ko (15.368-15.467)

15368. sádlọ, n. = salo, Goriš.)- Štrek. (Let.).
15369. sadnìv, -íva, adj. mit dem Satteldruck behaftet: sadniva kobila, Ist.- LjZv.
15370. sagráti se, -ȃm se, vb. pf. = upati se, wagen, Tolm.)- Štrek. (Let.).
15371. sàj, adv. 1) (das nachgesetzte) ja, doch; saj si vedel, du hast es ja (doch) gewusst; saj te ne bo konec, če se boš malo zmočil, du wirst ja nicht zugrunde gehen, wenn du ein bisschen nass wirst; saj pravim, iz tebe nikoli nič ne bo; — 2) mindestens, zum wenigsten, Mur., Cig.; (v tem pomenu nav. vsaj).
15372. sája, f. 1) das Setzen ( v. Pflanzen), Jan., C.; s. mladih dreves, Jarn. (Sadj.); — 2) der Ruß, Guts., Mur., Erj. (Torb.); — nav. pl. saje; črn kakor saje; jelove s., der Kienruß, DZ.; svetle saje, der Glanzruß: kotel ponvi saje očita = ein Esel schilt den andern Langohr, Levst. (Zb. sp.); — 3) pl. saje = sedno: saje ima, (wund vom Sattel oder [beim Menschen] vom Liegen), Gor., Notr.- Levst. ( LjZv.).
15373. sájav, adj. 1) rußig, berußt; — 2) rußfarben: sajav leščnik, eine reife Haselnuss, Dict., Lašče- Erj. (Torb.), BlKr.; sajavo grozdje, t. j. tako zrelo, da že rjavi, Hal.- C.
15374. sájavəc, -vca, m. 1) = sajav človek (o kovaču), Str.; — 2) = sajav leščnik, Gor.- Valj. (Rad); — 3) eine Entzündung bei Thieren, M.; der Milzbrand, Cig., Nov.; s. na parkljih, die Klauenseuche, Dol.- Cig.; — die Dürrmaden (eine Kinderkrankheit), V.-Cig.; — 4) der Rauchtopas ( min.), Cig. (T.).
15375. saję́nəc, -nca, m. der Setzling, Cig., Blc.-C.; čebul s., die zum Setzen bestimmten Zwiebeln, ko>Ljubljanska ok.ko>
15376. sajeníca, f. die Setzpflanze, der Setzling, Cig., Jan., C., Nov.; kapusne sajenice, Erj. (Torb.); — sajenice = mlade, zasajene trte, Dol.)- Erj. (Torb.); bewurzelte Setzreben, C., Vrtov. (Vin.).
15377. sȃjež, m. kozje ime, Erj. (Torb.).
15378. salamę̑nski, adj. sakrisch, Štrek., SlN.; salamensko je vroče danes, jvzhŠt.
15379. sālaš, m. = koča, ogr.- C.; — iz madž.
15380. sálọ, n. das an den Gedärmen befindliche Fett, das Schmer; s salom škornje, kola mazati; mačko k salu za varuha postaviti = den Bock zum Gärtner machen, Mur., Levst. (Rok.); hleb sala se po vsem svetu razcedi (= solnce), Kor.- Erj. (Torb.): kdor ima dosti sala, steno maže ž njim (= kdor je bogat, trati), Npreg. ( Notr.)- Let.
15381. sȃm, sáma, adj. ( pron.) 1) allein; sam sem doma; vselej se sam sprehaja; pridi sam, ni treba nikogar s seboj jemati; človeku ni dobro samemu biti, es ist nicht gut, dass der Mensch allein sei; na samem, ohne Zeugen, Jan. (H.); po samem, besonders, einzeln; — ni sama, sie ist in andern Umständen, Cig.; sama biti, weder schwanger noch Mutter sein, C., — einsam: sam, kakor volk v lozi (hosti), BlKr.- Kres; moja hiša na samem stoji, das Haus steht in der Einsamkeit, einsam; (= na sami, ogr.- Mik.); — 2) nichts als, lauter, rein; sama kost in koža ga je; iz samega čistega zlata, aus massivem Golde, Cig.; sama nedolžnost jo je bila, sie war die lautere Unschuld, Cig.; — 3) selbst, selber; sam ne vem; sam Bog ne more vsem ustreči; sam sem bil pri njem; sam sem vse videl; sam pridi, ni treba drugih pošiljati; sam drugi, sam tretji itd., selbander, selbdritt u. s. w., Cig., Jan.; na samem mestu, an Ort und Stelle selbst, Cig.; zrela hruška sama z drevesa pade (von selbst); vrata so se sama odprla; v samo sredo, recht in die Mitte, Cig.; na samo novo leto, gerade am Neujahrstage, Zora; na samo veliko noč, gerade zu Ostern, Levst. (M.); — s povratnim zaimenom: sam sebi kvaro dela, er schadet sich selbst; sam si pomozi! hilf dir selbst! sam sebe za nos primi! zupfe dich selbst bei der Nase! ljubi bližnjega, kakor sam sebe (ali: samega sebe)! sam za-se (za sebe) skrbi; sam za-se živi, er lebt zurückgezogen; rekla sem sama pri sebi, ich sprach zu mir selber; mislila sem si sama pri sebi, ich dachte bei mir selbst; sami v sebi so govorili, Krelj; sama s seboj ("sebo") je dejala, Trub.; sam s seboj govoriti, ein Selbstgespräch führen; sam od sebe, aus eigenem Antriebe, von freien Stücken, von selbst; sami od sebe niso hoteli pomagati; ura se ne bo sama od sebe sprožila, die Uhr wird nicht von selbst zu gehen anfangen; to samo od sebe pride, es kommt von selbst, ohne äußere Veranlassung; (ne more od sama sebe, ne morejo od sami sebe, Trub.- C.); sam ob sebi, an und für sich; auf sich selbst angewiesen; to se samo ob sebi (samo po sebi, Cig.) (raz)umeje, das versteht sich von selbst; razumeva se samo sabo (= s sabo), Navr. (Let.); to ni samo ob sebi, das geht nicht mit natürlichen Dingen zu; = to ni samo na sebi, Cig., Šol.; vino je samo na sebi, der Wein ist echt, C.; stvar samo na sebi premisliti, die Sache objectiv betrachten, Levst. (Pril.); sam iz sebe biti, in Exaltation gerathen sein, Levst. (Pril.); tako se je čudil, da ni bil sam pri sebi (außer sich), Jsvkr.; — sam svoj biti, eigener, freier Herr oder unabhängig sein; ni sam svoj, er ist nicht freier Herr; — sam svoj je, er ist eigensinnig, Lašče- Levst. (Rok.), jvzhŠt.
15382. sámar, -rja, m. 1) = tovorni konj ali osel, Jan. ( hs.); — 2) = tovornik, C.; — iz nem. Saumer = Lastthier, Säumer = tovornik.
15383. sámčast, adj. einzeln, einfach: samčasti kozolec, die einfache Getreideharfe ( opp. vezanik), Polj.; — s. kol, ki ni cepljen, ampak iz celega drevesca, Poh.
15384. sámčən, -čna, adj. samčen konj, ein einzeln eingespanntes Pferd, Bes.; — ledig ( v. Männern), C.; — samčna sodišča, Einzelgerichte ( opp. zborna sodišča, Gerichtshöfe), DZ.
15385. sáməc, -mca, m. 1) der Einsame, Cig., Svet. (Rok.); pripovest o samcu-možu, ki je ob morju kočo imel, Jurč.; — 2) der ledige Mann, der Junggeselle; — ein ungepaarter Vogel (Männchen), Cig.; — 3) das Thiermännchen; — 4) der Heftelhaken, Cig.; — 5) stol za enega človeka, Svet. (Rok.), Gor.; Na samcih sedi gospoda, Vod. (Pes., rok.); — 6) ein einspänniger Wagen, der Einspänner, DZ., Cig., Dol.; vozovi samci, Levst. (Nauk); — 7) kozolec z eno vrsto bran (štantov), Svet. (Rok.), Tolm.)- Štrek. (Let.), Notr.; — 8) = samski hrib, ein isolierter Berg, Jes.
15386. sȃmez, m. das Einzelne, M.; das Einzelwesen, Cig. (T.); — v naslednjih rekih: po samezu (po samezi, posamezi), einzeln; po samezu jim k sebi veleva, er lässt sie einzeln zu sich kommen, Ravn.; na samezu stoji = na samem stoji, Cig.
15387. samíca, f. 1) die Einsame, Cig., Jan.; — 2) eine ledige Weibsperson; — 3) das Weibchen von Thieren ( bes. von Vögeln); — 4) die Zahleneinheit, C., Vod. (Izb. sp.); samice, Unionen ( math.), Cig. (T.); — 5) pl. samice = irhaste hlače iz ene same kože storjene, Vrt., Svet. (Rok.).
15388. samobíčən, -čna, adj. = sebičen, Tolm.)- Štrek. (Let.).
15389. samọ̀č, adv. = samo, nur: s. vino piti, Cig.; (sámoč) BlKr.- DSv.; ne samoč (samuč) — temveč tudi, Meg., Krelj, Trub., Dalm.; nikar le samoč ("samuč") z vodo, temveč z vodo in krvjo, Dalm.; — außer, (samuč) Meg.; ne jedo, s. da se umijejo, Dalm.; nihče nẹ́ dober, s. le sam edini Bog, Dalm.; nikar en lasec od naše glave ne more pasti, s. ako je božja volja, Trub. (Post.); nesmo tam obenega človeka našli, s. konjče in osle, Kast.
15390. samodẹ́łən, -łna, adj. 1) spontan, Cig. (T.); — 2) zuhause verfertigt: v samodelne cape obleči koga, LjZv.; trdo in debelo je samodelno sukno, LjZv.
15391. samodẹ̑łski, adj. künstlich erzeugt: samodelsko vino, der Kunstwein, samodelska slatina, künstliches Mineralwasser, Levst. (Nauk).
15392. samoglȃsniški, adj. Vocal-, nk.; samoglasniško podaljšanje, Cv.
15393. samomáščina, f. prvi mošt, ki se nacedi sam ob sebi, ne da bi grozdje teščeno (prešano) bilo, Erj. (Torb.); der Beermost, der Vorschuss, Cig., Jan.
15394. samoòk, -ǫ́ka, m. majhen košar: das Einauge (cyclops serrulatus), Erj. (Torb.).
15395. samopášən, -šna, adj. 1) zügellos herumschweifend: samopašna živina, Z.; ( pren.) samopašne oči, Z.; — zügellos, zuchtlos, ausgelassen, Jarn., Cig., Jan., Lašče- Levst. (Zb. sp.); samopašni kozli na levici, Jap. (Prid.); samopašna volja, C.; samopašno živeti, Cig.; samopašno veselje, ausschweifende Freude, Cig.; — eigensinnig, Mik.; — 2) selbstsüchtig, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), Kr.; samopašna druhal, zadovoljna, da se le njej dobro godi, Str.
15396. samorášč, adj. wildwachsend, urwüchsig, Jan., Lašče- Levst. (M.); s. les, Jurč. (Tug.); samorašča sliva, samorašč oreh, BlKr.; — ( fig.) samorašča beseda, t. j. ne skovana, Levst. (Zb. sp.).
15397. samorȃščnica, f. ein wildwachsendes Gewächs, Guts.- Cig., C.; pos. = divja konoplja, C.
15398. samorážən, -žna, adj. s. kamen ima razo, po kateri se rad prekolje, Gor.
15399. samosẹ̀v, -sẹ́va, adj. = samoseven: samoseva konoplja, LjZv.
15400. samosẹ̑vəc, -vca, m. 1) die selbstgewachsene Pflanze, (die nicht absichtlich gesäet worden ist), Cig., Jan., Svet. (Rok.); pos. o krompirju, ki se sam zaseje, C., Polj., Lašče- Erj. (Torb.); (o ovsu), Cig.; = samoraslo drevo, Blc.-C.; — 2) eine Art Moorhirse (sorghum halepense), Erj. (Torb.).
15401. samọ̑strẹł, -la, m. 1) die Armbrust, der Schießbogen, Meg., Mur., Cig., Jan.; tetive s samostrelov, Krelj; samostrel prožiti in puščice nasajati (učil bom vaše otroke), LjZv.; — 2) die Bilchfalle, Mur., Cig., Met.; (ker se kakor samostrel sprožuje, Levst. [Rok.]); — (ta beseda ima med narodom razne popačene oblike: samojstra, samojstrn, Levst. [Rok.]; samostro, Mur.).
15402. samosvọ́j, -svója, adj. 1) selbständig; samosvoj gospod, Mur.; samosvoji politični okraji, samosvoje področje občinsko, Levst. (Nauk); še nimajo samosvojega okusa, Levst. (Zb. sp.); — 2) Eigen-, Cig.; samosvoja hvala, das Eigenlob, Cig. (T.); — 3) eigen, eigenthümlich: rudnina, ki nema samosvoje barve, ampak je le po slučajni primesi obarvana, Erj. (Min.); starec, čisto samosvoje, nenavadne postave, Jurč.; s. človek, ein Sonderling, Tolm.; — 4) eigensinnig, Dol., Šl.
15403. sámošən, -šna, adj. einsam, vereinsamt, vzhŠt.- C.; tako samošni smo, Svet. (Rok.); težko mi je samošnemu biti, Jurč.; starka leze s svojega samošnega selišča, Jurč.; samošno tava po hosti, Jurč.; — (menda pravilneje: samošnji).
15404. samotárski, adj. Einsiedler-, Jan.; samotarsko življenje, Zora.
15405. samǫ́tež, adv. selbstziehend (ohne Zugvieh); s. peljati voz; konje odprežejo in svojega očeta samotež na dom peljajo, Slom.; — ohne fremde Beihilfe, allein, V.-Cig., Jan., Met.; gospodar s. (brez hlapca) kaj stori, C.; — einzählig, Jan.
15406. samotę̑žnica, f. 1) der Schiebkarren, Guts., Levst. (Cest.); = pl. samotežnice, Kr.)- Erj. (Torb.); — 2) der Handschlitten, Cig.; = pl. samotežnice, Jan., M., Gor.
15407. samotŕžən, -žna, adj. Monopol-: samotȓžni zakon, die Monopolordnung, Levst. (Nauk).
15408. samoùh, -úha, m. = trdoglavec, das Dickohr, Cig.
15409. samovār, -āra, m. die Kochmaschine, bes. die Theemaschine, Cig., Jan., Nov.; — rus.
15410. samováti, -ȗjem, vb. impf. einsam sein, ein einsames, eingezogenes Leben führen, Cig., Jan., C., nk., Notr.; isoliert sein, Nov.- C.; Kopitarju se je zdelo, da samuje, Navr. (Kop. sp.); — allein haushalten, Rib.- M.
15411. samovlȃdje, n. 1) = samovladarstvo, die Monarchie, Cig.; — 2) = samozakonje, Cig. (T.).
15412. samovǫ́lja, f. der Eigenwille, Cig. (T.); der Eigensinn: s. in nepokorščina, Jsvkr.; — die Willkür, C., Z.
15413. samovǫ́ljən, -ljna, adj. 1) eigenwillig, Cig. (T.), Levst. (Zb. sp.); eigensinnig, Cig., M.; trdi, samovoljni grešniki, Krelj; s. ino nepokoren, Jsvkr.; — willkürlich, Cig., Jan., nk.; samovoljno vladanje, die Willkürherrschaft, Cig.; — muthwillig, Cig., Jan., C.; — 2) = radovoljen, freiwillig, Mur.
15414. sangvīničən, -čna, adj. lahkokrven, sanguinisch, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.
15415. sangvīnik, m. lahkokrvnik, der Sanguiniker, Jan., Cig. (T.), nk.
15416. sanı̑, f. pl. der Schlitten; na saneh kaj pripeljati, se voziti; samotežne s., der Handschlitten; kadar sani dolgo plešejo, se tanki kosi režejo, Fr.- C.
15417. sánja, f. 1) der Traum, Mur., Cig., Jan.; (senja, Mik.); mine kakor sanja, Dalm.; eno sanjo so vsi imeli, Ravn.; Al' Miletu sanja Vsa prazna je to, Vod. (Pes.); imel sem čudno sanjo, jvzhŠt.; nav. pl. sanje; prijetne, čudne, težke sanje imeti; v sanjah kaj videti, storiti; sanje so se mi izpolnile, mein Traum ging in Erfüllung; — 2) ein leeres Geschwätz: kdo bo zmerom te sanje poslušal! Lašče- Levst. (Rok.); — 3) eine Person, die fortwährend schwätzt: čemu to sanjo sem pošiljate! Lašče- Levst. (Rok.).
15418. sápa, f. 1) der Athem; nima sape, er hat keinen Athem; sapo mi je vzelo, es hat mir den Athem benommen; tak veter je, da človeku sapo jemlje; sapo zapreti, zapirati, den Athem hemmen; ( fig.) sapo zapreti komu, jemanden mundtodt machen, ihn zum Schweigen bringen, Cig. (T.), nk.; sapa mu pojema, zastaja, der Athem fängt ihm an auszubleiben, Cig.; sape mi zmanjkuje, es geht mir der Athem aus; sapa me žene, ich habe starken Athem, Svet. (Rok.); sapo k sebi držati, den Athem zurückhalten, LjZv.; ob eni sapi, in einem Athem, Cig.; v eni sapi, hastig, C.; — 2) die bewegte Luft, der Wind; s. piha, vleče, es zieht ein Wind; na sapi biti, der Zugluft, dem Winde ausgesetzt sein; sape se bati, luftscheu sein, Jan.; mlin na sapo, die Windmühle, Cig., Nov.- C.; dušilna s., die Stickluft, Jan.; treskava s., schlagende Wetter, Erj. (Min.); sušeča s., fixe oder mephitische Luft, Erj. (Min.).
15419. sapȇr, -rja, m. podkopnik, der Sappeur, Cig., Jan., DZ.
15420. sapljáti, -ȃm, vb. impf. sanft wehen, fächeln, Jan.; vetrec nam hlad saplja, Mur.; s. koga, jemanden anwehen, C.
15421. sȃpnica, f. 1) die Wasserblase, C.; die Seifenblase, Z.; — 2) das Windloch, Ravn.- Cig., Jan.; luknja v zemlji, iz katere se ob dežju kadi, Gor.; — 3) die Windlade in den Orgeln, Cig.; — 4) = sapnik, die Luftröhre, Tolm.)- Štrek. (Let.).
15422. sapǫ̑n, m. eine Art Haue, Ip., Tolm.; — prim. it. zappone, die Spitzhaue.
15423. sára, f. die Stiefelröhre, der Stiefelschaft, Mur.- Cig., Valj. (Rad); naj izuje škornje in naj otroka trikrat s sarami po hrbtu udari, Št.- Kres; hlače za sare, t. j. hlače v škornjah, Zora; hlače po sarah = dolge hlače, Nov.; — iz madž., Mik.
15424. sarabı̑tka, f., Erj. (Torb.), pogl. srboritka.
15425. sarabǫ̑t, m. = srobot, ko>Krasko>.
15426. sasẹ̀m, adv. = sa sem, tu sem, hieher, Kor.- M., C.
15427. sātir, m. starogrško bajeslovno bitje, der Satyr, Cig.
15428. satjè, n. coll. die Waben; čmrljevo satje, Erj. (Izb. sp.); — s. v kosti, das Zellengewebe im Bein, C.; — tudi: sȃtje, Valj. (Rad).
15429. satovjè, n. coll. Waben; Honigwaben; sit človek satovje pod nogami valja, Škrinj.; premično s., beweglicher Wabenbau; trotovsko s., das Drohnenwachs, Navr. (Spom.).
15430. sátvara, f. (krava) škododelka: kam greš, ti satvara! BlKr.
15431. savtàv, -áva, adj. = savtast, Gor., Notr., ko>Ljubljanska ok.ko>
15432. scȃłnik, m. 1) der Uringang, Mur., Cig., Jan.; — 2) die Judenkirsche (physalis Alkekengi), (rabi ljudem od zaprte vode), Erj. (Torb.).
15433. scẹ́liti, -im, vb. pf. zu einem Ganzen verbinden, ganz machen: kamene, ki jih je drobiž, s., Ravn.; kamenje je sceljena, utrjena ali trdo zvezana zemlja, Vrtov. (Km. k.); sceliti se imajo žile in koščice, kakor je scelila sama sveta Trojica zemljo in nebo, Erj. (Torb.); — verheilen, vollkommen zuheilen machen, Mur., Cig., Dalm., Kr.; s. se, verheilen, zuheilen, Mur., Cig.; rana se je scelila, Cig.
15434. scẹ̑loma, adv. aus einem Stück: s. delan, Cig. (T.); s. kolo, ein Blockrad, Cig.; — ganz, Mur., Kremp.- C.; — vollinhaltlich, Levst. (Nauk).
15435. scẹ́niti se, -im se, vb. pf. (bezüglich des Preises) übereinkommen, Meg.
15436. scǫ́tati, -am, vb. pf. zerzausen: scotala sta se do krvavega, Glas.; — s. koga, jemanden gehörig bei den Haaren nehmen, C.
15437. sčakalíšče, n. = sčakovališče, Jan., Fr.- C.
15438. 2. sčésati, sčę́šem, vb. pf. zusammenkämmen: lase z glavnikom s.
15439. sčı̑noma, adv. = docela, do konca, ganz: gosenice so zelje sčinoma pojedle, Tolm.- Erj. (Torb.).
15440. sčútiti se, -im se, vb. pf. (nach einer Ohnmact) zur Besinnung kommen, vzhŠt.- C.; — ( nam. vzč-).
15441. sébe, pron. seiner, ihrer, sich; 1) rabi se, kadar se dejanje obrača na subjekt istega stavka; za sebe skrbiš; k sebi jih vabimo; tudi poleg infinitiva, kateri ima drug subjekt, ako ne nastane zmisel nejasen: kralj jim ga ukaže pred sebe pripeljati; (toda: dovoli mi vprašati te), Mik. (V. Gr. IV. 104.); redkeje tako pri participu: ima vse rešiti v odkazanem si področju, DZ.; — nekako po nepotrebnem stoji časih si poleg nekaterih glagolov: on si sede, leže, vzhŠt.; od kod ste si vi? Trub.; on si ne ve mere, Ravn.- Mik. (V. Gr. IV. 602.); ni vedel, kaj si je (was es gäbe), Vrt.; počivati si, leči si, SlGor.- C.; Bog si ga bodi zahvaljen! Levst. (M.); pojdi si kam = warum nicht gar! Levst. (M.); lejte si! ei ei! glejte si groze! Jurč.; blagor si je človeku, kir (ki) mene posluša! Schönl.; blagor si tebi! wohl dir! Ljub.; gorje si je temu človeku! Schönl.; — 2) pomenja vzajemnost: einander: tepeta se; saj sva si brata; seznanila sva se; — ljubite se med seboj; — 3) enklitični si daje stavku splošnejši pomen: da si, obgleich; kadar si bodi, wann immer; bodi si, naj si je, es mag nun sein; kakor si je kod navada, wie es eben irgendwo Sitte ist, Levst. (Nauk); grmi si ali ne grmi si, jaz pojdem v gozd, Lašče- Levst. (Rok.); on si reci ali stori, kar hoče, Trub.; — 4) "se" pri povratnih (refleksivnih) glagolih; smejati se, veseliti se; — povratno se rabijo prehajalni glagoli za pasivno obliko, ali da se izraža nem. man: žito se mlati na podu; časniki se raznašajo po vsem mestu; govori se: — (taki refleksivni izrazi se rabijo, zlasti na italijanski meji, tudi z objektom; kmete se vidi na polju, boljšega daru bi se ne moglo dati, Mik. (V. Gr. IV. 363.); toda knjižni jezik se te rabe ogiblje).
15442. sebeljúbən, -bna, adj. eigenliebig, egoistisch, Cig.; vsak človek je nekoliko sebeljuben, Jurč.
15443. sebẹ́njkati, -am, vb. impf. = sebenjkovati: einsam da stehen: tu in tam sebenjkajo še po samem drevesa, Bes.
15444. sẹ̑č, -ı̑, f. 1) der Holzschlag (ein abgeholzter Theil des Waldes), Cig., Jan., C.; — 2) ein lebendiger Zaun, Cig., Jan., Rib.- Mik., Levst. (Cest.), LjZv.; pletena seč, Levst. (Močv.); vrt je bil zagrajen z živo sečjo, Zv.; das Dickicht: stala je prostrana seč, koder se razteže zdaj najlepša oranica, LjZv.; — 3) die Mahd, Cig., Jan., Mik.; — 4) die Metzelei, Jan., C.
15445. sə̀č, səča, m. der Harn, Habd.- Mik., Erj. (Som.); slano je kakor seč, Erj. (Torb.); — prim. sač.
15446. sẹ́čevina, f. die Mahd, Erj. (Torb.).
15447. sẹ́či, sẹ́čem, vb. impf. 1) = sekati: Tod sekla bodo bridka jekla, Greg.; — umhauen, fällen: drevesa s., C., M., Tolm.; — 2) mähen, Guts., Jarn., Mur., Cig., Jan., Gor., Tolm., Kor.; Zdaj kleplje koso, Zdaj seče ž njo travo, Npes.-K.
15448. sę́či, sę́žem, vb. pf. den Arm nach einem Ziele ausstrecken, langen; s. pod posteljo, pod mizo; z roko v žep s., mit der Hand in die Tasche fahren; v roko s. komu, jemandem die Hand reichen; v roke sva si segla, wir reichten uns die Hände; memo s., fehlgreifen; s. črez kaj, überlangen; s. po kaj, po čem, nach etwas greifen, langen; seči po klobuk; seči po meč, Preš.; po tujem s., fremdes Gut angreifen; s. komu na blago, jemandes Gut confiscieren, Dict.; k delu s., zugreifen, Fr.- C.; — s. komu v besedo, jemandem ins Wort fallen; s. komu v delo, v opravilo, einem andern ins Handwerk, ins Amt greifen, Cig.; s. v tuje pravice, einen Eingriff thun in fremde Rechte; — s. do dna, bis zum Boden langen: ne sežem do dna; globoko s., tief hinein greifen; daleč s., weit ausholen; — reichen; daleč s., weit reichen; s. do —, bis — reichen; tvoje usmiljenje seže do nebes, Trav.- Valj. (Rad); naša pamet tako daleč ne seže, Škrb.- Valj. (Rad); — s. v srce, zu Herzen gehen.
15449. sẹ̑čnik, m. 1) ein zum Schlagen geeigneter Wald, der Schlagwald, Blc.-C.; — 2) = kosec, Guts.
15450. sẹ̑čnja, f. 1) das Holzfällen, C.; o sečnji, zur Holzschlagszeit, Cig.; s. drevja, Navr. (Let.); — 2) der Schlag (del gozda, odločen v sekanje), Goriš., Erj. (Torb.), Ip.; — 3) sečnja (mesa), die Ausschrotung (des Fleisches), C.
15451. sẹ̑d, -ı̑, f. der Hühnersitz: kokoši idejo na sed, kajk.- Valj. (Rad), BlKr.- Let.
15452. sẹ̑d, sẹ́da, adj. grau, Mur.- Cig., Jan., C.; seda glava, Erj. (Torb.).
15453. sę́dəmred, num. = sedemdeset, Kor.- M., Npes.-Schein.
15454. sẹ́dən, -dna, adj. sẹ̑dna kost = sednica, das Sitzbein, C., Vod. (Bab.).
15455. sẹdẹ́ti, -ím, vb. impf. sitzen; za mizo s., am Tische sitzen; za pečjo s., den Ofen hüten; kakor na britvah s. = wie auf Nadeln sitzen, Cig.; šel bo sedet, er wird sitzen (im Arrest); kokla (na jajcih) sedi, die Henne brütet; ptičice sedijo na vejicah, kokoši na prekljah.
15456. sédlast, adj. sattelförmig, Jan., C., Z.; sattelartig geformt: s. konj, človek, Fr.- C.
15457. sedláti, -ȃm, vb. impf. satteln: s. konja.
15458. sedlę̑n, adj. Sattel-: sedleni konj, das Reitpferd, ogr.- C.
15459. sédlọ, n. der Sattel; turško s., der Türkensattel; postransko s., der Weibersattel, Cig.; tovorno s., der Saumsattel, Meg.; pristoji mu, kakor prasici sedlo; — der Bergsattel, die Einsattelung, Jan., Cig. (T.), Jes.
15460. sedmák, m. 1) der Septimaner, Valj. (Rad); — 2) ein siebenjähriges Pferd, Cig.; — 3) ein siebeneimriges Fass, Cig.; — 4) die Sieben, Z.; — ein Mondesviertel: danes je s., ne pojdemo kosit, BlKr.
15461. sedmína, f. 1) das Siebentel; — 2) die Octave, Cig.; — die durch 7 Tage im Hause des Verstorbenen sich wiederholenden Gebete: sedmino moliti za koga, Jurč., Dol.; — 3) das Leichenmahl, das Todtenmahl (ursprünglich und zum Theil noch jetzt am 7. Tage nach einem Begräbnis); — 4) die Nachhochzeit nach der Haupthochzeit, Cig.
15462. sedmomı̑ljski, adj. sedmomiljske škornje, die Siebenmeilenstiefel, Vrt.
15463. sẹ́dnjav, adj. wund (vom Sattel): s. konj, Blc.-C.
15464. sẹ́dnọ, n. die Satteldruckwunde, C., Rib.- Mik., Lašče- Erj. (Torb.); — die Wunde vom Liegen: "na bolniku rana od premnoge in dolge leže", Lašče- Erj. (Torb.); (sédnọ, Levst. ( LjZv. II. 483.)).
15465. sẹdoglȃvəc, -vca, m. der Graukopf, Jan. (H.).
15466. sę́gati, -am, vb. impf. ad seči (sežem); langen, (nach einer Sache) greifen; ne segaj po vse, kar vidiš! Dalm.; gospoda daleč sega, der Großen Arm reicht weit, Cig.; na-te hoče segati z mnogotero izkušnjavo, Krelj; po tujem, ljudskem s., sich fremdes Gut anmaßen; eingreifen, Eingriffe thun; s. v tuje pravice; v nauk s., sich in die Lehre einmengen, Ravn.; v besedo s. komu, jemandem öfters ins Wort fallen; — reichen; s. do —; zmerom dalje s., sich immer mehr ausbreiten; — za kožo s. komu, jemanden recht nahe angehen, Nov.; — postave ne segajo nazaj (wirken nicht zurück), DZ.
15467. segljáti, -ȃm, vb. impf. 1) wiederholt u. schnell hervorstrecken und zurückziehen: z jezikom s., züngeln, Fr.- C.; — 2) sticheln, C.