ko (13.468-13.567)

13468. povonjáti, -ȃm, vb. pf. = poduhati, beriechen, dazuriechen, Cig., (povǫ́njati) M., Erj. (Torb.).
13469. povoščíti, * -ím, vb. pf. mit Wachs bestreichen oder überziehen, Cig., Jan., M., Polj.; povoščeno platno, Wachsleinwand, Cig., Jan.; povoščeni trakovi, Pirc.
13470. povóziti, -vǫ́zim, vb. pf. 1) nacheinander fahren (führen): vse žito p., alles Getreide einbringen, Mik.; — 2) glatt abfahren: p. pot, povožena cesta; — 3) überfahren; p. psa; p. komu nogo, jemandem den Fuß abfahren.
13471. povpíti, -vpı̑jem, vb. pf. ein wenig schreien, Mur.; p. za kom, jemandem nachschreien, nachrufen, Mur.
13472. povráčati, -am, vb. impf. ad povrniti; 1) Ersatz leisten, ersetzen, restituieren; troške p.; vergelten, entgelten; ne povračajte hudo za hudo! Dict.; ljubezen p., wieder lieben, Cig.; — 2) = izpreobračati, bekehren, C.; — 3) p. se, wiederkommen, wiederkehren, zurückkehren; bolezen se povrača; povračajoč, recurrent ( math.), Cig. (T.); — p. se = nanašati se, sich beziehen, Cig.
13473. povràz, -vráza, m. 1) das Band, C.; der Strick, das Seil, C., Mik.; — 2) póvraz = držaj ali ročaj pri kotlu, jerbasu i. t. d.: n. pr. pletenica s póvrazom, Erj. (Torb.); tudi: povràz, Tolm.
13474. povrẹ́či, -vȓžem, vb. pf. 1) = storiti, ein Junges (Junge) werfen, Mur., Jan., jvzhŠt.; krava je povrgla, svinja je pet prascev povrgla, jvzhŠt.; košuta na polju povrže, Škrinj.; — 2) = izvreči, unzeitig, unglücklich werfen, Notr., Gor.- Cig., Tolm.
13475. povrẹ́ti, -vrèm, vb. pf. 1) abgähren; vino je povrelo; — 2) ein wenig sieden; naj še malo povre; — nachgähren, Cig.; — 3) p. se, durch Sieden an Volumen verlieren, einsieden; mleka se je veliko povrelo; — povreta (= gosta) kaša ( nam. povrela), Polj.; — 4) ein wenig aufsieden machen; mleko sem povrela in na mizo dala.
13476. povŕniti, -nem, vb. pf. 1) zurückerstatten, zurückgeben; p. komu lastnino; abkehren; vse je povrnil, kar sem mu posodil; ersetzen, vergüten; troške, škodo p.; vergelten; Bog ti povrni, kar si mi dobrega storil! — 2) = izpreobrniti, bekehren, C.; — 3) p. se, wiederkommen, zurückkehren; p. se v stan enakotežja, einspielen (von der Wage), Cig. (T.); pusti me, da se mi sapa povrne, lass mich erst verschnaufen, Cig.; — p. se, sich bekehren, ogr.- Valj. (Rad).
13477. povȓšən, -šna, adj. 1) an der Oberfläche gelegen, C.; površni premog, die Thaukohle, Cig.; — 2) oberflächlich, flüchtig; površno delo; površno pregledati kaj.
13478. površnják, m. oberflächlicher Mensch, der Flachkopf, Cig. (T.).
13479. povȓtən, -tna, adj. im Garten vorkommend, Garten-, Cig.; povrtna rastlina, die Gartenpflanze, Jan.
13480. povzdígniti, -dı̑gnem, vb. pf. 1) ein wenig heben: p. sod, Cig.; prim. privzdigniti; — 2) emporheben, erheben; p. roke proti nebu; s povzdignjenimi rokami prositi; — p. oči, emporblicken, Cig.; — p. koga na kraljevi prestol; med plemenitnike p., adeln, Cig.; p. na višjo stopnjo, promovieren, Cig.; — p. se, sich heben, emporkommen; povzdignila se je za gospo, LjZv.
13481. povzdigováti, -ȗjem, vb. impf. ad povzdigniti; emporheben; roke k Bogu p.; — aufwandeln (bei der Messe); mašnik povzdiguje; — erbauen ( fig.): p. duha, Cig.; p. se, sich erbauen, Cig.; — durch Lob erheben: p. koga kakor Boga, Cig.; — p. se, sich heben: kupčija se zopet povzdiguje; — sich erheben; p. se nad druge; — = z višjim glasom peti, überschlagen, Zv.
13482. povzę́ti, -vzámem, vb. pf. 1) zusammennehmen, Cig., Jan.; p. moč, die Kräfte zusammenraffen, Npes.- Cig.; zelišče sok iz zemlje povzame, Jap. (Prid.); — zusammenfassen, resumieren, recapitulieren, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), C., Vest., Svet. (Rok.); tako je bila stvar, katero smo povzeli od kraja, Jurč.; — 2) wegnehmen: zid veliko svetlobe povzame, Svet. (Rok.); — herunterbringen ( fig.), bolezen ga je povzela, C.; — entnehmen: p. kaj iz česa, Cig. (T.), nk.; folgern, Jan.; — abstrahieren, Jan.; — besedo p., das Wort nehmen, Cig., Jan., nk.; — p. glas, intonieren, Jan.; — 3) nachnehmen ( merc.), Jan., Cig. (T.).
13483. povznésti, -nésem, vb. pf. erheben, Jan.; — p. se, emporkommen, Jan.
13484. povzoríti, -ím, vb. pf. idealisieren, Cig. (T.); osebe so nekako povzorjene, Zv.
13485. pozábiti, -im, vb. pf. vergessen; p. kaj, na kaj, koga, na koga; to sem že zdavnaj pozabil; p. nož na mizi; ta človek na vse pozabi; (na) Boga p., ne pozabi (na) mene; — p. česa, koga: moji soprniki so tvojih besed pozabili, Trub.; drugih p., Krelj; — pozabivši kaj storiti, aus Vergessenheit etwas thun, Cig., Jan.; — mož je že pozabil pisati (pisanje), der Mann hat schon das Schreiben verlernt, vergessen; — (ein Übel) verwinden, vergessen; vse bolečine p.; ni še pozabljeno; naj bo pozabljeno! ( praes. pozabodem: ne pozabodo, Levst. [Nauk]; v svoji samoti pozabode lehko vse, LjZv.).
13486. pozabljı̑vši, adv., nam. pozabeljši, pozabivši, aus Vergessenheit, Kr.- Met., Kor.- Jan. (Slovn.).
13487. pozdẹ́ti se, -zdí se, vb. pf. scheinen, Cig.; gut dünken: kakor se njemu pozdi, nach seinem Ermessen, DZ.
13488. pozdravljénje, n. der Gruß; p. poslati, prinesti komu od koga; pozdravljenjè, Schönl.- Valj. (Rad).
13489. pozdŕgniti se, -dȓgne se, vb. pf. pozdrgne se mi, ich empfinde einen Brechreiz, Erj. (Torb.).
13490. pozdrgováti se, -ȗje se, vb. impf. ad pozdrgniti se; pozdrguje se mi, ich empfinde Brechreiz, Erj. (Torb.).
13491. pozèb, -zę́ba, m. der Frostschaden, C., Kres; za jutri se je pozeba bati, BlKr.
13492. pozę̑bica, f. das Abfrieren, Z.; kadar je drevje in trtje cinasto, pravijo, da je pozebica, Dol.).
13493. pozę́bsti, -zę́bem, vb. pf. durch Frost Schaden leiden oder zugrunde gehen; trta je pozebla, orehi so pozebli; kopriva ne pozebe = Unkraut verdirbt nicht; pozebel, abgefroren; pozebla ozimina.
13494. pozę̑məljski, adj. auf der Erde vorkommend, Erd-, Erden-, irdisch; p. mah, pozemeljske rastline, pozemeljsko veselje.
13495. pózən, -zna, adj. spät; pozne ure; pozno je že; pozna jesen, der Spätherbst; — spätreifend: pozno sadje; — pozni ste, ihr seid spät gekommen, jvzhŠt.; — pozneje, später; — iz: pozden.
13496. pozídati, -am, vb. pf. 1) nach und nach erbauen, Vrt.; pozidali so svoje hiše, LjZv.; — 2) bebauen, mit Gebäuden ausfüllen: p. selišče, Cig.; — 3) durch Mauern, Bauen verbrauchen: p. vse apno, kamenje, Cig.; p. veliko denarja, Let.
13497. pozijáti, -ȃm, vb. pf. 1) gierig das Maul öffnen, um etwas zu packen, C.; — 2) ein wenig gaffen: p. v koga, jemanden ein wenig angaffen, Cig.
13498. pozímski, adj. wintermäßig, Winter-; pozimsko opravilo, die Winterbeschäftigung, Cig.
13499. pozìv, * -zíva, m. der Aufruf, Jan., nk.; poziv na vojsko, das Kriegsaufgebot, der Heerbann, Jan., Cig. (T.); die Aufforderung, Cig., Jan., C., nk.; die Berufung, Jan., nk.; die Vorladung, Cig., Jan., DZ., nk.; — die Einladung (zu einer Hochzeit u. dgl.), Cig., Jan.
13500. pozívati, -vam, -vljem, vb. impf. ad pozvati; auffordern, einladen, Jan., nk.; Bog grešnike na pokoro poziva, kajk.- Valj. (Rad); — p. se na kaj, sich auf etwas berufen, Jan., Cig. (T.), nk.
13501. poznáti, -znȃm, vb. impf. kennen; po imenu, dobro, malo p. koga; p. se, sich gegenseitig kennen, bekannt sein; že dolgo se poznava; ne p. greha, die Sünde nicht kennen; — Kenner sein: p. rastline, ptiče; — anmerken; na očeh p., an den Augen abmerken; po sledu poznam, da je bil mlad zajec; — p. se, kenntlich sein; pozna se mu na obrazu, na očeh, man merkt es ihm am Gesichte, an den Augen an; ne pozna se mu, da je 60 let star; toliko smo vina vzeli iz soda, pa se še nič ne pozna.
13502. pozóbati, -zǫ́bljem, vb. pf. aufpicken, (Beeren) aufessen; kokoši so zrnje pozobale; dva grozda, peščico črešenj sem pozobal; — konj je ves oves pozobal.
13503. 2. pozórən, -rna, adj. sonnseitig, = prisojen; pozǫ̑rna stran hriba, Tolm.)- Erj. (Torb.).
13504. pozorẹ́ti, -ím, vb. pf. 1) allmählich reif werden: pozorel si kakor jaz, Jurč.; — 2) noch ein wenig reifen, nachreifen, Cig.
13505. pozvȃnjčkati, -am, vb. impf. dem. pozvanjati; drozeg tudi pozvanjčka kakor slavec, SlN.
13506. pozváti, -zóvem, vb. pf. 1) rufen, herbeirufen, Mur., Cig., Jan.; p. piščeta, jvzhŠt.; berufen, Mur., Cig., Jan.; od odpravil p., abberufen, Cig.; — laden, einladen, Cig., Jan.; p. na kaj, k čemu, Cig., kajk.- Valj. (Rad); — vorladen, citieren, Cig., Jan.; pred sebe p. koga, Jan.; okrivljenca p. na sodbo, zatožence p. h kazenski razpravi, Levst. (Nauk); — auffordern, Cig., Jan.; p. koga na boj, nk.; žandarma jih pozoveta, naj se podajo, ogr.- Valj. (Rad); — 2) (po hs.) p. se, sich berufen, Cig. (T.).
13507. požȃr, m. 1) der Brand, die Feuersbrunst; velik p.; gozdni p., der Waldbrand, Cig., Jan.; — 2) der Ort, wo Reisig u. dgl. verbrannt worden und etwas angebaut worden ist, Z., Kor.- SlN.
13508. póžeg, -žę́ga, m. 1) der Ort, den man mit Feuer ausgereutet hat, C.; — 2) der Brand (am Korn), C.
13509. požȇlək, -lka, m. die Begierde, das Begehren, Mur., Cig.; (požełək?).
13510. poželẹ́ti, -ím, vb. pf. p. česa, ein Verlangen nach etwas empfinden; poželel je vina; poželel je še enkrat videti očeta; — p. komu kaj, jemandem etwas anwünschen, Cig.
13511. pǫ́žena, f. kozje ime, Erj. (Torb.).
13512. požgáti, -žgèm, vb. pf. nacheinander verbrennen; posekano grmovje p.; obleko umrlih bolnikov p.; — verfeuern, verbrennen: veliko drv p.; — = pokaditi, verrauchen: veliko tobaka p., jvzhŠt.; — niederbrennen, einäschern; mesto, vasi p.; — absengen, versengen ( v. Reif): ajdo je slana požgala, Glas.
13513. požirák, m. 1) der Anfang der Speiseröhre, der Schlund, Guts., Mur., Cig., Jan.; kost mu je v požiraku obtičala, jvzhŠt.; — 2) der Wasserschlund, vzhŠt.
13514. požirȃłnik, m. 1) die Speiseröhre, Cig., Jan., Cig. (T.), C., Erj. (Som.); — 2) ein Ort, wo das Wasser in die Erde fließt, der Wasserschlund, Cig., ko>Savinska dol.ko>
13515. požı̑rati, -am, vb. impf. ad požreti; schlucken, verschlucken, verschlingen; težko požiram, ker me golt boli; komarje precejate, kamelo pa požirate, Valj. (Rad); oblo p., gierig fressen, Cig.; — jama vodo požira, Z.; — verzehren: ogenj požira les, Cig.; zidanje veliko denarjev požira, jvzhŠt.; — einstecken: grenke molče p., bittere Worte ruhig einstecken; debele p. = einen guten Magen haben ( fig.), Cig.
13516. poživíti, -vím, vb. pf. beleben, erquicken, laben; p. koga z jedjo, Cig.; ta kapljica poživi človeka! jvzhŠt.; dež poživi suho prst, Ravn.- Valj. (Rad); — p. se s čim, sich mit einer Sache erquicken; p. se s sadjem, Ravn.- Valj. (Rad); — p. se, frisch werden, Cig.
13517. požlę̑pica, f. 1) Wasser mit Koth und Schnee vermischt, die Patsche, Cig., Jan., C.; danes je grda p., Dol.; — 2) = požledica, poledica, das Glatteis, Cig., C., Lašče- Erj. (Torb.), jvzhŠt.
13518. póžmek, -meka, m. die Zaunlilie (antherium liliago), Erj. (Torb.).
13519. požrẹ́kniti, -žrẹ̑knem, vb. pf. = požreti, Ščav.- C., Vest.
13520. požrẹ́šən, -šna, adj. essgierig, gefräßig; p. kakor volk, Z.; — schlemmerisch, schwelgerisch, Mur., Cig., Jan.; — habgierig.
13521. požrẹ́ti, -žrèm, vb. pf. durch die Kehle in den Magen bringen, verschlucken; koščico, iglo p.; kar je ozinil, ni mogel p. = er vermochte nicht das Unternommene auszuführen, Mur.; — auffressen: vse p., da nič ne ostane; — verschwelgen, verprassen, Cig.; — verschlingen ( fig.): vojska je mnogo ljudi požrla; pravde so mu ves denar požrle; — verbeißen: jezo p., Cig.; verschmerzen, verwinden; tega ne morem p., Cig.; marsikatero grenko sem moral požreti, manch bitteres Wort musste ich einstecken; vse krivice p., Jap. (Prid.); — besedo p. = prelomiti; še nikdar ni dane besede požrl, DSv.
13522. požŕtnost, f. = požrešnost: svete dni pokore s požrtnostjo onečaščevati, Cv.
13523. požúgati, -žȗgam, vb. pf. 1) drohen, Cig.; p. komu, einen bedrohen, Cig.; — 2) = užugati, bezwingen, überwinden, Cig., C., M.; übermannen, überwältigen: spanje ga je požugalo, Gor.; smeh ga je požugal, er musste lachen, Glas.
13524. požvižgávati, -am, vb. impf. in Absätzen pfeifen: kos požvižgava v dolino, Zora; veter požvižgava memo ušes, Vrt.
13525. prȃh, prȃha, prahȗ, m. der Staub; p. ometati po sobi; prah je po cestah; na kolenih prah pometati pred kom, vor jemandem im Staube knieen, ZgD.; cvetni p., der Blütenstaub; zlati p., der Goldstaub; solnčni p., der Sonnenstaub: zdrobil te bom kakor solnčni prah; živi p., der Käsemilbenstaub, Cig., Z.; — das Pulver; p. za kašelj; zobni p., das Zahnpulver, Jan.; peneči p., das Brausepulver, Cig.; — das Schießpulver; = strelni p.; podkopni p., das Sprengpulver, DZ.
13526. prȃhnica, f. der Bovist (lycoperdon bovista), Erj. (Torb.).
13527. prájtəlj, -tlja, m. der Palmbusch, Guts., Jan., Kor.- M.; — prim. it. fardello, švab. fardel, avstr.-nem. fartel, C.
13528. prāktika, f. dejansko izvrševanje, die Praktik, die Praxis, Cig., Jan.; službena p., die Dienstespraxis, DZ.; zdravniška p., die ärztliche Praxis, DZ.
13529. prálica, f. 1) das Jäteisen, die Jäthacke, Mur., Cig., Jan., Dol., Gor., Št.; — 2) in der Sägemühle der Haken, welcher das Steigrad fortschiebt, der Schieber, V.-Cig., zapŠt.; velika in mala p. segata železnemu kolesu v zobe, Notr.
13530. prȃłnica, f. 1) das Waschhaus, Kol.; — 2) = pralec, der Waschbleuel, Štrek., BlKr.
13531. prámen, m. der einzelne Bestandtheil eines geflochtenen oder gedrehten langen Gegenstandes: der Faden eines Strickes, Cig., Jan., C.; vrv v tri pramene, Svet. (Rok.); das Flechtreis: šiba na tri pramene, C.; der Zopftheil: kita na tri pramene, Z., Mik.; v tri pramene ima kite spletene, die Weberlitzen, DZ.; — p. svetlobe, ki pada na kaj, das Streiflicht, Cig. (T.).
13532. prápor, m. die Fahne, Jan., nk.; — iz drugih slov. jezikov.
13533. práprotica, f. das Frauenhaar (asplenium trichomanes), Erj. (Torb.); — navadna p., das Haarmützenmoos (polytrichum commune), Tuš. (R.).
13534. prasčína, f. kadar koljejo, je zvečer pojedina, ki ji pravijo prasčina (praščina), BlKr.
13535. prasè, -ę́ta, n. ein junges Schwein, das Ferkel; — übhpt. das Schwein: krdelo praset, Jurč.; — kot psovka: ti prase, ti! — sesno p., das Spanferkel, Cig., Jan.; — morsko p., der Tapir, Jan.
13536. prásəc, -sca, m. das männliche Schwein; — tudi kot psovka: das Schwein; — prasci, junge Schweine ( sing. prase); — divji p., das männl. Wildschwein, Cig.
13537. prası̑čkati se, -am se, vb. impf. = svinjkati se, svinjko biti, vzhŠt.; ( prim. Vest. I. 125.).
13538. 3. prȃska, f. = drevesna veja, Erj. (Torb.); praske, Reiser, Z.; — prim. it. frasca, belaubter Ast, Mik.
13539. 1. prȃskati, -am, vb. impf. 1) kratzen; kokoši praskajo po zemlji; pes praska po vratih; p. se za ušesi; za ušesi se boš praskal = du wirst es bereuen; — 2) = korakati: srčno dalje praska, Jurč.; = p. jo, Glas.
13540. prasketȃnje, n. das Prasseln, das Knistern; norčav smeh je kakor prasketanje trnja pod lonci, Dalm.
13541. prásniti, prȃsnem, vb. pf. 1) ritzen, krallen, kratzen; — p. se, sich reißen ( z. B. an einem Nagel); — 2) stürzen: prasne črez mejo in plot, Jurč.; p. na koga, auf jemanden losstürzen, Z.; — p. jo = zbežati: zdaj-le jo pa prasni in beži na vse moči! Jurč.
13542. práščati, -ím, vb. impf. prasseln, knistern, krachen, Mur.; grom, drevje prašči, (praši) Danj. (Posv. p.); stol prašči, der Stuhl kracht, Mur.; kosti nam prašče, kajk.- Valj. (Rad); — otrok prašči = otrok se dere, kriči, Erj. (Torb.).
13543. praščíka, f. spitzblättriger Spargel (asparagus acutifolius), Erj. (Torb.).
13544. práščiti, prȃščim, vb. pf. = prasniti, stürzen: konj prašči v tek, Vrt.; kakor strela prašči vanj, Str.
13545. prȃščje, n. coll. odsekane veje, Notr. ( Nov.)- C.; das Faschinenwerk, Jan.; Reisig, Erj. (Torb.); — prim. 3. praska.
13546. 1. prašíti, -ím, vb. impf. 1) Staub erregen, stäuben; kaj tako prašiš? — sneg je prašil, Jurč.; — = p. se, sich wittern (o čebelah): s fafljami bodo tako naglo prašile, da jih bodeš komaj videl, Gol.; — 2) bestäuben, Cig.; lase p., die Haare pudern, Cig.; — p. se, sich bestäuben: im Staube baden, kokoši se prašijo, C.; — p. se, ausfliegen, sich wittern, sich sonnen (o čebelah), Cig.; ves dan se prašijo mladice, Levst. (Beč.); — 3) p. se, stauben, sich als Staub erheben; praši se po sobi, po cesti; vino se praši, der Wein perlt, BlKr., jvzhŠt.; (= vino praši, V.-Cig.).
13547. 2. prášiti, -im, vb. impf. 1) brachen; — 2) = drugi pot kopati vinograd, BlKr.; — prim. 2. praha.
13548. prȃška, f. der Kohlenstaub bei den Kohlenbrennern, die Lösche, Cig.; praško ogrebati, die Lösche abstechen, Cig.; — prim. bračka, braška, iz it. bracia, glühende Kohlen.
13549. 2. prȃšnica, f. 1) die Brache, C.; — der Brachacker, Z.; — 2) das Brachkorn, Cig.
13550. prȃtež, f. coll. Kleider, Habd.- Mik., BlKr.- Mik.; pos. bela obleka: izgovorjeno imam kot in hrano in pratež, BlKr.; (pràtež), kajk.- Valj. (Rad); — das Gepäck, Cig., nk.
13551. práti, pérem, vb. impf. 1) schlagen, Mik.; začeli so prati po njem, Dol.; prügeln: p. koga, Mur.; — 2) (die Wäsche) waschen; p. obleko, platno, prejo; kdo ti pere? wer ist deine Wäscherin? — schlämmen ( min.), Cig. (T.); rudo p., Cig. (T.); — netzen: lica s solzami p., Kast.- Valj. (Rad); — bespülen: reka bregove pere, Cig.; — 3) die monatliche Reinigung haben, menstruieren, Cig.
13552. práti, pórjem, (pǫ́rjem), vb. impf. 1) (die Naht) trennen, Jan., Goriš.; obleko porjem, Ig (Dol.); p. se, aufgehen (von der Naht), sich auftrennen, Goriš.; — 2) p. se, heftig weinen, (tako jokati se, da bi se lahko razpral): kaj se porješ? Lašče- Erj. (Torb.).
13553. prátika, f. der Bauernkalender; v pratiko pogledati.
13554. pràv, adv. recht; p. si storil; p. je tako; p. mu je, es geschieht ihm recht; p. izračunati; prav, le idi! gut, geh nur! p. imaš, du hast recht; = genehm: če ti je prav; — p. biti, passen: suknja mi ni p.; — gehörig, tüchtig; p. natepsti koga; ali ste zopet p. razsajali? — so recht, ganz; p. pod nos pomoliti kaj; p. takšen je kakor brat njegov; p. zares, in vollem Ernste; p. sam, mutterseelenallein; p. nič, ganz und gar nichts; — gerade; p. zdaj; p. o božiču; p. ti si bil; o prav! ja freilich ( iron. = nein), Cig., Polj.; — recht, sehr; p. lep, p. dober, p. malo, p. zgodaj, p. rad; — p. za p., eigentlich, im Grunde; (= za prav, Jan.); — če prav = dasi, obwohl; — imeti svoj prav, seine Berechtigung haben.
13555. (prȃv), prȃvi, adj. recht, richtig; pravi čas; o pravem času; po pravem potu hoditi; to je prava, das ist das Richtige; pravo zadeti, den rechten Fleck treffen, Cig.; prava roka = desna r., vzhŠt.; ta ni pravi, das ist der Unrechte; po pravem zaslišati, förmlich vernehmen, DZ.; po pravem, eigentlich; = po pravi, C.; — = wahr, wahrhaft, wirklich; prava vera; pravo ime; prava cena, der wirkliche Preis; pravi davek, die directe Steuer, Levst. (Pril.); pravi čas, die wahre Zeit, pravi obzor, der wahre Horizont ( astr.), Cig. (T.); prava količina, die reelle Größe, pravi denar, reelles Geld, Cig. (T.); prava velikost, die Lebensgröße, Cig.; — echt; pravo zlato; pravo prijateljstvo; leiblich: pravi brat, prava sestra; authentisch ( hist.), Cig. (T.); pravi ulomek, ein echter Bruch ( math.), Cig. (T.); pravi kot, ein rechter Winkel ( geom.), Cig. (T.), Cel. (Geom.); vollendet: pravi korenjak je, er ist ein ganzer Mann, Cig.; pravi norec, ein ganzer Narr! to je pravi tepec, ein Erzdummkopf, Cig.; pravi slepar, ein Erzgauner, Cig.; to je prava laž, das ist eine reine Lüge; prava reč! ( iron. = eine Kleinigkeit), Z.; — ta adjektiv nima nedoločne oblike; prim. Cv. 1883, 12.
13556. prȃvca, f. die Erzählung, die Sage, das Märchen, Goriš.- Štrek. (Let.); kakor sem to pravco slišal, tako jo povem, Kres; — = pregovor: stara pravca je = star pregovor je, Notr.; — pogl. pravica 2).
13557. prȃvda, f. 1) die Satzung, das Gesetz, ogr.- Valj. (Rad); v pravdah učen, Meg., Dalm.; cesarske pravde in postave, Dalm.; po mojih pravdah prav hodi, Dalm.; po rimski postavi, pravdi ali zakonu soditi, Krelj; naučim se pravd tvoje pravice, Trub.; — das Recht, Trub., Dalm., Kast.; — stara p., das alte Recht, Jarn.; deželska p., das Civilrecht, Dict.; vse mine, a pravda ostane, Dol.; po pravdi = po pravici, rokopis iz 15. stol.- Let.; — 2) das Gericht: na pravdi sedeti, zu Gericht sitzen, Dalm.; nato so ga peljali pred ves svet ali pravdo, Krelj; bes. das Berggericht (in Sachen des Weinbaues), V.-Cig.; — možje so šli v pravdo (= v sejo občinskega starejšinstva), Erj. (Torb.); — 3) die Rechtsstreitigkeit, der Process; pravdo začeti, dobiti, izgubiti; pravdo imeti s kom; einen Process führen; p. teče, der Process ist im Gange; po pravdi, im Wege Rechtens; pravdo naprej pognati, den Rechtsweg verfolgen, Cig.; o tem se suče p., das ist der Gegenstand des Streitens, DZ.; iz pravde dejan, außer Verfolgung gesetzt, DZ.
13558. pravdnína, f. die Processkosten, Cig.
13559. 1. prȃvəc, -vca, m. 1) der Bachkrebs ( opp. koščak), V.-Cig.; — 2) die Richtschnur, C.; na pravec, in gerader Linie, Cig. (T.); — die Richtung, C., DZ.; ( hs.).
13560. pravíca, f. 1) das Recht; po pravici, mit Recht; po vsej pravici, mit vollem Recht; to ni po pravici, das ist ungerecht; (tudi: das geht nicht mit rechten Dingen zu); da po pravici rečem, um es beim rechten Namen zu nennen, richtig gesagt, eigentlich; — die Gerechtigkeit; kje je tu pravica? p. se trga, Unrecht reißt ein, Z.; pravica zahteva, die Gerechtigkeit erfordert es, pravico storiti komu, jemandem Gerechtigkeit widerfahren lassen; — die Befugnis; brez pravice, unbefugt, Cig.; pravico imam, ich habe das Recht; pravice iskati, sein Recht verfolgen, Cig.; kdo ti je dal pravico otroka tepsti? imeti kaj na pravici ( n. pr. vodo), das Recht auf etwas ( z. B. das Wafferrecht) haben, Jan.; ima vino na pravici, kolikor ga more piti, Levst. (Rok.); v mojo pravico se zaletuje, er geht mir ins Gehege, Mur.; v pravico hoditi komu, jemandem ins Gehege gehen, Jan.; dobiti pravico in veljavo, zur Rechtskraft gelangen, Levst. (Nauk); posilna p., das Zwangsrecht, DZ.; lastninska p., das Eigentumsrecht, Nov., nk.; vračilna p., das Wiedervergeltungsrecht, Cig.; volilna p., das active Wahlrecht, Cig.; oddajna p., das Veräußerungsrecht, Cig.; rešilna p., das Wiederkaufsrecht, Cig.; zastavna p., das Pfandrecht, DZ.; založna p., das Verlagsrecht, Cig.; domovinska p., das Heimatsrecht, Cig., nk.; skladiščna p., das Stapelrecht, Cig. (T.), DZ.; p. prvokupna, predkupna, das Vorkaufsrecht, DZ.; stovorna p., das Umschlagsrecht, DZ.; rodovinsko-utezna p., das Familieneinstandsrecht, DZ., i. t. d.; — pravica (= pravdanje) jẹ́ (= mnogo stane): poravnajva se, da ne bo pravica jedla, Tolm.)- Štrek. (Let.); — das Certificat, die Licenz, Goriš.)- Štrek. (Let.);— 2) die Obrigkeit, das Gericht: pravica nam ni dala, Erj. (Torb.); hajdi, pojdimo k pravici (na pravico)! BlKr.; pojdem k pravici = pojdem tožit, Levst. (Rok.); pritožbo vložiti do višje pravice, k višji pravici se pritožiti na kak ukaz, Levst. (Nauk); na božji pravici, vor Gottes Richterstuhl, Levst. (Zb. sp.); — na pravici ležati, auf der Bahre liegen, Poh., vzhŠt.; na pravico položiti, SlGosp.; — 3) prȃvica, die Erzählung, Rez.- Baud.; prim. pravca.
13561. práviti, prȃvim, vb. impf. ( ad reči); sagen; nikomur tega ne pravi! debele p., Derbheiten sagen; smešne p., Anekdoten erzählen; pravi, da ni kriv; kaj mu greš to pravit! pravijo, da je bolan, man sagt, es heißt, er sei krank, er soll krank sein; kakor pravijo, dem Vernehmen nach; kaj praviš? was meinst du? — nennen, heißen: pravijo mi, ich heiße; temu hribu pravijo Vetrnik; pravijo mu gospod, man tituliert ihn mit Herr; ime mu je Štefan, pa mu navadno pravijo Štefak; er heißt Stephan, aber gewöhnlich nennt man ihn Štefak; to se pravi piti, das heißt trinken; — kako pravi mačka? wie macht es die Katze? Z., jvzhŠt.
13562. pravnozgodovı̑nski, adj. rechtshistorisch, Navr. (Kop. sp.).
13563. pravosǫ̑dje, n. die Rechtspflege, die Justiz, Cig., Jan., Cig. (T.), C., nk.; kazensko p., die Strafrechtspflege, DZ.; — po rus.
13564. pravótnost, f. die Richtigkeit, die Echtheit, die Authenticität, Cig. (T.), Navr. (Kop. sp.).
13565. pravoznȃnski, adj. rechtswissenschaftlich, juridisch, Cig., Jan., DZ., nk.; pravoznanskih ukov stolica, LjZv.
13566. prȃvšən, -šna, adj. richtig, normal, Mur., Cig., Nov.; gehörig: pravšna oblika, v pravšnem redu, DZ.; v pravšni daljavi, in angemessener Entfernung, Levst. (Cest.); pravšno preudarivši vse okolnosti, mit billiger Erwägung aller Verhältnisse, DZ.
13567. prȃz, m. der unbeschnittene Schafbock, der Widder, Cig., C., Mik., Erj. (Torb.).