ko (15.401-15.500)

15401. samọ̑strẹł, -la, m. 1) die Armbrust, der Schießbogen, Meg., Mur., Cig., Jan.; tetive s samostrelov, Krelj; samostrel prožiti in puščice nasajati (učil bom vaše otroke), LjZv.; — 2) die Bilchfalle, Mur., Cig., Met.; (ker se kakor samostrel sprožuje, Levst. [Rok.]); — (ta beseda ima med narodom razne popačene oblike: samojstra, samojstrn, Levst. [Rok.]; samostro, Mur.).
15402. samosvọ́j, -svója, adj. 1) selbständig; samosvoj gospod, Mur.; samosvoji politični okraji, samosvoje področje občinsko, Levst. (Nauk); še nimajo samosvojega okusa, Levst. (Zb. sp.); — 2) Eigen-, Cig.; samosvoja hvala, das Eigenlob, Cig. (T.); — 3) eigen, eigenthümlich: rudnina, ki nema samosvoje barve, ampak je le po slučajni primesi obarvana, Erj. (Min.); starec, čisto samosvoje, nenavadne postave, Jurč.; s. človek, ein Sonderling, Tolm.; — 4) eigensinnig, Dol., Šl.
15403. sámošən, -šna, adj. einsam, vereinsamt, vzhŠt.- C.; tako samošni smo, Svet. (Rok.); težko mi je samošnemu biti, Jurč.; starka leze s svojega samošnega selišča, Jurč.; samošno tava po hosti, Jurč.; — (menda pravilneje: samošnji).
15404. samotárski, adj. Einsiedler-, Jan.; samotarsko življenje, Zora.
15405. samǫ́tež, adv. selbstziehend (ohne Zugvieh); s. peljati voz; konje odprežejo in svojega očeta samotež na dom peljajo, Slom.; — ohne fremde Beihilfe, allein, V.-Cig., Jan., Met.; gospodar s. (brez hlapca) kaj stori, C.; — einzählig, Jan.
15406. samotę̑žnica, f. 1) der Schiebkarren, Guts., Levst. (Cest.); = pl. samotežnice, Kr.)- Erj. (Torb.); — 2) der Handschlitten, Cig.; = pl. samotežnice, Jan., M., Gor.
15407. samotŕžən, -žna, adj. Monopol-: samotȓžni zakon, die Monopolordnung, Levst. (Nauk).
15408. samoùh, -úha, m. = trdoglavec, das Dickohr, Cig.
15409. samovār, -āra, m. die Kochmaschine, bes. die Theemaschine, Cig., Jan., Nov.; — rus.
15410. samováti, -ȗjem, vb. impf. einsam sein, ein einsames, eingezogenes Leben führen, Cig., Jan., C., nk., Notr.; isoliert sein, Nov.- C.; Kopitarju se je zdelo, da samuje, Navr. (Kop. sp.); — allein haushalten, Rib.- M.
15411. samovlȃdje, n. 1) = samovladarstvo, die Monarchie, Cig.; — 2) = samozakonje, Cig. (T.).
15412. samovǫ́lja, f. der Eigenwille, Cig. (T.); der Eigensinn: s. in nepokorščina, Jsvkr.; — die Willkür, C., Z.
15413. samovǫ́ljən, -ljna, adj. 1) eigenwillig, Cig. (T.), Levst. (Zb. sp.); eigensinnig, Cig., M.; trdi, samovoljni grešniki, Krelj; s. ino nepokoren, Jsvkr.; — willkürlich, Cig., Jan., nk.; samovoljno vladanje, die Willkürherrschaft, Cig.; — muthwillig, Cig., Jan., C.; — 2) = radovoljen, freiwillig, Mur.
15414. sangvīničən, -čna, adj. lahkokrven, sanguinisch, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.
15415. sangvīnik, m. lahkokrvnik, der Sanguiniker, Jan., Cig. (T.), nk.
15416. sanı̑, f. pl. der Schlitten; na saneh kaj pripeljati, se voziti; samotežne s., der Handschlitten; kadar sani dolgo plešejo, se tanki kosi režejo, Fr.- C.
15417. sánja, f. 1) der Traum, Mur., Cig., Jan.; (senja, Mik.); mine kakor sanja, Dalm.; eno sanjo so vsi imeli, Ravn.; Al' Miletu sanja Vsa prazna je to, Vod. (Pes.); imel sem čudno sanjo, jvzhŠt.; nav. pl. sanje; prijetne, čudne, težke sanje imeti; v sanjah kaj videti, storiti; sanje so se mi izpolnile, mein Traum ging in Erfüllung; — 2) ein leeres Geschwätz: kdo bo zmerom te sanje poslušal! Lašče- Levst. (Rok.); — 3) eine Person, die fortwährend schwätzt: čemu to sanjo sem pošiljate! Lašče- Levst. (Rok.).
15418. sápa, f. 1) der Athem; nima sape, er hat keinen Athem; sapo mi je vzelo, es hat mir den Athem benommen; tak veter je, da človeku sapo jemlje; sapo zapreti, zapirati, den Athem hemmen; ( fig.) sapo zapreti komu, jemanden mundtodt machen, ihn zum Schweigen bringen, Cig. (T.), nk.; sapa mu pojema, zastaja, der Athem fängt ihm an auszubleiben, Cig.; sape mi zmanjkuje, es geht mir der Athem aus; sapa me žene, ich habe starken Athem, Svet. (Rok.); sapo k sebi držati, den Athem zurückhalten, LjZv.; ob eni sapi, in einem Athem, Cig.; v eni sapi, hastig, C.; — 2) die bewegte Luft, der Wind; s. piha, vleče, es zieht ein Wind; na sapi biti, der Zugluft, dem Winde ausgesetzt sein; sape se bati, luftscheu sein, Jan.; mlin na sapo, die Windmühle, Cig., Nov.- C.; dušilna s., die Stickluft, Jan.; treskava s., schlagende Wetter, Erj. (Min.); sušeča s., fixe oder mephitische Luft, Erj. (Min.).
15419. sapȇr, -rja, m. podkopnik, der Sappeur, Cig., Jan., DZ.
15420. sapljáti, -ȃm, vb. impf. sanft wehen, fächeln, Jan.; vetrec nam hlad saplja, Mur.; s. koga, jemanden anwehen, C.
15421. sȃpnica, f. 1) die Wasserblase, C.; die Seifenblase, Z.; — 2) das Windloch, Ravn.- Cig., Jan.; luknja v zemlji, iz katere se ob dežju kadi, Gor.; — 3) die Windlade in den Orgeln, Cig.; — 4) = sapnik, die Luftröhre, Tolm.)- Štrek. (Let.).
15422. sapǫ̑n, m. eine Art Haue, Ip., Tolm.; — prim. it. zappone, die Spitzhaue.
15423. sára, f. die Stiefelröhre, der Stiefelschaft, Mur.- Cig., Valj. (Rad); naj izuje škornje in naj otroka trikrat s sarami po hrbtu udari, Št.- Kres; hlače za sare, t. j. hlače v škornjah, Zora; hlače po sarah = dolge hlače, Nov.; — iz madž., Mik.
15424. sarabı̑tka, f., Erj. (Torb.), pogl. srboritka.
15425. sarabǫ̑t, m. = srobot, ko>Krasko>.
15426. sasẹ̀m, adv. = sa sem, tu sem, hieher, Kor.- M., C.
15427. sātir, m. starogrško bajeslovno bitje, der Satyr, Cig.
15428. satjè, n. coll. die Waben; čmrljevo satje, Erj. (Izb. sp.); — s. v kosti, das Zellengewebe im Bein, C.; — tudi: sȃtje, Valj. (Rad).
15429. satovjè, n. coll. Waben; Honigwaben; sit človek satovje pod nogami valja, Škrinj.; premično s., beweglicher Wabenbau; trotovsko s., das Drohnenwachs, Navr. (Spom.).
15430. sátvara, f. (krava) škododelka: kam greš, ti satvara! BlKr.
