kamenje (74)

1. kȃmenje, n. coll. 1) Steine, das Gestein; k. lučati; k. lomiti; k. je padalo, es regnete Steine, Cig.; plovoče k., der Traß, DZ.; — 2) eine Bergstaudenfrucht, Rez.- C.; — tudi: kamenjè, Valj. (Rad), in kamę̑nje, na vzhodu.
2. 1. bə̀č, -à, m. 1) sod, držeč do deset kvinčev (600 bokalov), Bilje pri Gorici- Erj. (Torb.); — 2) vodnjak, v katerem voda sama izvira iz tal, ter da ne bi mogla drugam odtekati, zatorej tak beč nekoliko oblože s kamenjem, Lašče- Erj. (Torb.), Ig, Gor.; zajemni b., der Schöpfbrunnen, V.-Cig.; — prim. boč.
3. dəžíti, -ím, vb. impf. 1) regnen, Mur., Cig., Jan., C., Mik., Boh.; deží, es regnet, Cig., Trub.; ne bo dežilo, Dalm.; Če na Gregorjevo deži, bode dobro leto, Navr. (Let.); dežilo je iz nebes ogenj in žveplo, Trub.; — oblaki dežé, Krelj; — 2) regnen lassen: on hoče dežiti črez neverne, Krelj; kamenje in skale iz nebes dežiti, Bas.; oče deži črez pravične in nepravične, Jap. (Sv. p.).
4. drȃg, drága, adj. 1) theuer, kostspielig; drago veselje, theuer erkauftes Vergnügen; drago kupiti, prodati; — kostbar: drago kamenje, Edelsteine, drage kovine, Edelmetalle, Cig. (T.); draga jagoda = biser, V.-Cig.; — dragega, drago se delati, spröde thun, Cig. (T.); — 2) theuer, lieb; draga mati! theure Mutter! — drago mi je, es freut mich, Cig., nk.; ako Vam je drago, wenn es Ihnen beliebt, Cig., nk.; komur drago = komur koli, C.; — vso drago noč, die ganze liebe Nacht, Cig., Navr. (Let.); vsak dragi dan, Navr. (Let.).
5. dŕstəv, -stva, m. 1) der Kalkspath, krystallinischer Tropfstein, Koblja Glava (Kras)- Erj. (Torb.), Erj. (Min.); — 2) der Kies (razdrobljeno kamenje, pos. pesek v čiščenje bakrene posode), Kras- Erj. (Torb.).
6. fráčən, -čna, adj. Schleuder-: fračno kamenje, Dalm.
7. gnȃjs, m. neko skrilavo kamenje, der Gneis, Cig. (T.), Erj. (Min.).
8. góniti, gǫ́nim, vb. impf. 1) wiederholt treiben; živino na pašo g.; zver s psi g., hetzen, jagen, hudoba ga goni, der Teufel reitet ihn, Cig.; g. otroke v šolo, die Kinder fleißig zur Schule halten, Cig.; — g. koga, fordern = terjati, Cig.; — pijača, ki na vodo goni, harntreibendes Getränk, Cig.; goni me, ich habe das Abweichen, Cig.; — kamenje v hišo g., ( pf. zagnati), BlKr.; drva po vodi g., Holz flößen, Jan.; kolo g., ein Rad treiben; vrtavko g., den Kreisel treiben; mehove g., die Bälge treten; rühren (beim Buttern): celo uro uže gonim, pa se neče storiti, Polj.; — vedno svojo g., immer dasselbe wiederholen, sagen, behaupten; "joj, joj!" je zmerom gonil, Ravn.; zmerom svojo goni slavček, immer dieselben Lieder singt die Nachtigall, Preš.; — ljudje gonijo (= pravijo), da bo vojska, Z.; — 2) g. se, a) sich herumtreiben, schäckern; otroci se gonijo po trati; — b) brunften, läufig sein; krava, kobila, psica se goni.
9. hrèšč, hrę́šča, m. 1) = hreščanje, C.; — 2) = hrošč (Maikäfer), vzhŠt.- C.; — 3) grober Sand ("ker hrešči"), C. ( Vest.), vzhŠt.; črez hrešč, gladko kamenje in skalne ulomke se podi studenec, LjZv.
10. hrústati, -stam, vb. impf. 1) mit Geräusch essen, knorpeln; Spredaj šilce, Zadaj vil'ce, V sredi usta, Kamenje hrusta, (= plug), Goriška ok.- Erj. (Torb.); — 2) das r unrein aussprechen, ratschen, C.; — eine Sprache radebrechen: latinsko h., Cig.; — 3) knistern, rauschen (wie dürre Zweige), Cig., C.; — hrúščem, Valj. (Rad).
11. izlúčati, -am, vb. pf. mit dem Werfen fertig werden: vse kamenje i., alle Steine geworfen haben; = i. se, sich verwerfen, Cig.
12. 1. izmétati, -mę́čem, I. vb. pf. 1) das Herauswerfen beenden; i. kamenje iz jame; veliko krvi iz sebe i.; — i. zobe, ausbrechen, die letzten Lamm- oder Füllenzähne verlieren (o ovcah in konjih), Cig.; — 2) i. se, in die Kolben schießen: sirek se je izmetal, Vrsno- Erj. (Torb.); — II. izmẹ́tati, -mẹ̑tam, -čem, vb. impf. ad izvreči, izmetati I., 1) auswerfen, Cig., Mik.; ausschließen: izmetajoč vzrok, ein Ausschließungsgrund, Levst. (Pril.); — 2) i. se, Aehren ansetzen: ječmen se je izmetal, Dalm.; — tvor se izmeče, bildet sich, Z.; — žužki se izmečejo, kriechen aus, Vrt.
13. izoráti, -orȃm, -órjem, vb. pf. 1) herausackern, aufackern; kamenje i.; — 2) mit dem Ackern fertig werden, auspflügen; njivo i.; — aufackern; ledino i.
14. kȃmenjiče, n. dem. kamenje; gladko, belo k., (kamenjče) Zv.; kamenjiče, kajk.- Valj. (Rad).
15. klépati, klę́pljem, tudi: klepáti, -ȃm, vb. impf. 1) klappern: divja kura kleplje, Polj.; — 2) klopfen, hämmern, klempern; kamenje na cesti k., Steine klopfen; — koso, srp k., dengeln; mlinski kamen k., den Mühlstein schärfen.
16. lȃmati, -mam, -mljem, vb. impf. brechen, Mur., Jan.; l. kamenje, Dict.; kruh l., ogr.- Valj. (Rad); zlodej ga lama in tare, Trub.; roke l., die Hände ringen, Dalm.; — ( pren.) l. božjo postavo, Krelj; l. komu srce, C.; kaj se jočete in lamljete mi srce moje? ogr.- Valj. (Rad).
17. 1. lòm, lǫ́ma, m. 1) das Brechen; lom kovanih kopij, Levst. (Zb. sp.); — die Brechung ( phys.), Cig. (T.); l. svetlobe, Žnid., Sen. (Fiz.); — 2) der Bruch, Mur., Cig., Jan., ( mech., min.) Cig. (T.); der Baumbruch, der Windriss, Cig., Svet. (Rok.); vršični l., der Wipfelbruch, V.-Cig.; — der Steinbruch, Cig., ZgD., Levst. (Rok.); očeta jima je v velikem lomu pri morju kamenje posulo, Erj. (Izb. sp.); — 3) wildes Treiben, Lärm: to je bil lom! Svet. (Rok.); Zagazi se v lom, Vod. (Pes.); na sejmu je bil velik lom, Z.; vsi so se lepo brez loma sešli, Burg.; — lom imeti s kom, mit jemandem seine Plage haben, Z.; — 4) = goščava, Vrtov.- C.; prim. lomljak.
18. lǫ́mən, -mna, adj. 1) Brech-, Cig.; — Brechungs-: lomni kot, der Brechungswinkel, Žnid.; — lomno pismo, die Fracturschrift, Jan. (H.); lomna funkcija, gebrochene Function ( math.), Cig. (T.); — Bruch-: lomna ploskev, die Bruchfläche, Cig. (T.); lomno kamenje, lagerhafte Steine, Bruchsteine, Levst. (Cest.); — 2) brechbar, Cig., Jan., Cig. (T.).
19. lómiti, lǫ́mim, vb. impf. brechen; l. palice, kruh; Bog uže ve, komu perje lomi = Gott weiß, wenn er züchtigt, Cig., Jan. (Slovn.); veje se lomijo, die Aeste brechen; toliko ljudi je bilo, da se je vse lomilo; kamenje, rudo l., Steine, Erze brechen; zid l., eine Mauer zerstören, Z.; — knicken; bilke l.; usnje l., das Leder krispeln, Z.; — žarke l., die Strahlen brechen, Cig.; lomljeni oblok, der Spitzbogen, Cig. (T.); — roke l., die Hände ringen; Bele si je roke lomila, Npes.-K.; — Verzerrungen, Windungen des Körpers verursachen, martern, plagen; božjast ga lomi, er hat einen epileptischen Anfall, Z.; po roki me lomi, es reißt mich im Arme, Cig.; smeh ga lomi, er lacht krampfhaft, Cig., Glas.; es ist ihm lächerlich, Cig.; dremavec ga lomi, er ist schläfrig, Cig.; žalost, jeza, lakomnost ga lomi, er ist von Trauer, Zorn, Habgier ergriffen, C., Z.; to me lomi, das macht mir Kummer, Verdruss, V.-Cig., C.; z delom se l., sich mit der Arbeit abplagen, C.; l. se po svetu; — radebrechen; nemško, nemščino l., Cig.; francoščino za silo lomi, nk.
20. lúčati, -am, vb. impf. ad lučiti; schleudern, werfen; kamenje l.; — l. koga s kamenjem, C., Schönl., Jsvkr., Jurč.; — l. se, = metati se, mit einander ringen, Mur., Cig., C.; fantje se lučajo, BlKr.
21. mahàt, -áta, adj. bemoost: mahato kamenje, Bes.
22. 1. mę̑ł, m. 1) das Mahlen: moka od prvega mela, das Mehl vom ersten Gange, Cig.; — 2) das Staubmehl, Guts., Jarn.; — der Schlich: kamenje se stolče v stopah, in iz stolčenega mela se izloča zlato, Erj. (Min.); — 3) eine mergelartige Erde, C.; — 4) die Abrutschung von Sand oder bröckeligem Erdreich: mel je potegnil, Št.; — die abschüssige Stelle einer solchen Abrutschung, Mik., St. Sedlo- Erj. (Torb.), Trst. (Let.), Gor.; po melu hoditi, Gor.
23. métati, mę́čem, vb. impf. 1) werfen; kamenje, puščice m.; — s kamenjem koga m., steinigen, Vrt.; — ogenj m., Feuer speien; iz sebe m., sich erbrechen; kri m., Blut ausbrechen; — ausbrechen: ovca, konj meče zobe, Cig.; — božje ali božjast ga meče, er hat die Fallsucht, er hat einen epileptischen Anfall; tudi samo: meče ga; — m. komu kaj na oči, Vorwürfe machen, C.; = m. v oči, Cig.; — bob v steno m. = tauben Ohren predigen; pšenico k plevam m. = das Kind mit dem Bade ausgießen, Cig.; — m. se, sich gegenseitig zu Boden zu werfen suchen, ringen; — 2) m. se, sich ergießen: potok se meče iz preduha črez steno, Glas.; — 3) m. se, in Samen schießen, Aehren ansetzen, C.
24. napę́ti, napnèm, vb. pf. 1) spannen; lok, struno, n.; n. petelina na puški; — n. jo kam, irgendwohin eilen, laufen, Cig., C.; — n. vse žile, vse moči, alle Kräfte aufbieten; — n. koga k čemu, jemanden mit Strenge zu etwas vermögen, Cig., Fr.- C.; n. koga k delu, zur Arbeit anhalten, Zilj.- Jarn. (Rok.); — 2) aufblähen, aufschwellen; sapa je napela jadra; trebuh je napet; napelo me je; napet biti, kakor boben; — šobo, mrdo n., eine unwillige Miene machen, zu schmollen anfangen; napeto se držati, eine unwillige, zornige Miene zeigen, schmollen; — n. se, sich aufblähen, aufschwellen; jagoda se je napela; žile se mu napno, Jurč.; vrata so napeta od mokrote; — napeta cesta, eine convexe Straße, Levst. (Cest.); napeta tla, ansteigender Boden, Cig.; napeta ulica, Glas.; napeta pot, Erj. (Izb. sp.); — napeto gledati, stieren, vzhŠt.- C.; — napeta voda, das Hochwasser, Cig. (T.); hohe See, Jes.; viharji valove napno, Jap. (Prid.); — 3) jezo, srd, sovraštvo n. na koga, einen Groll, Hass gegen jemanden fassen, ( Rok.); pravdo n., einen Process beginnen, Svet. (Rok.); n. obtožbo, DZ.; — zu besprechen anfangen: napeli smo zdaj to zdaj ono reč, Zora; — 4) n. koga = nabiti, natepsti, Notr.; n. koga s kamenjem, jemanden mit Steinen bewerfen, Z.
25. navrhovátiti, -ȃtim, vb. pf. anhäufen, Jan., Let.- C.; suhovine in kamenja n., Levst. (Zb. sp.); kamenje v redne kupe navrhovačeno, in regelmäßige Haufen geschlichtete Steine, Levst. (Cest.); — n. se, sich anhäufen: premnogo listkov se je navrhovatilo, Levst. ( LjZv.).
26. nažígati, -am, vb. impf. ad nažgati; 1) anbrennen; anzünden; — 2) prügeln; n. koga s kamenjem in okleščki, bewerfen, LjZv.
27. obsúti, -spèm, (-sȗjem), vb. pf. 1) herumschütten (von trockenen Dingen); — umschütten: s prahom o. kaj, Cig.; — in Menge umgeben, umringen, Cig., Jan.; sršeni so ga obsuli, Z.; množica hišo obsuje, Ravn.; Devetkrat veča množ'ca jih obsuje, Preš.; Z veseljem ga sprejme in obspe ljudstvo, Cv.; = o. se: vsa druhal se ga obsuje, Ravn.; — 2) überschütten, Mur., Cig.; s kamenjem o., steinigen, Meg.; — überhäufen ( z. B. mit Geschäften, mit Vorwürfen), Cig., Jan.; z dobrotami o., Cig., Ravn.
28. ogláditi, -glȃdim, vb. pf. glatt machen, abglätten, Cig., Jan., M.; voda kamenje ogladi, Cig.; — o. koga, einen behobeln ( fig.), Cig.
29. okameníti, -ím, vb. pf. zu Stein machen, Mur.; — o. se = okamneti, Cig.; — srce se je okamenilo, das Herz hat sich verhärtet, Jsvkr.; okamenjen = okamenel, Cig.
30. 1. plẹ́na, f. 1) der Bruch, die Scharte, der Schiefer ( z. B. vom Eisen), Cig., Svet. (Rok.); die Straube an eisernen Werkzeugen, Cig. (T.); "kadar se železo ali jeklo v tenkih platničicah ali kožicah lupi, vele, da ima plene", Lašče- Erj. (Torb.); — zvon je imel pleno, zato ni dobro pel, Gor.- Levst. (Rok.); — 2) eine dünne Platte: vapnenec se lomi na plene, Erj. (Min.); kamenje se lomi po plenah, Štrek., Gorjansko (Kras)- Erj. (Torb.); glinasta p., der Thonschiefer, C.; — die Eisenschlacke, Z.; — 3) die Glasblase, V.-Cig.; — 4) eine Lage Holz, M., Z.; — eine Reihe Schindel, Stroh oder Ziegel am Dache, Z., C., Poh.; streha v dve pleni, iz klanih smrekovih deska, Glas.; — 5) das Schindeldach, Rez.- Baud.; — streha na stebrih brez sten, Vrsno ( Tolm.)- Erj. (Torb.).
31. pobírati, -bı̑ram, vb. impf. ad pobrati; einzeln von der Erde aufsammeln, auflesen; sadje, klasje, kamenje p.: po srenu klasje p. = Wasser in Siebe schöpfen, Guts.- Cig.; ne bom za vami ostankov pobiral; — besede za kom p., jemandem nachreden, Cig.; črke p., schlecht lesen, buchstabieren, Z., C.; p. glas, einstimmen, Cig.; stopinje p., Schritte machen, gehen, C., ZgD.; stopinje p. za kom, jemandem auf dem Fuße nachfolgen, nachtreten, Cig.; pot pod seboj hitro p., schnell gehen, Jurč.; vrvi pobirati, die Schiffsseile abtakeln, Cig.; perilo p., die (zum Trocknen aufgehängte) Wäsche sammeln; — wegnehmen: vojakom orožje p., die Soldaten entwaffnen, Cig.; ubožca tarete in mu, kar ima prida, do čistega pobirate, Ravn.- Valj. (Rad); — zehren, mager machen, Jan. (H.); hernehmen, aufreiben: lakota pobira, Cig.; hudo nas bode pobiralo, es wird uns sehr in Anspruch nehmen, C.; — prevelika svetloba pobira oči = jemlje vid, Gorenja Soška dol.- Erj. (Torb.); — p. se, sich aufzuraffen suchen, Z.; ( pos. o človeku, ki je padel), jvzhŠt.; — p. se, sich fortpacken, Cig., Jan.; pobiraj se! Cig.; Ona culico navezala, Od grada se je pobirala, Npes.-K.; — einsammeln, einheben: davke, desetino, bernjo p.
32. pobráti, -bérem, vb. pf. vom Boden aufheben, aufklauben, auflesen; šivanka mi je na tla padla, poberi jo; p. hruško; p. vse sadje, kar ga na tleh leži; kamenje z njive p., die Steine vom Acker lesen; p. koga na cesti, jemanden auf der Straße aufpacken, Cig.; p. se, sich aufraffen (nach einem Fall); spet se je pobrala in hitela dalje, LjZv.; p. novico, eine Neuigkeit ausfischen; kje si to laž pobral? — zusammenklauben und wegtragen; mlade iz gnezda p., das Nest ausnehmen; poberi perilo, ker pojde dež! p. svoje reči, seine Sachen zusammenpacken, Cig.; p. jadra, die Segel einziehen, Vrt.; šotore p., die Zeltlager aufheben, Cig.; kopita p., šila in kopita p., Reißaus machen, das Weite suchen; p. jo, sich davonmachen, Cig.; — p. se, sich davon machen, abfahren; poberi se! pack dich fort! — mit Gewalt wegnehmen: p. komu lišp, vojakom orožje; — fortnehmen: pobrali so vse mladeniče v vojake; — dahinraffen: smrt ga je pobrala; rumena mrzlica jih je veliko pobrala, Zora; — völlig einsammeln, einheben; vso desetino p.
33. podlȃgati, -am, vb. impf. ad podložiti; 1) unterlegen; kamenje p. pod kolo; jajca kokoši p., Cig.; — (ein Kleid) futtern, Cig., Jan.; — 2) p. pod kaj, unterordnen, Cig. (T.); — 3) p. se, gutstehen, garantieren, C.
34. polúčati, -am, vb. pf. durch Werfen aufbrauchen, verwerfen; vse kamenje p., Cig.
35. pomostíti, -ím, vb. pf. mit Brettern belegen, Cig.; pflastern, C.; trg p., Cv.; struga je s kamenjem pomoščena, Levst. (Močv.).
36. posẹ́dati, -am, vb. impf. ad posedeti, posesti; 1) bald da bald dort sitzen oder sich niedersetzen, müßig herumsitzen; ves dan poseda, nič ne dela; pri vinski pijači rad poseda; — 2) p. se, sich setzen, sich senken, sich ablagern, M., C.; z Golovca se prst in kamenje v Graben poseda, barje se je posedalo, Levst. (Močv.); — 3) besitzen, ogr.- C., nk.; — 4) in Besitz nehmen, Cig.
37. posę́gati, -am, vb. impf. ad poseči; langen: p. po kaj; p. po kamenje, Dict.; p. na (v) kaj, eingreifen, Eingriffe thun, Cig. (T.).
38. posípati, -sı̑pam, -pljem, vb. impf. ad posuti; 1) (mit trockenen Dingen) beschütten; ceste p., Straßen beschottern; — s kamenjem p., steinigen, Trub., Dalm.; — 2) p. se, abrutschen: posipajoče se obrežje, DZkr.; — ( vb. pf. = posuti, Št.).
39. posipováti, -ȗjem, vb. impf. = posipati; s kamenjem p., steinigen, Schönl.
40. posúti, * -spèm, (-sújem), vb. pf. 1) mit trockenen Dingen beschütten; cesto p. (beschottern); s kamenjem koga p., jemanden steinigen, Trub., Dalm., Krelj, Jsvkr.; Posuli so ga s kamenjem, Npes.- Kres; — 2) verstreuen: ves ječmen živadi p., Cig.; — 3) p. se, abrutschen, abrieseln (o pesku), Cig.; — verschüttet werden, einstürzen: jama se je posula, Cig.
41. povodíti, -ím, vb. pf. selchen, räuchern, Mur., Št.- Cig., Jan., C.; povojeno meso, Gor.- Levst. (Rok.), jvzhŠt.; — rösten: povojeno proso, v katero so razbeljeno kamenje dejali, Mik.; — p. moko za žgance, kavo, (povaditi), Jarn., Cig., Jan., KrGora; povojena moka, Savinska dol.; — prim. veniti (= vędniti).
42. pozídati, -am, vb. pf. 1) nach und nach erbauen, Vrt.; pozidali so svoje hiše, LjZv.; — 2) bebauen, mit Gebäuden ausfüllen: p. selišče, Cig.; — 3) durch Mauern, Bauen verbrauchen: p. vse apno, kamenje, Cig.; p. veliko denarja, Let.
43. precẹ̑p, m. 1) der Spalt: cepiti v precep, in den Spalt pfropfen, Z.; der Spalt einer Feder, Jan.; — 2) ein am Ende gespaltener Stock: als Obstbrecher, Mur., Mik.; s precepom doseči sadje na drevesu, Ravn. (Abc.); als Schleuder, Z.; s precepom kamenje metati, jvzhŠt.; als Werkzeug, damit Schlangen zu fangen; gada v p. ujeti, Nov., Gor.; — der Kloben, Mur., Cig., Jan., Boh.- M., Erj. (Torb.); ( bes. zum Vogelfang): vpil je, kakor ptica v precepu, Jsvkr.; — die Klemme, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.); v p. dejati, Z.; der Schraubstock, Cig.; — das Tenakel der Schriftsetzer, Cig.; — der Kloben an der Wage, die Schere, V.-Cig.
44. predrobíti, -ím, vb. pf. 1) durch und durch zerbröckeln, zermalmen: p. komu žile in kosti, Jurč.; — 2) p. se, bröckelnd hindurchfallen, durchbröckeln, Cig.; — 3) neuerdings zerbröckeln: nasuto kamenje še enkrat p.
45. premíkati, -mı̑kam, -čem, I. vb. impf. ad premekniti; verrücken, rücken; mize, omare p.; reke kamenje premikajo (schieben fort), Cig.; — schnipfen, C.; — p. se, sich von der Stelle bewegen; p. se kam iz prejšnjega stanovališča, den Wohnort wechseln, Levst. (Nauk); — p. se, locker, beweglich sein, C.; verschiebbar sein, C.; — II. premı̑kati, -kam, -čem, vb. pf. 1) durchhecheln; — 2) noch einmal hecheln, nachhecheln, Cig.
46. preperẹ́ti, -ím, vb. pf. durchmodern; — verwittern, Cig. (T.); kamenje, katero ne preperi, wetterfestes Gestein, Levst. (Cest.); — preperel, vermodert; preperelo platno; — verwittert, Cig. (T.); — ( fig.) preperela kranjščina, Levst. (Nauk).
47. preškríliti, -im, vb. pf. s kamenjem p., mit Steinplatten pflastern, C.
48. razbíjati, -am, vb. impf. ad razbiti; 1) zerschlagen; kamenje r.; — kovino r., das Metall quetschen, mit dem Hammer ausdehnen, Cig.; volno r. = raztepavati, Cig.; — r. se, brechen (o valovih), Cig., Jan.; — 2) poltern, lärmen; kaj tako razbijaš? po glavi mi razbija, es tobt mir im Kopfe, Cig.; — kruh po njem razbija = der Hafer sticht ihn, Cig.
49. rdę̑čəc, -čca, m. = droben, v kamenje se gnezdeč ptiček-pevec, menda: das Rothschwänzchen (sylvia phoenicurus), Plužna pri Bolcu- Erj. (Torb.).
50. robàt, -áta, adj. 1) mit einem Rand versehen, Mur.; robata skleda, die Randschüssel, V.-Cig.; r. ščit, der Randschild, Cig.; — 2) kantig; — rauh; robato kamenje, Vrtov. (Km. k.); — derb, schroff; robata kletev, ein derber Fluch; robata beseda, ein derbes Wort.
51. rušljìv, -íva, adj. zerbrechlich, mürbe: kamenje je rušljivo, Cig.
52. 2. s, (pred samoglasniki in zvenečimi soglasniki z, pred s, z, š, ž tudi sə̀, pred nj tudi ž), I. praep. c. instr. znači 1) družbo, združbo, skupnost: mit; potovati s kom; kdor se z volkovi pajdaši, primoran je ž njimi tuliti, Mik.; pogovarjati se, tepsti se s kom; — ko bi jaz bil s tabo, wenn ich an deiner Stelle wäre; s — vred, sammt: lase s kožo vred z glave potegniti; umorili so mater z detetom vred; — 2) čas, s katerim se vjema kako dejanje: mit; pridna gospodinja je s prvim svitom na nogah (mit Tagesanbruch), Mik.; s solncem vstajati, Dol., jvzhŠt.; — 3) znači, kar kdo ima pri sebi, na sebi: mit; z jednim očesom iti v božje kraljevstvo; s praznimi rokami priti; s puško čakati koga; z vinom grem, ich führe Wein; videl je nož, pa je šel ž njim (nahm das Messer mit); — s tem namenom, in dieser Absicht; — 4) način: mit; z velikim veseljem kaj storiti; s strahom pogledati kam; s krepkim glasom zakričati; — 5) sredstvo, pripomoček: mit; s kolom udariti koga; igrati se s prstanom; lepo ravnati s kom; — 6) znači to, glede na kar se kaj izreka: an; Salomon je veči postal z blagom in z modrostjo, kakor vsi kralji, Dalm.; bogat z žitom, Met.; — 7) nam. starega instrumentala brez predloga: naj eto kamenje s kruhom postane, ogr.- Mik.; — II. praef. 1) znači raznotero združbo več predmetov po dejanju, izraženem z glagolom: zbrati, zvezati, sprijeti se; — 2) dela iz nedovršnih glagolov dovršne: zgniti, snesti.
53. scẹ́liti, -im, vb. pf. zu einem Ganzen verbinden, ganz machen: kamene, ki jih je drobiž, s., Ravn.; kamenje je sceljena, utrjena ali trdo zvezana zemlja, Vrtov. (Km. k.); sceliti se imajo žile in koščice, kakor je scelila sama sveta Trojica zemljo in nebo, pod Krasom- Erj. (Torb.); — verheilen, vollkommen zuheilen machen, Mur., Cig., Dalm., Kr.; s. se, verheilen, zuheilen, Mur., Cig.; rana se je scelila, Cig.
54. sẹ́kati, sẹ̑kam, vb. impf. hacken, hauen; meso s., Fleisch zum Verkauf aushauen, ausschroten; drva s., Holz hacken; tu so začeli s., hier hat man mit dem Holzschlag begonnen; led s., Eis aufhacken; — metzeln: strašno so sekali sovražnike; s. se, sich hauen, sich niedermetzeln; ( fig.) disputieren, C.; — kamenje sekati, Steine behauen; pile s., Feilen hauen, V.-Cig.; s. po čem, auf etwas loshauen; — abhauen: Turki kristjanom glave sekajo; — durchschneiden: reka deželo seka, Cig.; meja, cesta seka kaj, DZ.; ( math.), Cig. (T.); krog seka črto, Žnid.; s. se, sich durchschneiden ( math.), Cig. (T.); — zerbeißen: miši platno sekajo, C.; s. se, brechen, reißen ( intr.): sukno, platno se seka, Cig.; lasje se sekajo, C.; — oblaki se sekajo, es bilden sich Federwolken, jvzhŠt.; — s. z očmi, blinzeln, C.; — sekan, mit keinen o. nur holperigen Übergängen (vom Stil), Cig. (T.).
55. skládast, adj. geschichtet: s. apnenec, C.; skladasto kamenje, das Schichtengestein, Jes.
56. solobǫ̑r, -rja, m. = prod, debel pesek s kamenjem pomešan, Cerovo ( GBrda)- Erj. (Torb.); — prim. labora (?).
57. správljati, -am, vb. impf. ad spraviti; 1) auszusöhnen suchen: že dolgo spravljam brata, pa ju ne morem spraviti; — 2) aufbewahren: denar v omaro s.; s. (= ne razsipavati), ogr.- Valj. (Rad); — einheimsen, einbringen: koruzo, mrvo s.; platno s., die Leinwand von der Bleiche nachhause schaffen, C.; — 3) schaffen, bringen: kamenje s pota s.; otroka spat s.; v nesrečo s. ljudi; na dan s. kaj; po hiši s., im Hause (im Zimmer) aufräumen, jvzhŠt.; — s. se, sich anschicken: s. se na pot, k delu; na drevo se s., sich auf den Baum emporarbeiten; — 4) s. se, Umgang haben: z razumnimi ljudmi se s., Mur.
58. 3. svetník, m. 1) der Heilige; vsi svetniki božji; — 2) svę̑tnik = praznik, Kamenje (Ipavska dol.)- Erj. (Torb.).
59. ščipȃvka, f. 1) die Zwickerin, Cig.; — 2) na koncu preklana palica, s katero se meče kamenje, der Schleuderstab, Goriška ok., Ip.- Erj. (Torb.); — s ščipavko se prijemajo tudi ježice, GBrda; — 3) die Krebsschere, Guts., C.; — 4) pl. ščipavke, die Zange, Guts.; — 5) = strigalica, Notr.; — 6) neka smokva, od nje kože ščepe (peko) ustna, Kanal ( Goriš.)- Erj. (Torb.).
60. škȗlje, n. = malo kamenje po potu, C.; der Schotter, Št.
61. tóčiti, tǫ́čim, vb. impf. 1) fließen machen: vergießen; solze, kri t.; kri t. iz nosa, Nasenbluten haben, Guts.- Cig.; — ausschenken; vino, pivo t.; — lonec toči, der Topf rinnt, Mur.; sod toči, C.; — 2) laufen machen: rollen machen, wälzen: krogle, kamenje t.; A vsak drugače svojo kroglo toči, Levst. (Zb. sp.); t. se, rollen: okleno (= jekleno) zrnje se spredaj toči, Ravn. (Abc.); t. se črez kamen in brin, Jurč.; — drehen; kolo t., Cig.; nit t., Zwirn machen, C.; predivo t. (= sukati), C.
62. tółča, f. 1) kamenje ino tolča, "Steine und Schlacken", Krelj; — 2) der Stößel, Jan. (H.).
63. tółči, tółčem, vb. impf. schlagen; t. se po hrbtu; orehe t., Nüsse aufschlagen, aufklopfen; (im Mörser) stoßen; poper, cuker t.; kamenje t., Steine klopfen; — srce mi tolče, das Herz pocht mir; — dolg čas t., sich langweilen; — nemški t., deutsch radebrechen; — t. se, sich schlagen, fechten.
64. trẹ́skati, trẹ̑skam, vb. impf. 1) ein Gekrache verursachen: drva treskajo (prasseln), Cig.; z vrati t., die Thüre zuschlagen; — 2) treska, es schlägt ein; bliska se, grmi in treska; — 3) schmettern: otročiče so treskali ob kamenje, nk.; — 4) mit dem Worte tresk fluchen, Jsvkr.
65. 2. trkljáti, -ȃm, vb. impf. 1) rollen lassen, Z.; t. s krajcarji (neka igra) = krajcarje talikati raz prislonjeno deščico, Polj.; — t. se, rollen, stürzen, Z., C.; kamenje se trklja s hriba, Rut. (Zg. Tolm.); — 2) ( intr.) = t. se: denarji trkljajo ( namr. po tleh), Ravn.
66. úlica, f. 1) die Gasse, Guts., Mur., V.-Cig., Jan., Mik., nk.; slepa u., die Sackgasse, Jan.; — tudi pl. ulice, Mur., Cig., nk.; — 2) nav. pl. ulice, = ozka pot, ograjena s sečjo, s plotom ali s kamenjem, koder gonijo živino na vodo ali na pašo ali ž njo vozijo iz sela ven na polje, der Hohlweg, der Viehweg, der Viehtrieb, Mur., C., Cig., M., Svet. (Rok.), Jurč., Dol., Notr., Savinska dol.; ( prim. gonje).
67. vzdigováti, -ȗjem, vb. impf. ad vzdigniti; = vzdigati, heben; težko kamenje v.; — vzdiguje se mi, ich habe einen Brechreiz; — v. se nad kaj, etwas überragen.
68. 2. zalę́cati, -am, vb. pf. pri polšji lovi okrog polšine vse zalecati, t. j. s kamenjem zadelati, Slc.
69. zalúčati, -am, vb. pf. 1) durch Werfen ausfüllen, zuwerfen: jamo z., M.; — 2) verschleudern: vse kamenje z., Cig.; — 3) = zalučiti, Cig., Jan.
70. zasúti, -spèm, (-sȗjem), vb. pf. 1) durch Schütten schließen, zuschütten; jamo s kamenjem, luknjo s peskom z.; luknje v pesku so se zasule (sind zugefallen), Cig.; — beschütten, überschütten, im Schutt begraben: zid se je podrl in je zasul delavce; s peskom z., versanden, Cig. (T.); potok je ves s peskom zasut, Cig.; travniki so s peskom zasuti, Cig.; — 2) hineinschütten: z. mernik rži na tečaj, Jurč.; pest soli si z. v usta, Jurč.
71. 1. zbíti, zbı̑jem, vb. pf. 1) durch Schlagen zusammenfügen, zusammenschlagen; raztrupana vrata za silo zopet z.; z žreblji z., zusammennageln; — 2) in Stücke schlagen: vrata zbiti s kamenjem, Cig.; jeklo jeklo zbije = auf einen harten Ast gehört ein harter Keil, Cig.; — 3) abprügeln, C.; — z. se, übereinander gerathen, raufen, Poh.; Ono noč smo fantje zbili Se pod lipo zeleno, Npes.-K.
72. zmẹ́sən, -sna, adj. 1) aus einem Gemenge bestehend: zmẹ̑snọ kamenje, das Massengestein, Cig. (T.), Jes.; zmesni gnoj, der Compostdünger, Jan.; zmesno žito, das Mengkorn, Erj. (Torb.); zmesno ljudstvo, ein Mischvolk, Trst. (Let.); — ein Gemenge, eine Mischung betreffend: zmesna primera, das Mischungsverhältnis, Cig. (T.); zmesni račun, die Vermischungsrechnung, h. t.- Cig. (T.); — 2) aus Mengkorn gemacht: zmesna moka, zmesen kruh; das Mengkorn betreffend: zmesni kamen v mlinu, (ki zmesno zrnje melje), Bes.
73. 4. zmétati, zmę́čem, I. vb. pf. das Herabwerfen, Wegwerfen, Hinwerfen beendigen: vse seno smo z voza zmetali; kamenje s travnikov na cesto z.; oblačila s sebe z., Cig.; — II. zmẹ́tati, -mẹ̑tam, -čem, vb. impf. ad 4. zmétati, (zmečem) I., Dol.- Levst. (Zb. sp.).
74. žláhtən, -htna, adj. 1) adelig; žlahtnega rodu biti, von adeliger Herkunft sein; žlahtni gospod! žlahtna gospa! Edelgeborner Herr! Edelgeborne Frau! — 2) von ausgezeichneter Beschaffenheit, edel; žlahtna kapljica; žlahtno sadje; žlahtno kamenje, Edelsteine; — pogl. plemenit.

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani