izvir (42)

1. izvı̑r, m. die Quelle; pren. der Ursprung, der Grund; die Herkunft, die Provenienz (einer Ware), Cig. (T.), DZ.; — zgodovinski izvir, die Geschichtsquelle, Cig. (T.).
2. izviračina, f. die Quelle, C.
3. izviralíšče, n. der Ursprungsort, die Quelle, Guts., Mur., C., ogr.- C.; — der Quellgrund, Cig.
4. izvirálọ, n. die Quelle, Ben.- Mik.
5. izvı̑ranje, n. das Hervorquellen; — die Abstammung, Cig.
6. izvirȃnjək, -njka, m. die Quelle, Guts., ogr.- C., kajk.- Valj. (Rad).
7. izvı̑rati, -am, vb. impf. ad izvreti; hervorquellen, entspringen; Sava izvira pod Triglavom; — herkommen, abstammen, Mur., Cig.; i. iz česa, herrühren, seinen Grund in etwas haben; iz tega izvira, die Folge davon ist, Jan., nk.; iz uma izvirajoč, a priori, iz izkušnje izvirajoč, a posteriori ( phil.), Cig. (T.).
8. izvı̑rati se, -am se, vb. impf. sich hin und her drehen, sich krümmen: otrok se izvira, dreht und wendet sich unruhig hin und her, Erj. (Torb. = Let. 1880. 203.); komedijanti se izvirajo na konjih in po vrveh, LjZv.; v stare čase so se znali gospoda preizvrstno kratkočasiti, izvirati in ščepiriti, LjZv.; tudi: sich unanständig recken, Cig., Jan., Gor.
9. izvı̑rčək, -čka, m. dem. izvirek; das Quellchen.
10. izvı̑rčina, f. 1) das Quellenwasser, C.; — 2) der Ort der Quelle, C.
11. izvı̑rčnica, f. das Quellenwasser, C.
12. izvı̑rək, -rka, m. die Quelle; pren. i. milosti, der Gnadenquell, Cig.; der Ursprung, die Ursache, Mur., Cig., Jan., C., nk.
13. izvírən, -rna, adj. ursprünglich, Mur., Cig., Jan.; izvirna moč, die Grundkraft, Cig.; izvirni greh, die Erbsünde (v cerkvenem jeziku); izvirno število, die Primzahl, Cig.; — originell, Original-, Cig., Jan., nk.; izvirno pisanje, izvirna podoba, izvirno delo, das Original, Cig., nk.
14. izviríšče, n. der Ursprungsort, DZ., Jes.
15. izvı̑rnica, f. die Quelle (eine Schrift), Raič ( Let.); — das Original, Zora.
16. izvı̑rnik, m. die Quelle ( fig.), C.; — das Original, Cig. (T.), C., nk.
17. izvírnost, f. die Ursprünglichkeit, die Originalität, Cig., Jan., nk.
18. izvirǫ́vščina, f. das Quellwasser, C.; tam, kjer je lintver, je največ izvirovščine, Npr.- Kres.
19. 1. bə̀č, -à, m. 1) sod, držeč do deset kvinčev (600 bokalov), Bilje pri Gorici- Erj. (Torb.); — 2) vodnjak, v katerem voda sama izvira iz tal, ter da ne bi mogla drugam odtekati, zatorej tak beč nekoliko oblože s kamenjem, Lašče- Erj. (Torb.), Ig, Gor.; zajemni b., der Schöpfbrunnen, V.-Cig.; — prim. boč.
20. grẹ́h, m. die Sünde; g. storiti, eine Sünde begehen; smrtni, naglavni g., die Todsünde; izvirni g., die Erbsünde.
21. iztǫ́čən, -čna, adj. 1) Ausfluss-: iztočni kot, der Ausflusswinkel, Žnid.; — 2) = vzhoden, Jan.; ( hs.); — 3) iztočni greh = izvirni greh, die Erbsünde, ogr.- C.
22. izvòr, -vóra, m. = izvir, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; — stsl., hs.
23. izvǫ̑rən, -rna, adj. = izviren, Jan., Cig. (T.), nk.
24. izvǫ̑rnik, m. = izvirnik, Cig. (T.), DZ., Navr. (Kop. sp.).
25. izvǫ́rnost, f. = izvirnost, Cig. (T.), nk.
26. napomínjati, -am, vb. impf. Bezug nehmen, sich berufen: n. na pisma, o izvirnikih, DZ.
27. nenavídẹti, -vı̑dim, vb. impf. missgönnen, Mur.; — hassen: nema druzih nenavideti ali sovražiti, Krelj; imamo tem, kateri nas nenavide, dobro storiti, Krelj; (v nem. izvirniku stoji: missgönnen); — prim. stsl. nenavidêti, hassen.
28. òd, I. praep. c. gen. kaže 1) pri besedah, ki pomenjajo kako ločenje, to, od česar se kdo (kaj) loči: von; duša se loči od telesa; od doma iti; šel je od nas; od sebe iti z voli, nach rechts die Ochsen lenken, jvzhŠt.; od strehe kaplja; delo gre od rok (geht vonstatten); odvrni vse hudo od nas; pritrgati si od ust, an seinem Munde ersparen, Cig.; od sebe dati glas, pismo, einen Laut von sich geben, eine Urkunde ausstellen; — rešiti od zlega, Met.- Mik.; očistiti od pregrehe, Ravn.- Mik.; nehati od dela, Ravn.- Mik.; n. od tožbe, Meg.- Mik.; n. od greha, Levst. (Rok.); od bolezni okrevati, Levst. (Rok.); — prostost od poštarine, Levst. (Nauk); — od kod (odkod)? woher? od tod, von hier; od tamtod, dort her, Cig., Jan.; od onod (ondod), von dorther; od daleč, von ferne her; vstane od kjer je sedel (= od tam, kjer), Levst.- M.; — 2) od česar je kaj oddaljeno: von; tri milje od Ljubljane; od šuma in napak sveta živeti, ferne vom Lärm und den Verkehrtheiten der Welt leben, Ravn.- Mik.; od rok, abwegs; unbequem gestellt oder gelegen; — 3) osebo, od katere kaj zahtevamo, dobimo, zvemo i. t. d.; von; izprositi od koga kaj; to imam od očeta; — 4) v prostoru, kje se začenja kaj: von; od prvega do zadnjega; od konca do kraja; od enega kraja do druzega; od kraja začeti, von neuem anfangen; — od hiše do hiše; od besede do besede; — 5) v času, kje se kaj začenja: von; od začetka, anfänglich; od mladih nog, von Jugend an; od petih do šestih, von fünf bis sechs Uhr; od zdaj, od sih dob (odsihdob), von nun an; od nekdaj, von jeher; od kar (odkar) svet stoji, seitdem die Welt besteht; — 6) primerjano osebo ali reč za komparativom: als; solnce je večje od zemlje; eden od druzega lepši, Cig.; večkrat od enok (= enkrat), ogr.- C.; letos smo bolj zdravi od lani, Z.; — 7) izvor kake reči: von; otroci od prve žene; ne jẹ́ se meso od vsake živali; duh od sena; izvirati od hudodelstva, DZ.; privolitve od deželnega zbora je treba, Levst. (Nauk); troški od občinskega užitka, Ausgaben, welche für das Gemeindegut zu bestreiten sind, Levst. (Nauk); — 8) tvarino, iz katere je kaj narejeno: von, aus, nk.; venec od trnja, Levst. (Rok.); od železa se jeklo izdeluje, Erj. (Min.); premog je nastal od organskih tvarin, Erj. (Min.); — 9) predmet govorjenju (v narodnem govoru): von; govoriti, pripovedovati od česa (v književnem jeziku: o čem); — 10) pri trpni obliki osebo, katera provzročuje dejanje: von; bil je od očeta tepen; — 11) posredni ali neposredni vzrok: von, vor; od lakote konec jemati; od ognja voda vre; drevo se šibi od sadja; od veselja, od strahu; od dolzega časa se mu zdeha; od starosti ne vidi, od žalosti ne spi, Levst. (Rok.): od toče, od paleža je sad tako slab, Levst. (Rok.); — sam od sebe, aus eigenem Antriebe, von selbst; — 12) način: von; od srca želeti kaj; von Herzen, herzlich wünschen; od škode biti komu; zum Schaden gereichen, Cig.; to je od sile, das ist zu arg; — 13) celoto, h kateri kak del spada: von; od nas nihče ni padel; pet od sto, fünf Procente; — pos. pri stvareh, ki so deli kake celote, takrat, kadar so ločeni od celote: ključ od vrat, kamba od jarma, osnik od kolesa, brada od sekire, Levst. (Zb. sp. IV. 132.); — 14) kraj, kjer se kaj godi; pojem oddaljevanja in oddaljenosti se je izgubil: od spodaj, od zgoraj, unterhalb, oberhalb (— nav. odspodaj, odzgoraj); meč od obeju platu oster, Trub.- Mik.; pišejo imena sv. treh kraljev na velika vrata od zunaj in od znotraj, Navr. (Let.); — II. praef. znači 1) oddaljanje, ločenje: oditi, weggehen, odvezati, losbinden, odgristi, abbeißen, odzebsti, abfrieren, odpreti, aufmachen, odkriti, aufdecken, odvaditi se, sich entwöhnen; — odžvižgati, odpiskati, = žvižgaje, piskaje oditi; — 2) nehanje, končanje: odkositi, odvečerjati, das Mittagsmahl, das Nachtmahl beenden; odcvesti, verblühen; zvon je odpel, die Glocke hat aufgehört zu tönen; — 3) vračanje dejanja z enakim dejanjem: odgovoriti, antworten; odpevati, respondieren; odpisati, schriftlich antworten; — postavljanje v prejšnji stan: odvihniti hlače, die aufgestreifte Hose wieder zurückstreifen; odviti, aufwickeln.
29. okrǫ́gəł, -gla, adj. rund (kugelförmig, kreisförmig oder cylinderförmig); okroglega lica biti; nima okroglega v mošnji, er hat keinen Heller im Beutel, Cig., C.; okrogli vrh, die Kuppe, Cig.; o. denar, o. steber; — okroglo povedati, etwas Lustiges vorbringen, Z.; okrogla, eine lustige Weise, Cig.; okrogle peti, lustige Lieder singen, Cig., Vod. (Pes.); tiste naše okrogle izvirajo iz tega, kar Nemec imenuje "Lustigkeit", Zv.; okroglo zagosti, ein lustiges Stück aufspielen, Cig., M.
30. origināl, m. izvirnik, prvopis, das Original.
31. originālən, -lna, adj. izviren, Original-, originell, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.
32. originālnost, f. izvirnost, die Originalität, Cig., Jan., nk.
33. pólu, adv. halb, nk.; polu nov, Jurč.; — nav. polu- v zloženih besedah: Halb-, halb, nk.; (tu so vse dotične besede pisane s "polu-", če so tudi v izvirnikih pisane s "pol-" ali "polo-"; nav. se izgovarjajo s polu- zložene besede tako, da ima tudi polu- svoj poudarek).
34. 2. predẹ̑łək, -łka, m. das Umgearbeitete, die Umarbeitung: ne dajemo prevoda, ampak predelek izvirnikov, Zv.
35. prerẹ́kati, -rẹ̑kam, -čem, vb. impf. ad prereči; Einwendungen gegen etwas machen, widersprechen: p. čemu, Cig. (T.), nk., Gor.; p. izvirnosti, die Originalität bestreiten, LjZv.; — missgünstige Bemerkungen machen: kruh komu p., t. j. zavistno godrnjati, če ga jẹ́, Ig (Dol.).
36. pripəhníti, -páhnem, vb. pf. 1) hinzustoßen, M.; — 2) anfügen, Jan.; bes. so anfügen, dass es genau passt: tako se je prilipnilo ali prileglo, ko bi bilo pripahnjeno (pripehnjeno), Mik. (Et.); p. si pečo, sich das Kopftuch recht anliegend knüpfen, C.; — ( pren.) p. se čemu, sich genau nach etwas richten: prestava se (izvirnim) pesmim pripahne, Glas.
37. prirodíti, -ím, vb. pf. 1) hinzugebären, Cig.; — 2) (Früchte) hervorbringen, C.; — 3) prirojen, angeboren; to mu je prirojeno; prirojena hiba; — prirojeni greh = izvirni greh, Jan. (H.).
38. studénčina, f. 1) = studenčnica, das Quellwasser; studenčino piti, Dalm.; mrzla studenčina izvirajoča izpod pečine, LjZv.; — 2) pl. studenčine, der Quellengrund, V.-Cig., C.; stika po vseh studenčinah in dolih za travo, Ravn.; — tudi: studę̑nčina, Valj. (Rad).
39. studeníti, -ím, vb. impf. = izvirati, Vod. (Izb. sp.).
40. vrẹ̑łəc, -łca, m. 1) eine hervorsprudelnde Quelle, Meg.- Mik., Guts.- Cig., Jarn., Jan., Cig. (T.); vrelce zovejo male izvirke, ki se po deževju pokažejo po gorskih senožetih, Bolc, Staro Sedlo- Erj. (Torb.); — 2) človek, zlasti otrok, ki neprestano govori, Bolc, Staro Sedlo- Erj. (Torb.); — 3) der Eifrige, ogr.- C.; — 4) der Sprudelstein, Cig. (T.).
41. zgodovı̑nski, adj. Geschichts-, geschichtlich, historisch, Cig., Jan., nk.; zgodovinski izviri, die Geschichtsquellen, Cig. (T.); zgodovinsko znanstvo, die Geschichtswissenschaft, Cig. (T.); zgodovinska povest, eine geschichtliche Erzählung, Cig., nk.
42. zvı̑rati se, -am se, vb. impf. ad zvreti se; sich unanständig strecken, Cig., Jan., C., BlKr.; — prim. izvirati se.

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani