izrečen (9)

1. izréčən, -čna, adj. 1) ausdrücklich, Jan., Nov.; izrečno, ausdrücklich, Cig. (T.), nk.; — 2) aussprechbar, sagbar, Jan. (H.).
2. izrečénje, n. der Ausspruch, die Aeußerung, die Erklärung, Mur., Cig., Jan.
3. 1. neizrečèn, -éna, adj. unausgesprochen; — unaussprechlich, unsäglich, erstaunlich; on ima neizrečeno srečo; neizrečena čast, Jsvkr.; — neizrečeno je lepo; neizrečeno veliko denarjev.
4. 2. neizréčən, -čna, adj. = neizrečen; unaussprechlich: morje z neizrečnim šumenjem divja, Jap. (Prid.); neizrečno rad, Navr. (Let.).
5. neizrečénski, adj. = 2. neizrečen: neizrečensko, unaussprechlich, C., Polj.
6. glasíti, -ím, vb. impf. 1) hören lassen: iznašel je, izrečene besede tako daleč glasiti, kakor daleč hoče, Vod. (Izb. sp.); ne bom molčal, temuč bom glasil, Jsvkr.; — melden: iz Rima glasijo, von Rom wird gemeldet, V.-Cig.; kakor se glasi, dem Vernehmen nach, Cig.; — verkündigen: evangelij Kristusov g., ogr.- C.; ime Kristusovo g., Jsvkr.; — 2) lauten, Cig. (T.); — 3) g. se, Laute von sich geben, sich melden: kos se že glasi; gonjači se glase, die Treiber werden laut, Cig.; po časopisih se g., sich in den Zeitungen vernehmen lassen, Levst. (Zb. sp.); — klingen, tönen; zvon se glasi; kar pravite, se lepo glasi, V.-Cig.; — lauten; pismo se tako glasi.
7. izrekljìv, -íva, adj. = izrečen 2), aussprechbar, Cig., Jan.
8. neizrekljìv, -íva, adj. = 2. neizrečen, V.-Cig., Jan., nk.
9. užáliti, -im, vb. pf. 1) traurig machen, betrüben, wehe thun: u. koga, Jan., M., C., nk.; razžaljen ali užaljen, beleidigt o. gekränkt, Str.; — 2) užali se mi, ich werde betrübt, ich werde von Wehmuth ergriffen, Cig., Jan., M., C., Burg., nk.; neizrečeno se mu je užalilo, es that ihm überaus wehe, Navr. (Let.); užali se mi nad kom, Jan.; užalilo se mu je nad bratom, Ravn.; užali se mi do koga, Cig.; — 3) u. se, Mitleid erregen: nesrečnež se mu je v srce užalil, Cig.; — 4) verleiden, Cig.

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani