izležen (4)

1. izlę́ženəc, -nca, m. = izleženik, Trst. (Let.).
2. izlę́ženik, m. = ki se je izlegel; ptujski izleženik, der zu Pettau Geborene, C.; radomerski i., Raič ( Let.).
3. izleženják, m. = izleženik, C.
4. izlę́ženje, n. 1) die Ausbrütung; — die Brut, (izleženjè) ogr.- Valj. (Rad); — 2) die Geburt, ogr.- C.; — die Herkunft: neki židov, izleženja Aleksandrijanec, ogr.- Valj. (Rad); — der Geburtsort, vzhŠt.- C.

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani