izprijen (7)

1. izprı̑jenəc, -nca, m. der Ungerathene, (sprid-) Cig., Ravn.
2. izpríjenje, n. die Verschlechterung, die Ausartung; ( nav. spridenje).
3. izprı̑jenost, f. die Verderbtheit, (sprid-) Mur., Cig., Jan., nk.
4. izpríditi, -prı̑dim, vb. pf. untauglich machen, verderben, corrumpieren; i. se, untauglich werden, ausarten, schlecht werden; izprijen ( nav. izpriden), verderbt, ausgeartet.
5. klíca, f. der Keim, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.); zobova k., der Zahnkeim, Erj. (Som.); pren. nova k. izprijenosti, Zv.; — der Keimtrieb, Cig., Jan., C.
6. 2. podrẹ́pica, f. slabo, izprijeno vino: podrepice se je napil, zato je bolan, BlKr.
7. tvésti, tvézem, vb. impf. 1) binden, V.-Cig., Mik.; heften, knüpfen, Jan.; anhängen, anheften, Mur.; — t. se na koga, sich an jemanden hängen, V.-Cig., Gor.; t. se na izprijene ženske, Ravn.; — 2) albernes Zeug reden, M., Valj. (Rad); tako mi je tvezel, da me ušesa bole, Gor.; (v nekaterih virih napačno: tveziti).

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani