ko (11.101-11.200)

11101. očı̑, f. pl. išči pod: oko.
11102. očice, n. dem. oko, pogl. očce, očesce.
11103. očimáti se, -ȃm se, vb. pf. obrasti se z volno ali dlako: ovca je očimana, ako se je po strižnji obrastla, mladenič se je očimal, ako mu prvi puh osuje brado ( prim. laško: cimare, Tuchwolle scheren), Erj. (Torb.).
11104. óčin, adj. des Vaters, Mur., V.-Cig., Jan., Mik., Trub., Dalm., Erj. (Torb.), Tolm.; Prva duša očina, Npes.-Vraz; očina ljubezen, Skal.- Let.; na očine domove, Vod. (Izb. sp.); besede očine, Jurč.
11105. očı̑nstvọ, n. 1) das väterliche Erbe, Alas., Cig., Jan., Dalm.- M., Svet. (Rok.); cesarsko o., die Cameralgüter, C.; — 2) = očetovstvo, die Vaterschaft, Cig., Jan., C.
11106. očìst, -čísta, m. der Ziest (stachys recta), po kočevsko: das Lauterkraut, Mik. (V. Gr. II. 12.); — das Gliedkraut (sideritis montana), Cig., Medv. (Rok.); eine Art Ehrenpreis (veronica), Josch.
11107. 1. očítati, * očı̑tam, vb. impf. 1) vorwerfen, vorhalten; v zobe komu kaj o., einem etwas in den Bart werfen, Cig.; — 2) očitati koga = svariti, Dalm.; — prim. ošteti.
11108. očítən, -tna, adj. 1) in die Augen fallend, ansehnlich, stattlich, Cig., Gor.; ni kaj očiten človek, er ist ein unansehnlicher Mann, Cig.; zelo očitna krava, eine recht stattliche Kuh, Ig; kmetska prebivališča, očitna kakor nekdaj grajske pristave, LjZv.; najočitnejša krasotica, LjZv.; — 2) öffentlich; očı̑tna izpoved, die öffentliche Beichte; očiten grešnik, ein öffentlicher Sünder; — 3) offenbar, unverkennbar, evident, augenscheinlich; očitna resnica, die helle Wahrheit, Cig.; o. sovražnik, ein abgesagter Feind, Cig.; očitno gre na dan, es geht ganz deutlich hervor, Navr. (Kop. sp.); očitno je, kakor beli dan, es liegt klar am Tage, Cig.; — 4) offen, aufrichtig, Svet. (Rok.); očitno povedati, Kr., vzhŠt.
11109. ǫ́čiti, -im, vb. impf. = z očesom (popkom) cepiti, oculieren, Tuš. (B.).
11110. očlovẹčeváti, -ȗjem, vb. impf. ad očlovečiti; humanisieren: odgoji je namen "očlovečevati" človeško stvar, Str.
11111. óčman, m. = očim, Štrek., Ip., Ist.- Erj. (Torb.).
11112. očníca, f. 1) die Augenhöhle, Jan., Žnid.; — 2) das Augenglas, Vrtov. (Km. k.), DZ.; pl. očnice, Augengläser, Mur., Cig., Jan., DZ.; pogl. naočniki; — 3) zelena o., das grüne Augenthierchen (euglena viridis), Erj. (Ž.); — 4) das Vergissmeinnicht (myosotis sp.), Tolm.)- Erj. (Torb.); — das Edelweiß (gnaphalium leontopodium), Erj. (Torb.).
11113. očnják, m. 1) der Augenzahn, Cig. (T.), Erj. (Z.); — 2) die Augenkoralle (oculina), Erj. (Z.).
11114. očŕniti, -im, vb. pf. 1) schwarz machen, abschwärzen, Mur., Cig.; — 2) anschwärzen, in üblen Ruf bringen; o. koga pri kom a. komu.
11115. očr̀t, -čŕta, m. der Umriss, die Contour, Cig. (T.), C.; koščeni očrti pri očesu, Zv.; — der Abriss, Cig., Jan.; — eine übersichtliche Darstellung: krajepisen očrt, Levst. (Nauk); očrt potovanja, eine Reiseskizze, Cig.
11116. očŕtati, -čȓtam, vb. pf. 1) umstricheln, Cig.; — durch Striche, Linien abgrenzen, C.; — contourieren, skizzieren, Cig., Jan., Cig. (T.); — umschreiben: krogu očrtan mnogokotnik, Cel. (Geom.); — 2) mit Rissen versehen, bekratzen: drevo o., Cig.
11117. očȗməc, -mca, m. die Zeitlose (colchicum autumnale), Erj. (Torb.); — prim. močunec.
11118. òd, I. praep. c. gen. kaže 1) pri besedah, ki pomenjajo kako ločenje, to, od česar se kdo (kaj) loči: von; duša se loči od telesa; od doma iti; šel je od nas; od sebe iti z voli, nach rechts die Ochsen lenken, jvzhŠt.; od strehe kaplja; delo gre od rok (geht vonstatten); odvrni vse hudo od nas; pritrgati si od ust, an seinem Munde ersparen, Cig.; od sebe dati glas, pismo, einen Laut von sich geben, eine Urkunde ausstellen; — rešiti od zlega, Met.- Mik.; očistiti od pregrehe, Ravn.- Mik.; nehati od dela, Ravn.- Mik.; n. od tožbe, Meg.- Mik.; n. od greha, Levst. (Rok.); od bolezni okrevati, Levst. (Rok.); — prostost od poštarine, Levst. (Nauk); — od kod (odkod)? woher? od tod, von hier; od tamtod, dort her, Cig., Jan.; od onod (ondod), von dorther; od daleč, von ferne her; vstane od kjer je sedel (= od tam, kjer), Levst.- M.; — 2) od česar je kaj oddaljeno: von; tri milje od Ljubljane; od šuma in napak sveta živeti, ferne vom Lärm und den Verkehrtheiten der Welt leben, Ravn.- Mik.; od rok, abwegs; unbequem gestellt oder gelegen; — 3) osebo, od katere kaj zahtevamo, dobimo, zvemo i. t. d.; von; izprositi od koga kaj; to imam od očeta; — 4) v prostoru, kje se začenja kaj: von; od prvega do zadnjega; od konca do kraja; od enega kraja do druzega; od kraja začeti, von neuem anfangen; — od hiše do hiše; od besede do besede; — 5) v času, kje se kaj začenja: von; od začetka, anfänglich; od mladih nog, von Jugend an; od petih do šestih, von fünf bis sechs Uhr; od zdaj, od sih dob (odsihdob), von nun an; od nekdaj, von jeher; od kar (odkar) svet stoji, seitdem die Welt besteht; — 6) primerjano osebo ali reč za komparativom: als; solnce je večje od zemlje; eden od druzega lepši, Cig.; večkrat od enok (= enkrat), ogr.- C.; letos smo bolj zdravi od lani, Z.; — 7) izvor kake reči: von; otroci od prve žene; ne jẹ́ se meso od vsake živali; duh od sena; izvirati od hudodelstva, DZ.; privolitve od deželnega zbora je treba, Levst. (Nauk); troški od občinskega užitka, Ausgaben, welche für das Gemeindegut zu bestreiten sind, Levst. (Nauk); — 8) tvarino, iz katere je kaj narejeno: von, aus, nk.; venec od trnja, Levst. (Rok.); od železa se jeklo izdeluje, Erj. (Min.); premog je nastal od organskih tvarin, Erj. (Min.); — 9) predmet govorjenju (v narodnem govoru): von; govoriti, pripovedovati od česa (v književnem jeziku: o čem); — 10) pri trpni obliki osebo, katera provzročuje dejanje: von; bil je od očeta tepen; — 11) posredni ali neposredni vzrok: von, vor; od lakote konec jemati; od ognja voda vre; drevo se šibi od sadja; od veselja, od strahu; od dolzega časa se mu zdeha; od starosti ne vidi, od žalosti ne spi, Levst. (Rok.): od toče, od paleža je sad tako slab, Levst. (Rok.); — sam od sebe, aus eigenem Antriebe, von selbst; — 12) način: von; od srca želeti kaj; von Herzen, herzlich wünschen; od škode biti komu; zum Schaden gereichen, Cig.; to je od sile, das ist zu arg; — 13) celoto, h kateri kak del spada: von; od nas nihče ni padel; pet od sto, fünf Procente; — pos. pri stvareh, ki so deli kake celote, takrat, kadar so ločeni od celote: ključ od vrat, kamba od jarma, osnik od kolesa, brada od sekire, Levst. (Zb. sp. IV. 132.); — 14) kraj, kjer se kaj godi; pojem oddaljevanja in oddaljenosti se je izgubil: od spodaj, od zgoraj, unterhalb, oberhalb (— nav. odspodaj, odzgoraj); meč od obeju platu oster, Trub.- Mik.; pišejo imena sv. treh kraljev na velika vrata od zunaj in od znotraj, Navr. (Let.); — II. praef. znači 1) oddaljanje, ločenje: oditi, weggehen, odvezati, losbinden, odgristi, abbeißen, odzebsti, abfrieren, odpreti, aufmachen, odkriti, aufdecken, odvaditi se, sich entwöhnen; — odžvižgati, odpiskati, = žvižgaje, piskaje oditi; — 2) nehanje, končanje: odkositi, odvečerjati, das Mittagsmahl, das Nachtmahl beenden; odcvesti, verblühen; zvon je odpel, die Glocke hat aufgehört zu tönen; — 3) vračanje dejanja z enakim dejanjem: odgovoriti, antworten; odpevati, respondieren; odpisati, schriftlich antworten; — postavljanje v prejšnji stan: odvihniti hlače, die aufgestreifte Hose wieder zurückstreifen; odviti, aufwickeln.
11119. odbáviti, -bȃvim, vb. pf. abthun: o. posle; zdaj sem vse odbavil, jvzhŠt.; — o. koga, abfertigen, BlKr., jvzhŠt.
11120. odbijáč, m. 1) kdor svinjko odbija (pri igri), Kr.; — 2) kamen o. = odrivač, Levst. (Cest.).
11121. odbíjanje, n. das Wegschlagen, M.; — das Zurückschlagen: o. žarkov, die Reflexion der Strahlen, Cig.; — das Zurückweisen, die Protestation, Cig.
11122. odbíjavka, f. die Bundhacke, ko>Savinska dol.ko>
11123. odbiráłən, -łna, adj. Aushebungs-: odbirȃłni okraj (za konje), DZ.
11124. odbíti, -bı̑jem, vb. pf. 1) durch einen Schlag trennen, wegschlagen, abstoßen; kipu roko o.; o. si roge; — ab-, wegstoßen, Cig.; o. koga, jemanden loswerden, C.; — verhindern: kaj te je od tega dela odbilo? BlKr.- M.; — in Abzug oder Abschlag bringen, Cig., Jan.; odbivši dva odstotka, nach Abschlag von 2%, Cig.; od kupa o., vom Preise abhandeln, Str.; — 2) aufhören zu schlagen: ura je dvanajst odbila; odbije tudi njegova ura, auch seine Stunde wird schlagen, Cig.; — 3) abprellen, reflectieren, Cig., Jan., Cig. (T.); odbita svetloba, Reflexionslicht, Cig. (T.); o. se, abprallen, Cig.; reflectiert werden, Jan. (H.); — den Schlag erwidern, zurückschlagen, sovražnika, silo s silo o., Cig.; o. naskok, den Angriff abwehren, Šol.; udarec o., parieren, Cig., Jan.; o. sum od sebe, den Verdacht von sich ablenken, Cig.; — abschlagen: o. prošnjo, Cig., Jan.; ausschlagen, o. ponudbo, Cig., Jan.; o. komu kaj, jemanden zurückweisen, Cig.; — 4) o. kar je zabito: durch Schlagen öffnen: o. pokrov zaboju, eine Kiste entnageln, Cig.; o. veho sodu, ein Fass aufspunden, Cig.
11125. odbitováti, -ȗjem, vb. impf. = odbitkovati, h. t.- Cig. (T.).
11126. odbòj, -bója, m. der Widerschlag, der Rückstoß, der Abprall, Cig., Jan.; die Abstoßung, Cig. (T.), C.; — die Reflexion ( phys.), Cig. (T.), C.; popolni o., totale Reflexion, Sen. (Fiz.), Žnid.; — die Abwehr, der Widerstand, Jan., C., DZ.; zveza za boj in o., Schutz- und Trutzbündnis, Cig. (T.); naskoki in odboji, LjZv.
11127. odbójən, -jna, adj. Abstoßungs-, repulsiv, rückwirkend, Cig., Jan.; odbǫ̑jna moč, Cig.; — Reflexions-: odbojni kot, odbojna ravnina, der Reflexionswinkel, die Reflexionsebene, Cig. (T.); — defensiv, Cig., Jan.; odbojna zveza, Cig.
11128. odbrísati, -brı̑šem, vb. pf. wegwischen, Cig.; od kakega števila številko o., Z.
11129. odcẹ́pljati, -am, vb. impf. ad odcepiti: wegspalten; — abzweigen: strelna konica kaže, kam se odceplja stranska koleja, DZ.
11130. odčárati, -am, vb. pf. 1) = s čaranjem odpraviti, wegzaubern, Cig.; — 2) entzaubern, loszaubern: o. koga, Cig., Jan.
11131. odčésniti, -čę̑snem, vb. pf. wegreißen; o. vejico od drevesa, tresko od polena, kos obleke.
11132. 2. odčŕtiti, -im, vb. pf. = odjesti, izpodjesti (komu službo), GBrda.
11133. oddajáłən, -łna, adj. Abgabs-, Cig.; oddajȃłna doba, DZ.; oddajalna postaja, DZ.; oddajalni zapisnik, das Ausfolgungsprotokoll, DZ.
11134. 2. oddȃjati, -am, vb. impf. o. kravo = umečevati vime pred molžo, potegniti nekolikokrat po sescih, Erj. (Torb.); — prim. dojiti.
11135. oddȃrək, -rka, m. das Gegengeschenk, Navr. (Kop. sp.).
11136. oddẹ́lati, -dẹ̑lam, vb. pf. 1) abarbeiten, abnützen: oddelati si roke, Zora; — 2) aufhören zu arbeiten, Jarn.; ti si že oddelal, jaz pa še ne, jvzhŠt.; — 3) aufthun, aufmachen; (o. kar je zadelano): o. luknjo, Mur., Cig.; — 4) o. komu, jemanden entzaubern, ihm den Zauber lösen, Cig., ogr.- M.; o. komu, da ne bode volkodlak, LjZv.
11137. oddẹ̑łək, -łka, m. ein von einem Ganzen abgesonderter Theil, die Abtheilung: mestni o., das Quartier, Cig.; — hišni o., der Tract, Cig.; o. vojakov, eine Truppenabtheilung, ein Detachement, Cig., Jan., DZ.; — volilni o., der Wahlkörper, C., nk.; stanovski o., der Standeskörper, DZkr.; — das Fach, das Departement, die Section, Cig., DZ.; — der Abhub im Bergwesen, Cig.; — der Abschnitt, Jan., Cig. (T.).
11138. oddẹ́łən, -łna, adj. 1) Abtheilungs-: oddẹ̑łni kolegij, DZ.; — 2) trennbar, Jan.
11139. oddẹlíti, -ím, vb. pf. 1) abtheilen, absondern, Dict., Cig., Jan., nk.; — 2) o. koga, jemandem seinen Theil geben, ihn abfinden, Cig.; o. otroke, Cig.
11140. oddesetíniti, -ı̑nim, vb. pf. o. koga, jemanden durch Entrichtung des Zehents befriedigen, ihn abzehenten, Cig.
11141. oddołžíti, -ím, vb. pf. von Schulden befreien, Cig., M., Cig. (T.); o. se, sich der Schulden entledigen, Jan.; o. se komu, jemandem eine Schuld abtragen, Zv.
11142. oddušník, m. 1) das Luftloch, Štrek., der Luftzieher in den Fenstern, der Ventilator, Cig.; — 2) = brezdno ("kakor bi se zemlja po njem oddihavala"), Erj. (Torb.).
11143. odəmíti, -ím, vb. pf. o. koga, zum Bewusstsein bringen, C.; jemandes Geist aufrichten, C.; — o. se, zum Bewusstsein gelangen, C., Z.; — prim. odumiti.
11144. odę̑nka, f. čas po južini (od polu ene do druge ure), Št.)- Erj. (Torb.).
11145. ǫ́dər, -dra, m. das Gerüst; — strešni o., das Dachgerüst, der Dachstuhl, Cig., Dol.; oder staviti na zidove, Ravn. (Abc.); na odru so viseli le slabi ostanki slamnate strehe, LjZv.; — das Scheungerüst (zur Aufbewahrung des Strohes, Heues), der Heu-, Strohboden, Cig., Jan., Gor., Dol.; prostor nad skednjem, kamor spravljajo otepe, Notr.; nad hlevom pak je bil oder obilo z mrvo natlačen, Jurč.; — mrtvaški o., das Todtengerüst; — sramotni o., der Pranger, LjZv.; — die Bühne (im Theater), Cig., Jan., nk.; — das Podium, die Tribüne, Jan. (H.); — das Gestell: das Bettgestell, Cig., BlKr.; das Stallbett; das Hängebett im Stall, C.; die Obstbühne im Keller, C.; das Tischgestell, Cig.; nekaka priprava pri kozolcu nam. stola, da skladač nanjo stopa, Tolm.- Levst. (M.).
11146. odẹ́ti, -dẹ́nem, (-dẹ̑jem), vb. pf. bekleiden, umhüllen, Cig., Jan.; on je nje odel s kožo, Dalm.; o. se z listjem, sich belauben, Jan.; mit einer Decke bedecken, zuhüllen, zudecken; o. bolnika z gorko odejo; — pomni: odẹvèn, Rib.- Mik., poleg: odet.
11147. odgojeváłən, -łna, adj. erziehend: neko odgojevalno moč mora imeti poezija, Cv.
11148. odgovȃrjati, -am, vb. impf. ad odgovoriti; 1) durch Zureden abzubringen suchen, abreden, widerrathen; o. koga; odgovarjati kmeta od dela, Levst. (Zb. sp.); tudi: o. komu; — 2) rechtfertigen: o. se, Rechenschaft geben, Jan., Trub.; verantwortlich sein: o. se občini za občinsko uradovanje, Levst. (Nauk); — 3) antworten; o. komu na vprašanja; o. k prošnjam, Levst. (Močv.), Vrt.; respondieren, Cig., Jan.; — trotzig antworten, protzmaulen, Cig., jvzhŠt.; žena možu odgovarja, Ben.- Kl.; = o. se, Svet. (Rok.); — o. za kaj, etwas verantworten, Cig., Jan., Cig. (T.); — entsprechen, o. si, sich gegenseitig entsprechen, nk.
11149. odgovǫ́rən, -rna, adj. 1) verantwortlich: o. za kako reč, Cig., Jan., M., nk.; sam s seboj odgovoren o vsem, persönlich verantwortlich für alles, Levst. (Močv.); — 2) odgọ̑vorən, Antwort-: odgovorna poslanica, das Antwortschreiben, DZ.
11150. odgovoríti, -ím, vb. pf. 1) abreden, abbringen; o. koga od česa, Cig.; — 2) o. koga, entschuldigen, rechtfertigen, C.; o. se, sich entschuldigen, sich rechtfertigen, Trub., Krelj, Jap., Dol.; kako bi se jaz pred Bogom odgovoril? Škrinj.; — 3) antworten, erwidern; o. komu na kaj; o. k vprašanju, Levst. (Močv.); kdor molči, desetim odgovori, Npreg.- Dol.; — o. za kaj, etwas verantworten, Cig.
11151. odgradíti, -ím, vb. pf. durch einen Zaun absondern, aus-, abzäunen: kos njive o., Cig.; — mittelst eines Deiches aussondern, Cig.
11152. 2. odgrájati, -jam, -jem, vb. pf. = izgrajati, durch Tadel verleiden: o. komu žensko, ki mu je bila namenjena, LjZv.
11153. odgrizávati, -am, vb. impf. = odgrizovati: koren setvi o., ogr.- Valj. (Rad).
11154. odimȃłka, f. eine angeschwollene Lymphdrüse am Halse, Erj. (Torb.).
11155. odjȃhati, -ham, -šem, vb. pf. 1) zu Pferde sich entfernen, wegreiten, davonreiten; — 2) vom Pferde steigen, absitzen: Krpan odjaha z male kobile, Levst. (Zb. sp.).
11156. odję́njati, -am, vb. pf. = odnehati, nachlassen, nachgeben; veter je odjenjal, bolečine so odjenjale, Cig.; o. komu, jemandem nachgeben, BlKr.- M.; za las ne o., nicht um ein Haar breit weichen, Cig.; ne o. od pravice svoje, von seinem Rechte nicht lassen wollen, Cig.; o. od cene, vom Preise ablassen, Cig., Kr.; skladi so odjenjali, die Fugen haben nachgegeben, Polj.
11157. odjẹ́sti, -jẹ́m, vb. pf. 1) abessen, abfressen: hrošči so listje odjedli drevju; — 2) o. koga, jemanden tückischer Weise aus einer Stellung ( z. B. aus einem Dienste) bringen, C.; — 3) mit dem Essen fertig werden, abspeisen; gospoda niso še odjedli.
11158. odjẹ̀zd, -jẹ́zda, m. der Abritt, Cig.; pripravljen k odjezdu sedi na konju, Glas.
11159. 1. odkȃpati, -pam, -pljem, vb. impf. ad odkopati; weggraben, abgraben.
11160. odkȃšati, -am, vb. impf. ad odkositi; wegmähen, Z.; — o. komu, jemanden abschnalzen, widerlegen, C.
11161. odkávati, * -am, vb. impf. ad odkovati; ab-, losschmieden, Cig.
11162. odkázati, -žem, vb. pf. anweisen, zuweisen; o. komu kaj; o. komu drva, mesto, delo; o. dan, eine Tagsatzung anberaumen, Cig.; z odkazanim potom, mit gebundener Marschroute, Levst. (Nauk); o. komu kaj, jemanden im Testamente bedenken, Cig.
11163. odkímati, -mam, -mljem, vb. pf. durch Schütteln des Kopfes verneinen; z glavo o.
11164. odkimováti, -ȗjem, vb. impf. ad odkimati; zum Zeichen der Verneinung den Kopf schütteln.
11165. odkipẹ́ti, -ím, vb. pf. beim Sieden überfließen; veliko mleka je odkipelo.
11166. odkláti, -kǫ́ljem, vb. pf. 1) durch Spalten loslösen, abspalten; — 2) = odbiti: ura je odklala, C.
11167. odklę́ti, -kółnem, vb. pf. o. koga, von jemandem den Fluch nehmen, Cig. (T.); Nocoj bo svet odklet, Greg.
11168. odklóniti, -klǫ́nim, vb. pf. 1) wegbeugen, abneigen, Cig., M.; o. se, abweichen, declinieren, Cig.; — ablehnen; o. predlog, einen Antrag ablehnen, nk.; — 2) o. se, eine Verbeugung machen: kdor gre od cerkve domov, odkloni se na svojih mestih, odkoder se vidi cerkev, rekše, obrne se k cerkvi ter se prikloni, Erj. (Torb.).
11169. odkŕhniti, -kȓhnem, vb. pf. (von einem spröden Gegenstande) abbrechen, absprengen; kos zoba si o.; o. vrh drevesu, den Baum entwipfeln, Cig.
11170. odkríti, -krı̑jem, vb. pf. eine Decke oder Hülle, einen Deckel wegnehmen; abdecken, enthüllen; odkriti, kar je pokrito; streho o., das Dach abdecken; hišo o., das Haus des Daches berauben; — o. se, das Haupt entblößen; o. se komu, vor jemandem das Haupt entblößen; odkrit, entblößten Hauptes; — rudo o., Erz aufschließen, Cig. (T.); entdecken, Jan., nk.; (po nem.); — offenbaren: skrivnost o., svoje misli o., Cig.; čas bo to odkril, Cig.; o. komu srce, jemandem sein Herz aufschließen, Cig.; odkrije se mnogih src mišljenje, ogr.- Valj. (Rad); — odkrit, aufrichtig, Cig., Jan., C.; odkrito moramo povedati, Levst. (Zb. sp.).
11171. odkrížati se, -am se, vb. pf. o. se koga, česa, ( eig. sich durch das Kreuzzeichen entledigen, M.), sich jemandes oder einer Sache entledigen, loswerden.
11172. odktę̑rec, adv. = odkod? ogr.- C.
11173. odkúhati, -kȗham, vb. pf. das Kochen beenden.
11174. odkúpiti, -im, vb. pf. loskaufen; o. se, sich loskaufen; o. se od kazni, eine Strafe abkaufen, Cig.; — ablösen, Cig., Jan.; desetino o., Cig.; — einlösen: zastavo o., ein Pfand einlösen, Cig.; — erlösen, Cig., Jan.; — o. se komu, bei jemandem Missfallen erregen, jemandem lästig, ungelegen werden, Jan., C.; meni se ne bo s tem ne prikupil ne odkupil, Levst. (Zb. sp.).
11175. odlajávati, -am, vb. impf. ad odlajati; = grdo odgovarjati, ko>Krasko>.
11176. odlȃsək, -ska, m. = odlastek: brez odlaska, ohne Unterlass, Erj. (Torb.); ne da mi odlaska, die Verzögerung, Rec.- Erj. (Torb.).
11177. odlásiti, -im, vb. pf. 1) nachlassen: dež nič ne odlasi, Erj. (Torb.); cerkvenec je odlasil (z zvonjenjem), der Messner hat das Läuten unterbrochen, Erj. (Torb.); — leichter, besser werden: bolniku je odlasilo, Erj. (Torb.); — 2) aufschieben, C.
11178. odlȃstək, -stka, m. die Erholung, die Ruhe, die Muße, Z., Navr. (Spom.), Erj. (Torb.); sestra mi ni dala odlastka, da sem jo moral spremiti, SlN.
11179. odlȃstəlk, -stəłka, m. 1) = odlastek; otroci mi ne dade odlastelka, Lašče- Erj. (Torb.); — 2) der Aufschub: daj mi do božiča odlastelka, Erj. (Torb.).
11180. odlę́či, -lę̑žem, vb. pf. 1) sich ablösen: skala odleže, Cig.; — 2) leichter, besser werden: odleglo je bolniku; nachlassen: bolečina, jeza odleže, Cig.; vreme je odleglo, Z.; ne odležem ti, dokler ne plačaš, ich gebe nicht nach, bis du mich bezahlst, Cig.; odlezi že, odlezi, höre doch einmal auf, Gor.); — 3) = zaleči, ausgeben: to toliko odleže, kakor ono, Svet. (Rok.); kamor bi dejal deset goldinarjev, odlegli bi kaj, Z.; to že odleže, das reicht schon hin, Z.; — 4) gebären: žena odleže, C.; — o. se, geboren werden: otrok se odleže, C.
11181. odlẹ̀sk, -lẹ́ska, m. der Wiederschein, Jan., C.; o. daljnih bliskov, Glas.
11182. odlı̑ka, f. 1) die Abfertigung (in Geld), Levst. (Pril.); (in Worten): odliko dati komu, mit Worten abfertigen, Lašče- Levst. (M.); — 2) die Abhilfe, die Erholung: za vročino je za vsakim grmom odlika, Z., Svet. (Rok.); — 3) die Auszeichnung, nk.; prvi red z odliko, erste Classe mit Vorzug (v šolskih izpričevalih), nk.; ( rus.).
11183. odlǫ̑čək, -čka, m. 1) das Abgesonderte: der Abschnitt, das Capitel, Cig., Jan., Vrtov. (Vin.); — der Antheil, C.; das Los, Cig., C.; skrbi, nepokoj bodo tvoj odloček, Jap. (Prid.); to je naš delež in odloček, Škrinj.- Valj. (Rad); — 2) der Bescheid, die Entscheidung, Cig., Jan., C., Cv.
11184. odlǫ́čiti, -im, vb. pf. 1) absondern, ausscheiden, abtrennen; — abstrahieren ( phil.), Cig. (T.); o. se, sich absondern, sich lostrennen, sich ablösen; — 2) bescheiden, bestimmen; o. komu kaj; trpel bom, kar mi je Bog odločil; — uro o. v službo božjo, Burg.; = določiti, festsetzen: o. dan, ceno, Cig., Jan.; — entscheiden; še nisem odločil, ich habe noch keine Entscheidung getroffen, Cig.; den Ausschlag geben; njegov glas je odločil; o. se, sich entscheiden, sich entschließen.
11185. odlòg, -lǫ́ga, m. der Aufschub, der Verzug, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.); brez odloga, Cig., Jan.; odloga išče, er will Zeit gewinnen, Cig.; die Frist, Dict., Cig., Jan.; o. dati komu, jemandem eine Frist gewähren, Cig., Jan., Dalm., Schönl., Kast., Tolm.; Dajte nam odloga štirnajst dni, Npes.-K.
11186. odlómiti, -lǫ́mim, vb. pf. weg-, abbrechen; veter je drevesu vrh odlomil; — odlomila se je konica, die Spitze ist abgebrochen.
11187. odložíti, -ložím, vb. pf. 1) weg-, ablegen; klobuk, orožje o.; abladen; odloži breme; odloži nekoliko, vsega ne moreš nesti; — niederlegen: o. poslanstvo; — 2) verschieben, aufschieben; odloženemu delu roglji rastejo, = verschobene Arbeit wird sauer, C.; kar se odloži, se ne opusti, Met.; — 3) (ein Kind) weglegen: ljudje govore, da so ga cigani odložili, Erj. (Izb. sp.).
11188. odlȗp, m. 1) das Abschälen: o. kopita, die Hufablösung, Cig.; — 2) das Abgeschälte, die Schale, Valj. (Rad).
11189. odlúpiti, -im, vb. pf. durch Schälen entfernen, wegschälen, abschälen; o. drevesu skorjo.
11190. odlúščiti, -im, vb. pf. die (harte) Schale oder Hülse entfernen, abhülsen; pečenemu kostanju kožo o.
11191. odmájati, -jam, -jem, vb. pf. 1) locker, wackelnd machen: klin se ne da odmajati, jvzhŠt.; — 2) o. z glavo, durch Kopfschütteln verneinen.
11192. odmajávati, -am, vb. impf. ad odmajati; 1) locker machen, jvzhŠt.; — 2) den Kopf schütteln (zum Zeichen der Verneinung): neverno je odmajaval, Levst. ( Glas.).
11193. odmámiti, -mȃmim, vb. pf. ablocken: psa komu o., Cig.
11194. odmę́kati, -am, vb. impf. ad odmę́kniti, = odmekovati, Mur.
11195. odmę́kniti, -mę̑knem, vb. pf. 1) weich werden, Jan., C., Pohl. (Km.); aufthauen, Cig., Jan.; odmeknilo je, = jug je nastopil, da je (po zimi) vreme zopet "mečje", Lašče- Erj. (Torb.); — 2) erschlaffen, Mur.; — 3) nachlassen, aufhören (o bolečini), Erj. (Torb.); bolečina, otok odmekne, C.
11196. 1. odmẹ́niti, -im, vb. pf. bestimmen; v dar kaj o. komu, C.; za reveže kaj o., Z.; odmenjen, zugedacht, Cig.; vloge odmenjene oblastvom, Levst. (Nauk); odmenil ga je oče za duhovski stan, Jurč.; designieren, Cig., Jan.; — widmen, Jan., nk.; o. se za kaj, sich auf etwas verlegen, Cig.
11197. 2. odmẹníti, -ím, vb. pf. ersetzen: o. koga, für jemanden eintreten, ihn ersetzen, ogr.- C.; — vergelten: zdaj sva si odmenila (= vrnila), Svet. (Rok.).
11198. odmę́riti, -mę̑rim, vb. pf. 1) wegnehmen und abmessen: zumessen; o. komu žita, sukna, Cig.; z enako mero o. komu = jemanden mit gleicher Münze bezahlen, Cig.; o. hlače komu, jemandem eine Hose anmessen, jvzhŠt.; — o. komu kazen, jemandem die Strafe bemessen, Cig.; — bestimmen, Cig.; trpi, kar ti je Bog odmeril, Z.; — 2) o. koga, jemanden an Maß (Größe) übertreffen, Z., Gor.
11199. odmešetáriti, -ȃrim, vb. pf. 1) o. komu kaj, einem etwas abmäkeln, Cig.; — 2) nehati mešetariti.
11200. odmẹ́ti, -dmẹ̑m, (-mẹ̑jem), vb. pf. antworten, Mik.; o. se, wiederhallen, C.; hrib se je odmel, C.; o. se, (auf einen Ruf) sich melden, Št.)- C.; — nam. oddmeti, prim. odmevati.