Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

ko (12.901-13.000)


  1. pǫ́jti, pǫ́jdem, vb. pf. gehen, fortgehen, Alas., C.; pusti tvojega hlapca v miru p., Krelj; v nebesa p., Trub.; p. na vojsko, Dalm.; p. s pravega pota, vom rechten Wege abirren, Dict.; h Kristusu p., Jsvkr.; p. bo tudi meni, auch ich werde gehen müssen, jvzhŠt.; — pojdem, ich werde gehen; pojdi, -ita, -ite, geh, gehet! (tudi: pójdem, pọ̑jdem, Valj. [Rad]).
  2. pǫ́ka, f. die Spalte, die Ritze, der Sprung; deska ima poko; poke v zidovju, Str.
  3. pokabljáti, -ȃm, vb. pf. durch Betröpfeln besudeln, C.; otrok si je pri jedi obleko pokabljal, jvzhŠt.
  4. pokafráti, -ȃm, vb. pf. durch Betröpfeln beschmutzen: obleko s svečo si p., BlKr.
  5. pǫ́kalica, f. 1) die Knallbüchse, Cig., Valj. (Rad); ( bes. aus Holunder), C., Notr.- Levst. (Rok.); — 2) die Knallpeitsche, M.; — 3) poljska p., der Saat-Schnellkäfer (elater segetum), Erj. (Ž.); — 4) das blasenkelchige Leimkraut (silene inflata), Z., Erj. (Torb.); — tudi: der Stechapfel (datura stramonium), Josch.
  6. pokáljati, -am, vb. pf. 1) = pomazati, Erj. (Torb.); — 2) p. se = kaniti: tinta se pokalja, kadar je pade en kanec, Goriš.)- Štrek. (Let.).
  7. 1. pokȃpati, -pam, -pljem, vb. impf. ad pokopati; begraben, beerdigen, bestatten, M., Št., ogr.
  8. 2. pokápati, -kȃpam, -pljem, vb. pf. 1) nach und nach abtröpfeln o. herabfallen; zadnje kapljice so pokapale iz posode; hruške so z drevesa pokapale, BlKr., jvzhŠt.; lasje so mu pokapali, die Haare sind ihm ausgefallen, BlKr., Erj. (Torb.); — 2) betropfen, Z.; z voskom pokapan, Cig.
  9. pokȃrjati, -am, vb. impf. ad pokoriti; unterthänig machen, C.; — p. se, huldigen, C.
  10. pokȃšati, -am, vb. impf. ad pokositi; abmähen, C.; travo redno p., Levst. (Cest.).
  11. pǫ́kati, pǫ̑kam, vb. impf. 1) bersten, Risse o. Sprünge bekommen; zemlja poka od suše; led je začel pokati; drevje poka od mraza; koža poka, die Haut wird rissig, schiefert sich; strune pokajo, die Saiten springen; popki pokajo, die Knospen brechen auf, Cig.; popovje poka, ogr.- Valj. (Rad); — srce mi poka, das Herz bricht mir; Trpi, če poka ti srce, Preš.; — anbrechen: zor poka, der Morgen bricht an, Cig., Erj. (Izb. sp.); — 2) knallen, krachen; detonieren, Cig. (T.); puške pokajo; drva pokajo, das Holz prasselt oder platzt, Cig.; — ein Knallen o. Krachen verursachen; s puško p., mit dem Gewehr schießen, Cig.; z bičem p., mit der Peitsche schnalzen o. knallen; s prsti p., mit den Fingern knacken; z rokami p., in die Hände klatschen; — prügeln, schlagen: p. koga, Cig., C.; štrene p. (mit dem Waschbleuel schlagen), Zora.
  12. pǫ́kavəc, -vca, m. 1) človek, kateri poka ( n. pr. z bičem), der Schnalzer; — 2) der Specht, C.; — 3) der Krachapfel, C.; — die Spaltfrucht, Cig. (T.); — 4) neka vinska trta, Erj. (Torb.); die Geißdutte, der Mehlweiß, Trumm.; — 5) das Knallpulver, Jan.
  13. pokázati, -žem, vb. pf. zeigen; pokaži, kar imaš v roki! s prstom komu kaj p.; pot p., den Weg weisen; p. komu, kako se orje; vrata p., die Thüre weisen; zobe p. komu, jemanden anblecken; hrbet p. komu, jemandem den Rücken kehren; pete p., das Fersengeld nehmen, Jan.; — vorzeigen, vorweisen: p. pisma, izpričevala; — zum Vorschein bringen: čas bo pokazal, die Zeit wird lehren, Cig.; an den Tag legen; p. svojo slabost, svojo ničnost; z delom, v dejanju svojo ljubezen p.; — p. se, sich zeigen, zum Vorschein kommen, erscheinen; p. se v praznični obleki; p. se iz vode; solnce se je pokazalo izza oblakov; — pokazalo se je, es hat sich herausgestellt; — p. se hvaležnega, sich dankbar erweisen, Cig., nk.
  14. pokazíti, -ím, vb. pf. untauglich machen, verderben; kako orodje p.; vino z mešanjem p.; — še to pokazi ošabnost, kar imajo dobrega in lepega, Ravn.- Valj. (Rad); to mu je zdravje pokazilo, das hat seiner Gesundheit geschadet, Cig.; — entstellen, obraz komu p.; p. komu kaj, jemandem etwas vereiteln, einen Strich durch die Rechnung machen; — p. se, misslingen, nicht gut gerathen; delo se je pokazilo; kruh se je pokazil.
  15. pǫ̑kič, m. neko jabolko, Erj. (Torb.).
  16. pokímati, -mam, -mljem, vb. pf. ein wenig nicken; durch Nicken ein Zeichen geben; p. komu, jemandem zuwinken; pokimal mi je, naj odidem; pokimlje z glavo, Jurč.
  17. pokı̑nka, f. das Nachhochzeitsmahl (am Sonntage nach der Hochzeit), Z.
  18. poklȃdati, -am, vb. impf. ad poklasti; 1) = polagati; legen; poleno črez poleno križem p., ein Scheit quer über das andere legen; roke navzkriž p., die Hände kreuzweise legen; roke na koga p., jemandem die Hände auflegen; — svoje misli p. na papir, seine Gedanken zu Papier bringen, Zv.; — p. živini, dem Vieh Futter vorlegen, es füttern; — p. se, sich da und dort niedersetzen, Cig.; — 2) p. za kaj, für etwas halten: svoje grehe za velike p., C.
  19. poklȃdavəc, -vca, m. kdor (opeko) poklada: der Ziegeldecker, Z.
  20. poklȃja, f. das Viehfutter, Cig., Jan., C., Dol.; poklaje boste veliko imeli letos, Jurč.; koza nima dobre poklaje, Jurč.
  21. poklápiti, -im, vb. pf. niederhangen machen, niederschlagen, Z.; čebele s poklapljenimi tipalniki, Glas.; lonec p., den Topf auf die Öffnung stellen, Z.; p. se, den Kopf senken, die Ohren hangen lassen, Z.; den Blick niederschlagen, Ravn.- Cig.; — niedergeschlagen o. traurig machen: popariti in p. koga, LjZv.; poklapljen, niedergeschlagen, Z.; čmeren, poklapljen, Zv.; p. hoditi, Z.
  22. pokleceváti, -ȗjem, vb. impf. = poklekovati, wiederholt auf die Knie fallen, Dict., C., Trub., Dalm., Kast., Guts. (Res.)- Mik.
  23. poklę́cniti, -klę̑cnem, vb. pf. in die Knie sinken, Z.; zusammensinken: Vesel je gleda, ko kvišku plane I spet poklecne, Levst. (Zb. sp.).
  24. poklèk, -klę́ka, m. das Niederknien, der Kniefall, M., Z.; upognjeno koleno znižati do pokleka, Telov.
  25. poklę̑knik, m. der Betstuhl, M., ko>Krasko>.
  26. poklę́kniti, * -klę̑knem, vb. pf. die Knie (das Knie) beugen, niederknien; pred križem p.; p. pred kom, pred koga, sich vor jemandem auf die Knie werfen; p. na kamen, na tla, pred oltar.
  27. poklépati, -klę́pljem, -klepáti, -ȃm, vb. pf. 1) behämmern, Cig., Jan.; — 2) ein wenig klopfen; koso p., die Sense ein wenig dengeln; mlinski kamen p., den Mühlstein schärfen, Jan.
  28. poklícati, -klı̑čem, vb. pf. rufen; p. koga po imenu; p. hlapca, naj pride jest; na pomoč p., zu Hilfe rufen; vina p., Wein begehren (im Wirtshause); berufen; Bog ga je k sebi poklical; vorrufen, vorladen; p. koga na odgovor, jemanden zur Verantwortung ziehen, Cig.; p. za pričo, pred sebe, pred sodnika; pod orožje p., zu den Waffen einberufen; herausfordern: p. koga na boj, Cig., Jan.
  29. poklòn, -klóna, m. 1) die Verbeugung, die Reverenzbezeugung, das Compliment, Cig., Jan., nk.; — 2) der Ort, von wo aus man die Kirche zuerst erblickt u. sich gegen sie hin verbeugt, oder, wo man mit einer Leiche rastet u. betet: na poklonu, Z., Polj., die Widmung, C.; die Darbringung, die Schenkung, das Geschenk, Cig., M.; — 4) der Abhang, Šol., C., Jes.
  30. pokloníčən, -čna, adj. p. kozolec, eine Getreideharfe, deren Dach sich auf der einen Seite erweitert und einen Schoppen deckt, C., Z.
  31. poklóniti, -klǫ́nim, vb. pf. 1) neigen, M.; — nav. p. se, sich verbeugen, seine Reverenz machen, ein Compliment machen, Cig., Jan., nk.; p. se komu, jemandem seine Aufwartung machen, Cig., nk.; — 2) darbringen, zum Geschenke machen, Cig., Jan.; p. komu kaj v dar, einem etwas verehren, Cig.; ( hs.).
  32. poklǫ̑pəc, -pca, m. dem. poklop; der Deckel, Z.; skržni p., der Kiemendeckel, Cig. (T.); — die Klappe, Jan.; — der Ofenlochdeckel, Valj. (Rad); jabolčni p., der Kehlkopfdeckel, Erj. (Som.); — die Klappmuschel, Cig.
  33. poknjížən, -žna, adj. in den Büchern oder in der Schriftsprache vorkommend: poknjı̑žna izreka, Cv.
  34. pokrájinski, adj. Provinzial-, Cig. (T.); tudi: pokrajı̑nski: pokrajinsko slikarstvo, die Landschaftsmalerei, Navr. (Let.).
  35. pokrẹ̑gati, -am, vb. pf. p. koga, jemanden zurechtweisen, ausmachen, ihm einen Verweis geben.
  36. pokrẹ́niti, -nem, vb. pf. strditi se, erstarren, gerinnen, (pohreniti) Tolm.)- Štrek. (Let.); = p. se, jed je pokrenjena, kadar se je tolšča na njej strdila, (pohreniti se) Erj. (Torb.).
  37. pokrẹ̑pnik, m. kruh v kozici pečen, Tolm.)- Štrek. (Let.).
  38. pokrésati, -krę́šem, vb. pf. 1) behauen (von Steinen), Z.; — 2) ein wenig streifend schlagen; p. z jeklom ob kremen; — p. koga, jemandem Schläge geben, Z.
  39. pokrẹ́sən, -sna, adj. kar je po kresu: čudna je ta reč kakor pokrẹ̑sni sneg, Jurč.
  40. pokristjanı̑təv, -tve, f. die Christianisierung, Navr. (Kop. sp.).
  41. pokríti, -krı̑jem, vb. pf. bedecken; p. testo s prtičem, trto z zemljo; — p. se s plesnobo, s penami, sich mit Schimmel, mit Schaum bedecken; — streho p. s slamo, z opeko, s korci; — p. lonec s pokrovom, skledo s ploščo; — p. koga, jemandem die Kopfbedeckung aufsetzen; p. se, die Kopfbedeckung sich aufsetzen; pokrit, bedeckten Hauptes; p. biti v sobi; — pokrit človek, ein unaufrichtiger, heuchlerischer Mensch, C., Z.
  42. pokriváča, f. 1) das Kopftuch der Frauen, Habd.- Mik., C.; žena ima pečo ali pokrivačo imeti na glavi, Dalm.; — 2) der Deckel, der Topfdeckel, Dict., Cig., Štrek., BlKr.; — der Deckmantel: p. sramote, Krelj.
  43. pokriválọ, n. das Bedeckungsmittel, die Decke, die Verhüllung, die Hülle, Mur., Cig.; — die Kopfbedeckung; — der Deckel, Mur.; — der Deckmantel: p. lenobe, C.
  44. pokrı̑vka, f. 1) die Deckelhaube (ehemalige Kopfbedeckung der Männer), Cig.; — 2) die Schabracke, C.
  45. pokŕmiti, -im, vb. pf. 1) durch Füttern verbrauchen, verfüttern; — 2) ein wenig füttern: p. in napojiti konje, Andr. ( Glas.).
  46. pokropíti, -ím, vb. pf. besprengen; p. koga, se z blagoslovljeno vodo; p. kaj s kisom, etwas mit Essig abschrecken, Cig.
  47. pokrováča, f. 1) die Jakobspilgermuschel (pecten jacobaeus), Erj. (Ž.); — 2) die Schildkröte, Krelj; — 3) die Frucht vom Stechdorn (paliurus aculeatus), (služi otrokom v igračo), Erj. (Torb.).
  48. pokrǫ̑vəc, -vca, m. dem. pokrov; das Deckelchen; der Hafendeckel; — konjski p., die Schabracke, C.
  49. pokrtáčiti, -ȃčim, vb. pf. ein wenig bürsten, abbürsten; p. suknjo, p. koga po hrbtu.
  50. pokȗhanica, f. polenta, ki se uže v kotlu obeli in se potlej zameša, Erj. (Torb.).
  51. pokúhati, -kȗham, vb. pf. 1) durch Kochen aufbrauchen, verkochen; — 2) durch Kochen an Quantum vermindern; einsieden, eindicken; p. se, verkochen ( intr.); — 3) ein wenig kochen, Cig.; — 4) nachkochen, Cig.; — 5) p. vinsko posodo, das Weingeschirr mit heißem Wasser ausbrühen, jvzhŠt.
  52. pokúkati, -am, vb. pf. gucken; p. skozi luknjo; — hervorgucken: p. iz luknje.
  53. pokúriti, -im, vb. pf. verheizen: v kratkem času veliko drv p.
  54. pokȗs, m. das Verkosten, Z.; — die Probe, der Versuch, Cig. (T.), Zora, Valj. (Rad).
  55. pokúsiti, -kȗsim, vb. pf. den Geschmack prüfen, kosten; p. jed, vino, jabolko; ein geringes Quantum genießen: ni pila, samo pokusila je; ves dan vina še pokusil nisem.
  56. pokušáč, m. der Koster, Cig.
  57. pokúšanje, n. das Kosten.
  58. pokúšati, -am, vb. impf. ad pokusiti; kosten.
  59. pokúšavəc, -vca, m. der Koster, der Schmecker, Cig., Jan.
  60. pokúšavka, f. die Kosterin, die Schmeckerin, Cig.
  61. pokuševȃnje, n. das Kosten.
  62. pokuševáti, -ȗjem, vb. impf. = pokušati, kosten.
  63. pokuševȃvəc, -vca, m. der Koster.
  64. pokȗšnja, f. 1) das Kosten: za pokušnjo komu dati nekaj klobase, Jurč.; — 2) das zum Kosten bestimmte Muster, z. B. der Kostwein; pokušnje komu nesti, jemandem eine Flüssigkeit zum Kosten ( z. B. einen Kostwein) tragen.
  65. pokuzmáti, -ȃm, vb. pf. zupfen: p. koga za brado, Jurč.; — prim. pokezmati.
  66. pokváriti, -im, vb. pf. 1) beschädigen, verderben, verschlechtern; p. orodje; p. si želodec; p. vino; p. se (= zdravje si p.) na potovanju; vse p., alles verpfuschen; p. komu veselje, jemandem die Freude verderben; p. otroka, ein Kind moralisch verderben; — 2) entjungfern, Jan. (H.).
  67. 1. pọ̑ł, m. 1) die Seite: na tem polu, na oni pol, C.; ( stsl.?); — 2) die Hälfte, halb; (ravna se po glavnih števnikih); pol ure je preteklo; pol leta je minilo; pol leta čakati; prereži hlebec in ga daj vsakemu pol; dobre pol ure hoda, eine gute halbe Stunde Weges; ima zdaj dobrega pol zemljišča, LjZv.; po pol dneva, zu halben Tagen; pol večji, pol manjši, um die Hälfte größer, kleiner; pol krajši, halblang, Cig.; za pol goldinarja prodati; črez pol prerezati kaj, etwas halb von einander schneiden; na pol, zur Hälfte, halb; na p. prazen, na p. izučen, na p. pijan; na pol gospodsko, na pol kmetsko opravljen; na p. manj snega, um die Hälfte weniger Schnee, LjZv.; na pol praznik, ein halber Feiertag, Cig.; tudi: pol prazen, halb leer, Cig.; pol človek, pol riba, halb Mensch, halb Fisch, Cig.; — za predlogi, ki nimajo akuzativa poleg sebe, stoji: polu (pri najstarših in najnovejših pisateljih, sicer se pa navadno govori in tudi piše: póli, pól [pol'] in tudi: pọ̑ł, pȏł [ samost. stoji včasi v gen., včasi se ravna po predl.]; združuje se v pismu tudi z nekaterimi naslednjimi besedami skupaj v eno besedo); vsa gora je gorela do polu nebes ("bis mitten am Himmel"), Krelj; k polu noči, Krelj; od polu noči, od polu dne, Krelj; po polu brat, der Halbbruder, nk.; nav. po poli brat, po poli sestra; do poli, zur Hälfte, Mik.; izrezano je ognjišče v poli kolobarja (im Halbkreise), Erj. (Izb. sp.); o poli ene, um halb ein Uhr, Levst. (Zb. sp.); od, do, po, o, ob polu dvanajstih, um halb zwölf Uhr, nk.; nav. od, do, po, o, ob pol' dvanajstih ali poli dvanajstih; tudi: zdaj je pol' treh ( nam. zdaj je o poli treh); pol' desetih bije; s pol hlebom ne prebom, Levst. (Zb. sp.); lehko pridete tja v pol ure, LjZv.; pol od pol hleba, Lašče- Levst. (Zb. sp.); na pol poti, auf halbem Wege, Cig.; tudi: na pol pota; — v sestavi z vrstnimi števniki: poldrugi, poltretji, polšesti i. t. d., anderthalb, dritthalb, sechs und ein halb; poltretji goldinar zapraviti; polšesti krajcar ima vsak plačati; — v sestavi s prilogi in samostalniki se redkeje rabi: pol, n. pr. polbrat, polkonj; v sestavah se v novejši knjigi sploh rabi: polu-, redkeje: polo-; išči vse take sestave pod: polu-.
  68. 2. pòł, póla, m. 1) die Schöpfschaufel (um aus dem Schiffe das Wasser damit zu schaufeln), V.-Cig.; s polom poljejo vodo iz čolna, Štrek. (LjZv.); — 2) die Futterschwinge, Cig.
  69. polȃgati, -am, vb. impf. ad položiti; legen; roke p. na koga, jemandem die Hände auflegen; — živini p., = pokladati, dem Vieh das Futter vorlegen, es füttern; — p. se, sich lagern, Cig.
  70. polȃjšati, -am, vb. pf. erleichtern; p. komu breme.
  71. polákniti se, -lȃknem se, vb. pf. von der habsüchtigen Begierde nach etwas ergriffen werden, sich gelüsten lassen; p. se denarjev, Met.- Mik.; božje časti se p., Ravn.; p. se na kaj, Cig.; p. se na veliko plačo, Notr.; — gierig an sich reißen, habhaft werden: p. se česa, Cig., C., Gor.; — sich anmaßen, Jan.
  72. polastíti se, -ím se, vb. pf. 1) p. se česa, sich einer Sache bemächtigen, sich etwas aneignen, Mur., Cig., Jan., Vrtov. (Km. k.), nk.; p. se koga, sich an einen machen, Cig.; — 2) znani ste se mi zdeli, pa se vas nisem mogel precej polastiti (= nisem vas mogel takoj spoznati), Erj. (Torb.).
  73. połdnę̑vnik, m. 1) der Mittagskreis, der Meridian, Jan., Cig. (T.), Jes.; razdalja poldnevnikov, die Meridiandifferenz, Cig. (T.); — 2) der Südwind, Jan., Jes.
  74. połdrȗgəc, -gca, m. 1) fant, velik za poldrugega, Gor.; — 2) neki žrebelj (poldrugi palec dolg), (poldrujec) Tolm.)- Štrek. (Let.); (podrujec) Cig., Gor.
  75. polę́či, -lę̑žem, vb. pf. 1) nach einander sich niederlegen, sich lagern; koze so polegle na planem, die Ziegen lagerten im Freien, Cig.; čreda je okoli njega polegla, Ravn.; — žito je poleglo, das Getreide hat sich gelagert oder gelegt (infolge der Schwere der Ähren, oder des Regens u. dgl.); poleglo žito, Cig.; lan poleže na njivi; — p. se, sich legen, sich sacken: jed se poleže v želodcu, Cig.; — 2) sich legend niederdrücken, Dol.; okoli nas so bili poseli ali polegli trato kmetje, Jurč.; — 3) gebären (vom Vieh), Junge werfen, Mur., V.-Cig., Svet. (Rok.), vzhŠt.; vsa čreda je polegla, Cig.; vsa drobnica je pasaste mladiče polegla, Ravn.; svinja je dvanajst prascev polegla, LjZv.; p. se, geworfen werden, Svet. (Rok.); (redko kedaj o človeku: p. otroka, Z., C.); — 4) nachlassen, Jan.; veter je polegel, Cig.; — tudi p. se: morje se je poleglo, das Meer hat aufgehört zu toben, Cig.; valovi so se polegli, C.; tukaj se imajo tvoji valovi poleči, Dalm.
  76. polə̀g, I. adv. daneben, dabei; p. stati, daneben stehen; tudi jaz sem bil p., auch ich war dabei; — außerdem: poleg so pa tudi veseli, Erj. (Izb. sp.); tudi: póləg (in: polę̑gi, jvzhŠt.); — II. póləg, praep. c. gen. 1) neben; zvezda p. zvezde; p. vasi so travniki; p. mene je sedel ali šel brat; p. sebe imeti koga, jemanden neben oder bei sich haben; — längs: p. reke, Cig., Jan.; p. potoka sem se izprehajal, Mur., Met.- Cig.; — p. tega, dazu (kommt, dass), außerdem; zugleich, Cig.; — 2) gemäß, Jan.; p. tega, demnach, Cig.; p. tvoje volje, ogr.- Mik.; kakor mu poleg stanu in odreje najbolj prija, LjZv.; poleg zapovedi, LjZv.; ("polgi", Meg., Boh.- Mik.); prim. stsl. podlъgu, podlъgъ, secundum, Mik. (Et.).
  77. poləgotíti, -ím, vb. pf. = potolažiti: p. koga, C.
  78. poləhkáti, -ȃm, vb. pf. erleichtern: barko p., (-lahka-) Jap. (Sv. p.); — nadloge p., (-lahk-) Vod. (Izb. sp.).
  79. polẹ́sən, -sna, adj. im Walde vorkommend, Wald-, M.; polẹ̑sna golazen, Zora; polesne cvetlice, DSv.
  80. poléžati, -ím, vb. pf. 1) ein wenig liegen, noch ein wenig liegen bleiben: malo še p.; — 2) durch Liegen niederdrücken, Cig.; travo p., Z.; žito smo pomendrali in poležali, Jurč.; poležano žito, Polj.; p. obleko, die Kleidung durch Liegen zerknüllen, Polj.; — otroka p., das Kind im Liegen erdrücken, Z., Kr.; — durch Liegen absondern: konj si je dlako poležal, das Pferd hat sich das Haar abgelegen, Cig.
  81. poležávanje, n. das lange Liegen (im Bette): p. v postelji na velikonočno nedeljo stori, da lan poleže, Pjk. (Črt.).
  82. 1. políca, f. 1) ein horizontal irgendwo ( z. B. an der Wand) angebrachtes Brett, um etwas darauf zu stellen; p. za kuhinjsko pripravo, za bukve; — p. pod oknom, das Fensterbrett; — der Vorsprung des Bienenstockes, Cig.; — das Pflugspannbrett, das Holz, woran die Pflugräder laufen, und worauf der vordere Theil des Grendels ruht, Cig.; — das Querholz an der Egge, Cig., Svet. (Rok.); — das Gesims, Cig., Jan., Mik.; — die Schwinge beim Wagen, Mik.; — das Streichbrett am Pfluge, Štrek. (LjZv.); — die Tragleiste an der Haspel, V.-Cig.; — der Flügel oder Schaft am Webestuhl, Erj. (Torb.); — das Holz, das in der Mühle den Triebstock hält, Z., jvzhŠt.; — 2) = pola, die einfache Breite der in einen Ballen zusammengelegten Leinwand, C.; — 3) eine niedere, ebene Fläche, C.
  83. policı̑jski, adj. Polizei-; p. komisar, der Polizeicommissär; — polizeilich: policijsko nadzorstvo, polizeiliche Aufsicht.
  84. poligōn, m. mnogokotnik, das Vieleck, das Polygon, Cig. (T.), Cel. (Geom.).
  85. poligonometrı̑ja, f. merstvo mnogokotnikov, die Polygonometrie, Cig. (T.).
  86. polīp, m. der Polyp; morski polipi, Korallenthiere oder Blumenthiere (anthozoa), Erj. (Ž.); sladkovodni polipi, Süßwasserpolypen (hydrae), Erj. (Ž.).
  87. pòliš, adv. = liš, unpaarig, Ip., Erj. (Torb.).
  88. políti, -líjem, vb. pf. begießen, übergießen; s kropom kaj, koga p.; solze so ga polile, Thränen liefen über seine Wangen.
  89. polītičən, -čna, adj. kar v politiko spada, politisch.
  90. polı̑zək, -zka, m. 1) kake jedi to, kar se ne da z žlico pograbiti, ampak samo polizati, Valj. (Rad); — lahka jed, ki malo zaleže, Tolm.)- Štrek. (Let.); — 2) der Tellerlecker, Valj. (Rad).
  91. pǫ̑ljka, f. der Spelt (triticum spelta), Erj. (Torb.).
  92. póljski, adj. Feld-; poljsko orodje, das Ackergeräth; poljski čuvaj, der Feldhüter, Cig., nk.; poljski kmet, der Bauer der Ebene, Kres.
  93. poljubı̑nka, f. neko jabolko (iz Poljubina pri Tolminu doma), Erj. (Torb.).
  94. poljúbiti, -im, vb. pf. 1) zu lieben anfangen, C.; ne da bi mi bili Boga ljubili, samuč da je on nas poljubil, Krelj; — 2) abstreicheln, liebkosen, Rez.- C.; — 3) einen Kuss geben, küssen, Mur., Cig., Jan., Kast., Kor.- Kres (V. 312.), nk.; p. koga v lice, p. komu roko, Cig., nk.; Al' boš me poljubil? Poljubi me prav! Npes.-Schein.; — 4) p. se (tudi: vb. impf.) belieben; (po nem.); prim. ljubiti 4).
  95. poljȗbljaj, m. der Kuss, Cig., Jan., Npes. ( Kor.)- Kres (V. 312.), Npes.-Schein.
  96. poljúbljati, -am, vb. impf. ad poljubiti; 1) liebkosen, Jarn.; streicheln, Rez.- C.; — 2) küssen, C., Let.
  97. pōlka, f. die Polka; polko plesati.
  98. pȏłn, adj. voll; poln sod; polna skleda juhe; polno šako, pest, peščico moke komu dati; drevo je polno sadja; p. uši; p. bradavic; vse polno je ljudi, es wimmelt von Menschen; Stoji vrtec ograjen, Polno rožic nasajen, Npes.-K.; polno me je česa, ich bin mit etwas angefüllt, Cig.; polno me je upanja, ich bin voll Hoffnung, C.; polna luna, der Vollmond; ob polnem, bei Vollmond, C.; polni zbor, die Plenarversammlung, Cig. (T.); v polnem zboru, in pleno, Cig.; polne mere ali vage, vollwichtig, Cig., Jan.; poln ogel, eine Vollecke, Cig. (T.); čep gre na polnem v sod, der Zapfen schließt vollkommen dicht, vzhŠt.; — inhaltsreich, massiv, Cig.; polni nagelj, die Doppelnelke, Cig.; polna senca, der Kernschatten, Cig. (T.); polna svetloba, das Schlaglicht, Cig. (T.); polnega naglasa, hochtonig, Cig. (T.).
  99. 1. połník, m. 1) ein Schöpfgefäß, die Schöpfgelte, Cig., C., Dol.; = korec, BlKr.- Let.; — die Wasserradzelle: kolo na polnike, das Schöpfrad, die europäische Erdscheibe (cyclamen europaeum), BlKr.- Let.
  100. połnjáča, f. 1) der Füllkrug, C.; — 2) = lakomnica, das Trichterschaff, C., Valj. (Rad).

   12.401 12.501 12.601 12.701 12.801 12.901 13.001 13.101 13.201 13.301  



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA