, jemandem nachstellen, C., Jurč.; — 6) der Garbenhaufen, der Getreideschober, Cig., C.; s. je kopica z 10 ali 20 snopi, C.; — 7) die Lage, die Stellung, C.; moja stava je huda, ich habe einen schlimmen Stand, Svet. (Rok.); — 8) der Posten ( math.), V.-Cig.; — 9) das Thema, V.-Cig.; — der Grundsatz, C.
16262. stȃvba, f. 1) die Erbauung, der Bau, Cig., Jan., nk.; s. hiše, Cig.; vodna s., der Wasserbau, Jan.; gornja s., der Oberbau, Jan., Cig. (T.); — 2) das Gebaute: das Gebäude, Levst. (Nauk), nk.; stavbe, die Bauten, Cig., Jan., nk.; stavbe na kolju (koleh), Pfahlbauten, Cig. (T.), nk.; — 3) der Satz (im Buchdruck), Jan.
16263. stavbarína, f. die Baukosten, Levst. (Pril.), Nov.
16264. stávən, -vna, adj. 1) Stellungs-: stȃvna komisija, DZ.; — 2) Einlage-: stavni listek, der Einlageschein, Cig.; — 3) fix ( math., phil.), Cig. (T.); stavna pomisel, fixe Idee, h. t.- Cig. (T.), Raič ( Let.); — positiv ( math., phil.), C., Cig. (T.); stavna elektrika, positive Elektricität, Cig.; — 4) = postaven, gesetzt, ernst, C., Z.; — 5) = stavben, Bau-, Cig.
16265. stáviti, stȃvim, vb. impf. 1) stellen, setzen: v skupine s., gruppieren, Cig. (T.); po koncu s., aufstellen; konj dobro noge stavi; mejnike s., die Grundsteine einsetzen; žive hraste s., Burzelbäume schlagen, Cig.; (črke) s., Lettern setzen; — besede s., kakor treba, so sprechen, wie es sich gehört, Levst. (Zb. sp.); einen Bau aufführen, bauen; hišo s.; zlate gradove si s. v oblake, Luftschlösser bauen, Preš.; peč s., den Ofen aufstellen, Z.; ansetzen: s. kupice, rogove, rožiče, Schröpfköpfe setzen, Cig., Navr. (Let.); s. pijavke, Blutegel ansetzen; koze (vimenice, Cig.) s., die Schutzpocken einimpfen, impfen; — im Spiel einsetzen, setzen; na karto s., s. v loterijo; — wetten; s. s kom, mit jemandem eine Wette eingehen; na kaj s., auf etwas wetten, Cig.; glavo stavim, da —; kaj staviš, da ne bo tako? (v tem pomenu tudi pf.); — toliko sem stavil na njo, ich habe so viel auf sie gehalten, Jurč.; (in ein Amt) einsetzen, Cig.; župana, črednika s., Z.; — pred oči s., vorstellen, Jan.; na svetlo s., hervorheben, Cig. (T.); — na smeh s., lächerlich machen, nk.; na sum s., verdächtigen, Jan.; pod nič s., herabwürdigen, Cig. (T.); s. kaj nad kaj, etwas einer Sache vorziehen, Cig., Jan., nk.; ovire, zadržke s., Hindernisse bereiten, Cig.; — 2) zum Stehen bringen, aufhalten, zurückhalten: s. žalost, C.; s. koga = muditi, C.; s. se = muditi se, C.; s. se v krčmi, C.; — s. se, sich widersetzen, sich weigern, Cig.; bes. sich weigern etwas zu gestehen, Polj.; — vino se mi stavi (widersteht mir), C.
16266. stávljenje, n. das Stellen, das Setzen; — das Bauen: s. hiš; — das Ansetzen: s. rožičev, das Schröpfen; s. koz, das Impfen; — das Setzen (im Lotteriespiel); — das Wetten; — prim. staviti.
16267. stebláti, -ȃm, vb. impf. = v stebla iti, Stengel ansetzen, Jan., Kol.; — Zweige treiben: drevo je steblalo, Glas.