ko (16.101-16.200)

16101. sponȃšati, -am, vb. impf. ad sponesti; 1) vorwerfen, vorhalten, Meg.; s. komu kaj, Cig., Jan., C., nk.; — 2) s. koga, jemanden spöttisch nachahmen, nachäffen, C.; s. kaj: ptice sponašajo človeške besede, Hip. (Orb.); — ( nam. vzp-?).
16102. sponȃšati se, -am se, vb. impf. ad sponesti se; 1) = ponašati se, sich aufführen, Jsvkr.; — 2) = izponašati se, gut fortkommen, gedeihen, Cig., Jan., M.
16103. spǫ́nati, -am, vb. impf. fesseln: konja s. na paši, Cig.
16104. sponósiti, -nǫ́sim, vb. pf. vorwerfen: s. komu kaj, Cig.; sramuj se prijatelju sponositi, ino kadar njemu kaj daš, — mu ne sponašaj! Dalm.; ne bodi mu sponošeno! Z.; — prim. sponesti.
16105. sporazumẹ́vati se, -am se, vb. impf. ad sporazumeti se; s. se s kom, mit jemandem sich zu verständigen suchen, nk.; — im Einverständnisse sein, sich vertragen; z vsem svetom se je lahko sporazumevala, Jurč.
16106. sporazumljìv, -íva, adj. verständnisinnig: sporazumljivo namigniti komu, LjZv.
16107. sporéči se, -réčem se, vb. pf. in einen Wortwechsel gerathen, sich zerzanken, übereinander kommen; malo smo se sporekli, Z.; tovariši se do dobrega sporeko med seboj, Cv.
16108. 1. spǫ́rən, -rna, adj. 1) ausgiebig: letos je seno sporno = tečno je, dasi ga je malo, Erj. (Torb.); — 2) sparsam, C.; spärlich, Jan.; sporno, mäßig, Habd.
16109. sporíš, m. das Eisenkraut (verbena officinalis), Cig., Tuš. (B.), Erj. (Torb.), Ščav.
16110. 2. spórnost, f. die Abscheulichkeit, Mur., Cig.; tudi spornọ̑st: prikazujejo se mu grehi z veliko grozo in spornostjo ("spornustjo"), Guts. (Res.).
16111. sposǫ́bən, -bna, adj. fähig, tauglich, Mur., Jan., C., nk.; s. za orožje, wehrhaft, Jan. (H.); s. za oliko, culturfähig, Cig. (T.); s. biti za kaj, sich zu etwas eignen, Jan.; — rus.
16112. spoštljìv, -íva, adj. ehrerbietig; spoštljivo pozdraviti koga.
16113. spoštováti, -ȗjem, vb. impf. in Ehren halten, achten; s. koga, jemandem Achtung zollen; spoštovani gospod! geehrter Herr!
16114. spotìk, -tíka, m. = spotika, Cig., Kos.
16115. spotikávati se, -am se, vb. impf. = spotikovati se, Mur.
16116. spotikljìv, -íva, adj. 1) leicht Anstoß nehmend, heiklich: niso tako spotikljivi, da bi se človek brž zaletel, če ga ni pol urice doma, Jurč.; — 2) anstößig, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.
16117. 3. spotíti, -ím, vb. pf. in Schweiß bringen; takov pot človeka spoti in utrudi, LjZv.; — s. se, in Schweiß gerathen; — anlaufen ( z. B. vom Glas), Cig.
16118. spovẹ́dati, -vẹ́m, vb. pf. = vzdati, entbieten: mir komu s., Dalm.; ( nam. vzp-).
16119. spoznáti, -znȃm, vb. pf. 1) erkennen; wiedererkennen: nisem te več spoznal, tako si se izpremenil; po obleki koga s.; pismo s., eine Urkunde agnoscieren, Cig.; — wahrnehmen: na očeh s., an den Augen ansehen; iz pisem s.; — kennen lernen: do dobrega s. koga, einen ausstudieren, Cig.; s. samega sebe; s. se s kom, mit jemandem bekannt werden, Mur., Cig.; — zur Erkenntnis gelangen: resnico s.; — kar spoznam, soviel ich abnehmen kann, nach meiner Einsicht, Cig., Jan.; erachten; za dobro, potrebno s.; — 2) anerkennen; — gerichtlich entscheiden, Z.; za nedolžnega s., freisprechen; — zuerkennen, C.; to je meni spoznano, Z.; — 3) bekennen, Cig., Jan.; sama je kralju spoznala, Jsvkr.
16120. spozváti, -zóvem, vb. pf. zusammenrufen: konje s., Danj. (Posv. p.).
16121. sprȃva, f. 1) der Vergleich, ein gütliches Abkommen, die Versöhnung, die Sühne; boljša je kratka sprava nego dolga pravda; spravo delati, Meg.; spravo piti, den Ausgleichstrunk trinken, Dol.; — 2) das Zeug, das Geräth; ribiška s., Dict.; lovska s., Cig.; kuhinjska s., C.; bojna, vojaška s., Cig., C.; hišna s., die Hauseinrichtung, ogr.- C.; — 3) kraj, kjer se kaj spravlja: = žep, Dol.; — = mehur, napolnjen sala, ki rabi v mažo ali tudi obelo, Ip., Erj. (Torb.); — 4) das Lab, Štrek.
16122. správən, -vna, adj. 1) sparsam, ökonomisch, geeignet zum Verwahren, Svet. (Rok.), Dol., Gor.; — 3) ordentlich, regelrecht: spravno govoriti, Vod. (Izb. sp.); — 4) Versöhnungs-: sprȃvni dar, Cig.; — versöhnlich, verträglich, Mur., Cig., Jan.
16123. správiti, -prȃvim, vb. pf. 1) aussöhnen; dva človeka, ki sta se skregala, zopet s.; bolnika z Bogom s.; s. se s kom, sich mit jemandem aussöhnen; z Bogom se s.; — 2) aufbewahren; dobro spravi denar, da ga ne izgubiš, da ti ga ne ukrade kdo! nedeljsko obleko v škrinjo s.; bolje je spravljeno jajce, kakor sneden vol, Npreg.- Met.; — einheimsen, einbringen; otavo smo o lepem vremenu spravili; — 3) (an einen Ort) schaffen, bringen, in einen Zustand versetzen; proč, s pota s., wegschaffen; z mize s., abräumen; vkup s., zusammenbringen; (s., versammeln, Meg.); vino ga je pod mizo spravilo; ni ga bilo domov s.; otroka spat s.; s. kaj v denar, etwas zu Gelde machen; vojsko na noge s., ein Heer mobil machen, Cig.; nič ni iz njega s., man kann nichts aus ihm ziehen; to ga bo spravilo pod zemljo, das wird sein Tod sein; na beraško palico s., auf den Bettelstab bringen; pod se, pod svojo oblast s., unter seine Gewalt bringen; v red s., in Ordnung bringen; na dan s., ans Tageslicht fördern; v zadrego s., in Verlegenheit bringen; — s. si, sich anschaffen, Npes.-Vraz; — s. se, sich fortmachen; glej, da se spraviš od tod! mache, dass du von hier fort kommst! skozi luknjo, na drevo se s., sich durch das Loch, auf den Baum hinaufarbeiten; s. se nad koga, sich über jemanden hermachen; s. se k čemu, sich an etwas machen; s. se k delu.
16124. správljati, -am, vb. impf. ad spraviti; 1) auszusöhnen suchen: že dolgo spravljam brata, pa ju ne morem spraviti; — 2) aufbewahren: denar v omaro s.; s. (= ne razsipavati), ogr.- Valj. (Rad); — einheimsen, einbringen: koruzo, mrvo s.; platno s., die Leinwand von der Bleiche nachhause schaffen, C.; — 3) schaffen, bringen: kamenje s pota s.; otroka spat s.; v nesrečo s. ljudi; na dan s. kaj; po hiši s., im Hause (im Zimmer) aufräumen, jvzhŠt.; — s. se, sich anschicken: s. se na pot, k delu; na drevo se s., sich auf den Baum emporarbeiten; — 4) s. se, Umgang haben: z razumnimi ljudmi se s., Mur.
16125. sprȃvnik, m. 1) der Versöhner, Cig., C.; — 2) der Vorsteher einer Alpenwirtschaft, Z.; der Senne, Jan.; = mlekar v planinskem stanu, Goriš.)- Štrek. (Let.); spravnik nam ni hotel siratke dati, Glas.
16126. sprážiti, -prȃžim, vb. pf. schmoren, prägeln, rösten, Cig.; s. komu jajc, jemandem eine Eierspeise machen, SlGor.
16127. sprę́či, sprę́žem, vb. pf. zusammenspannen, Z.; — s. se s kom, auf jemandes Seite treten, es mit ihm zu halten anfangen, C.
16128. sprẹ̑dnji, adj. der vordere, Vorder-; s. del, s. konec; sprednja soba, die Antichambre, Cig.
16129. sprejẹmȃvəc, -vca, m. der Empfänger, der Bewillkommer, C.
16130. spreję̑mba, f. die Aufnahme: s. popotnikov, Cig.
16131. spreję̑mək, -mka, m. 1) = sprejem 1), sprejema, Jan.; — 2) = ono malo vina, ki ga uteče, kadar se pipa nastavlja, Erj. (Torb.).
16132. spreję́ti, sprẹ́jmem, vb. pf. aufnehmen: v društvo koga s.; v sveti raj me sprejmi! Kast.; kdor vas sprejme, mene sprejme, Ravn.; empfangen; gosta s.; — entgegennehmen, annehmen; povabilo, denar s., Cig., nk.; — übernehmen, Jan.; — praes. tudi: sprejmèm, Valj. (Rad), in sprejámem, C.; — prim. vzprejeti.
16133. sprẹ́miti, -im, vb. pf. begleiten; s. koga od hiše do ceste; (izp-, Trub.- Mik.).
16134. sprẹ̑mstvọ, n. die Begleitung, das Geleit, das Gefolge, Cig., Jan., nk.; vojaško s., Cig.
16135. 1. sprẹ́ti se, sprèm se, vb. pf. 1) sich emporstemmen, sich erheben: s. se po koncu, C.; konj se je sprl, das Pferd ist wild geworden, Cig.; — sprt, steil, Jan., Čb.- M.; — sprt, spitzig (vom Winkel), Jan.; — 2) sich auflehnen: s. se zoper koga, Cig.; — sprt, feindselig: sprt do koga, Jan.; — ( nam. vzp-).
16136. 2. sprẹti se, sprèm se, vb. pf. sich zerzanken, sich zerwerfen, sich zertragen, in Zwist gerathen; s. se s kom; — prim. razpreti se.
16137. sprę̑znik, m. = tovariš, drug, Erj. (Torb.).
16138. sprę́žən, -žna, adj. sprę̑žni kot, der Conjugationswinkel ( math.), h. t.- Cig. (T.).
16139. spríčo, praep. c. gen. 1) in Gegenwart: s. odbora, Levst. (Nauk); — 2) wegen, Jsvkr., Nov., DZ.; s. grdega vremena, DZ.; spričo tebe grem iz hiše, Ip., Erj. (Torb.); — spričo tega, in Anbetracht dessen, Levst. (Nauk).
16140. spríditi, -prı̑dim, vb. pf. = v korist obrniti, GBrda.
16141. sprijáteljiti, -ȃteljim, vb. pf. befreunden, (-tliti) Cig., Jan.; sprijateljila je naju politika, Jurč.; — s. se, Freundschaft schließen: s. se s kom, Cig., M., nk.
16142. sprijázniti, -ȃznim, vb. pf. freundlich gesinnt machen, befreunden: s. koga s kom; — s. se, sich befreunden; zopet sta se sprijaznila, sie sind wieder gute Freunde geworden.
16143. sprijẹ̑mati, -mam, -mljem, vb. impf. ad sprijeti; empfangen, willkommen heißen, Jan.; — s. se, einander begrüßen, M.; ( nam. vzpr-).
16144. spriję́ti, sprímem, vb. pf. empfangen, willkommen heißen, Jan.; Bog te (vas) sprimi! Gott grüße dich (euch)! Cig.; Oj Bog te sprimi, prisrčni moj! Str.; Lastovke, oj Bog vas sprimi! Greg.; ( nam. vzpr-).
16145. spriję́ti se, sprímem se, vb. pf. 1) einander fassen, packen; psi so se sprijeli; z bajoneti se s., mit dem Bajonett einander angreifen; s. se s kom, mit jemandem handgemein werden; — 2) aneinander haften oder kleben bleiben; dile so se sprijele; — voda se ne sprime z oljem, Z.; — oblaki se sprimejo, die Wolken verdichten sich, Cig.; — 3) to se sprime, das passt zueinander, Z.
16146. sprı̑mək, -mka, m. = labora, das Conglomerat, Cig. (T.); — ( pren.) čuden s. zastarelih in preperelih oblik, LjZv.; — die Breccie: labora je povsem podobna sprimku, samo da so v sprimku posamični kosovi robati, v labori pa obličasti, Erj. (Min.).
16147. sprístovati se, -ujem se, vb. impf. = pristati, passen: spristuje se mu, kakor prasici sedlo, M.
16148. sprōha, f. obrabljena in zglodana metla (od it. sprocco, Reisbündel), Erj. (Torb.).
16149. sprọ̑ti, I. adv. für jeden einzelnen Fall, jedesmal sogleich; s. plačujem; s. vse pozabiš; kar čmrli nabero, s. snedo; — sogleich, ohne Verzug: s. je skočil va-me, Levst. (M.); s. je poginil, Z.; — II. praep. c. dat. = proti, Mur., C.
16150. sprožílọ, n. 1) = sprož, Cig.; — 2) = nastava ali progla v ptičjo lov, Erj. (Torb.).
16151. sprǫ́žiti, -im, vb. pf. losgehen machen; puško s., das Gewehr losdrücken; uro s., die Uhr in Gang bringen; s. jezik, die Zunge lösen, Cig.; s. se, losgehen; puška se je sprožila; — ins Rollen bringen, in Bewegung bringen: kamen s., da teče navzdol, drevo s., če je kje obviselo, Svet. (Rok.); s. se, ins Rollen, in Bewegung kommen; — veranlassen, in Anregung bringen, Cig., Jan., C., DZ., nk.; beseda besedo sproži, ein Wort gibt das andere, Z.; vprašanje s., eine Frage aufwerfen, Cig. (T.); — ( nam. vzp-).
16152. spȓž, m. die grüne Nieswurz (helleborus viridis), Ist.)- Erj. (Torb.); — prim. sprež.
16153. spŕželj, m. = mrčes, das Insect, Tolm.)- Štrek. (Let.).
16154. spržẹ́ti, -ím, vb. pf. zu Staub werden, Tolm.)- Štrek. (Let.).
16155. spržìv, -íva, adj. = črviv ali črvojedinast (oreh ali leščnik), Tolm.)- Erj. (Torb.).
16156. spúhniti se, -pȗhnem se, vb. pf. Blasen bilden, Z.; — sich werfen ( v. Holz), Z.; spuhnjeno dno, Cig.; — zum Vorschein kommen (vom Ausschlage), Jan.; — ( fig.) spuhnjen, schwülstig, Jan.; — ( nam. vzp-).
16157. spȗkulja, f. neko jabolko, (spuklja) Tolm.- Erj. (Torb.).
16158. spúntati se, -am se, vb. pf. sich empören, rebellieren; s. se proti komu, zoper koga; — prim. punt.
16159. spȗrčljiv, adj. = spurljiv, ko>Savinska dol.ko>
16160. spȗrljiv, adj. = izbirljiv v jedi, heikelig, Ip., Erj. (Torb.); prim. špurati se.
16161. spustíti, -ím, vb. pf. 1) herab-, hinablassen, versenken; mrliča v jamo s.; — fällen ( math.), Cig. (T.), Cel. (Geom.); navpičnico s., eine Senkrechte fällen, Žnid.; — s. kaj od cene, einen Rabatt geben, Cig.; — s. glas, die Stimme fallen lassen, Cig.; — s. se, niederwärts fahren, sich herabbegeben: v vodnjak se s.; sich in den Brunnen lassen; v rudnik se s., in den Schacht fahren; po vrvi s. se s tretjega nadstropja; na kolena s. se; auf die Knie fallen; — 2) gehen, laufen, fliegen lassen: kozla v zelnik s. = den Bock zum Gärtner machen, Cig.; psa s. na zajca; s. ladjo v morje; s. konju brzdo, dem Pferde die Zügel schießen lassen, Cig.; spuščen, locker gespannt, Guts.; s. puščico, den Pfeil abschießen; — fließen o. abfließen lassen: vodo na travnik s.; svojo vodo s., Urin ablassen, Cig.; kri s. komu, jemandem das Blut abzapfen; s. vino iz soda; — wachsen lassen: zrno gorčično spusti vejke velike, drevje spusti listje, kličice korenje spustijo v krilo zemlje, ogr.- Valj. (Rad); — s. jezo nad kom, den Zorn an jemandem auslassen; — s. se, sich in Bewegung setzen; počijte si malo tukaj pod drevesom, preden se dalje spustite, Ravn.- Valj. (Rad); s. se v tek, zu laufen anfangen; s. se za kom, jemandem nachstürzen; s. se v koga, gegen jemanden losfahren; velika riba spusti se proti Tobiju, Valj. (Rad); ne pusti svojega glasu pri nas slišati, da se nad te ne spuste srditi ljudje, Dalm.; — s. se v kaj, sich in etwas einlassen; s. se v pogovor, sich in ein Gespräch einlassen; prevzetno se spustiti s kom v pravdo, Bas.; s. se v pajdaštvo s hudobnimi ljudmi, Ravn.- Valj. (Rad); — 3) pogl. izpustiti; — (kar stoji pod 2), deloma morebiti nam. vzp-).
16162. spuščȃłnica, f. nekoliko nagnjena deska, na kateri se na novo narejeni sirov hleb odceja, Erj. (Torb.).
16163. spúščanje, n. 1) das Herablassen, das Senken; die Einfahrt in die Grube, Cig.; — s. glasa, die Senkung der Stimme, Cig. (T.); — 2) das Loslassen; s. žrebcev, das Beschälen, DZ.; s. žarkov, die Radiation, Cig.
16164. spúščati, -am, vb. impf. ad spustiti; 1) hinablassen, les v jamo (rudnik) s., Cig.; mrliče v jamo s.; — fällen ( math.), Cig. (T.); — s. se, hinunterfahren, sinken; s. se v rudnik; noč se spušča na zemljo, Cig.; — senken: roki dvigati in s., Telov.; — 2) loslassen, freien Lauf lassen; kragulja za pticami s., Rog.- Valj. (Rad); žrebce s., beschälen, DZ., Levst. (Nauk); solnce žarke od sebe spušča, Rog.- Valj. (Rad); korenje s., wurzeln, Guts.; — s. se v kaj, sich in etwas einlassen; — prim. spustiti.
16165. srȃb, m. die Krätze (bolezen), Mur., Cig., Jan., Mik., kajk.- Valj. (Rad), ko>Savinska dol.ko>
16166. 1. sráčica, f. dem. sraka; 1) eine kleine Elster; — 2) die Kreiselschnecke, Cig., Jan.; — 3) die Spierstaude (spiraea ulmaria), Erj. (Torb.).
16167. srȃčjak, m. der Elsternkoth, Jan. (H.).
16168. srága, f. 1) der Tropfen; ena sraga jutrove rose, Dalm.; deževne srage, die Regentropfen, Trub.; debele srage so padale, jvzhŠt.; sraga na juhi, das Fettauge, Cig., Štrek. (LjZv.); der Schweißtropfen, Št.- Mik.; srage, der Angstschweiß, V.-Cig.; smrtne srage, der Todesschweiß, Cig., Jan.; njegov pot pa je postal kakor krvave srage, Jap. (Sv. p.); — der Rest (einer Flüssigkeit), die Neige, Guts., Mur., Cig.; neko srago (vina) še imam, C.; — 2) der Schlagfluss, C.; od srage udarjen, Trub.; ( prim. kaplja).
16169. srájca, f. 1) das Hemd; oprana s., ein frisches Hemd; v sami srajci (biti, hoditi), mit dem bloßen Hemde bekleidet; mašna s., die Alba, navada je železna srajca, Npreg.; — 2) die Meilerdecke: kopi srajco dati, den Meiler mit Ästen bedecken, Cig.; — iz: srakica; prim. stsl. sraka = obleka, Mik. (Et.).
16170. srájčica, f. dem. srajca; 1) das Hemdchen; — 2) die Schafhaut beim menschlichen Fötus (amnion), C., Tolm.- Erj. (Torb.); — 3) deveta s., die Siegwurz, der Kornschwertel (gladiolus communis), Cig., C., Trst. ( Glas.).
16171. srȃm, srȃma, sramȗ, m. 1) die Scham; s. me je, s. me je bilo, ich schäme, schämte mich; s. te bodi! schäme dich! nikogar ga ni s., er schämt sich vor niemandem; sram ga je toliko, kolikor volka strah; s. me je česa (koga), ich schäme mich einer Sache (jemandes); Tebe in mene ga je sram, Preš.; brez srama, schamlos, Krelj, vzhŠt.- C.; od srama, vor Scham, Dalm., LjZv.; tudi srama nimaš več, Erj. (Izb. sp.); nima nobenega sramu, Dol., Gor.; — 2) die Schande: z velikim sramom, ogr.- C.; Sram bom pa jaz prestal, Npes.-K.; — 3) das Schamglied, Cig., Trub., Dalm.
16172. srámən, -mna, adj. 1) schamhaft, Mur., Cig., Jan.; — 2) schändlich: Bodi v družbi, bodi sam, Bodi sramnega te sram, Npreg.- Jan. (Slovn.); — 3) das Schamglied betreffend, Scham-, Mur., Cig., Jan.; srȃmna kost, das Schambein, Vod. (Bab.); sramna kuga, die Lustseuche, Cig.
16173. srȃmnica, f. 1) = sramna kost, das Schambein, Cig., Jan., Cig. (T.), Erj. (Som.); — 2) die weibliche Scham, C., DZ.
16174. srámot, f. die Schande, Jan.; s sramotjo, Trub., Dalm., Krelj; — na srámot komu kaj učiniti, jemandem etwas zutrotz thun, kajk.- Valj. (Rad).
16175. sramóta, f. 1) die Schande, die Schmach, der Schimpf; to je sramota! na sramoto postaviti koga, jemanden beschämen, zuschanden machen; = v sramoto pripraviti, Cig.; — 2) moška, ženska s., die männliche, weibliche Scham, C., BlKr.
16176. sramotı̑vəc, -vca, m. der Schänder, der Entehrer, Cig., Jan.; bili so pa tudi mladeniči sramotivci v deželi, kateri so vse gnusobe nevernikov delali, Jap. (Sv. p.); — der Schmäher, der Verspotter, Cig., M.
16177. sramováti se, -ȗjem se, vb. impf. sich schämen; mlade žene se ne sramujejo psalme peti, Trav.- Valj. (Rad); s. se česa; s. se pred kom.
16178. srȃmsa, f. = čremsa, Mur., Cig., Jan., Josch, ko>Celovška ok.ko>
16179. sŕbək, -bka, adj. rauh: srbka moka, t. j. ostra kakor pesek, jvzhŠt.
16180. srbẹ̑vka, f. die Hagebutte (rosa canina), Cig., Jan., Štrek., SlN.
16181. srbopę̑təc, -tca, m. der Muthwillige, Bes.; konj s., ein wildes Pferd, SlN.
16182. srborı̑tka, f. die Frucht der Hagebutte ("Hetschepetsch"), Dict., C., Ip., Erj. (Torb.).
16183. srbǫ̑vka, f. die Frucht der Hagebutte, Erj. (Torb.).
16184. srcę̑, n. 1) das Herz; srce bije, tolče, utriplje, das Herz schlägt, pocht; — 2) das Innere des Menschen, sein Empfinden und Denken, das Herz; srce se mi trga, Jan.; srce me boli, srce mi poka, es blutet mir das Herz, Cig.; srce mi stiska, es wird mir enge ums Herz, Cig.; srce se mi topi od veselja; k sȓcu si gnati, sich zuherzen nehmen, Dict., Dalm.; to mu sega do srca; to ga v srce boli, bode, pekli, das wurmt ihn im Herzen, Cig.; kako ti je pri sȓcu? wie ist es dir zumuthe? iz sȓca rad, herzlich gern; iz vsega (celega) srca želeti, vom ganzen Herzen wünschen; imeti koga pri srcu, jemandem geneigt sein, C.; česar je polno srce, rado iz ust gre, wovon das Herz voll ist, geht der Mund über, Mur., Cig.; kar mu je na srcu, to mu je na jeziku, er trägt sein Herz auf der Zunge, Cig.; kar od srca pride, se srca prime, was vom Herzen kommt, geht zum Herzen, Cig.; že velja, kamor srce pelja (tako govori, kdor komu napije), Mur.; — das Gemüth, die Gemüthsart; dobro srce imeti, biti dobrega srca; ima trdo srce kakor kamen; mehko, junaško, očetovsko srce; veselo srce pol zdravja, lustiger Muth macht gutes Blut, Cig.; — der Muth; s. izgubiti, den Muth verlieren; s. mu je upadlo, s. mu kopni, der Muth ist ihm gesunken, Cig.; s. komu delati, storiti, jemandem Muth machen, Cig., Jan.; = s. dajati, Jsvkr., Bas.; s. si delati, storiti, sich Muth machen, Cig., Jan.; s. si vzeti, sich ermuthigen, Muth fassen, Cig., C.; s. vzeti, jemati komu, entmuthigen, Cig., C.; srce se komu podre, jemand wird kleinlaut, Jan.; srce komu podirati, jemanden entmuthigen, Cig.; — 3) der (die) Liebste: srce moje! mein Herzchen! — 4) der Mittelpunkt (einer Thätigkeit), Cig., nk.; — 5) das Herz im Kartenspiel; — 6) ein herzförmiges Naschwerk; — 7) der Kern der Salat- und Kohlhäupter, Cig.; — = stržen, das Baummark, C.; — das Kernholz, Cig., C., Gor.; — otlina sredi ogelne kope, kjer oglar zaneti ogenj in zapali kopo, der Quandelraum, Erj. (Torb.); — der Eikern, die Narbe, Cig., Gor.
16185. sȓčən, -čna, adj. 1) Herz-: srčni krč; — srčna tesnoba, die Herzensangst, Cig.; — srčna korenina, die Pfahlwurzel ( bot.), Jarn. (Sadj.), Pirc, Cig. (T.); — srčna mati, die wahre Mutter ( opp. mačeha), Prim.; — 2) sŕčən, herzlich, innig; srčna ljubezen, srčno prositi; — 3) herzhaft, muthig; srčno zgrabiti sovražnika.
16186. srčíka, f. 1) das Kernholz eines Baumes, C., vzhŠt.; — das Mark, Mur.; — 2) das noch unentwickelte Blatt, das Herzblatt, Jan.; — 3) neko jabolko, Erj. (Torb.).
16187. sŕčiti, sȓčim, vb. impf. Muth machen, ermuthigen: s. koga, Cig., C.
16188. sȓčkati, -am, vb. impf. abherzen, Cig.; liebkosen, Z.
16189. sȓdək, m. der Holzkern, Mik.; ( nam. sredek?).
16190. sŕdən, -dna, adj. zornig, heftig: srdno komu kaj povedati, C.; — eifrig, Ravn.; srdno se za koga ponašati, C.
16191. srdíšče, n. der Zorn, Cig.
16192. srdíti, -ím, vb. impf. zornig machen, Cig., Jan., M.; dušo topi, Boga srdi in pekel kuri, Kast.; s. se, zornig sein, zürnen; Bog se ne srdi z mano, Dalm.; eni se srde in jeze ne samo z ljudmi, ampak tudi sami s sabo, Kast.; s. se na koga, Jan. (H.); ( germ.) s. se črez koga, Kast., Škrb.- Valj. (Rad).
16193. srẹbǫ́lja, f. die Molke, Mik.
16194. srebríti, -ím, vb. impf. versilbern, Cig., Krelj- M., Burg. (Rok.); Vam bom mreže zlatil, Količe pa srebril, Npes.-K.
16195. srebȓn, adj. silbern, Silber-; srebrna žlica; s. goldinar, ein Silbergulden; srebrna ruda, das Silbererz; srebrna pena, das Blattsilber, Cig., Jan., Cig. (T.); srebrno sedlo še ne stori dobrega konja, Npreg.- Cig.; — tudi srę́brn, Cv.
16196. srebrnìč, -íča, m. der Schimmel: konjiči srebrniči, Vrt.
16197. srebrník, m. der Silberling, die Silbermünze; za dvajset srebrnikov prodajo Jožefa, Ravn.; Valj. (Rad).
16198. srebrọ̑, n. das Silber; čisto s., das Feinsilber; pokalno s., das Knallsilber, DZ.; — živo s., das Quecksilber; nemiren kakor živo s.; pokalno živo s., das Knallquecksilber, DZ.
16199. srẹbútati, -am, vb. impf. stark schlürfen, Gor.- M., Mik., Zora- C., C.
16200. srę́ča, f. das Glück: 1) = das Geschick; s. je opotočna, das Glück ist kugelrund; = s. na razpotju sedi, Mur., Cig.; s. ima spredaj lase, zadaj je gola, Cig.; bojna s., das Waffenglück, Cig., Jan.; slepa s., blinder Zufall, Cig.; dobre sreče biti, Glück haben, Cig., C.; dobra s., das Gelingen, C.; Bog daj dobro srečo! (tako pozdravljajo posebno ljudi, ki so pri kakem delu; tudi samo z besedama: dobro srečo! srečo dobro!); dati kaj za dobro srečo (ein Geschenk z. B. des Weinkäufers an die Hausfrau), Kr.; srečo dati komu, jemanden begrüßen, ihm die Hand reichen; srečo si dati = posloviti se, KrGora; na dobro srečo, C.; na srečo, aufs Gerathewohl, Cig.; = na slepo srečo, Jan.; na srečo vreči, metati, losen, ogr.- C.; srečo vreči, srečo izkusiti, das Glück versuchen, das Los über etwas werfen, Cig.; sreča pade na koga, das Los fällt auf jemanden, C.; — 2) = das günstige Geschick; prva sreča gre za peč sest, prima fortuna fallax, V.-Cig.; sreča te čaka, es steht dir ein Glück bevor; sreča njegova je bila, es war sein Glück; vsa sreča, da —, ein Glück, dass —; po vsej sreči, zum größten Glück; po sreči, k sreči, zum Glück, glücklicherweise; po sreči iti, glücklich vonstatten gehen; po sreči se iziti, einen glücklichen Ausgang nehmen; to je po sreči, ne po umeči, er hat mehr Glück wie Verstand, Ist.- Cig.; v sreči in nesreči; ako Bog da srečo; ima srečo; nima sreče; sreča mu streže, godi, das Glück ist ihm geneigt, Cig.; = sreča mu je mila, Cig.; vpili bodo: sreča bodi, sreča bodi! (Glück zu!) Dalm.; sreča bodi kralju Salomonu! Dalm.; — (srenča, na zapadu- Mik.).