15431. savtàv, -áva, adj. = savtast, Gor., Notr., ko>Ljubljanska ok.ko>
15432. scȃłnik, m. 1) der Uringang, Mur., Cig., Jan.; — 2) die Judenkirsche (physalis Alkekengi), (rabi ljudem od zaprte vode), Erj. (Torb.).
15433. scẹ́liti, -im, vb. pf. zu einem Ganzen verbinden, ganz machen: kamene, ki jih je drobiž, s., Ravn.; kamenje je sceljena, utrjena ali trdo zvezana zemlja, Vrtov. (Km. k.); sceliti se imajo žile in koščice, kakor je scelila sama sveta Trojica zemljo in nebo, Erj. (Torb.); — verheilen, vollkommen zuheilen machen, Mur., Cig., Dalm., Kr.; s. se, verheilen, zuheilen, Mur., Cig.; rana se je scelila, Cig.
15434. scẹ̑loma, adv. aus einem Stück: s. delan, Cig. (T.); s. kolo, ein Blockrad, Cig.; — ganz, Mur., Kremp.- C.; — vollinhaltlich, Levst. (Nauk).
15435. scẹ́niti se, -im se, vb. pf. (bezüglich des Preises) übereinkommen, Meg.
15436. scǫ́tati, -am, vb. pf. zerzausen: scotala sta se do krvavega, Glas.; — s. koga, jemanden gehörig bei den Haaren nehmen, C.
15437. sčakalíšče, n. = sčakovališče, Jan., Fr.- C.
15438. 2. sčésati, sčę́šem, vb. pf. zusammenkämmen: lase z glavnikom s.
15439. sčı̑noma, adv. = docela, do konca, ganz: gosenice so zelje sčinoma pojedle, Tolm.- Erj. (Torb.).
15440. sčútiti se, -im se, vb. pf. (nach einer Ohnmact) zur Besinnung kommen, vzhŠt.- C.; — ( nam. vzč-).
15441. sébe, pron. seiner, ihrer, sich; 1) rabi se, kadar se dejanje obrača na subjekt istega stavka; za sebe skrbiš; k sebi jih vabimo; tudi poleg infinitiva, kateri ima drug subjekt, ako ne nastane zmisel nejasen: kralj jim ga ukaže pred sebe pripeljati; (toda: dovoli mi vprašati te), Mik. (V. Gr. IV. 104.); redkeje tako pri participu: ima vse rešiti v odkazanem si področju, DZ.; — nekako po nepotrebnem stoji časih si poleg nekaterih glagolov: on si sede, leže, vzhŠt.; od kod ste si vi? Trub.; on si ne ve mere, Ravn.- Mik. (V. Gr. IV. 602.); ni vedel, kaj si je (was es gäbe), Vrt.; počivati si, leči si, SlGor.- C.; Bog si ga bodi zahvaljen! Levst. (M.); pojdi si kam = warum nicht gar! Levst. (M.); lejte si! ei ei! glejte si groze! Jurč.; blagor si je človeku, kir (ki) mene posluša! Schönl.; blagor si tebi! wohl dir! Ljub.; gorje si je temu človeku! Schönl.; — 2) pomenja vzajemnost: einander: tepeta se; saj sva si brata; seznanila sva se; — ljubite se med seboj; — 3) enklitični si daje stavku splošnejši pomen: da si, obgleich; kadar si bodi, wann immer; bodi si, naj si je, es mag nun sein; kakor si je kod navada, wie es eben irgendwo Sitte ist, Levst. (Nauk); grmi si ali ne grmi si, jaz pojdem v gozd, Lašče- Levst. (Rok.); on si reci ali stori, kar hoče, Trub.; — 4) "se" pri povratnih (refleksivnih) glagolih; smejati se, veseliti se; — povratno se rabijo prehajalni glagoli za pasivno obliko, ali da se izraža nem. man: žito se mlati na podu; časniki se raznašajo po vsem mestu; govori se: — (taki refleksivni izrazi se rabijo, zlasti na italijanski meji, tudi z objektom; kmete se vidi na polju, boljšega daru bi se ne moglo dati, Mik. (V. Gr. IV. 363.); toda knjižni jezik se te rabe ogiblje).
15442. sebeljúbən, -bna, adj. eigenliebig, egoistisch, Cig.; vsak človek je nekoliko sebeljuben, Jurč.
15443. sebẹ́njkati, -am, vb. impf. = sebenjkovati: einsam da stehen: tu in tam sebenjkajo še po samem drevesa, Bes.
15444. sẹ̑č, -ı̑, f. 1) der Holzschlag (ein abgeholzter Theil des Waldes), Cig., Jan., C.; — 2) ein lebendiger Zaun, Cig., Jan., Rib.- Mik., Levst. (Cest.), LjZv.; pletena seč, Levst. (Močv.); vrt je bil zagrajen z živo sečjo, Zv.; das Dickicht: stala je prostrana seč, koder se razteže zdaj najlepša oranica, LjZv.; — 3) die Mahd, Cig., Jan., Mik.; — 4) die Metzelei, Jan., C.
15445. sə̀č, səča, m. der Harn, Habd.- Mik., Erj. (Som.); slano je kakor seč, Erj. (Torb.); — prim. sač.
15446. sẹ́čevina, f. die Mahd, Erj. (Torb.).
15447. sẹ́či, sẹ́čem, vb. impf. 1) = sekati: Tod sekla bodo bridka jekla, Greg.; — umhauen, fällen: drevesa s., C., M., Tolm.; — 2) mähen, Guts., Jarn., Mur., Cig., Jan., Gor., Tolm., Kor.; Zdaj kleplje koso, Zdaj seče ž njo travo, Npes.-K.
15448. sę́či, sę́žem, vb. pf. den Arm nach einem Ziele ausstrecken, langen; s. pod posteljo, pod mizo; z roko v žep s., mit der Hand in die Tasche fahren; v roko s. komu, jemandem die Hand reichen; v roke sva si segla, wir reichten uns die Hände; memo s., fehlgreifen; s. črez kaj, überlangen; s. po kaj, po čem, nach etwas greifen, langen; seči po klobuk; seči po meč, Preš.; po tujem s., fremdes Gut angreifen; s. komu na blago, jemandes Gut confiscieren, Dict.; k delu s., zugreifen, Fr.- C.; — s. komu v besedo, jemandem ins Wort fallen; s. komu v delo, v opravilo, einem andern ins Handwerk, ins Amt greifen, Cig.; s. v tuje pravice, einen Eingriff thun in fremde Rechte; — s. do dna, bis zum Boden langen: ne sežem do dna; globoko s., tief hinein greifen; daleč s., weit ausholen; — reichen; daleč s., weit reichen; s. do —, bis — reichen; tvoje usmiljenje seže do nebes, Trav.- Valj. (Rad); naša pamet tako daleč ne seže, Škrb.- Valj. (Rad); — s. v srce, zu Herzen gehen.
15449. sẹ̑čnik, m. 1) ein zum Schlagen geeigneter Wald, der Schlagwald, Blc.-C.; — 2) = kosec, Guts.
15450. sẹ̑čnja, f. 1) das Holzfällen, C.; o sečnji, zur Holzschlagszeit, Cig.; s. drevja, Navr. (Let.); — 2) der Schlag (del gozda, odločen v sekanje), Goriš., Erj. (Torb.), Ip.; — 3) sečnja (mesa), die Ausschrotung (des Fleisches), C.
15451. sẹ̑d, -ı̑, f. der Hühnersitz: kokoši idejo na sed, kajk.- Valj. (Rad), BlKr.- Let.
15452. sẹ̑d, sẹ́da, adj. grau, Mur.- Cig., Jan., C.; seda glava, Erj. (Torb.).
15453. sę́dəmred, num. = sedemdeset, Kor.- M., Npes.-Schein.
15454. sẹ́dən, -dna, adj. sẹ̑dna kost = sednica, das Sitzbein, C., Vod. (Bab.).
15455. sẹdẹ́ti, -ím, vb. impf. sitzen; za mizo s., am Tische sitzen; za pečjo s., den Ofen hüten; kakor na britvah s. = wie auf Nadeln sitzen, Cig.; šel bo sedet, er wird sitzen (im Arrest); kokla (na jajcih) sedi, die Henne brütet; ptičice sedijo na vejicah, kokoši na prekljah.
15456. sédlast, adj. sattelförmig, Jan., C., Z.; sattelartig geformt: s. konj, človek, Fr.- C.
15457. sedláti, -ȃm, vb. impf. satteln: s. konja.
15458. sedlę̑n, adj. Sattel-: sedleni konj, das Reitpferd, ogr.- C.
15459. sédlọ, n. der Sattel; turško s., der Türkensattel; postransko s., der Weibersattel, Cig.; tovorno s., der Saumsattel, Meg.; pristoji mu, kakor prasici sedlo; — der Bergsattel, die Einsattelung, Jan., Cig. (T.), Jes.
15460. sedmák, m. 1) der Septimaner, Valj. (Rad); — 2) ein siebenjähriges Pferd, Cig.; — 3) ein siebeneimriges Fass, Cig.; — 4) die Sieben, Z.; — ein Mondesviertel: danes je s., ne pojdemo kosit, BlKr.
15461. sedmína, f. 1) das Siebentel; — 2) die Octave, Cig.; — die durch 7 Tage im Hause des Verstorbenen sich wiederholenden Gebete: sedmino moliti za koga, Jurč., Dol.; — 3) das Leichenmahl, das Todtenmahl (ursprünglich und zum Theil noch jetzt am 7. Tage nach einem Begräbnis); — 4) die Nachhochzeit nach der Haupthochzeit, Cig.
15462. sedmomı̑ljski, adj. sedmomiljske škornje, die Siebenmeilenstiefel, Vrt.
15463. sẹ́dnjav, adj. wund (vom Sattel): s. konj, Blc.-C.
15464. sẹ́dnọ, n. die Satteldruckwunde, C., Rib.- Mik., Lašče- Erj. (Torb.); — die Wunde vom Liegen: "na bolniku rana od premnoge in dolge leže", Lašče- Erj. (Torb.); (sédnọ, Levst. ( LjZv. II. 483.)).
15465. sẹdoglȃvəc, -vca, m. der Graukopf, Jan. (H.).
15466. sę́gati, -am, vb. impf. ad seči (sežem); langen, (nach einer Sache) greifen; ne segaj po vse, kar vidiš! Dalm.; gospoda daleč sega, der Großen Arm reicht weit, Cig.; na-te hoče segati z mnogotero izkušnjavo, Krelj; po tujem, ljudskem s., sich fremdes Gut anmaßen; eingreifen, Eingriffe thun; s. v tuje pravice; v nauk s., sich in die Lehre einmengen, Ravn.; v besedo s. komu, jemandem öfters ins Wort fallen; — reichen; s. do —; zmerom dalje s., sich immer mehr ausbreiten; — za kožo s. komu, jemanden recht nahe angehen, Nov.; — postave ne segajo nazaj (wirken nicht zurück), DZ.
15467. segljáti, -ȃm, vb. impf. 1) wiederholt u. schnell hervorstrecken und zurückziehen: z jezikom s., züngeln, Fr.- C.; — 2) sticheln, C.
15468. sẹjáča, f. 1) der Säekorb, Mur., C., vzhŠt.; — 2) das Säetuch, Mur., Cig.
15469. sẹják, m. der Säekorb, C.
15470. sẹjȃłnica, f. 1) der Säekorb, Mur., Cig., Mik., Gor., Dol., Tolm.; — 2) das Säetuch, Mur., Cig., Jan.; — 3) = sejalni stroj, Jan., Nov., DZ.; — 4) der Beutelkasten in der Mühle, Cig., Gor.
15471. sẹjȃłnik, m. 1) der Säekorb, C.; — 2) (plug) s., der Säepflug, Cig.
15472. sẹ́janica, f. der Säekorb, Mur., Mik.; sejan'ce, košare delam, Danj. (Posv. p.).
15473. sẹjáti, -sẹ̑jem, vb. impf. 1) säen; gosto, redko s.; pšenico po ledu s. = sich vergeblich bemühen, Cig.; — prepir s. med ljudi; — denar s., mit dem Gelde wüsten, Cig.; — bolezen s., eine Krankheit durch Ansteckung verbreiten, Cig.; — 2) mit dem Sieb reinigen, sieben, reitern; moko s.; s. phano rudo, das gepochte Erz rädern ( mont.), Cig.; — 3) kolo, voz seje, das Rad, der Wagen gleitet oder wackelt hin und her, Dol.; — praes. sẹ̑jam, Mik., ogr.- Valj. (Rad); škrjančku pojejo otroci: Sej, sej, sejaj sejaj! Pjk. (Črt.); Veter veja, s snegom seja, Npes.-Vraz.
15474. sẹjȃvka, f. 1) die Säerin; — 2) = sejalnica, der Säekorb, Gor.; — 3) govedje ime ("maha z glavo kakor bi sejala"), Tolm.- Erj. (Torb.).
15475. sə̀jəm, -jma, m. ( nam. pravilne oblike: senjem, Mik.); der Markt, Mur., Cig., Jan.; sejma kupiti komu, Vod. (Izb. sp.).
15476. sẹkȃłnica, f. der Hacktrog, das Hackbrett, Jan., Z.; = posoda, v kateri se repa ali špeh seka, ko>Celovška ok.ko>
15477. sẹkálọ, n. 1) das Hackmesser, das Hackbeil, die Küchenhacke, (um Kraut, Rüben, Speck u. dgl. zu zerhacken), Cig., Jan., Gor., der Blockmeißel, der Schrotmeißel, Cig.; — tudi: sẹ́kalọ, Mur.
15478. sẹ̑kanək, -nka, m. sekanki so neka vrsta žrebljev: s sekanki dobro okovane cokle, Zv.
15479. sẹ́kavəc, -vca, m. 1) der Hacker, Cig., Jan.; — 2) der Schneidezahn, Cig. (T.), Erj. (Ž., Som.); — 3) die Mannstreu (eryngium amethystinum), Ist.)- Erj. (Torb.).
15480. sę̑klja, f. = 2. sekulja, der Grasfrosch (rana temporaria), C., Št.)- Erj. (Torb.); nam. saklja; prim. sač.
15481. sekvēstər, -stra, m. neka vrsta zasege; tudi: upravitelj tako zasežene stvari, der Sequester.
15482. selȃtnik, m. neki hrast, Erj. (Torb.).
15483. sę̑łəc, -łca, m. der Siedler, Z.; sokol s., der Wanderfalke, Erj. (Ž.).
15484. selíšče, n. 1) die Baustätte, die Area eines Gebäudes, Cig., Jan., Kr.; — 2) der Ort einer Ansiedelung, die Ansiedelei, Cig., Jan.; tako je bila kmalu iz enega selišča vsa vas, Jurč.; — der Weiler, Jan.; die Ortschaft, DZ.; po vaseh in seliščih, Levst. (Nauk); — der Wohnplatz, Svet. (Rok.); njih s. je segalo do Sephara, Jap. (Sv. p.); — 3) das Lager eines wilden Thieres, C.; — das Bilchlager: polhi radi na staro selišče nazaj zahajajo, Slc.
15485. séliti, sę́lim, vb. impf. s. koga, jemandes Siedelung besorgen; — s. se, die Wohnung, den Wohnsitz verändern, siedeln; o. sv. Jurju se bomo selili; ptiči se selijo, die Vögel ziehen weg.
15486. selitnína, f. die Übersiedelungskosten, Jan.
15487. selı̑vəc, -vca, m. der Wanderer: sokol s., = sokol selec, der Wanderfalke, Cig.
15488. sẹ̑łnica, f. der Säekorb, Dol.
15489. sełník, m. der Übersiedelnde: nadeti kakor svetojurski selniki, Jurč.
15490. sélọ, n. 1) der Platz, worauf das Haus steht, der Baugrund, die Baustätte, Cig., Jan., C.; selo kopati, den Grund zu einem Gebäude graben, jvzhŠt.; — 2) die Ansiedelei, der Ort einer Colonie, Cig., Jan.; der Wohnsitz, Jan., Zora; die Ortschaft, Levst. (Nauk); der Weiler, V.-Cig., Jan.; na sę́lih, auf dem Lande, C.
15491. 1. sę̑łski, adj. Land-, Dorf-, ländlich, dörflich, Cig., Jan.; selsko plemstvo, der Landadel, Cig.; selsko veselje, die Landlust, Jan.; selske občine, die Landgemeinden, Levst. (Nauk).
15492. sẹ́me, -mena, n. 1) der Same; laneno, praprotno, salatno itd. s.; nekoliko žita za s. pustiti; sẹ̑mena, (-ę̑na), Samenarten; — ( fig.) s. nesložnosti sejati; — 2) das Gezücht: vražje s., die Höllenbrut; — pravo s. je, er ist mir ein rechtes Früchtel, ein schönes Kräutel (= ein loser Bube); seme ti semensko! Jurč.; — 3) ptičje s., der Steinsame (lithospermum officinale), Tuš. (R.); tudi: das Lungenkraut (pulmonaria officinalis), Josch; — cigansko s., blauer Steinklee (melilotus caeruleus), Josch.
15493. sẹ́menica, f. 1) die des Samens wegen angebaute Pflanze, das Samengewächs, Cig., Jan., Nov.; bes. der weibliche Hanf, der Saathanf, Cig., Jan., jvzhŠt.; — die Samenrübe, Štrek.; — = zeljna glava za seme puščena, C.; — der zur Besamung in einem Gehau stehen gelassene Baum, der Samenbaum, Erj. (Torb.); — 2) das Samenthierchen, Cig.
15494. səmə̀nj, səmnjà, m. der Markt, Alas., Dict., Mur., Jan., Mik., Trub., Dalm., nk., Gor.; — das Kirchweihfest, das Patrociniumfest, C., Gor., Kor., GBrda; — səmə̀nj, gen. sənjmà, Dol.; — (iz: senjem).
15495. sẹmenják, m. 1) der Samenbehälter, das Samengefäß, Cig., Jan.; — die Samenkolben, bes. der Kukuruzkolben, Zilj.- Jarn. (Rok.); — 2) = semenščak 2), der Samenbaum, Jan. (H.); — 3) der Nummulitenkalk, h. t.- Cig. (T.).
15496. sẹ́menski, adj. 1) Samen-; semenska koža, die Samenhaut, Cig. (T.); — als Samen dienend: semensko žito; semenski krompir, semenska repa, detelja; — aus Samen hervorgewachsen: semenski les, angeflogenes Holz, Cig.; semenska rast, Slom.- C.; — 2) seme ti semensko! du loser Bube! Jurč.
15497. sə̀n, snà, m. 1) der Schlaf, Meg., Dict., Guts., V.-Cig., Boh.- M., Trub., ogr.- Mik., Erj. (Som.), Erj. (Torb.); iz sna se obuditi, Trub.; v snu, im Schlafe, Trub., Dalm.; = v sneh, ogr.- Raič ( Let.); trd sen, Dict.; — 2) der Traum, Meg., Cig., Jan., Skal.- M., Rez.- Kl.; v snu, im Traume, (v sni) Krelj, Kast.
15498. sẹ̑nca, f. der Schatten; v senci ležati; senco komu delati; vedno ga spremlja kakor senca; črna s., der Kernschatten, Cig. (T.).
15499. 2. səncè, -à, n. = senec, die Schläfe: desno, levo s., Kr.; dual. səncì, pl. səncà ( gen. sənə̀c), Erj. (Torb. = Let. 1883, 237.); (sə̀nce, Štrek. [Let.]; "sànce", Ravn. [Abc.]).
15500. sẹ̑nčati, -am, vb. impf. 1) beschatten: košata lipa senča hiši sprednjo stran, LjZv.; — 2) schattieren, Cig.