Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar
ko (12.901-13.000)
-
pǫ́jti, pǫ́jdem, vb. pf. gehen, fortgehen, Alas., C.; pusti tvojega hlapca v miru p., Krelj; v nebesa p., Trub.; p. na vojsko, Dalm.; p. s pravega pota, vom rechten Wege abirren, Dict.; h Kristusu p., Jsvkr.; p. bo tudi meni, auch ich werde gehen müssen, jvzhŠt.; — pojdem, ich werde gehen; pojdi, -ita, -ite, geh, gehet! (tudi: pójdem, pọ̑jdem, Valj. [Rad]).
-
pǫ́ka, f. die Spalte, die Ritze, der Sprung; deska ima poko; poke v zidovju, Str.
-
pokabljáti, -ȃm, vb. pf. durch Betröpfeln besudeln, C.; otrok si je pri jedi obleko pokabljal, jvzhŠt.
-
pokafráti, -ȃm, vb. pf. durch Betröpfeln beschmutzen: obleko s svečo si p., BlKr.
-
pǫ́kalica, f. 1) die Knallbüchse, Cig., Valj. (Rad); ( bes. aus Holunder), C., Notr.- Levst. (Rok.); — 2) die Knallpeitsche, M.; — 3) poljska p., der Saat-Schnellkäfer (elater segetum), Erj. (Ž.); — 4) das blasenkelchige Leimkraut (silene inflata), Z., Erj. (Torb.); — tudi: der Stechapfel (datura stramonium), Josch.
-
pokáljati, -am, vb. pf. 1) = pomazati, Erj. (Torb.); — 2) p. se = kaniti: tinta se pokalja, kadar je pade en kanec, Goriš.)- Štrek. (Let.).
-
1. pokȃpati, -pam, -pljem, vb. impf. ad pokopati; begraben, beerdigen, bestatten, M., Št., ogr.
-
2. pokápati, -kȃpam, -pljem, vb. pf. 1) nach und nach abtröpfeln o. herabfallen; zadnje kapljice so pokapale iz posode; hruške so z drevesa pokapale, BlKr., jvzhŠt.; lasje so mu pokapali, die Haare sind ihm ausgefallen, BlKr., Erj. (Torb.); — 2) betropfen, Z.; z voskom pokapan, Cig.
-
pokȃrjati, -am, vb. impf. ad pokoriti; unterthänig machen, C.; — p. se, huldigen, C.
-
pokȃšati, -am, vb. impf. ad pokositi; abmähen, C.; travo redno p., Levst. (Cest.).
-
pǫ́kati, pǫ̑kam, vb. impf. 1) bersten, Risse o. Sprünge bekommen; zemlja poka od suše; led je začel pokati; drevje poka od mraza; koža poka, die Haut wird rissig, schiefert sich; strune pokajo, die Saiten springen; popki pokajo, die Knospen brechen auf, Cig.; popovje poka, ogr.- Valj. (Rad); — srce mi poka, das Herz bricht mir; Trpi, če poka ti srce, Preš.; — anbrechen: zor poka, der Morgen bricht an, Cig., Erj. (Izb. sp.); — 2) knallen, krachen; detonieren, Cig. (T.); puške pokajo; drva pokajo, das Holz prasselt oder platzt, Cig.; — ein Knallen o. Krachen verursachen; s puško p., mit dem Gewehr schießen, Cig.; z bičem p., mit der Peitsche schnalzen o. knallen; s prsti p., mit den Fingern knacken; z rokami p., in die Hände klatschen; — prügeln, schlagen: p. koga, Cig., C.; štrene p. (mit dem Waschbleuel schlagen), Zora.
-
pǫ́kavəc, -vca, m. 1) človek, kateri poka ( n. pr. z bičem), der Schnalzer; — 2) der Specht, C.; — 3) der Krachapfel, C.; — die Spaltfrucht, Cig. (T.); — 4) neka vinska trta, Erj. (Torb.); die Geißdutte, der Mehlweiß, Trumm.; — 5) das Knallpulver, Jan.
-
pokázati, -žem, vb. pf. zeigen; pokaži, kar imaš v roki! s prstom komu kaj p.; pot p., den Weg weisen; p. komu, kako se orje; vrata p., die Thüre weisen; zobe p. komu, jemanden anblecken; hrbet p. komu, jemandem den Rücken kehren; pete p., das Fersengeld nehmen, Jan.; — vorzeigen, vorweisen: p. pisma, izpričevala; — zum Vorschein bringen: čas bo pokazal, die Zeit wird lehren, Cig.; an den Tag legen; p. svojo slabost, svojo ničnost; z delom, v dejanju svojo ljubezen p.; — p. se, sich zeigen, zum Vorschein kommen, erscheinen; p. se v praznični obleki; p. se iz vode; solnce se je pokazalo izza oblakov; — pokazalo se je, es hat sich herausgestellt; — p. se hvaležnega, sich dankbar erweisen, Cig., nk.
-
pokazíti, -ím, vb. pf. untauglich machen, verderben; kako orodje p.; vino z mešanjem p.; — še to pokazi ošabnost, kar imajo dobrega in lepega, Ravn.- Valj. (Rad); to mu je zdravje pokazilo, das hat seiner Gesundheit geschadet, Cig.; — entstellen, obraz komu p.; p. komu kaj, jemandem etwas vereiteln, einen Strich durch die Rechnung machen; — p. se, misslingen, nicht gut gerathen; delo se je pokazilo; kruh se je pokazil.
-
pǫ̑kič, m. neko jabolko, Erj. (Torb.).
-
pokímati, -mam, -mljem, vb. pf. ein wenig nicken; durch Nicken ein Zeichen geben; p. komu, jemandem zuwinken; pokimal mi je, naj odidem; pokimlje z glavo, Jurč.
-
pokı̑nka, f. das Nachhochzeitsmahl (am Sonntage nach der Hochzeit), Z.
-
poklȃdati, -am, vb. impf. ad poklasti; 1) = polagati; legen; poleno črez poleno križem p., ein Scheit quer über das andere legen; roke navzkriž p., die Hände kreuzweise legen; roke na koga p., jemandem die Hände auflegen; — svoje misli p. na papir, seine Gedanken zu Papier bringen, Zv.; — p. živini, dem Vieh Futter vorlegen, es füttern; — p. se, sich da und dort niedersetzen, Cig.; — 2) p. za kaj, für etwas halten: svoje grehe za velike p., C.
-
poklȃdavəc, -vca, m. kdor (opeko) poklada: der Ziegeldecker, Z.
-
poklȃja, f. das Viehfutter, Cig., Jan., C., Dol.; poklaje boste veliko imeli letos, Jurč.; koza nima dobre poklaje, Jurč.
-
poklápiti, -im, vb. pf. niederhangen machen, niederschlagen, Z.; čebele s poklapljenimi tipalniki, Glas.; lonec p., den Topf auf die Öffnung stellen, Z.; p. se, den Kopf senken, die Ohren hangen lassen, Z.; den Blick niederschlagen, Ravn.- Cig.; — niedergeschlagen o. traurig machen: popariti in p. koga, LjZv.; poklapljen, niedergeschlagen, Z.; čmeren, poklapljen, Zv.; p. hoditi, Z.
-
pokleceváti, -ȗjem, vb. impf. = poklekovati, wiederholt auf die Knie fallen, Dict., C., Trub., Dalm., Kast., Guts. (Res.)- Mik.
-
poklę́cniti, -klę̑cnem, vb. pf. in die Knie sinken, Z.; zusammensinken: Vesel je gleda, ko kvišku plane I spet poklecne, Levst. (Zb. sp.).
-
poklèk, -klę́ka, m. das Niederknien, der Kniefall, M., Z.; upognjeno koleno znižati do pokleka, Telov.
-
poklę̑knik, m. der Betstuhl, M., ko>Krasko>.
-
poklę́kniti, * -klę̑knem, vb. pf. die Knie (das Knie) beugen, niederknien; pred križem p.; p. pred kom, pred koga, sich vor jemandem auf die Knie werfen; p. na kamen, na tla, pred oltar.
-
poklépati, -klę́pljem, -klepáti, -ȃm, vb. pf. 1) behämmern, Cig., Jan.; — 2) ein wenig klopfen; koso p., die Sense ein wenig dengeln; mlinski kamen p., den Mühlstein schärfen, Jan.
-
poklícati, -klı̑čem, vb. pf. rufen; p. koga po imenu; p. hlapca, naj pride jest; na pomoč p., zu Hilfe rufen; vina p., Wein begehren (im Wirtshause); berufen; Bog ga je k sebi poklical; vorrufen, vorladen; p. koga na odgovor, jemanden zur Verantwortung ziehen, Cig.; p. za pričo, pred sebe, pred sodnika; pod orožje p., zu den Waffen einberufen; herausfordern: p. koga na boj, Cig., Jan.
-
poklòn, -klóna, m. 1) die Verbeugung, die Reverenzbezeugung, das Compliment, Cig., Jan., nk.; — 2) der Ort, von wo aus man die Kirche zuerst erblickt u. sich gegen sie hin verbeugt, oder, wo man mit einer Leiche rastet u. betet: na poklonu, Z., Polj., die Widmung, C.; die Darbringung, die Schenkung, das Geschenk, Cig., M.; — 4) der Abhang, Šol., C., Jes.
-
pokloníčən, -čna, adj. p. kozolec, eine Getreideharfe, deren Dach sich auf der einen Seite erweitert und einen Schoppen deckt, C., Z.
-
poklóniti, -klǫ́nim, vb. pf. 1) neigen, M.; — nav. p. se, sich verbeugen, seine Reverenz machen, ein Compliment machen, Cig., Jan., nk.; p. se komu, jemandem seine Aufwartung machen, Cig., nk.; — 2) darbringen, zum Geschenke machen, Cig., Jan.; p. komu kaj v dar, einem etwas verehren, Cig.; ( hs.).
-
poklǫ̑pəc, -pca, m. dem. poklop; der Deckel, Z.; skržni p., der Kiemendeckel, Cig. (T.); — die Klappe, Jan.; — der Ofenlochdeckel, Valj. (Rad); jabolčni p., der Kehlkopfdeckel, Erj. (Som.); — die Klappmuschel, Cig.
-
poknjížən, -žna, adj. in den Büchern oder in der Schriftsprache vorkommend: poknjı̑žna izreka, Cv.
-
pokrájinski, adj. Provinzial-, Cig. (T.); tudi: pokrajı̑nski: pokrajinsko slikarstvo, die Landschaftsmalerei, Navr. (Let.).
-
pokrẹ̑gati, -am, vb. pf. p. koga, jemanden zurechtweisen, ausmachen, ihm einen Verweis geben.
-
pokrẹ́niti, -nem, vb. pf. strditi se, erstarren, gerinnen, (pohreniti) Tolm.)- Štrek. (Let.); = p. se, jed je pokrenjena, kadar se je tolšča na njej strdila, (pohreniti se) Erj. (Torb.).
-
pokrẹ̑pnik, m. kruh v kozici pečen, Tolm.)- Štrek. (Let.).
-
pokrésati, -krę́šem, vb. pf. 1) behauen (von Steinen), Z.; — 2) ein wenig streifend schlagen; p. z jeklom ob kremen; — p. koga, jemandem Schläge geben, Z.
-
pokrẹ́sən, -sna, adj. kar je po kresu: čudna je ta reč kakor pokrẹ̑sni sneg, Jurč.
-
pokristjanı̑təv, -tve, f. die Christianisierung, Navr. (Kop. sp.).
-
pokríti, -krı̑jem, vb. pf. bedecken; p. testo s prtičem, trto z zemljo; — p. se s plesnobo, s penami, sich mit Schimmel, mit Schaum bedecken; — streho p. s slamo, z opeko, s korci; — p. lonec s pokrovom, skledo s ploščo; — p. koga, jemandem die Kopfbedeckung aufsetzen; p. se, die Kopfbedeckung sich aufsetzen; pokrit, bedeckten Hauptes; p. biti v sobi; — pokrit človek, ein unaufrichtiger, heuchlerischer Mensch, C., Z.
-
pokriváča, f. 1) das Kopftuch der Frauen, Habd.- Mik., C.; žena ima pečo ali pokrivačo imeti na glavi, Dalm.; — 2) der Deckel, der Topfdeckel, Dict., Cig., Štrek., BlKr.; — der Deckmantel: p. sramote, Krelj.
-
pokriválọ, n. das Bedeckungsmittel, die Decke, die Verhüllung, die Hülle, Mur., Cig.; — die Kopfbedeckung; — der Deckel, Mur.; — der Deckmantel: p. lenobe, C.
-
pokrı̑vka, f. 1) die Deckelhaube (ehemalige Kopfbedeckung der Männer), Cig.; — 2) die Schabracke, C.
-
pokŕmiti, -im, vb. pf. 1) durch Füttern verbrauchen, verfüttern; — 2) ein wenig füttern: p. in napojiti konje, Andr. ( Glas.).
-
pokropíti, -ím, vb. pf. besprengen; p. koga, se z blagoslovljeno vodo; p. kaj s kisom, etwas mit Essig abschrecken, Cig.
-
pokrováča, f. 1) die Jakobspilgermuschel (pecten jacobaeus), Erj. (Ž.); — 2) die Schildkröte, Krelj; — 3) die Frucht vom Stechdorn (paliurus aculeatus), (služi otrokom v igračo), Erj. (Torb.).
-
pokrǫ̑vəc, -vca, m. dem. pokrov; das Deckelchen; der Hafendeckel; — konjski p., die Schabracke, C.
-
pokrtáčiti, -ȃčim, vb. pf. ein wenig bürsten, abbürsten; p. suknjo, p. koga po hrbtu.
-
pokȗhanica, f. polenta, ki se uže v kotlu obeli in se potlej zameša, Erj. (Torb.).
-
pokúhati, -kȗham, vb. pf. 1) durch Kochen aufbrauchen, verkochen; — 2) durch Kochen an Quantum vermindern; einsieden, eindicken; p. se, verkochen ( intr.); — 3) ein wenig kochen, Cig.; — 4) nachkochen, Cig.; — 5) p. vinsko posodo, das Weingeschirr mit heißem Wasser ausbrühen, jvzhŠt.
-
pokúkati, -am, vb. pf. gucken; p. skozi luknjo; — hervorgucken: p. iz luknje.
-
pokúriti, -im, vb. pf. verheizen: v kratkem času veliko drv p.
-
pokȗs, m. das Verkosten, Z.; — die Probe, der Versuch, Cig. (T.), Zora, Valj. (Rad).
-
pokúsiti, -kȗsim, vb. pf. den Geschmack prüfen, kosten; p. jed, vino, jabolko; ein geringes Quantum genießen: ni pila, samo pokusila je; ves dan vina še pokusil nisem.
-
pokušáč, m. der Koster, Cig.
-
pokúšanje, n. das Kosten.
-
pokúšati, -am, vb. impf. ad pokusiti; kosten.
-
pokúšavəc, -vca, m. der Koster, der Schmecker, Cig., Jan.
-
pokúšavka, f. die Kosterin, die Schmeckerin, Cig.
-
pokuševȃnje, n. das Kosten.
-
pokuševáti, -ȗjem, vb. impf. = pokušati, kosten.
-
pokuševȃvəc, -vca, m. der Koster.
-
pokȗšnja, f. 1) das Kosten: za pokušnjo komu dati nekaj klobase, Jurč.; — 2) das zum Kosten bestimmte Muster, z. B. der Kostwein; pokušnje komu nesti, jemandem eine Flüssigkeit zum Kosten ( z. B. einen Kostwein) tragen.
-
pokuzmáti, -ȃm, vb. pf. zupfen: p. koga za brado, Jurč.; — prim. pokezmati.
-
pokváriti, -im, vb. pf. 1) beschädigen, verderben, verschlechtern; p. orodje; p. si želodec; p. vino; p. se (= zdravje si p.) na potovanju; vse p., alles verpfuschen; p. komu veselje, jemandem die Freude verderben; p. otroka, ein Kind moralisch verderben; — 2) entjungfern, Jan. (H.).
-
1. pọ̑ł, m. 1) die Seite: na tem polu, na oni pol, C.; ( stsl.?); — 2) die Hälfte, halb; (ravna se po glavnih števnikih); pol ure je preteklo; pol leta je minilo; pol leta čakati; prereži hlebec in ga daj vsakemu pol; dobre pol ure hoda, eine gute halbe Stunde Weges; ima zdaj dobrega pol zemljišča, LjZv.; po pol dneva, zu halben Tagen; pol večji, pol manjši, um die Hälfte größer, kleiner; pol krajši, halblang, Cig.; za pol goldinarja prodati; črez pol prerezati kaj, etwas halb von einander schneiden; na pol, zur Hälfte, halb; na p. prazen, na p. izučen, na p. pijan; na pol gospodsko, na pol kmetsko opravljen; na p. manj snega, um die Hälfte weniger Schnee, LjZv.; na pol praznik, ein halber Feiertag, Cig.; tudi: pol prazen, halb leer, Cig.; pol človek, pol riba, halb Mensch, halb Fisch, Cig.; — za predlogi, ki nimajo akuzativa poleg sebe, stoji: polu (pri najstarših in najnovejših pisateljih, sicer se pa navadno govori in tudi piše: póli, pól [pol'] in tudi: pọ̑ł, pȏł [ samost. stoji včasi v gen., včasi se ravna po predl.]; združuje se v pismu tudi z nekaterimi naslednjimi besedami skupaj v eno besedo); vsa gora je gorela do polu nebes ("bis mitten am Himmel"), Krelj; k polu noči, Krelj; od polu noči, od polu dne, Krelj; po polu brat, der Halbbruder, nk.; nav. po poli brat, po poli sestra; do poli, zur Hälfte, Mik.; izrezano je ognjišče v poli kolobarja (im Halbkreise), Erj. (Izb. sp.); o poli ene, um halb ein Uhr, Levst. (Zb. sp.); od, do, po, o, ob polu dvanajstih, um halb zwölf Uhr, nk.; nav. od, do, po, o, ob pol' dvanajstih ali poli dvanajstih; tudi: zdaj je pol' treh ( nam. zdaj je o poli treh); pol' desetih bije; s pol hlebom ne prebom, Levst. (Zb. sp.); lehko pridete tja v pol ure, LjZv.; pol od pol hleba, Lašče- Levst. (Zb. sp.); na pol poti, auf halbem Wege, Cig.; tudi: na pol pota; — v sestavi z vrstnimi števniki: poldrugi, poltretji, polšesti i. t. d., anderthalb, dritthalb, sechs und ein halb; poltretji goldinar zapraviti; polšesti krajcar ima vsak plačati; — v sestavi s prilogi in samostalniki se redkeje rabi: pol, n. pr. polbrat, polkonj; v sestavah se v novejši knjigi sploh rabi: polu-, redkeje: polo-; išči vse take sestave pod: polu-.
-
2. pòł, póla, m. 1) die Schöpfschaufel (um aus dem Schiffe das Wasser damit zu schaufeln), V.-Cig.; s polom poljejo vodo iz čolna, Štrek. (LjZv.); — 2) die Futterschwinge, Cig.
-
polȃgati, -am, vb. impf. ad položiti; legen; roke p. na koga, jemandem die Hände auflegen; — živini p., = pokladati, dem Vieh das Futter vorlegen, es füttern; — p. se, sich lagern, Cig.
-
polȃjšati, -am, vb. pf. erleichtern; p. komu breme.
-
polákniti se, -lȃknem se, vb. pf. von der habsüchtigen Begierde nach etwas ergriffen werden, sich gelüsten lassen; p. se denarjev, Met.- Mik.; božje časti se p., Ravn.; p. se na kaj, Cig.; p. se na veliko plačo, Notr.; — gierig an sich reißen, habhaft werden: p. se česa, Cig., C., Gor.; — sich anmaßen, Jan.
-
polastíti se, -ím se, vb. pf. 1) p. se česa, sich einer Sache bemächtigen, sich etwas aneignen, Mur., Cig., Jan., Vrtov. (Km. k.), nk.; p. se koga, sich an einen machen, Cig.; — 2) znani ste se mi zdeli, pa se vas nisem mogel precej polastiti (= nisem vas mogel takoj spoznati), Erj. (Torb.).
-
połdnę̑vnik, m. 1) der Mittagskreis, der Meridian, Jan., Cig. (T.), Jes.; razdalja poldnevnikov, die Meridiandifferenz, Cig. (T.); — 2) der Südwind, Jan., Jes.
-
połdrȗgəc, -gca, m. 1) fant, velik za poldrugega, Gor.; — 2) neki žrebelj (poldrugi palec dolg), (poldrujec) Tolm.)- Štrek. (Let.); (podrujec) Cig., Gor.
-
polę́či, -lę̑žem, vb. pf. 1) nach einander sich niederlegen, sich lagern; koze so polegle na planem, die Ziegen lagerten im Freien, Cig.; čreda je okoli njega polegla, Ravn.; — žito je poleglo, das Getreide hat sich gelagert oder gelegt (infolge der Schwere der Ähren, oder des Regens u. dgl.); poleglo žito, Cig.; lan poleže na njivi; — p. se, sich legen, sich sacken: jed se poleže v želodcu, Cig.; — 2) sich legend niederdrücken, Dol.; okoli nas so bili poseli ali polegli trato kmetje, Jurč.; — 3) gebären (vom Vieh), Junge werfen, Mur., V.-Cig., Svet. (Rok.), vzhŠt.; vsa čreda je polegla, Cig.; vsa drobnica je pasaste mladiče polegla, Ravn.; svinja je dvanajst prascev polegla, LjZv.; p. se, geworfen werden, Svet. (Rok.); (redko kedaj o človeku: p. otroka, Z., C.); — 4) nachlassen, Jan.; veter je polegel, Cig.; — tudi p. se: morje se je poleglo, das Meer hat aufgehört zu toben, Cig.; valovi so se polegli, C.; tukaj se imajo tvoji valovi poleči, Dalm.
-
polə̀g, I. adv. daneben, dabei; p. stati, daneben stehen; tudi jaz sem bil p., auch ich war dabei; — außerdem: poleg so pa tudi veseli, Erj. (Izb. sp.); tudi: póləg (in: polę̑gi, jvzhŠt.); — II. póləg, praep. c. gen. 1) neben; zvezda p. zvezde; p. vasi so travniki; p. mene je sedel ali šel brat; p. sebe imeti koga, jemanden neben oder bei sich haben; — längs: p. reke, Cig., Jan.; p. potoka sem se izprehajal, Mur., Met.- Cig.; — p. tega, dazu (kommt, dass), außerdem; zugleich, Cig.; — 2) gemäß, Jan.; p. tega, demnach, Cig.; p. tvoje volje, ogr.- Mik.; kakor mu poleg stanu in odreje najbolj prija, LjZv.; poleg zapovedi, LjZv.; ("polgi", Meg., Boh.- Mik.); — prim. stsl. podlъgu, podlъgъ, secundum, Mik. (Et.).
-
poləgotíti, -ím, vb. pf. = potolažiti: p. koga, C.
-
poləhkáti, -ȃm, vb. pf. erleichtern: barko p., (-lahka-) Jap. (Sv. p.); — nadloge p., (-lahk-) Vod. (Izb. sp.).
-
polẹ́sən, -sna, adj. im Walde vorkommend, Wald-, M.; polẹ̑sna golazen, Zora; polesne cvetlice, DSv.
-
poléžati, -ím, vb. pf. 1) ein wenig liegen, noch ein wenig liegen bleiben: malo še p.; — 2) durch Liegen niederdrücken, Cig.; travo p., Z.; žito smo pomendrali in poležali, Jurč.; poležano žito, Polj.; p. obleko, die Kleidung durch Liegen zerknüllen, Polj.; — otroka p., das Kind im Liegen erdrücken, Z., Kr.; — durch Liegen absondern: konj si je dlako poležal, das Pferd hat sich das Haar abgelegen, Cig.
-
poležávanje, n. das lange Liegen (im Bette): p. v postelji na velikonočno nedeljo stori, da lan poleže, Pjk. (Črt.).
-
1. políca, f. 1) ein horizontal irgendwo ( z. B. an der Wand) angebrachtes Brett, um etwas darauf zu stellen; p. za kuhinjsko pripravo, za bukve; — p. pod oknom, das Fensterbrett; — der Vorsprung des Bienenstockes, Cig.; — das Pflugspannbrett, das Holz, woran die Pflugräder laufen, und worauf der vordere Theil des Grendels ruht, Cig.; — das Querholz an der Egge, Cig., Svet. (Rok.); — das Gesims, Cig., Jan., Mik.; — die Schwinge beim Wagen, Mik.; — das Streichbrett am Pfluge, Štrek. (LjZv.); — die Tragleiste an der Haspel, V.-Cig.; — der Flügel oder Schaft am Webestuhl, Erj. (Torb.); — das Holz, das in der Mühle den Triebstock hält, Z., jvzhŠt.; — 2) = pola, die einfache Breite der in einen Ballen zusammengelegten Leinwand, C.; — 3) eine niedere, ebene Fläche, C.
-
policı̑jski, adj. Polizei-; p. komisar, der Polizeicommissär; — polizeilich: policijsko nadzorstvo, polizeiliche Aufsicht.
-
poligōn, m. mnogokotnik, das Vieleck, das Polygon, Cig. (T.), Cel. (Geom.).
-
poligonometrı̑ja, f. merstvo mnogokotnikov, die Polygonometrie, Cig. (T.).
-
polīp, m. der Polyp; morski polipi, Korallenthiere oder Blumenthiere (anthozoa), Erj. (Ž.); sladkovodni polipi, Süßwasserpolypen (hydrae), Erj. (Ž.).
-
pòliš, adv. = liš, unpaarig, Ip., Erj. (Torb.).
-
políti, -líjem, vb. pf. begießen, übergießen; s kropom kaj, koga p.; solze so ga polile, Thränen liefen über seine Wangen.
-
polītičən, -čna, adj. kar v politiko spada, politisch.
-
polı̑zək, -zka, m. 1) kake jedi to, kar se ne da z žlico pograbiti, ampak samo polizati, Valj. (Rad); — lahka jed, ki malo zaleže, Tolm.)- Štrek. (Let.); — 2) der Tellerlecker, Valj. (Rad).
-
pǫ̑ljka, f. der Spelt (triticum spelta), Erj. (Torb.).
-
póljski, adj. Feld-; poljsko orodje, das Ackergeräth; poljski čuvaj, der Feldhüter, Cig., nk.; poljski kmet, der Bauer der Ebene, Kres.
-
poljubı̑nka, f. neko jabolko (iz Poljubina pri Tolminu doma), Erj. (Torb.).
-
poljúbiti, -im, vb. pf. 1) zu lieben anfangen, C.; ne da bi mi bili Boga ljubili, samuč da je on nas poljubil, Krelj; — 2) abstreicheln, liebkosen, Rez.- C.; — 3) einen Kuss geben, küssen, Mur., Cig., Jan., Kast., Kor.- Kres (V. 312.), nk.; p. koga v lice, p. komu roko, Cig., nk.; Al' boš me poljubil? Poljubi me prav! Npes.-Schein.; — 4) p. se (tudi: vb. impf.) belieben; (po nem.); prim. ljubiti 4).
-
poljȗbljaj, m. der Kuss, Cig., Jan., Npes. ( Kor.)- Kres (V. 312.), Npes.-Schein.
-
poljúbljati, -am, vb. impf. ad poljubiti; 1) liebkosen, Jarn.; streicheln, Rez.- C.; — 2) küssen, C., Let.
-
pōlka, f. die Polka; polko plesati.
-
pȏłn, adj. voll; poln sod; polna skleda juhe; polno šako, pest, peščico moke komu dati; drevo je polno sadja; p. uši; p. bradavic; vse polno je ljudi, es wimmelt von Menschen; Stoji vrtec ograjen, Polno rožic nasajen, Npes.-K.; polno me je česa, ich bin mit etwas angefüllt, Cig.; polno me je upanja, ich bin voll Hoffnung, C.; polna luna, der Vollmond; ob polnem, bei Vollmond, C.; polni zbor, die Plenarversammlung, Cig. (T.); v polnem zboru, in pleno, Cig.; polne mere ali vage, vollwichtig, Cig., Jan.; poln ogel, eine Vollecke, Cig. (T.); čep gre na polnem v sod, der Zapfen schließt vollkommen dicht, vzhŠt.; — inhaltsreich, massiv, Cig.; polni nagelj, die Doppelnelke, Cig.; polna senca, der Kernschatten, Cig. (T.); polna svetloba, das Schlaglicht, Cig. (T.); polnega naglasa, hochtonig, Cig. (T.).
-
1. połník, m. 1) ein Schöpfgefäß, die Schöpfgelte, Cig., C., Dol.; = korec, BlKr.- Let.; — die Wasserradzelle: kolo na polnike, das Schöpfrad, die europäische Erdscheibe (cyclamen europaeum), BlKr.- Let.
-
połnjáča, f. 1) der Füllkrug, C.; — 2) = lakomnica, das Trichterschaff, C., Valj. (Rad).
12.401 12.501 12.601 12.701 12.801 12.901 13.001 13.101 13.201 13.301
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani