ko (15.968-16.067)

15968. sołník, m. 1) der Salzbehälter (in der Küche), BlKr.; — das Salzfass, Meg., Dol.- M.; — 2) der Salzstein, Cig., Jan.; — 3) = sir, ki ga planinec da trgovcu za sol, Erj. (Torb.); — 4) die Salzgrube, SlN.- C.
15969. sȏłnka, f. der Bocksbart (tragopogon pratensis), Erj. (Torb.).
15970. solobǫ̑r, -rja, m. = prod, debel pesek s kamenjem pomešan, GBrda)- Erj. (Torb.); — prim. labora (?).
15971. soltár, -rja, m. = poljski čuvaj, Erj. (Torb.); — = gozdni čuvaj, Ip.- Erj. (Torb.); (benetsko- it. saltaro, bav. Saltner, lat. saltuarius).
15972. sółza, f. 1) die Thräne; solze točiti, pretakati, prelivati, Thränen vergießen; solze mi zalivajo oči, die Augen gehen mir über; solze so ga polile, solze so se mu ulile, udrle, er brach in Thränen aus; solzo s solzo pobijati, in Thränen schwimmen, Npes.- Cig.; solze si brisati, sich die Thränen abtrocknen; solze piti, Thränen verursachen: strašno je, kadar otroci tako solze pijejo staršem, Ravn.; to niso mačje solze = das ist keine Kleinigkeit; — 2) device Marije solze, das Gipskraut (gipsophila muralis), Josch.
15973. sółzən, -zna, adj. thränenbenetzt, thränenvoll, Thränen-; solzne oči imeti, Thränen in den Augen haben; vsa solzna je šla; v tej solzni dolini, in diesem Thal der Thränen; solzni kruh, das Thränenbrot, Cig., Trub.; solzna kost, das Thränenbein, Cig.
15974. sołzíca, f. dem. solza; 1) die Thräne; — 2) das Maiglöckchen (convallaria maialis), Jan., Erj. (Torb.); tudi: das Perlgras (melica), C., Tuš. (R.); — solzice device Marije, das Zittergras (briza media), Tuš. (R.), C.; tudi: das Rispengras (poa annua), Cig., C.
15975. sȏłznat, adj. voll Thränen, Mur.; solznato oko, Z.
15976. sǫ́mrak, m. 1) das Zwielicht, das Halblicht, die Dämmerung, Cig., Jan., Cig. (T.), Svet. (Rok.); (somrak je, ko še nekaj manjka, da bi bil pravi mrak, Cv.); — 2) der Spuk, das Gespenst, der Poltergeist, C.; — 3) der Andorn (marrubium), C.; (sum-) Hip. (Orb.), Medv. (Rok.).
15977. somúriti se, -ȗrim se, vb. impf. ein finsteres Gesicht machen, C.; — = podhuljeno se držati (o konjih), SlGor.; — prim. somoriti se; rus. smuryj, dunkelgrau, Mik. (Et.).
15978. sọ̑p, m. 1) der Athemzug, Cig.; — der Athem, das Athmen, ogr.- C.; — 2) der Dunst, Nov.- C.; tak sop je v hlevu! jvzhŠt.; s sopom korenine od hudovine zdravijo protin, jvzhŠt.; — 3) das Luftloch, ogr.- C.
15979. sopȃrčina, f. = sopara, der Dunst: škodljive soparčine, Ravn.
15980. sopárən, -rna, adj. 1) dunstig, schwül; kako je danes soparno! — 2) = paren, Dampf-: soparna ladja, Cv.
15981. sọ̑pər, adv. et praep. = zoper, Mur., Cig., Šol., Dict.- Mik., Erj. (Torb.); Bogu je s., s. Boga je, C.; tebi na soper, dir zum Trotz, Levst. (Rok.); kaj se s. ("supar") njemu stavi? Trub.; s. ("supar") našim sovražnikom, Krelj.
15982. sǫ́plovnik, m. = oplen (iz: sooplenovnik), Tolm.)- Štrek. (Let.).
15983. sopòt, -óta, m. 1) = sopihanje, ogr.- Valj. (Rad); — 2) der Dampf vom kochenden Wasser, der Dunst, C., ogr.- Valj. (Rad), vzhŠt.; — 3) der Wasserfall, Tolm.)- Erj. (Torb.); zastonj se oziraš po sopotih in slapovih, Zv.; tudi: sópot, gen. sópota a. sopóta, Svet. (Rok.).
15984. sopotáti, -otȃm, -ǫ́čem, vb. impf. mit Geräusch hervorqualmen, C.; iz lokomotive sopota, nk.
15985. 2. sopǫ̑tnica, f. 1) das Windloch, das Wetterloch, Ravn.- Cig.; — 2) = slap, der Fall des Wassers, der Flussfall, Jan.; — 3) der Canal, Levst. (Cest.), Nov.; ( prim. stsl. sopotъ, Canal); (Sopotníca, ime potokom, Gor.).
15986. sọ̑prn, adj. = zopern, Mur., Cig., Jan., Str., Erj. (Torb.), Št.
15987. sọ̑prnik, m. = zoprnik, Mur., Cig., Navr. (Let.), Erj. (Torb.).
15988. sǫ́prog, -prǫ́ga, m. 1) der Gemahl, Jan., C., nk.; (po rus.); — 2) kdor svoje živinče z živinčetom svojega soseda vkup vprega, vzhŠt.)- C.
15989. sópsti, sópem, vb. impf. vernehmlich athmen; težko s., schweren Athem haben; keuchen, Cig.; s. na koga, jemanden ankeuchen, Cig.; — s. na piščal, die Flöte blasen, C.; — schnauben, Mur.; Le turški konji tak sopo, Npes.-K.
15990. sọ̑rnik, m. der Schlossnagel, der Spannagel (klin, ki gre skozi soro in veže zadnji del voza s prednjim delom), Cig., Erj. (Torb.), Štrek.; — nam. svornik.
15991. sǫ́ržən, -žna, adj. vom Mischkorn, C.; soržna moka, soržen kruh, Notr., jvzhŠt.
15992. sǫ́ržica, f. das Mischkorn ( bes. Roggen mit Weizen gemischt).
15993. sǫ́ržičən, -čna, adj. vom Mischkorn; soržičen kruh.
15994. sosẹ̑dnja, f. = zbor, možje zbrani v posvet, Erj. (Torb.); — nekdaj pri benetskih Slovencih skupščina vseh gospodarjev ene občine, LjZv. 1884. 765.
15995. sosẹ́dovati, -ujem, vb. impf. Nachbar sein, benachbart sein, Mur., Cig., Jan., Met., Mik.; s. s kom, Cig., C.; pokrajina je sosedovala s Tatari, Vrt.; dobro s., gute Nachbarschaft halten, Cig.
15996. sosẹ̑ska, f. 1) die Nachbarschaft, Mur., Cig., BlKr.; cela žlahta in soseska, Trub.; — der zu einer Filialkirche gehörige Theil einer Pfarre, Gor.; — 2) die Gemeinde, bes. eine kleinere Gemeinde, die Dorfgemeinde; — 3) die Berathung der zu einer Nachbarschaft gehörenden Nachbaren u. das damit verbundene Mahl, BlKr.; — 4) das nachbarliche Verhältnis, die Nachbarschaft: pravo sosesko držati, Jsvkr.; po lepi soseski ravnati s kom, Vod. (Izb. sp.); sosesko trditi, gute Nachbarschaft halten, Cig.; — nam. sosedska.
15997. sotár, -rja, m. der Feldwächter, ko>Krasko>.
15998. sovọ̑ra, f. = svora, sovra, sora, Erj. (Torb.).
15999. sovọ̑rnik, m. soseda, ki si vzajemno posojujeta živino v oranje, ta sta sovornika, Erj. (Torb.).
16000. sovrȃg, m. 1) = sovražnik, C., nk.; — s. biti komu, česa, rok. iz 15. stol.- Let.; — 2) der Mitteufel, Cig.
16001. sovrȃštvọ, n. die Feindschaft, der Hass; v sovraštvu sta živela, sie waren einander feind; v sovraštvu sta si, sie sind miteinander verfeindet; s. do koga, česa, der Hass wider, gegen jemand, etwas.
16002. sovrȃž, adj. indecl. feindselig: s. misel, Ravn.- Mik.; biti komu sovraž, jemandem feind o. feindlich gesinnt sein, ihn hassen, Dict., V.-Cig., Trub., Dalm., Jap. (Sv. p.), Bas.
16003. sovrážən, -žna, adj. Feindes-: sovrȃžna dežela; feindlich: sovražno početje; feindselig, feind; biti komu s., Cig.
16004. sovrážiti, -vrȃžim, vb. impf. feind sein, Hass hegen, hassen; s. koga, kaj: s. koga v smrt, jemandem todfeind sein, Krelj; = s. koga na smrt, Jurč.; = smrtno koga s., nk.
16005. sǫ̑vrenik, m. = svornik, sornik, žrebelj, ki veže pri vozu prednjo in zadnjo premo ter gre skozi sovro, Erj. (Torb.).
16006. sǫ̑vrica, f. = babje pšeno, sodra, die Graupe: sovrica — mavrica, neka igra, Erj. (Torb.); — prim. sodra 1).
16007. 1. sovršèn, -éna, adj. ( part.) vollkommen, Cig. (T.), Erj. (Som.); — rus.
16008. 2. sovŕšən, -šna, adj. sovȓšni kot, der Scheitelwinkel, Cig. (T.), Cel. (Geom.).
16009. sovršénost, f. die Vollkommenheit, Cig. (T.); — rus.
16010. sovršę̑nstvọ, n. die Vollkommenheit, Cig. (T.), Erj. (Som.); — rus.
16011. spackáti, -ȃm, vb. pf. zusammenpatzen: s. kako jed, Cig.
16012. spȃčək, -čka, m. 1) etwas Ausgeartetes: die Missgeburt, das Missgeschöpf, Mur., Cig., Mik., ZgD.; die Spielart, Cig.; — das Missgewächs, C.; spački = drobno, piškavo, grintavo sadje, Polj.; — 2) das Koboldäffchen (tarsius), Erj. (Z.).
16013. spáčiti, -im, vb. pf. 1) verhunzen, entstellen, physisch oder moralisch verderben; rane so mu spačile obraz; spačene ude imeti, verkrüppelte Glieder haben; spačeno vino, verdorbener Wein; — s. se, verderben ( intr.); vse se mi je spačilo; spačen porod, der Abortus, C.; les se je spačil (hat sich geworfen), Cig.; — s. se, aus der Art schlagen, ausarten, Cig.; spačen mladenič; — s. se komu, jemandem eine Grimasse schneiden, eine Fratze machen, Cig., Gor.; — 2) stören, verhindern, Mur.; — 3) Ärgernis geben, ärgern, ogr.- M.; — prim. izpačiti.
16014. spádati, -pȃdam, vb. impf. ad spasti; 1) herabfallen, Mur., C.; riesen ( z. B. vom wurmstichigen Obst), Cig.; — 2) gehören, Cig., Jan., C., nk.; s. pod kako graščino, nk.; to ne spada sem, das gehört nicht hieher, Cig.; to ne spada v govor! = zur Sache! Levst. (Nauk).
16015. spajálọ, n. der Löthkolben, h. t.- Cig. (T.).
16016. spajdášiti, -ȃšim, vb. pf. vergesellen: s. koga, s. se, Mur., Cig., C.; kdor se z volkom spajdaši, mora ž njim tuliti, Z.
16017. spàk, spáka, m. 1) etwas Missgestaltetes; = spaka, die Missgeburt, Mur., Zora; ein missgestalteter Mensch, Valj. (Rad); (kot psovka ali kletvica): ti spak ti! — 2) das Hindernis, Mur., Mik.; — 3) das Ärgernis, Mur., ogr.- M.
16018. spȃka, f. 1) etwas Missrathenes, Missgestaltetes; die Missform, das Zerrbild, die Fratze, Cig., Jan., Cig. (T.); — die Missgeburt, das Missgeschöpf; žena porodi strašno spako, Jsvkr.- Valj. (Rad); — das Scheusal; peklenske spake, Jsvkr.- Valj. (Rad); — 2) das Hindernis, die Störung, Mur., C.; spako in izgubo delati komu, LjZv.; — 3) das Ärgernis, Mur., C., ogr.- Mik.; — pogl. izpaka.
16019. spakı̑ja, f. = spaka 2), das Hindernis, die Zuwidrigkeit, C.; spakijo komu delati, C.
16020. spȃłka, f. das Schlafmittel, Tolm.)- Štrek. (Let.).
16021. spámetiti, -im, vb. pf. 1) = spametovati, zur Vernunft bringen, gescheit machen, Jan.; s. se, zur Besinnung kommen, C.; — 2) s. se, sich besinnen, sich erinnern, Jan., Blc.-C.
16022. spámetovati, -ujem, vb. pf. 1) zur Vernunft bringen, klug machen, witzigen; — s. se, zur Besinnung, zur Vernunft kommen, gescheit werden; — 2) s. se, sich entsinnen, sich erinnern, ogr.- C.
16023. spánəc, -nca, m. der Schlaf; s. me grudi, es kommt mich der Schlaf an, Jan.; trdnost otročjega spanca, Zv.; spanec boljši kot žganec, Npreg.- Jurč., Polj.
16024. spánje, n. das Schlafen; der Schlaf; lahko, trdno s., leichter, fester Schlaf; smrtno s., der Todesschlaf.
16025. spárati, -am, vb. pf. = 2. spariti, paarweise zusammenstellen: kobre je sparal, er hat (im Würfelspiel) den Pasch geworfen, Guts.
16026. 1. spáriti, -pȃrim, vb. pf. dampfen machen, abdämpfen, dünsten; Gradnik ga (krompir) rad v salati je Al' sparjen'ga v kozici, Npes.-K.; s. se, abdampfen, abrauchen; sparjena jed, jvzhŠt.; vino, ki je dolgo na solncu, se spari; — sparjen = vel, welk, vzhŠt.
16027. spásati, -am, vb. impf. ad spasti (-pasem); s. koga, auf jemanden lauern, C.
16028. 2. spásti, spádem, vb. pf. 1) zusammenfallen, zusammenstürzen, Cig., C.; — 2) einfallen, verkümmern, herabkommen: ej, kako je ta človek spadel! Erj. (Torb.); — 3) s. se = dopasti se (gefallen), C.
16029. spásti, -pásem, vb. pf. 1) erlauern, erspähen, ertappen, Jarn., Jan., C.; spasti ptiča, kje ima gnezdo, Z.; nihče ni mislil, da je tat, zdaj so ga pa spasli, jvzhŠt.; rad bi jih bil spasel, če niso tudi Benjaminu nevoščljivi, Ravn.; s. roparice, Gol.; — 2) ( stsl.) erlösen, retten, C.; — 3) s. se nad kom, seinen Zorn an jemandem auslassen, sich rächen, Tolm.)- Štrek. (Let.); prim. izpasti (-pasem) 3).
16030. spáti, spím, vb. impf. schlafen; spi kakor klada, (polh, medved) Cig.; spi kakor na vodi, er hat einen leichten Schlaf, Cig.; iti spat, schlafen gehen; s. se mi hoče, der Schlaf wandelt mich an, Cig.; spi se mi, ich bin schläfrig, C.
16031. spáziti, -pȃzim, vb. pf. gewahr werden, bemerken, dahinterkommen, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), C., Raič ( Glas.); kristijanov pri službi božji niso tako lehko spazili, Burg.; — abmerken, ablauern, abgucken, Cig., Jan.
16032. spečáti, -ȃm, vb. pf. 1) anbringen, absetzen, verkaufen; to blago se ne da s., Mur.; to blago je spečano (ist vergriffen), Cig.; ( prim. it. spacciare, absetzen, verkaufen); — 2) aufsitzen lassen, prellen: spečal me je, ich bin ihm aufgesessen, spečalo me je, es ist mir missglückt, = spečal sem se, Cig.; — 3) s. se s kom, mit einer Person des anderen Geschlechtes sich vergehen; — prim. pečati se.
16033. spečeváti, -ȗjem, vb. impf. ad spečati; blago se lahko spečuje, die Ware findet leicht Abnehmer, Cig.
16034. spéči, spéčem, vb. pf. 1) durch Backen verbinden, zusammenbacken, Cig.; — 2) backen, braten; veliko kruha, mesa s.; kruh se ni dosti spekel; — 3) durch Feuer versehren: prste si s.; s. se, sich verbrennen; — ( fig.) spekel se je, er ist übel angekommen, er hat sich verrechnet.
16035. 1. spẹ̑h, spẹ̑ha, spẹhȗ, m. 1) die Hurtigkeit, die Eile, Cig., Jan., Mik.; na speh, eilends, Cig.; schnell, Rib.- M.; na speh bežati, schnell fliehen, C.; v speh korakati, schnell schreiten, Vrt.; — 2) der Fortgang, das Gedeihen, Cig., Jan.; Dela težavnega speh, Levst. (Zb. sp.); s. imeti, gut vonstatten gehen, Cig.; delo ima s., C.; on nima spehu pri delu, Dol.; delo mu gre v speh, Vrt., Z.; delo mu gre na s., Gor.; ta reč nima speha (gibt nichts aus), C.
16036. spəhȃłnik, m. der große Binderhobel, der Stoßhobel; = dolg stružec, s katerim mizar posname največe kosmatine, (spah-) Erj. (Torb.).
16037. 1. spəhníti, spáhnem, vb. pf. 1) zusammenstoßen, zusammenfügen, Mur., Jan.; = zvariti: dva železna konca s., Gor.; — heften, Jan., broschieren, Jan.; — obleko s. (vernähen), C.; — 2) nam. izpehniti, Mur., Jan., C.
16038. 2. spẹ́hniti, spẹ̑hnem, vb. pf. gedeihen, C.; ne spehne, es gibt nicht aus, C.; — prim. 1. speh 2).
16039. spekulācija, f. = razmišljevanje, die Speculation ( phil.), Cig. (T.); — (v trgovini) = izkoriščanje rastenja in padanja cen.
16040. speljȃj, m. die Fuhre (kar se enkrat pelje): tri speljaje drv, Erj. (Torb.); ( nam. vzp-?).
16041. 1. spéljati, spę́ljem, -ljáti, -ȃm, vb. pf. 1) herabführen, herableiten; s. kaj navdol, Cig.; vodo s travnika s., eine Wiese abwässern; reko kam s., den Fluss irgendwohin leiten, Cig.; speljal se je (z gore v ravnico), er glitt hinab, Pjk. (Črt.); — 2) s. koga kam, jemanden irgendwohin wegführen, Cig.; s. koga na led, jemanden aufs Eis führen, Cig.; verleiten, verlocken, Mur., Cig.; — prim. izpeljati.
16042. 3. spéljati, spę́ljem, -ljáti, -ȃm, vb. pf. 1) führend oder fahrend hinaufschaffen: ne boš speljal tako težkega voza v ta breg; — 2) hinauf leiten; trto kvišku s., die Rebe in die Höhe ziehen, Cig.; ( nam. vzp-); prim. izpeljati.
16043. spẹ̑nja, f. eine Heftnadel für das Kopftüchel, Zilj.- SlN.
16044. spẹ̑njati, -am, vb. impf. ad speti; zusammenheften, zusammenknüpfen, koppeln.
16045. spẹ̑njati se, -am se, vb. impf. ad speti se; sich emporstrecken; koze se spenjajo po mladih drevesih; konj se spenja, das Pferd bäumt sich; s. se kam, sich irgendwo hinaufmühen, Cig.; — sich emporranken, Jan.; — aufstreben, Cig.; — prahlen, Cig.; — zanken, Jarn.; — ( nam. vzp-).
16046. sperẹ́ti, -ím, vb. pf. morsch werden, C.; vermodern, Cig.; kol v zemlji speri, Nov., Polj.; sperel, vermodert, morsch, Cig., C., M.
16047. spestíti, -ím, vb. pf. 1) konoplje s., t. j. velike snope v majhne snopiče (pesti) razvezati, Dol.; — 2) s. se, sich in einen Faustkampf einlassen, Let.
16048. spẹ́šən, -šna, tudi: spẹšȃn, (-ə̀n), -šnà, adj. 1) schleunig, schnell, hurtig, behende, Mur., Cig., Jan., M., Dol.; spešan delavec je, komur delo hitro izpod rok gre, Lašče- Levst. (Rok.); spešna je za vsako delo, Jurč.; spešna roka, C.; delo je spešno, ako gre hitro izpod rok, Lašče- Levst. (Rok.); spešno poslovanje, rascher Geschäftsgang, DZ.; spešno z usti gibati, Levst. (Zb. sp.); — 2) gedeihlich, Jan.; ausgiebig, C.; — üppig: zelišče spešno raste (wuchert), Cig.; (žito prespešno raste, Ravn. [Abc.]).
16049. spę́ti, spnèm, vb. pf. zusammenheften, zusammenknüpfen; z iglicami (betičkami) s. kaj; s. konja na paši, ein Pferd auf der Weide fesseln, Cig.; pse s., die Hunde koppeln, Cig.
16050. spę́ti se, spnèm se, vb. pf. sich emporstrecken, sich emporbäumen; konj se je spel; zverina bi se proti vam spela, Jap. (Prid.); s. se na konja, sich aufs Pferd schwingen, Cig.; — previsoko se s., sich zu hoch hinauf versteigen, Cig.; — ( nam. vzp-).
16051. spíkniti se, -pı̑knem se, vb. pf. žito se spikne, kadar se od prezrelosti povesi, C.
16052. spílja, f. ploščat kamen za igro, Erj. (Torb.); — prim. spljaka.
16053. spı̑nkati, -am, vb. impf. = 1. spenjati, zusammenheften, Erj. (Torb.).
16054. 1. spláhniti, -plȃhnem, vb. pf. 1) mager machen: bolezen te je splahnila, C.; splahnjeno lice, ein eingefallenes Gesicht, C.; splahnjene in prstene jih zdaj h grobu spremljujemo, Ravn.; — otok mu je splahnilo, Polj.; — s. se, flach werden, einfallen (von einer Geschwulst), Mik.; — 2) flach werden, einfallen; otok je splahnil; balon je splahnil in padel, Vrt.; obraz mu je splahnil, sein Gesicht ist eingefallen, C.; nepokojno morje splahne (wird ruhig), C., Z.; — 3) verbleichen, verschießen ( v. der Farbe), Cig., C., Krelj.
16055. splákniti, -plȃknem, vb. pf. abspülen, abschwemmen: kako posodo s., Dict., Cig., Jan., Gor., Notr.; rudo s. (schlämmen), Cig.; — wegspülen: s. kaj s česa, Cig.; — prim. izplakniti.
16056. splȃntati, -am, vb. pf. abbüßen, bezahlen, C., M.; — s. se = izpokoriti se, vzhŠt.- Vest.
16057. splášiti, -plȃšim, vb. pf. schrecken, scheu machen, aufscheuchen; konja s.; divjino s.; — s. se, erschrecken; scheu werden; konj se je splašil; s. se iz spanja; — ( nam. vzpl-).
16058. splatíti, -ím, vb. pf. 1) platt übereinander legen, platten, Cig.; — (Papierbögen) falzen, C.; — 2) = na plat stesati, C.; — 3) = razkrojiti: oreh s., (splátiti) Tolm.)- Štrek. (Let.); — s. se, sich schiefern, Cig.
16059. splàv, spláva, m. 1) der Wasserablass, der Durchlass, die Schleuse, Mur.- Cig., Jan., C.; — das Gerinne im Berg- und Mühlenbau, das Fluder, Jan., vzhŠt.; — 2) na splav, schnell: na s. teči, Slc.; na s. dirjati, im Galopp reiten, V.-Cig.; Na Dunaj pride v splav in skok, Npes.- Vod. (Pes.); — 3) was vom Wasser fortgeschwemmt o. angeschwemmt wird: der Schwimmbruch, V.-Cig., C.; velik del zemljišča je reka s svojim splavom pokrila, Nov.; — der Eisgang, Cig.; — 4) das Floß, Šol., C., nk.; ( hs.); — 5) die unzeitige Geburt, der Abortus; splav imeti, abortieren, Cig.; dete je šlo po splavu od nje, Lašče- Levst. (Rok.); — 6) = plavuta, die Flossfeder der Fische, Mur.- Cig.; (splav f. Jan.).
16060. splȃva, f. na splavo: oblice se kuhajo na splavo, kadar jih ni trdo natlačen lonec, nego le tako, da v kropu še nekoliko plavajo kvišku, Lašče- Erj. (Torb.).
16061. 3. splavíti, -ím, vb. pf. in Fluss bringen: splavljeno zlato, das Gold im Flusse, Cig.; — splavljeno kolo, das in Gang gebrachte Rad, Gor.; ( nam. vzp-).
16062. splȃzi, adv. 1) = splaz, vse vprek, in Bausch und Bogen, Tolm.- Erj. (Torb.); — 2) beinahe, Tolm.)- Štrek. (LjZv.); — ungefähr: splazi toliko jih je bilo, Goriš.).
16063. spláziti se, -plȃzim se, vb. pf. kletternd, schlüpfend gelangen, verschliefen; deček se splazi na drevo, skozi luknjo; ( nam. vzp-).
16064. splȃzoma, adv. = splazi; im ganzen, zusammengenommen, C.; vsi s., DZ.; koliko je plačati? — splazoma 500 rubljev, Vrt.
16065. splésti, splétem, vb. pf. 1) zusammenflechten; tri bekove šibe s. v korobač; konju rep s.; — flechtend verfertigen, flechten; s. venec; kite si s.; mrežo s.; — strickend verfertigen, stricken: nogavice si s., Cig., nk.; — ersinnen, (izpl-) Cig.; ljudje so spleli, es geht das Gerede, Z.; — 2) s. dekleta, den Mädchen die Zöpfe flechten; s. se, sich die Zöpfe flechten; nisem še spletena.
16066. splẹ́tati, -plẹ̑tam, vb. impf. ad splesti; zusammenflechten, flechten; lase si s.; konju rep s.; — ( pren.) nekaj s., Cabalen machen, Cig.
16067. spleteníca, f. 1) ein (geflochtener) Korb, Mur., Cig., Schönl.; dvanajst spletenic so bili napolnili, Jsvkr.; — der Wagenkorb, die Wagenflechte, Mur., Cig., C., M.; — 2) eine geflochtene Decke, eine Strohmatte, Dict.; — 3) ein verflochtener Wachsstock, C.; — 4) = kita, der Zopf, Z.; — 5) = spletenka 1), Z.