ko (1.601-1.700)

1601. kǫ́ščək, -čka, m. = kosček.
1602. koščę̑n, adj. 1) beinern; — Bein-, Knochen-, Cig., Jan.; koščena zemlja, die Knochenerde, Cig. (T.); koščena moka, das Beinmehl, Cig.; koščeni pepel, die Knochenasche, Cig. (T.); — 2) knochig, Nov.; k. obraz, Jurč.; hager, Cig.
1603. koščę̑nast, adj. beinähnlich, Cig., Jan.
1604. koščę́nəc, m. der Knochenmann, Jan. (H.).
1605. koščenẹ́ti, -ím, vb. impf. verknöchern, Cig.
1606. koščeníca, f. 1) eine nicht vom Kerne gehende Pfirsich, Cig., Štrek., GBrda- Erj. (Torb.); — 2) das Knochenmehl, Jan.; — 3) das Beinhaus, die Todtenkammer, M., Dol.; — 4) das Knochenweib ( fig.): tri revne koščenice: bolezen, starost, smrt, Cv.
1607. koščenína, f. die Beinware, Cig., Jan., DZ.
1608. koščenják, m. 1) = koščak, die Steinnuss, Erj. (Torb.); — 2) der Knochenhecht, Cig.
1609. koščę́nka, f. nicht vom Kerne gehende Pfirsich, Cig.
1610. koščíca, f. 1) das Beinchen; slušne koščice, die Gehörknöchelchen, Erj. (Som.); — der Beinsplitter; s koščico se zadaviti; — ribja k., die Gräte, Zilj.- Jarn. (Rok.), Jan.; — = kocka, der Würfel, Rez.- C.; — 2) der Obststein; slive s koščicami vred jesti: sadne peške in koščice, Pirc; — der Kürbiskern, C.; — 3) der Merk (sium), Cig., Medv. (Rok.).
1611. koščìč, -íča, m. = krhelj, nav. pl. koščíči, Dürrobst, Erj. (Torb.).
1612. koščı̑čar, -rja, m. rilčkar k., der Steinobst-Rüsselkäfer (curculio pruni), Nov.
1613. koščíčast, adj. 1) = koščičav, grätig, Jan.; — 2) den Obststein enthaltend: koščičasto sadje, Steinobst, Cig. (T.).
1614. koščíčav, adj. grätig, Jan.
1615. koščíčevina, f. der Hartriegel, Z.
1616. koščı̑čevje, n. der Hartriegel (ligustrum vulgare), Dol.- Erj. (Torb.).
1617. koščı̑čje, n. coll. 1) = koščice, Obststeine, Jarn. (Sadj.); — 2) = koščičevje, Dol.- Erj. (Torb.).
1618. koščı̑čnat, adj. = koščičast 2), Jan. (H.).
1619. koščı̑čnica, f. koščičnice, Steinfrüchtler (drupaceae), Jan., Cig. (T.), Tuš. (R.).
1620. koščína, f. die Gicht, Cig., Jan., UčT.
1621. košə̀c, -šcà, m. dem. koš; tudi kóšəc.
1622. košeglàv, -gláva, adj. ohne Kopfbedeckung, C.
1623. košə̀k, -škà, m. dem. koš; 1) das Rückenkörbchen; — das Obstpflückkörbchen, C.; — das Armkörbchen, Dol.- Cig.; — 2) cvetni k., die zusammengesetzte Blüte, der Blütenkorb, Cig. (T.), Tuš. (R.); — 3) der Mostkuchen bei Weinpressen, C.; — tudi: kóšək.
1624. kóšəlj, -šlja, m. 1) die nicht einen Krautkopf bildende Kohlpflanze, C.; — 2) der Moosbusch, C.; — 3) der Halskamm des Pferdes, BlKr.- M.
1625. košeníca, f. kraj, kjer trava tolika zrase, da se ne popase, ampak pokosi, BlKr.; die Heuwiese, Dict., Jan., C., Rib.- M., LjZv.; — die Bergheuwiese, Cig.
1626. košeníčica, f. 1) dem. košenica; — 2) der pfeilförmige Ginster (genista sagittalis), Medv. (Rok.).
1627. košenīlja, f. = košeniljka, Cig.
1628. košenīljast, adj. cochenillenfarbig, Cig.
1629. košenīljka, f. die Scharlach-Schildlaus oder Cochenille (coccus cacti), Erj. (Ž.).
1630. 1. košenína, f. 1) das abgemähte Gras, Cig.; das Bergheu, Cig., Mik., Valj. (Rad); — 2) die Grasfläche, die zum Mähen bestimmt ist, das Wiesenland.
1631. 2. košenína, f. na kosce razrezana (razkošena) slanina = zaseka, Ip., Erj. (Torb.).
1632. košenı̑nar, -rja, m. die Wiesenschnecke (tipula pratensis), Erj. (Ž.).
1633. košénje, n. das Mähen.
1634. košeplèt, -plę́ta, m. der Korbflechter, DSv.
1635. košet, m. = kozel, Rez.- C.
1636. koševàt, -áta, adj. = košat, Svet. (Rok.), Gor.
1637. košẹ́vati, -am, vb. impf. zu mähen pflegen, Jan., Mik., Erj. (Torb.).
1638. koševína, f. die abgemähte Wiese, Mur., Cig., Jan.; — menda hs.
1639. košę̑vje, n. das Gestrüpp, C.
1640. košę̑vnica, f. 1) koševnice so "naopične palice pri košu na vozu", Erj. (Torb.); — 2) das Flechtwerkzeug zum Flechten der Haare (eine hölzerne große Nadel), Rib. (V.)- Cig.; prim. 1. koša.
1641. košìč, -íča, m. dem. koš; — die Korbmuschel, Cig.
1642. košı̑čək, -čka, m. das Körbchen, Cig.
1643. košı̑rna, f. "podstava pri gnojnem košu, da vanjo vtikajo količe", Tolm.- Štrek. (Let.).
1644. košiti se, -im se, vb. impf. = košatiti se, Jarn.
1645. košlję̑vje, n. coll. = košlji, nicht Köpfe bildende Krautpflanzen, C.
1646. košníca, f. 1) der Korb, Jan., Krelj; — der Bienenkorb, Cig., C.; na deske poveznjene slamnate košnice, Levst. (Beč.); — 2) der Weinpresskasten, C.; — 3) neka bekova trta, Ip.- Erj. (Torb.).
1647. kóšnja, f. die Mahd; ob košnji, zur Zeit der Mahd; košnjo kupiti, prodati.
1648. košnják, m. der Matrose, der seinen Platz auf dem Mars hat, der Marsgast, Cig. (T.), DZ.
1649. košp, m. = košpa, Tolm.- Kres.
1650. kǫ́špa, f. 1) der Holzschuh, C., Erj. (Torb.), Gor.; — 2) nerodno spleten koš, GBrda; — prim. it. cospo, Holzschuh.
1651. kǫ̑špar, -rja, m. 1) kdor košpe nosi, Gor.; — 2) velik rak, (košper) Erj. (Torb.).
1652. kòšt, kóšta, m. = kašta, kašča, die Getreidekammer, Rož. ( Kor.)- Navr. (Let.), Npes.-Schein.
1653. kǫ̑šta, f. = hrana, die Kost; — iz nem.
1654. koštáti, -ȃm, vb. impf. = veljati, stati (kosten); — iz nem.
1655. kǫ̑štinge, f. pl. Unkosten, Mik.; — iz nem.; pogl. troški.
1656. koštrav, adj. = kuštrav, Mur., Mik., SlGor.
1657. koštríka, f. der Mäusedorn (ruscus), C., Medv. (Rok.).
1658. koštrȗn, m. 1) der geschnittene Schafbock (Hammel, Schöps); prim. it. castrone, der Schöps. — 2) usločena trta s čepi, jvzhŠt.
1659. koštrȗnəc, -nca, m. dem. koštrun.
1660. koštrȗnov, adj. Hammel-, Schöpsen-; koštrunovo meso.
1661. koštrȗnovina, f. das Hammelfell, Cig., Jan.; — das Hammelfleisch, Cig.
1662. 1. košúlja, f. 1) der Korb, Z.; — okrogel, iz srobotine spleten košek z majhno odprtino, v katerega se lešniki, orehi i. t. d. spravljajo, C., M., ein Handwägelchen mit geflochtenem Wagenkorb, ko>Idrijako>.
1663. 2. košúlja, f. = srajca, Jan., Mik., Zora, Jurč., BlKr.
1664. košȗljar, -rja, m. der Hemdenmacher, Jan.
1665. košúljica, f. dem. 1. košulja; — die Kronenspelze, der Kelch der Gräser, Cig.
1666. košȗra, f. elender Korb, C.
1667. košúta, f. 1) die Hirschkuh; severna k., die Rennthierkuh, Cig., Jan.; — 2) Name einer hirschfarbenen Kuh, Cig.; "govedje ime", Tolm.- Erj. (Torb.).
1668. košútica, f. dem. košuta.
1669. košȗtje, n. = rušje, die Zwergkiefer (pinus pumilio), Cig., Tuš. (R.), C.
1670. košȗtka, f. dem. košuta.
1671. košȗtnik, m. 1) der Hirsch in der Brunstzeit, Mur., Cig.; — 2) der Bergenzian (gentiana lutea), Cig., Tuš., Erj. (Torb.).
1672. košutnják, m. der Hirschpark, der Hirschzwinger, Cig., C., Vrt.
1673. 1. kǫ́t, m. 1) der Winkel; v kotu čepeti; vse kote preiskati, premesti; po vseh kotih iztikati — morski k., die Bucht, C.; — 2) die Auszüglerwohnung: imam k. v hiši; velik kos kruha si je izgovoril pa kot do smrti, Gor.; imel je izgovorjen kot, Jurč.; na kotu biti, im Ausgedinge sein, Dol.- M.; na kotu živeti, DZ.; brat mi mora kot dajati do smrti, Jurč.; — 3) der Winkel ( math., phys.): prav, oster, top k., rechter, spitzer, stumpfer Winkel, Cig. (T.), Cel. (Geom.); odbojni k., der Reflexionswinkel, odklonski k., der Ablenkungswinkel, Sen. (Fiz.); vidni k., der Sehwinkel, Erj. (Som.); dvogledni k., die Parallaxe, Cig. (T.); — pl. kota (poleg: koti), Mur., Mik. (V. Gr. IV. 24.); vsa kota iztekniti, Str.
1674. 2. kòt, kóta, m. die Brut, Valj. (Rad).
1675. kòt, conj. = kakor, wie, Mur., Gor.; belo kot sneg, Met.; kot bi, gleichwie, wenn, Jan.; — = ko, als (za komparativom), C., Cig., Jan., Gor.; — als (in der Eigenschaft): jaz, kot oče tvoj, nk.; — iz: koti = kakoti ( prim. kakti), Mik.
1676. kōta, f. = volk, der geschmolzene Eisenklumpen im Hochofen, Gor., Vod. (Pes.); — prim. it. cotta, kar se enkrat žge ( n. pr. apna).
1677. kotáč, m. 1) das Rad, Habd.- Mik., Cig., C., vzhŠt.; kola na dva kotača, zweirädriger Karren, Zora; — 2) die Schlittenkufe, der Schlittenlauf: sani po kotačih drče, C.; — 3) das Halbrad der Wiege: po kotačih zibel teče, BlKr.
1678. kotáča, f. durch Querhölzer verbundene Bäume, um darauf Lasten zu wälzen, die Schrotleiter, C.
1679. kotáčək, -čka, m. dem. kotač, das Rädchen, Valj. (Rad).
1680. kotáčiti, -ȃčim, vb. impf. Unterschleif geben, Ip.- Erj. (Torb.).
1681. kotȃčka, f. 1) die Schiebtruhe, C.; — 2) die Winkelschlange (ilysia scytale), Erj. (Z.).
1682. kotȃčnica, f. neko jabolko, kajk.- Valj. (Rad).
1683. kotȃčnik, m. kotačniki, Räderthiere (rotatoria), Cig. (T.), Erj. (Ž.).
1684. kotalícati, -am, vb. impf. wälzen, Jan.; vehtro babo k., Levst. ( LjZv. I. 345.), Pjk. (Črt. 2.).
1685. kotalíti, -ím, vb. impf. rollen machen, wälzen, Jan., Dol.; — prim. kataliti, kotati.
1686. kotaljáti, -ȃm, vb. impf. rollen machen, wälzen, Cig.; — prim. kataljati.
1687. kotánəc, -nca, m. 1) die Spirale: kača se zvije v kotanec, Dol.; — 2) iz slame spleten kolut, ob katerem se noge smicajo, Dol.
1688. kotangēnta, f. die Cotangente ( math.), Cig. (T.).
1689. kotánja, f. die Vertiefung, die Grube, Cig., Jan., Erj. (Torb.), Dol.- LjZv.; die Vertiefung des Nestes, Vrt.; — obistna k., das Nierenbecken, Erj. (Som.); — die Mulde: dolina je polna malih gričev in kotanj ali drag, LjZv.; — die Schlucht, M., C.; — die Erdhöhle, Jan.
1690. kotánjast, adj. grubenartig, kesselförmig, Jan.; — voll Grübchen, Z.
1691. kotȃnje, n. das Wälzen, das Rollen, Mur., Cig.
1692. kotánjica, f. dem. kotanja, das Grübchen, Jan.; das Wangengrübchen, Cig.; kotanjice na obrazu, C.; srčna k., die Herzgrube, C.
1693. 1. kǫ̑tar, -rja, m. der Auszügler, Svet. (Rok.).
1694. 2. kotár, -rja, m. der Bezirk, der District, Jan., C., DZ., ogr., kajk.- Valj. (Rad); — prim. madž. határ, C.
1695. kǫ̑tarka, f. die Auszüglerin, Jan. (H.).
1696. kǫ́tast, adj. winkelicht, winkelig, Mur., Cig.
1697. kotáti, -ȃm, vb. impf. rollen, kollern machen, wälzen, Mur., Cig., Jan.; Zdaj podseke kotam, Danj. (Posv. p.); sobota pogače vkup kota, Pjk. (Črt.); — k. se, sich wälzen, rollen, kollern, Cig., Jan., Cig. (T.); Svinja se v blatu kota, Danj. (Posv. p.); kjer se volk kota, tam dlako pusti, Npreg.- Jan. (Slovn.); — k. se s kom, sich balgen, ringen, Jan., Kres; vola se kotata = se bodeta, vzhŠt.; — tudi: kótati, Mur.
1698. kǫ̑tčək, -čka, m. dem. kotec, das Winkelchen.
1699. 1. kǫ́təc, -tca, m. 1) dem. kot; das Winkelchen, Jarn., Valj. (Rad); — 2) der Stockzahn, Mur.
1700. 2. kótəc, -tca, m. 1) eine Abtheilung im Stalle ( z. B. für Kälber), C.; — 2) der Schweinestall, Jarn., Jan., C., ogr.- Mik., Erj. (Torb.); — 3) der Hühnerkäfig, C., BlKr.; — der Vogelkäfig, C.; — 4) die Rübengrube, C.; — 5) der Presskuchen, jvzhŠt.; ( prim. koš); — prim. stsl. kotьcь, cella, stvn. chuti, Mik. (Et.).