ko (11.068-11.167)

11068. obȗpati, -am, vb. pf. verzweifeln, verzagen; o. nad kom ali nad čim; nad bolnikom o., den Patienten aufgeben, Cig.; (sam s sabo o., Levst. [Zb. sp.]).
11069. obȗtək, -tka, m. 1) = obutel, Cig., C.; — 2) ein behülstes Getreidekorn, C.
11070. obúti, -ȗjem, vb. pf. 1) anziehen (von der Fußbekleidung); o. črevlje, nogavice; (včasi tudi: hlače o., Cig., Gor., Jurč.; nam. obleči); obut (obuven, C.) biti, Schuhe (Stiefel) anhaben; — 2) o. koga, jemandem die Fußbekleidung anlegen: obuti otroka; o. se, die Fußbekleidung anlegen; — o. koga, jemandem die Fußbekleidung verschaffen; o. bosega.
11071. obúvati, -am, vb. impf. ad obuti; 1) anziehen (von der Fußbekleidung); o. črevlje, nogavice; — 2) o. koga, jemandem die Fußbekleidung anziehen; — o. koga, jemandem die Beschuhung geben, Cig., Jan.
11072. obuzdáti, -ȃm, vb. pf. den Zaum anlegen, bezäumen: konja o.; kakor živina obuzdan od neusmiljenih beričev, Bas.; — bezähmen, bändigen, Cig.
11073. obvȃra, f. die Verhütung: boljša je obvara kot nemara, Nov.
11074. obvárovati, -ujem, vb. pf. bewahren, behüten, beschützen; Bog te obvaruj! Behüte dich Gott! Lebe wohl! Bog obvaruj! Gott behüte! o. koga nesreče, jemanden vor Unglück bewahren; (govori se nav. obvarvati, -varjem, imprt. obvari [iz obvarji] ali obari).
11075. obvdovẹ́ti, -ím, -ẹ̑jem, vb. pf. Witwer oder Witwe werden, (obud-) Erj. (Torb.).
11076. obveljeváti, -ȗjem, vb. impf. ad obveljati, Navr. (Kop. sp.).
11077. obveselı̑telj, m. der Erfreuer, der Tröster, ogr.- Valj. (Rad), Raič ( Nkol.).
11078. obveseljìv, -íva, adj. erfreuend, erfreulich, Mur.; mili, dobrotljivi, obveseljivi, kakor solnce, Ravn.
11079. obvę́zati, -žem, vb. pf. 1) herumbinden, umbinden; — bebinden, Cig.; — 2) verbindlich machen: o. koga, C.; verpflichten, nk.; o. se, sich verpflichten, obvezan, verpflichtet, Jan., C., nk.
11080. obvisẹ́ti, -ím, vb. pf. hängen bleiben; oko na čem obvisi, das Auge bleibt an einem Gegenstande haften, LjZv.; — tudi: obvísẹti, (kar se nav. izgovarja: obvisiti), -vı̑sim, jvzhŠt.
11081. obvrȃtnik, m. der Halsschmuck, C.; (dejan bo) okoli tvojega vratu drag obvratnik, Škrinj.- Valj. (Rad).
11082. obvrstíti se, -ím se, vb. pf. nach einander an die Reihe kommen, LjZv.
11083. obzȃj, adv. = nazaj, Erj. (Torb.).
11084. obzę̑məljski, adj. obzemeljsko morje = vesoljno m., das Weltmeer, Jes.
11085. obzíniti, -zı̑nem, vb. pf. den Mund nach etwas öffnen: dete zizek obzine, C.; kdor veliko obzine, malo požre, Cig.; — sich anzueignen versuchen: Moj dohodek je obzinil, Rad bi mene izpodrinil, Levst. (Zb. sp.).
11086. obzvȃnjati, -am, vb. impf. ad obzvoniti; durch das Läuten ankündigen, Z.; o. hudo vreme, Let.; — o. koga, jemandem die Zügenglocke läuten, Dol.
11087. obzvoníti, -ím, vb. pf. mit dem Läuten etwas ankündigen: o. prihod komu, Vrt.
11088. obžalováti, -ȗjem, I. vb. impf. betrauern, bedauern; o. grehe, bereuen; — II. vb. pf. obžálovati, die Trauer beenden: oče, vsaj toliko počakajmo, da obžálujemo po materi, LjZv.
11089. obžı̑rati, -am, vb. impf. ad obžreti, befressen, Cig.; — o. koga, jemandem Übles nachreden, Jan. (H.).
11090. ocẹłn, -łna, adj. = jeklen, Vest. II. 61.); — ocelno zrnje, Ščav.- C.
11091. ocẹ̑pək, -pka, m. der Knüttel, Cig., Jan., Erj. (Torb.); palice, ocepki, gorjače mu (oslu) plešejo po grbi, Vod. (Izb. sp.); zapoditi koga s polenom ali ocepkom v roci, Levst. (Zb. sp.).
11092. ocigániti, -ȃnim, vb. pf. prellen, bevortheilen, begaukeln; o. koga za kaj.
11093. ocmȃgati, -am, vb. impf. welken, Cig.; — prim. osmagati.
11094. očakávati, -am, vb. impf. = pričakovati, Notr.
11095. očarováti, -ȗjem, vb. impf. ad očarati; bezaubern, Cig., Jan.; Bog zna, katero oko mi očaruje jagnjeta nežna, Zv.
11096. očȃstvọ, n. 1) das väterliche Erbe, Dict., Cig., Jan.; očastvo prevzeti, nach dem Vater den Grund übernehmen, Dol.; o. gre od kraja v kraj, die Erbschaft versplittert sich, Cig.; — po očastvu, durch Erbschaft, Vrtov. (Vin.); — 2) das Vaterland, Mur.
11097. očeljustáti, -ȃm, vb. pf. o. koga, von jemandem etwas klatschen, Cig.
11098. očę̑sce, n. dem. oko; 1) das Äuglein; očesca, die Nebenaugen der Insecten, Cig. (T.); — 2) das Rebenauge, Pohl. (Km.); — 3) cinovo o., der Zinntropfen, DZ.
11099. očę́tovski, adj. väterlich; očetovska ljubezen; po očetovsko skrbeti za koga, sich jemandes väterlich annehmen.
11100. óčev, adj. = očetov, C., Erj. (Torb.), Štrek.; očevi črevlji, Cig.
11101. očı̑, f. pl. išči pod: oko.
11102. očice, n. dem. oko, pogl. očce, očesce.
11103. očimáti se, -ȃm se, vb. pf. obrasti se z volno ali dlako: ovca je očimana, ako se je po strižnji obrastla, mladenič se je očimal, ako mu prvi puh osuje brado ( prim. laško: cimare, Tuchwolle scheren), Erj. (Torb.).
11104. óčin, adj. des Vaters, Mur., V.-Cig., Jan., Mik., Trub., Dalm., Erj. (Torb.), Tolm.; Prva duša očina, Npes.-Vraz; očina ljubezen, Skal.- Let.; na očine domove, Vod. (Izb. sp.); besede očine, Jurč.
11105. očı̑nstvọ, n. 1) das väterliche Erbe, Alas., Cig., Jan., Dalm.- M., Svet. (Rok.); cesarsko o., die Cameralgüter, C.; — 2) = očetovstvo, die Vaterschaft, Cig., Jan., C.
11106. očìst, -čísta, m. der Ziest (stachys recta), po kočevsko: das Lauterkraut, Mik. (V. Gr. II. 12.); — das Gliedkraut (sideritis montana), Cig., Medv. (Rok.); eine Art Ehrenpreis (veronica), Josch.
11107. 1. očítati, * očı̑tam, vb. impf. 1) vorwerfen, vorhalten; v zobe komu kaj o., einem etwas in den Bart werfen, Cig.; — 2) očitati koga = svariti, Dalm.; — prim. ošteti.
11108. očítən, -tna, adj. 1) in die Augen fallend, ansehnlich, stattlich, Cig., Gor.; ni kaj očiten človek, er ist ein unansehnlicher Mann, Cig.; zelo očitna krava, eine recht stattliche Kuh, Ig; kmetska prebivališča, očitna kakor nekdaj grajske pristave, LjZv.; najočitnejša krasotica, LjZv.; — 2) öffentlich; očı̑tna izpoved, die öffentliche Beichte; očiten grešnik, ein öffentlicher Sünder; — 3) offenbar, unverkennbar, evident, augenscheinlich; očitna resnica, die helle Wahrheit, Cig.; o. sovražnik, ein abgesagter Feind, Cig.; očitno gre na dan, es geht ganz deutlich hervor, Navr. (Kop. sp.); očitno je, kakor beli dan, es liegt klar am Tage, Cig.; — 4) offen, aufrichtig, Svet. (Rok.); očitno povedati, Kr., vzhŠt.
11109. ǫ́čiti, -im, vb. impf. = z očesom (popkom) cepiti, oculieren, Tuš. (B.).
11110. očlovẹčeváti, -ȗjem, vb. impf. ad očlovečiti; humanisieren: odgoji je namen "očlovečevati" človeško stvar, Str.
11111. óčman, m. = očim, Štrek., Ip., Ist.- Erj. (Torb.).
11112. očníca, f. 1) die Augenhöhle, Jan., Žnid.; — 2) das Augenglas, Vrtov. (Km. k.), DZ.; pl. očnice, Augengläser, Mur., Cig., Jan., DZ.; pogl. naočniki; — 3) zelena o., das grüne Augenthierchen (euglena viridis), Erj. (Ž.); — 4) das Vergissmeinnicht (myosotis sp.), Tolm.)- Erj. (Torb.); — das Edelweiß (gnaphalium leontopodium), Erj. (Torb.).
11113. očnják, m. 1) der Augenzahn, Cig. (T.), Erj. (Z.); — 2) die Augenkoralle (oculina), Erj. (Z.).
11114. očŕniti, -im, vb. pf. 1) schwarz machen, abschwärzen, Mur., Cig.; — 2) anschwärzen, in üblen Ruf bringen; o. koga pri kom a. komu.
11115. očr̀t, -čŕta, m. der Umriss, die Contour, Cig. (T.), C.; koščeni očrti pri očesu, Zv.; — der Abriss, Cig., Jan.; — eine übersichtliche Darstellung: krajepisen očrt, Levst. (Nauk); očrt potovanja, eine Reiseskizze, Cig.
11116. očŕtati, -čȓtam, vb. pf. 1) umstricheln, Cig.; — durch Striche, Linien abgrenzen, C.; — contourieren, skizzieren, Cig., Jan., Cig. (T.); — umschreiben: krogu očrtan mnogokotnik, Cel. (Geom.); — 2) mit Rissen versehen, bekratzen: drevo o., Cig.
11117. očȗməc, -mca, m. die Zeitlose (colchicum autumnale), Erj. (Torb.); — prim. močunec.
11118. òd, I. praep. c. gen. kaže 1) pri besedah, ki pomenjajo kako ločenje, to, od česar se kdo (kaj) loči: von; duša se loči od telesa; od doma iti; šel je od nas; od sebe iti z voli, nach rechts die Ochsen lenken, jvzhŠt.; od strehe kaplja; delo gre od rok (geht vonstatten); odvrni vse hudo od nas; pritrgati si od ust, an seinem Munde ersparen, Cig.; od sebe dati glas, pismo, einen Laut von sich geben, eine Urkunde ausstellen; — rešiti od zlega, Met.- Mik.; očistiti od pregrehe, Ravn.- Mik.; nehati od dela, Ravn.- Mik.; n. od tožbe, Meg.- Mik.; n. od greha, Levst. (Rok.); od bolezni okrevati, Levst. (Rok.); — prostost od poštarine, Levst. (Nauk); — od kod (odkod)? woher? od tod, von hier; od tamtod, dort her, Cig., Jan.; od onod (ondod), von dorther; od daleč, von ferne her; vstane od kjer je sedel (= od tam, kjer), Levst.- M.; — 2) od česar je kaj oddaljeno: von; tri milje od Ljubljane; od šuma in napak sveta živeti, ferne vom Lärm und den Verkehrtheiten der Welt leben, Ravn.- Mik.; od rok, abwegs; unbequem gestellt oder gelegen; — 3) osebo, od katere kaj zahtevamo, dobimo, zvemo i. t. d.; von; izprositi od koga kaj; to imam od očeta; — 4) v prostoru, kje se začenja kaj: von; od prvega do zadnjega; od konca do kraja; od enega kraja do druzega; od kraja začeti, von neuem anfangen; — od hiše do hiše; od besede do besede; — 5) v času, kje se kaj začenja: von; od začetka, anfänglich; od mladih nog, von Jugend an; od petih do šestih, von fünf bis sechs Uhr; od zdaj, od sih dob (odsihdob), von nun an; od nekdaj, von jeher; od kar (odkar) svet stoji, seitdem die Welt besteht; — 6) primerjano osebo ali reč za komparativom: als; solnce je večje od zemlje; eden od druzega lepši, Cig.; večkrat od enok (= enkrat), ogr.- C.; letos smo bolj zdravi od lani, Z.; — 7) izvor kake reči: von; otroci od prve žene; ne jẹ́ se meso od vsake živali; duh od sena; izvirati od hudodelstva, DZ.; privolitve od deželnega zbora je treba, Levst. (Nauk); troški od občinskega užitka, Ausgaben, welche für das Gemeindegut zu bestreiten sind, Levst. (Nauk); — 8) tvarino, iz katere je kaj narejeno: von, aus, nk.; venec od trnja, Levst. (Rok.); od železa se jeklo izdeluje, Erj. (Min.); premog je nastal od organskih tvarin, Erj. (Min.); — 9) predmet govorjenju (v narodnem govoru): von; govoriti, pripovedovati od česa (v književnem jeziku: o čem); — 10) pri trpni obliki osebo, katera provzročuje dejanje: von; bil je od očeta tepen; — 11) posredni ali neposredni vzrok: von, vor; od lakote konec jemati; od ognja voda vre; drevo se šibi od sadja; od veselja, od strahu; od dolzega časa se mu zdeha; od starosti ne vidi, od žalosti ne spi, Levst. (Rok.): od toče, od paleža je sad tako slab, Levst. (Rok.); — sam od sebe, aus eigenem Antriebe, von selbst; — 12) način: von; od srca želeti kaj; von Herzen, herzlich wünschen; od škode biti komu; zum Schaden gereichen, Cig.; to je od sile, das ist zu arg; — 13) celoto, h kateri kak del spada: von; od nas nihče ni padel; pet od sto, fünf Procente; — pos. pri stvareh, ki so deli kake celote, takrat, kadar so ločeni od celote: ključ od vrat, kamba od jarma, osnik od kolesa, brada od sekire, Levst. (Zb. sp. IV. 132.); — 14) kraj, kjer se kaj godi; pojem oddaljevanja in oddaljenosti se je izgubil: od spodaj, od zgoraj, unterhalb, oberhalb (— nav. odspodaj, odzgoraj); meč od obeju platu oster, Trub.- Mik.; pišejo imena sv. treh kraljev na velika vrata od zunaj in od znotraj, Navr. (Let.); — II. praef. znači 1) oddaljanje, ločenje: oditi, weggehen, odvezati, losbinden, odgristi, abbeißen, odzebsti, abfrieren, odpreti, aufmachen, odkriti, aufdecken, odvaditi se, sich entwöhnen; — odžvižgati, odpiskati, = žvižgaje, piskaje oditi; — 2) nehanje, končanje: odkositi, odvečerjati, das Mittagsmahl, das Nachtmahl beenden; odcvesti, verblühen; zvon je odpel, die Glocke hat aufgehört zu tönen; — 3) vračanje dejanja z enakim dejanjem: odgovoriti, antworten; odpevati, respondieren; odpisati, schriftlich antworten; — postavljanje v prejšnji stan: odvihniti hlače, die aufgestreifte Hose wieder zurückstreifen; odviti, aufwickeln.
11119. odbáviti, -bȃvim, vb. pf. abthun: o. posle; zdaj sem vse odbavil, jvzhŠt.; — o. koga, abfertigen, BlKr., jvzhŠt.
11120. odbijáč, m. 1) kdor svinjko odbija (pri igri), Kr.; — 2) kamen o. = odrivač, Levst. (Cest.).
11121. odbíjanje, n. das Wegschlagen, M.; — das Zurückschlagen: o. žarkov, die Reflexion der Strahlen, Cig.; — das Zurückweisen, die Protestation, Cig.
11122. odbíjavka, f. die Bundhacke, ko>Savinska dol.ko>
11123. odbiráłən, -łna, adj. Aushebungs-: odbirȃłni okraj (za konje), DZ.
11124. odbíti, -bı̑jem, vb. pf. 1) durch einen Schlag trennen, wegschlagen, abstoßen; kipu roko o.; o. si roge; — ab-, wegstoßen, Cig.; o. koga, jemanden loswerden, C.; — verhindern: kaj te je od tega dela odbilo? BlKr.- M.; — in Abzug oder Abschlag bringen, Cig., Jan.; odbivši dva odstotka, nach Abschlag von 2%, Cig.; od kupa o., vom Preise abhandeln, Str.; — 2) aufhören zu schlagen: ura je dvanajst odbila; odbije tudi njegova ura, auch seine Stunde wird schlagen, Cig.; — 3) abprellen, reflectieren, Cig., Jan., Cig. (T.); odbita svetloba, Reflexionslicht, Cig. (T.); o. se, abprallen, Cig.; reflectiert werden, Jan. (H.); — den Schlag erwidern, zurückschlagen, sovražnika, silo s silo o., Cig.; o. naskok, den Angriff abwehren, Šol.; udarec o., parieren, Cig., Jan.; o. sum od sebe, den Verdacht von sich ablenken, Cig.; — abschlagen: o. prošnjo, Cig., Jan.; ausschlagen, o. ponudbo, Cig., Jan.; o. komu kaj, jemanden zurückweisen, Cig.; — 4) o. kar je zabito: durch Schlagen öffnen: o. pokrov zaboju, eine Kiste entnageln, Cig.; o. veho sodu, ein Fass aufspunden, Cig.
11125. odbitováti, -ȗjem, vb. impf. = odbitkovati, h. t.- Cig. (T.).
11126. odbòj, -bója, m. der Widerschlag, der Rückstoß, der Abprall, Cig., Jan.; die Abstoßung, Cig. (T.), C.; — die Reflexion ( phys.), Cig. (T.), C.; popolni o., totale Reflexion, Sen. (Fiz.), Žnid.; — die Abwehr, der Widerstand, Jan., C., DZ.; zveza za boj in o., Schutz- und Trutzbündnis, Cig. (T.); naskoki in odboji, LjZv.
11127. odbójən, -jna, adj. Abstoßungs-, repulsiv, rückwirkend, Cig., Jan.; odbǫ̑jna moč, Cig.; — Reflexions-: odbojni kot, odbojna ravnina, der Reflexionswinkel, die Reflexionsebene, Cig. (T.); — defensiv, Cig., Jan.; odbojna zveza, Cig.
11128. odbrísati, -brı̑šem, vb. pf. wegwischen, Cig.; od kakega števila številko o., Z.
11129. odcẹ́pljati, -am, vb. impf. ad odcepiti: wegspalten; — abzweigen: strelna konica kaže, kam se odceplja stranska koleja, DZ.
11130. odčárati, -am, vb. pf. 1) = s čaranjem odpraviti, wegzaubern, Cig.; — 2) entzaubern, loszaubern: o. koga, Cig., Jan.
11131. odčésniti, -čę̑snem, vb. pf. wegreißen; o. vejico od drevesa, tresko od polena, kos obleke.
11132. 2. odčŕtiti, -im, vb. pf. = odjesti, izpodjesti (komu službo), GBrda.
11133. oddajáłən, -łna, adj. Abgabs-, Cig.; oddajȃłna doba, DZ.; oddajalna postaja, DZ.; oddajalni zapisnik, das Ausfolgungsprotokoll, DZ.
11134. 2. oddȃjati, -am, vb. impf. o. kravo = umečevati vime pred molžo, potegniti nekolikokrat po sescih, Erj. (Torb.); — prim. dojiti.
11135. oddȃrək, -rka, m. das Gegengeschenk, Navr. (Kop. sp.).
11136. oddẹ́lati, -dẹ̑lam, vb. pf. 1) abarbeiten, abnützen: oddelati si roke, Zora; — 2) aufhören zu arbeiten, Jarn.; ti si že oddelal, jaz pa še ne, jvzhŠt.; — 3) aufthun, aufmachen; (o. kar je zadelano): o. luknjo, Mur., Cig.; — 4) o. komu, jemanden entzaubern, ihm den Zauber lösen, Cig., ogr.- M.; o. komu, da ne bode volkodlak, LjZv.
11137. oddẹ̑łək, -łka, m. ein von einem Ganzen abgesonderter Theil, die Abtheilung: mestni o., das Quartier, Cig.; — hišni o., der Tract, Cig.; o. vojakov, eine Truppenabtheilung, ein Detachement, Cig., Jan., DZ.; — volilni o., der Wahlkörper, C., nk.; stanovski o., der Standeskörper, DZkr.; — das Fach, das Departement, die Section, Cig., DZ.; — der Abhub im Bergwesen, Cig.; — der Abschnitt, Jan., Cig. (T.).
11138. oddẹ́łən, -łna, adj. 1) Abtheilungs-: oddẹ̑łni kolegij, DZ.; — 2) trennbar, Jan.
11139. oddẹlíti, -ím, vb. pf. 1) abtheilen, absondern, Dict., Cig., Jan., nk.; — 2) o. koga, jemandem seinen Theil geben, ihn abfinden, Cig.; o. otroke, Cig.
11140. oddesetíniti, -ı̑nim, vb. pf. o. koga, jemanden durch Entrichtung des Zehents befriedigen, ihn abzehenten, Cig.
11141. oddołžíti, -ím, vb. pf. von Schulden befreien, Cig., M., Cig. (T.); o. se, sich der Schulden entledigen, Jan.; o. se komu, jemandem eine Schuld abtragen, Zv.
11142. oddušník, m. 1) das Luftloch, Štrek., der Luftzieher in den Fenstern, der Ventilator, Cig.; — 2) = brezdno ("kakor bi se zemlja po njem oddihavala"), Erj. (Torb.).
11143. odəmíti, -ím, vb. pf. o. koga, zum Bewusstsein bringen, C.; jemandes Geist aufrichten, C.; — o. se, zum Bewusstsein gelangen, C., Z.; — prim. odumiti.
11144. odę̑nka, f. čas po južini (od polu ene do druge ure), Št.)- Erj. (Torb.).
11145. ǫ́dər, -dra, m. das Gerüst; — strešni o., das Dachgerüst, der Dachstuhl, Cig., Dol.; oder staviti na zidove, Ravn. (Abc.); na odru so viseli le slabi ostanki slamnate strehe, LjZv.; — das Scheungerüst (zur Aufbewahrung des Strohes, Heues), der Heu-, Strohboden, Cig., Jan., Gor., Dol.; prostor nad skednjem, kamor spravljajo otepe, Notr.; nad hlevom pak je bil oder obilo z mrvo natlačen, Jurč.; — mrtvaški o., das Todtengerüst; — sramotni o., der Pranger, LjZv.; — die Bühne (im Theater), Cig., Jan., nk.; — das Podium, die Tribüne, Jan. (H.); — das Gestell: das Bettgestell, Cig., BlKr.; das Stallbett; das Hängebett im Stall, C.; die Obstbühne im Keller, C.; das Tischgestell, Cig.; nekaka priprava pri kozolcu nam. stola, da skladač nanjo stopa, Tolm.- Levst. (M.).
11146. odẹ́ti, -dẹ́nem, (-dẹ̑jem), vb. pf. bekleiden, umhüllen, Cig., Jan.; on je nje odel s kožo, Dalm.; o. se z listjem, sich belauben, Jan.; mit einer Decke bedecken, zuhüllen, zudecken; o. bolnika z gorko odejo; — pomni: odẹvèn, Rib.- Mik., poleg: odet.
11147. odgojeváłən, -łna, adj. erziehend: neko odgojevalno moč mora imeti poezija, Cv.
11148. odgovȃrjati, -am, vb. impf. ad odgovoriti; 1) durch Zureden abzubringen suchen, abreden, widerrathen; o. koga; odgovarjati kmeta od dela, Levst. (Zb. sp.); tudi: o. komu; — 2) rechtfertigen: o. se, Rechenschaft geben, Jan., Trub.; verantwortlich sein: o. se občini za občinsko uradovanje, Levst. (Nauk); — 3) antworten; o. komu na vprašanja; o. k prošnjam, Levst. (Močv.), Vrt.; respondieren, Cig., Jan.; — trotzig antworten, protzmaulen, Cig., jvzhŠt.; žena možu odgovarja, Ben.- Kl.; = o. se, Svet. (Rok.); — o. za kaj, etwas verantworten, Cig., Jan., Cig. (T.); — entsprechen, o. si, sich gegenseitig entsprechen, nk.
11149. odgovǫ́rən, -rna, adj. 1) verantwortlich: o. za kako reč, Cig., Jan., M., nk.; sam s seboj odgovoren o vsem, persönlich verantwortlich für alles, Levst. (Močv.); — 2) odgọ̑vorən, Antwort-: odgovorna poslanica, das Antwortschreiben, DZ.
11150. odgovoríti, -ím, vb. pf. 1) abreden, abbringen; o. koga od česa, Cig.; — 2) o. koga, entschuldigen, rechtfertigen, C.; o. se, sich entschuldigen, sich rechtfertigen, Trub., Krelj, Jap., Dol.; kako bi se jaz pred Bogom odgovoril? Škrinj.; — 3) antworten, erwidern; o. komu na kaj; o. k vprašanju, Levst. (Močv.); kdor molči, desetim odgovori, Npreg.- Dol.; — o. za kaj, etwas verantworten, Cig.
11151. odgradíti, -ím, vb. pf. durch einen Zaun absondern, aus-, abzäunen: kos njive o., Cig.; — mittelst eines Deiches aussondern, Cig.
11152. 2. odgrájati, -jam, -jem, vb. pf. = izgrajati, durch Tadel verleiden: o. komu žensko, ki mu je bila namenjena, LjZv.
11153. odgrizávati, -am, vb. impf. = odgrizovati: koren setvi o., ogr.- Valj. (Rad).
11154. odimȃłka, f. eine angeschwollene Lymphdrüse am Halse, Erj. (Torb.).
11155. odjȃhati, -ham, -šem, vb. pf. 1) zu Pferde sich entfernen, wegreiten, davonreiten; — 2) vom Pferde steigen, absitzen: Krpan odjaha z male kobile, Levst. (Zb. sp.).
11156. odję́njati, -am, vb. pf. = odnehati, nachlassen, nachgeben; veter je odjenjal, bolečine so odjenjale, Cig.; o. komu, jemandem nachgeben, BlKr.- M.; za las ne o., nicht um ein Haar breit weichen, Cig.; ne o. od pravice svoje, von seinem Rechte nicht lassen wollen, Cig.; o. od cene, vom Preise ablassen, Cig., Kr.; skladi so odjenjali, die Fugen haben nachgegeben, Polj.
11157. odjẹ́sti, -jẹ́m, vb. pf. 1) abessen, abfressen: hrošči so listje odjedli drevju; — 2) o. koga, jemanden tückischer Weise aus einer Stellung ( z. B. aus einem Dienste) bringen, C.; — 3) mit dem Essen fertig werden, abspeisen; gospoda niso še odjedli.
11158. odjẹ̀zd, -jẹ́zda, m. der Abritt, Cig.; pripravljen k odjezdu sedi na konju, Glas.
11159. 1. odkȃpati, -pam, -pljem, vb. impf. ad odkopati; weggraben, abgraben.
11160. odkȃšati, -am, vb. impf. ad odkositi; wegmähen, Z.; — o. komu, jemanden abschnalzen, widerlegen, C.
11161. odkávati, * -am, vb. impf. ad odkovati; ab-, losschmieden, Cig.
11162. odkázati, -žem, vb. pf. anweisen, zuweisen; o. komu kaj; o. komu drva, mesto, delo; o. dan, eine Tagsatzung anberaumen, Cig.; z odkazanim potom, mit gebundener Marschroute, Levst. (Nauk); o. komu kaj, jemanden im Testamente bedenken, Cig.
11163. odkímati, -mam, -mljem, vb. pf. durch Schütteln des Kopfes verneinen; z glavo o.
11164. odkimováti, -ȗjem, vb. impf. ad odkimati; zum Zeichen der Verneinung den Kopf schütteln.
11165. odkipẹ́ti, -ím, vb. pf. beim Sieden überfließen; veliko mleka je odkipelo.
11166. odkláti, -kǫ́ljem, vb. pf. 1) durch Spalten loslösen, abspalten; — 2) = odbiti: ura je odklala, C.
11167. odklę́ti, -kółnem, vb. pf. o. koga, von jemandem den Fluch nehmen, Cig. (T.); Nocoj bo svet odklet, Greg.