izmena (4)

1. izmẹ̑na, f. 1) die Verwechslung, Cig. (T.); — die Abwechslung: po izmeni, wechselweise ( math.), Cig. (T.); zemljo na izmeno pali solnce in pustoši burja, Zv.; — 2) die Ausartung, der Ausbund (im schlimmen Sinne), der Wechselbalg, Cig.; die Unform: izmene in izpake, Hip. (Orb.); kdo bi slutil pod tacimi izmenami (= popačenimi priimki) naše tri rojake? Navr. (Let.); ein Monstrum, Dict.; — der Zwitter, Dol.- M., Brdo ( Gor.)- Svet. (Rok.).
2. izmẹ̑nast, adj. unförmlich, monströs, Dict.
3. preizmẹ̑na, f. die Umwechslung, DZ.
4. 2. zmẹ̑na, f., pogl. izmena.

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani