ko (11.001-11.100)

11001. 1. obrę́gniti se, -rę̑gnem se, vb. pf. o. se na koga, jemanden grob anfahren, anschnauzen; David je sle poslal iz puščave; on pak se je na nje obregnil, Dalm.; o. se nad kom, Zv.
11002. obregováti se, -ȗjem se, vb. impf. = obregati se; o. se nad kom, greinen.
11003. obrę́jati, -am, vb. impf. ad 1. obrediti; 1) das Altarssacrament spenden, communicieren, abspeisen, vzhŠt.- C., Mik.; — 2) = obravnavati: žito o., ko>Savinska dol.ko>
11004. obrę́ncəlj, -clja, m. = abranek, jabranek, Erj. (Torb.).
11005. obrẹ̑st, f. 1) der Vortheil, der Gewinn, Meg., Guts., Cig., Jan., C., Krelj- M.; veliko o. imeti od česa, Dalm.; dosti obresti najti, Kast.; — 2) der Zins, die Zinsen, Dict., Cig., Jan.; z obrestjo izterjati, Trub.; krivična o., der Wucherzins, Cig.; na obresti dati, verzinsen, C.; v o., z obrestjo posojevati, brez obresti posoditi, Ravn.- Valj. (Rad); nazaj dobiti svoje z obrestjo, Jap.- Valj. (Rad); nav. pl. obresti, die Zinsen, die Interessen, V.-Cig., Jan., nk.; zamudne obresti, Verzugszinsen, Cig., Jan., DZ.; obrestne obresti, die Zinseszinsen, Cig., Cel. (Ar.); — 3) der Finderlohn, Tolm.; — 4) o. iskati, Ursache zum Streit suchen, Händel suchen, Dol.- Cig., M., BlKr.; kaj obresti iščeš? = kaj iščeš prepira in zdražbe ter s tem sebi leskove masti (palice)? Lašče- Erj. (Torb.).
11006. obrẹ̑stək, m. 1) der Vortheil, der Gewinn, Jan., Mik.; — 2) der Finderlohn, (-resek) Erj. (Torb.).
11007. obrẹ́stən, -stna, adj. 1) Zins-, Zinsen-, Interessen-, Cig., Jan., nk.; obrẹ̑stni zastanki, Interessenausstände, Jan.; obrestna mera, der Zinsfuß, Cig. (T.); — 2) verzinslich, Cig., Jan.; — 3) zanksüchtig, Cig., Ravn.; tako je obresten! rad kak prepir napravi, Gor.; ( prim. obrest 4)).
11008. obrẹ́sti, obrẹ́tem, vb. pf. finden, Mur., Jan., Erj. (Torb.); entdecken, Cig. (T.); o. kaj novega, Erj. (Izb. sp.); praes. obrę́nčem, Rez.- Erj. (Torb.), Zilj.- Jarn. (Rok.); prim. Kres III. 475.
11009. obrę́zati se, -zam se, vb. impf. = obregati se, unwillig o. trotzig antworten: neukretno se obrezati in sračiti, Levst. (Zb. sp.); — sich zieren, M., Rib.; — koren: ręg-; prim. režati.
11010. obrẹ̑zək, -zka, m. 1) was beim Beschneiden abfällt, das Abschnitzel; z. B. die abgeschnittene Rebenspitze, Cig.; — obrezki, neka jed iz posušenih repnih obrezkov ali olupkov, Gor.; — 2) = obrez (pri knjigah), Jan., C., Navr. (Spom.).
11011. obrẹ́zniti, -rẹ̑znem, vb. pf. scharf schmecken; ostro, kiselkasto vino obrezne, t. j. vreže, Tolm.)- Štrek. (Let.).
11012. obrezováti se, -ȗjem se, vb. impf. = obrezati se, obregati se, unwillig oder trotzig antworten, C.; — o. se nad kom, jemanden schelten, auf jemanden losschreien, C.; = zadirati se nad kom, Z.
11013. 1. obrísati, -brı̑šem, vb. pf. 1) abwischen, durch Wischen abtrocknen oder reinigen: o. kupice, roke; o. se, sich durch Wischen abtrocknen o. reinigen; — 2) o. se, sich schnell klären, C.; vino se obriše (ako se po natakanju hitro pene izgube), Dol., jvzhŠt.; tudi voda se obriše, C.; — 3) betrügen, C.
11014. 1. obríti, -rı̑jem, vb. pf. 1) umwühlen, M.; — 2) mit den Händen das Unkraut ausraufend abjäten: pšenico o., Erj. (Torb.).
11015. 2. obríti, -brı̑jem, vb. pf. rasieren; o. se, sich rasieren; o. prašiča, das Schwein abhären; — drevje se je obrilo, die Bäume haben das Laub verloren, Cig.; — konj se je obril, das Pferd hat das Winterhaar verloren, Z.; (pomni: obriven, nam. obrit, C.).
11016. 1. obrívati, -am, vb. impf. mit den Händen das Unkraut ausraufen, jäten ( opp. pleti), Ip.- Mik., Erj. (Torb.).
11017. ǫ́brnik, m. der Stöpsel, Erj. (Torb.); — lijasta, kratka cevka, ki se putrihu v luknjo vtika, da se laže toči iz njega, Dol.
11018. obŕniti, -nem, vb. pf. 1) umwenden, umkehren; voz o., den Wagen umkehren; obrniti, mit Wagen und Zugvieh umkehren; obrni! pojdemo nazaj; živinče o. (na paši, kadar hoče v škodo); o. seno. umharken (o sušilu); o. kaj na robe, naopak, verkehren; hrbet o. komu, jemandem den Rücken kehren; — o. se, sich umkehren, sich umwenden; sich umdrehen: kolo se je trikrat obrnilo, das Rad that drei Umgänge; — 2) wenden: na levo, na desno o.; oči o. proti nebu; o. se, sich wenden; o. se na kako stran; obrnjen v kako mer ( math.), gerichtet, Cig. (T.); — na se o. kaj, auf sich beziehen, Cig.; — vse je obrnjeno na to, alles zielt dahin; drugače se o., eine andere Richtung nehmen; — na se o. oči vsega ljudstva, aller Augen an sich ziehen, Cig.; — lenken: vse k dobremu o.; — besedo na kaj o., das Gespräch auf einen Gegenstand lenken, Cig.; — o. se, eine Wendung nehmen: na dobro, na boljše se o.; — o. se, sich mit einem Anliegen wenden, seine Zuflucht nehmen: kam se hočem o.? o. se do višje oblasti, eine höhere Behörde anrufen, Cig.; o. se na koga za svet, sich an jemanden um Rath wenden, Cig.; — 3) anwenden: dobro o. denar, čas; v prid o. kaj, nutzbar machen, Cig.; na svoj hasek obrniti, ogr.; o. kako reč v (na) kaj, von einer Sache zu einem Zwecke Anwendung machen, sie zu etwas verwenden; veliko denarja obrniti na cerkvene posode, viel Geld auf kirchliche Gefäße verwenden, Burg.; — 4) verfahren: tako bi bil prav obrnil s hudobnimi angeli, Bas.
11019. obrnjáti, -ȃm, vb. pf. = onesnažiti, oblatiti, Erj. (Torb.).
11020. obŕnjenik, m. eine Art Kuchen, ko>Savinska dol.ko>
11021. obrǫ̑č, m. der Reif; lesen, železen o.; obroče nabiti na posodo; obroče pritrditi; — die Radschiene: potač je z obroči okovan, ogr.- C.; — der untere Theil des Siebrandes, der Umschweif, Cig.
11022. 1. obročíti, -ím, vb. pf. 1) verfertigen, erzeugen: ta fabrika veliko blaga obroči (vsako leto), Cig.; v Tržiču na leto veliko črevljev obročijo, Gor.- M.; — 2) = zaročiti, C.
11023. obrǫ̑dcati, -am, vb. pf. beschmutzen, beträufeln, prim. 2. obroditi.
11024. 1. obrodíti, -ím, vb. pf. 1) hervorbringen, erzeugen; sad o., Früchte bringen; (tudi pren.): koristi o., Nutzen bringen, Levst. (Močv.); — 2) ein Erträgnis liefern, gerathen; slive letos niso obrodile, trta je obilno obrodila, sadje je lepo obrodilo.
11025. 2. obróditi, -brǫ́dim, vb. pf. beschmutzen ( z. B. durch Verschütten von Speisen), Jan., vzhŠt.- C., SlGor.
11026. obrodníca, f. die Wöchnerin (tudi: obrǫ̑dnica), Cig., Erj. (Torb.); ("obrojnica", Alas.).
11027. obròk, -rǫ́ka, m. 1) die Verleumdung, Mik.; krivi obroki, Erj. (Torb.); napolnil je te kraje z neverjetnimi obroki o rimskem dvoru, Cv.; — ein böses Gerücht, M.; obrok na-te leti, Z.; — 2) der bestimmte Speisenantheil, das Deputat, die Portion, Cig., Jan., Habd.- Mik., ogr.- Valj. (Rad); dekli moko dajati brez obroka, mesa za tri obroke, BlKr.- M.; on je večjega obroka, er braucht eine größere Portion, BlKr.- Levst. (Rok.); — der Futterantheil, die Fourageportion, Cig., Jan., C., M.; z enim obrokom štiri milje daleč se peljati, Cig.; — das Mahl, die Mahlzeit, Cig., C., kajk.- Mik.; — die Rate, Cig. (T.), DZ.; na obroke, ratenweise, Jan. (H.); = v obrokih, Cig.; — 3) das Ausbedungene, die Bedingung, C.; — 4) = rok, die Frist, der Termin, Mur., Cig., Jan.; po obrokih, fristweise, Cig., Jan.
11028. obrǫ̑nək, -nka, m. abschüssige Bodenlage, der Abhang, Cig., C., Zora; obronki Rogaške gore, LjZv.; pos. = viseči svet ob vodi, Erj. (Torb.); — die Böschung, DZ., Levst. (Cest.); — der abschüssige Ackerrand, Cig., Nov.
11029. obŕsica, f. der vom Winde schief gegen eine Wand getriebene Regen: o. bije po steni, Dol.- Levst. (Rok.); o. je izprala črko s kamena, LjZv.; (obršca, Štrek. [LjZv.]).
11030. obŕsniti, -bȓsnem, vb. pf. 1) streifen, Mik.; o. ob grm, grm ga je obrsnil, Notr.; — o. koga po obrazu, jemandem einen Schlag ins Gesicht geben, Dol.; — 2) o. se: nebo se je obrsnilo, = razjasnilo se je, Svet. (Rok.); — prim. 1. obrisati.
11031. obŕsniti se, -bȓsnem se, vb. pf. = popraviti se: živina se obrsne (= odebeli), Tolm.)- Štrek. (Let.); — prim. brsen, brsten.
11032. obȓša, f. 1) die Baumkrone, Cig., Jan.; — 2) pl. obrše, = brajde ob gorenjem kraju vinograda, C.; — prim. obrh.
11033. obršı̑lj, m. = bršljan (hedera helix), Goriš.)- Erj. (Torb.).
11034. obȓta, f. 1) die Wende: četrt, pol obrte, Telov.; — 2) die umgekehrte Naht ("črevljar mej šivanjem ženski črevelj [šolin] obrne na robe, da pride notranja, rjava stran venkaj, a kadar je delo gotovo, obrne ga zopet nazaj, da je črno usnje zunaj"), Erj. (Torb.), Štrek.; na obrto šivati, Z.
11035. obŕtalọ, n. 1) stvar, ki se vedno vrti, n. pr. nemiren otrok, Erj. (Torb.); — 2) das Ringelspiel, Jan. (H.); — 3) der Betrieb, Nov.; železnica je v obrtalu, Erj. (Torb.).
11036. obȓtica, f. die Verkehrtheit, die Äbigkeit: "o ti obrtica!" reče se, ako kako delo ne gre izpod rok in se vse le naopak obrača, Erj. (Torb.).
11037. obrtník, m. 1) der Gewerbsmann, der Industrielle, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; — 2) obȓtnik, = na obrto narejen črevelj, Erj. (Torb.).
11038. obrtnı̑ški, adj. die Gewerbsleute betreffend, Gewerbe-, Industrie-: obrtniška bratovščina, die Gewerbegenossenschaft, Cig.; = obrtniška zadruga, nk.; trgovske in obrtniške zbornice, Levst. (Nauk); obrtniško sodišče, DZ.; po obrtniško, gewerbsmäßig, Cig. (T.).
11039. obrȗnkarica, f. neka hruška, Erj. (Torb.).
11040. obrútən, -tna, adj. = okoren, neroden, nespreten, Tolm.)- Erj. (Torb.).
11041. 2. obrzdáti, -ȃm, vb. pf. den Zaum anlegen, anzäumen; konja o., Cig.; konjem gobce o., Jurč.; — ( pren.) Bog tebe s trpljenjem trdno obrzda, Bas.
11042. obsadíti, -ím, vb. pf. 1) ringsum bepflanzen: o. kako mesto z drevjem, Cig.; — 2) bepflanzen, besetzen: vrt s sadnim drevjem o., Obstbäume überall im Garten pflanzen, Cig., Jan.
11043. obsę́či, -sę́žem, vb. pf. 1) umfangen, Mur., Cig., Jan.; o. koga črez život, einen um den Leib fassen, Cig.; — herumlangen, Cig.; — 2) in sich fassen, begreifen, Cig., Jan., Cig. (T.); — zusammenfassen, Cig., Jan., Cig. (T.).
11044. obsẹdẹ́ti, -ím, vb. pf. sitzen bleiben; do polnoči v krčmi o.; kdor visoko leta, nizko obsedi, Npreg.- Jan. (Slovn.); — aufstoßen, auftreiben, auf eine Sandbank gerathen (o ladji), Cig.
11045. obsẹ́sti, -sę̑dem, vb. pf. 1) sich niederlassen: ptica na boriču obsede, C.; — 2) sich um jemanden herumsetzen, umsitzen: o. koga, Cig.; — belagern, Cig., Jan., nk.; — 3) besetzen, Mur.; mesto z vojaki o., Cig.; — befallen: groza obsede ljudi, Vrt.; hudi duh ga je obsedel, Cig.; obseden, besessen; — obsede me, es wird mir übel, C.
11046. 2. obsẹ́vati, -am, vb. impf. ad obsijati; 1) umstrahlen, Cig.; — 2) bescheinen, bestrahlen; nobeni žarki jim glave ne obsevajo, Ravn.- Valj. (Rad); (solnce) ima veliko o., Npes.-Schein.
11047. obsę̑žək, -žka, m. 1) die Umfassung, Cig.; — 2) der Umfang, der Bereich, Cig., Jan.; o. volitvenih okolišev, DZ.; o. kontumacijske službe, DZ.; — der Inbegriff, Cig., Jan., Cig. (T.), C.; — der Inhalt, Cig. (T.); pisma enakega obsežka, Cv.
11048. obsípati, -sı̑pam, -pljem, vb. impf. ad obsuti; 1) herumschütten (von trockenen Dingen), ringsum anschütten, Cig.; — ringsum beschütten, Mur., Cig.; koruzo o., den Kukuruz behäufeln, Z.; — umgeben, umringen, Jan.; — 2) überhäufen, Cig., Jan., nk.; — ( vb. pf. = obsuti, Št.).
11049. obskákati, -kam, -čem, vb. pf. o. kaj, springend um etwas herumkommen.
11050. obskakljáti, -ȃm, vb. pf. o. kaj, hüpfend um etwas herumkommen.
11051. obslúžiti, -im, vb. pf. 1) verrichten, abhalten ( prim. obslužavati); — 2) o. koga, bei jemandem ausdienen, C.; — o. kaj, abdienen: krivnja s trpljenjem obslužena, SlN.
11052. obsǫ́diti, -im, vb. pf. verurtheilen; o. koga k smrti, na smrt; o. v ječo na deset let, zu einer zehnjährigen Kerkerstrafe verurtheilen; — o. koga, verdammen, über jemanden den Stab brechen, Cig.
11053. obstȃjati, -am, vb. impf. 1) o. koga, umstehen: tolpa ga je obstajala, LjZv.; — 2) (öfters) stehen bleiben, halt zu machen pflegen; — 3) fortbestehen, beharren, Mur., Cig., Jan.; — 4) "bestehen", Mur., nk.; o. iz česa, aus etwas bestehen, C., nk.; (po nem.); — 5) "gestehen", bekennen, Cig., nk.; (po nem.).
11054. obstáti, I. -stojím, vb. pf. 1) o. koga, sich um jemanden stellen, ihn umgeben, Jarn., Mur.; pogl. obstopiti; — 2) stehen bleiben, stille halten; krogla ne obstoji rada na mizi; pred njegovim pragom obstoji, Ravn.; zvezda nad hišo obstoji, Ravn.: in der stehenden Stellung verbleiben: mi stojimo in podperani obstojimo, ogr.- Valj. (Rad); beharren: o. do konca, Trub., Kast. i. dr.; o. v malovrednosti, v grehih, v zahvalnosti, kajk.- Valj. (Rad); ne o. dolgo v dobrem stališu, kajk.- Valj. (Rad); — bestehen, (eine Probe, eine Prüfung) aushalten: o. pri poskušnji, Cig.; o. pri izpraševanju, Vrtov.; o. na preskušnji, Cig., DZ.; neverni ne obstojijo v sodbi, ogr.- Valj. (Rad); — 3) "gestehen", Jarn., Jan.; (po nem.); — 4) vb. impf. "bestehen"; o. iz česa, o. v čem; (po nem.); — II. stȃnem, vb. pf. 1) stehen bleiben; ona obstane na mestu, Jurč.; voz obstane pred gostilnico, Erj. (Izb. sp.); pesek nju zapelja do kupa drv in ondi obstane, kajk.- Valj. (Rad); — verharren, beharren, Mur.; židovi v svoji hmanjoči i tvrdokornosti obstanejo, kajk.- Valj. (Rad); nikjer ne obstaneš, nirgends harrest du aus, Z.; — bestehen: za "soldake" (= soldate) obstanejo, sie werden bei der Assentierung tauglich befunden, ogr.- Valj. (Rad); — 2) "gestehen"; (po nem.).
11055. obstáviti, -stȃvim, vb. pf. 1) herumstellen, Mur., Cig.; — umstellen; o. gozd z mrežami, Cig.; — 2) besetzen, Cig.; mizo o., den Tisch bestellen, Cig.; kako mesto z vojaki o., einen Posten mit Soldaten beziehen, Cig.
11056. obstǫ́piti, -stǫ̑pim, vb. pf. herumtreten, umringen, umzingeln; o. koga, o. gozd; — mesto o., die Stadt einschließen, blockieren, Mur., Cig. (T.).
11057. obstrẹ́či, -strẹ́žem, vb. pf. 1) auffangen, C.; o. v svoje naročje, SlN.; — zvrnil bi se bil, da se ni obstregel ob svoj vatel, Jurč.; — 2) o. koga, überraschen, C.
11058. obščékniti, -ščę́knem, vb. pf. mit den Fingern der Hand umspannen, Mur.; drevo je tako tenko, da je lahko obščeknem, vzhŠt.
11059. obtéči, -téčem, vb. pf. 1) umlaufen; mesto o., Cig.; tvoji sovražniki te obteko, deine Feinde werden dich umringen, Krelj; — umrinnen, umfließen, Mur., Cig.; — 2) laufend besuchen, belaufen: mejo o., Cig.; — befließen, Cig.; — 3) ablaufen, C.; kadar obteče deset let, Levst. (Pril.).
11060. obteževáti, -ȗjem, vb. impf. beschweren, belasten; o. koga, auf jemandem lasten, Cig., Jan.; — erschweren, Cig., Jan.; obtežujoče okolnosti, DZ.
11061. obtìč, -tíča, m. veja, ki se poleg graha v zemljo vtakne, Erj. (Torb.).
11062. obtı̑čje, n. coll. veje, katere se potaknejo po grahu, Erj. (Torb.).
11063. obtíščati, -ím, vb. pf. durch Drücken eine Wunde, Schwiele u. dgl. verursachen: črevelj me je obtiščal; o. se, eine Druckwunde bekommen: obtiščal se je jezdeč, Cig.
11064. obtǫ́žiti, -im, vb. pf. anklagen; o. se, sich anklagen; o. koga česa, o. se česa, C.
11065. obtrę́sti, -trę́sem, vb. pf. 1) potresti okoli česa, umstreuen, Cig.; — 2) = otresti, vollends abbeuteln, abschütteln: o. drevo.
11066. obȗča, f. die Fußbekleidung, Habd.- Mik., BlKr., Erj. (Torb.), ogr.- C.
11067. obȗjən, -jna, adj. beiden gehörig, vzhŠt.- C.; (iz obu [= stsl. oboju], kakor: njujen [ Hal.] iz nju [= stsl. jeju]); prim. obudvujen.
11068. obȗpati, -am, vb. pf. verzweifeln, verzagen; o. nad kom ali nad čim; nad bolnikom o., den Patienten aufgeben, Cig.; (sam s sabo o., Levst. [Zb. sp.]).
11069. obȗtək, -tka, m. 1) = obutel, Cig., C.; — 2) ein behülstes Getreidekorn, C.
11070. obúti, -ȗjem, vb. pf. 1) anziehen (von der Fußbekleidung); o. črevlje, nogavice; (včasi tudi: hlače o., Cig., Gor., Jurč.; nam. obleči); obut (obuven, C.) biti, Schuhe (Stiefel) anhaben; — 2) o. koga, jemandem die Fußbekleidung anlegen: obuti otroka; o. se, die Fußbekleidung anlegen; — o. koga, jemandem die Fußbekleidung verschaffen; o. bosega.
11071. obúvati, -am, vb. impf. ad obuti; 1) anziehen (von der Fußbekleidung); o. črevlje, nogavice; — 2) o. koga, jemandem die Fußbekleidung anziehen; — o. koga, jemandem die Beschuhung geben, Cig., Jan.
11072. obuzdáti, -ȃm, vb. pf. den Zaum anlegen, bezäumen: konja o.; kakor živina obuzdan od neusmiljenih beričev, Bas.; — bezähmen, bändigen, Cig.
11073. obvȃra, f. die Verhütung: boljša je obvara kot nemara, Nov.
11074. obvárovati, -ujem, vb. pf. bewahren, behüten, beschützen; Bog te obvaruj! Behüte dich Gott! Lebe wohl! Bog obvaruj! Gott behüte! o. koga nesreče, jemanden vor Unglück bewahren; (govori se nav. obvarvati, -varjem, imprt. obvari [iz obvarji] ali obari).
11075. obvdovẹ́ti, -ím, -ẹ̑jem, vb. pf. Witwer oder Witwe werden, (obud-) Erj. (Torb.).
11076. obveljeváti, -ȗjem, vb. impf. ad obveljati, Navr. (Kop. sp.).
11077. obveselı̑telj, m. der Erfreuer, der Tröster, ogr.- Valj. (Rad), Raič ( Nkol.).
11078. obveseljìv, -íva, adj. erfreuend, erfreulich, Mur.; mili, dobrotljivi, obveseljivi, kakor solnce, Ravn.
11079. obvę́zati, -žem, vb. pf. 1) herumbinden, umbinden; — bebinden, Cig.; — 2) verbindlich machen: o. koga, C.; verpflichten, nk.; o. se, sich verpflichten, obvezan, verpflichtet, Jan., C., nk.
11080. obvisẹ́ti, -ím, vb. pf. hängen bleiben; oko na čem obvisi, das Auge bleibt an einem Gegenstande haften, LjZv.; — tudi: obvísẹti, (kar se nav. izgovarja: obvisiti), -vı̑sim, jvzhŠt.
11081. obvrȃtnik, m. der Halsschmuck, C.; (dejan bo) okoli tvojega vratu drag obvratnik, Škrinj.- Valj. (Rad).
11082. obvrstíti se, -ím se, vb. pf. nach einander an die Reihe kommen, LjZv.
11083. obzȃj, adv. = nazaj, Erj. (Torb.).
11084. obzę̑məljski, adj. obzemeljsko morje = vesoljno m., das Weltmeer, Jes.
11085. obzíniti, -zı̑nem, vb. pf. den Mund nach etwas öffnen: dete zizek obzine, C.; kdor veliko obzine, malo požre, Cig.; — sich anzueignen versuchen: Moj dohodek je obzinil, Rad bi mene izpodrinil, Levst. (Zb. sp.).
11086. obzvȃnjati, -am, vb. impf. ad obzvoniti; durch das Läuten ankündigen, Z.; o. hudo vreme, Let.; — o. koga, jemandem die Zügenglocke läuten, Dol.
11087. obzvoníti, -ím, vb. pf. mit dem Läuten etwas ankündigen: o. prihod komu, Vrt.
11088. obžalováti, -ȗjem, I. vb. impf. betrauern, bedauern; o. grehe, bereuen; — II. vb. pf. obžálovati, die Trauer beenden: oče, vsaj toliko počakajmo, da obžálujemo po materi, LjZv.
11089. obžı̑rati, -am, vb. impf. ad obžreti, befressen, Cig.; — o. koga, jemandem Übles nachreden, Jan. (H.).
11090. ocẹłn, -łna, adj. = jeklen, Vest. II. 61.); — ocelno zrnje, Ščav.- C.
11091. ocẹ̑pək, -pka, m. der Knüttel, Cig., Jan., Erj. (Torb.); palice, ocepki, gorjače mu (oslu) plešejo po grbi, Vod. (Izb. sp.); zapoditi koga s polenom ali ocepkom v roci, Levst. (Zb. sp.).
11092. ocigániti, -ȃnim, vb. pf. prellen, bevortheilen, begaukeln; o. koga za kaj.
11093. ocmȃgati, -am, vb. impf. welken, Cig.; — prim. osmagati.
11094. očakávati, -am, vb. impf. = pričakovati, Notr.
11095. očarováti, -ȗjem, vb. impf. ad očarati; bezaubern, Cig., Jan.; Bog zna, katero oko mi očaruje jagnjeta nežna, Zv.
11096. očȃstvọ, n. 1) das väterliche Erbe, Dict., Cig., Jan.; očastvo prevzeti, nach dem Vater den Grund übernehmen, Dol.; o. gre od kraja v kraj, die Erbschaft versplittert sich, Cig.; — po očastvu, durch Erbschaft, Vrtov. (Vin.); — 2) das Vaterland, Mur.
11097. očeljustáti, -ȃm, vb. pf. o. koga, von jemandem etwas klatschen, Cig.
11098. očę̑sce, n. dem. oko; 1) das Äuglein; očesca, die Nebenaugen der Insecten, Cig. (T.); — 2) das Rebenauge, Pohl. (Km.); — 3) cinovo o., der Zinntropfen, DZ.
11099. očę́tovski, adj. väterlich; očetovska ljubezen; po očetovsko skrbeti za koga, sich jemandes väterlich annehmen.
11100. óčev, adj. = očetov, C., Erj. (Torb.), Štrek.; očevi črevlji, Cig.