izkaz (37)

1. izkàz, -káza, m. der Ausweis, die Nachweisung, die Legitimation, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; potni i., das Reisedocument, DZ.
2. 1. izkȃza, f. 1) = izkaz, C., Kr.- Valj. (Rad); — 2) die Auszeichnung, Kr.- Valj. (Rad); — prim. skaza.
3. 2. izkȃza, f. 1) der Verderb, Cig.; — žitna i., C.; — die Vereitelung, Cig.; izkazo komu storiti, jemandem einen Strich durch die Rechnung machen, (sk-) Jurč., Zora; izkazo delati, in die Quere kommen, Kr.; — 2) der Fehler, das Gebrechen, Cig., C.; — 3) der Pfuscher: mojster i., lovec i., ein schlechter Jäger, C.; — (piše in govori se nav. skaza; toda prim. stsl. izkaza, v istem pomenu).
4. izkázanje, n. die Erweisung, die Bezeigung.
5. izkȃzast, adj. mit Gebrechen behaftet, (sk-) C.
6. izkázati, -žem, vb. pf. 1) darthun, erweisen; to se bo izkazalo pred sodnikom; sina modrost izkaže očetov uk, Škrinj.- Valj. (Rad); — i. se, sich ausweisen, sich legitimieren, Cig. (T.), nk.; — 2) zeigen; svojo moč, svojo nevoljo i. s čim; — beweisen, erweisen, bezeigen; milost, ljubav, prijateljstvo, čast komu i.; pravico i. komu, jemandem Recht widerfahren lassen; tu se je izkazala božja milost; — i. se, sich zeigen: izkaže se mu v snu gospodična, kajk.- Valj. (Rad); — sich auszeichnen; — sich bewähren; i. se pravičnega moža; sich bezeigen: hvaležnega se i.; da mu se zahvalne izkažemo, kajk.- Valj. (Rad).
7. izkȃzba, f. der Verderb, die Entstellung, (sk-) Cig., C.; — das Verderbte, das Entstellte, Levst. (M.); — prim. izkaziti.
8. 1. izkȃzək, -zka, m. der Ausweis, Cig., Jan., Nov.- C., nk.
9. 2. izkȃzək, -zka, m. der Schade, (sk-) C.; — prim. izkaziti.
10. izkázən, -zna, adj. 1) Ausweis-, Legitimations-: izkȃzno pismo, Cig., Jan., DZkr.; — 2) erweislich: izkazna škoda, DZ.
11. izkazílọ, n. das Beweismittel, Svet. (Rok.); das Document (durch welches etwas ausgewiesen wird), der Ausweis, die Legitimation, Jan., DZ., DZkr., Valj. (Rad).
12. izkazíti, -ím, vb. pf. verderben, verpfuschen; i. kako delo; vse izkazi, kar v roke prime; trikrat premišljeno, še rado izkaženo, Npreg.- Polj.; vino i., den Wein verfälschen, Cig.; vreme nam je veselico izkazilo; — entstellen, Cig.; i. ude, verstümmeln, Cig.; — entehren, schänden, Meg., Dict.- Mik.; — i. se, schlecht ausfallen: izkazilo se mi je delo; verderben, ( intr.); vino se je izkazilo; izkazilo se je, die Sache ist zu Wasser geworden, Cig.; ( nav. skaziti; toda prim. stsl., rus. iskaziti; izkažen, Trub.).
13. izkazljìv, -íva, adj., Cig., pogl. izkazen 2).
14. izkȃznica, f. die Legitimationskarte, Cig., Jan., Cig. (T.), DZ., Levst. (Nauk), DZkr.; živinska i., der Viehpass, DZ.
15. izkazník, m. der Verderber, (sk-) Guts., Cig.
16. izkazovȃnje, n. das Erweisen.
17. izkazováti, -ȗjem, vb. impf. ad izkazati; 1) ausweisen, erweisen; i. svoje pravice, Let.; — 2) bezeigen: čast i.; — 3) i. se, sich auszeichnen, sich bewähren, sich bezeigen, Cig.
18. pravoizkázən, -zna, adj. das Recht beweisend, (pravosk-) Jan. (H.).
19. bolēta, f. izkazni listek ( n. pr. pri mitnicah), die Bollette.
20. dobrọ̑ta, f. 1) die Güte, die gute Qualität, die Trefflichkeit; mlečna d., Nov.; imeti to posebno dobroto, diesen Vorzug haben, Cig.; srednje dobrote, ziemlich gut, Cig.; — 2) die Herzensgüte: sama d. ga je, er ist die Güte selbst; z dobroto pri njem nič ne opraviš, mit Güte richtet man bei ihm nichts aus; dobrota je sirota, t. j. kdor je drugim predober, njemu se dostikrat samemu slabo godi, Npreg.; — za dobroto, als Provision, Dol.; — 3) etwas Gutes: = das Wohl, V.-Cig.; — das Glück: ali misliš, da je to taka dobrota, biti za župana? jvzhŠt.; das Gut, Kast.; dobrot vam bodi! Met.; vse dobrote komu moliti, jemandem alles Gute wünschen, Krelj; posvetne dobrote, die Erdengüter, C.; imeti vse zemeljske dobrote, LjZv.; der Vortheil, Cig.; obče bolnice uživajo to dobroto, da ... Levst. (Nauk); tudi to ima svojo dobroto, auch dies hat sein Gutes, Levst. (Beč.); — die Wohlthat; dobrote, ki smo jih od Boga prejeli; marsikako dobroto mi je storil (izkazal), er hat mir so manche Wohlthat erwiesen; živeti na dobroti, von den Wohlthaten anderer leben, Levst. (Zb. sp.); — eine gute Sache: na mizo natovoriti vsakovrstnih dobrot, LjZv.
21. popǫ́tən, -tna, adj. sich auf der Reise befindend; reisend; p. sem bil in ste me pod streho vzeli, Cig.; popoten človek, popotni ljudje; — Reise-, Cig.; popǫ̑tni drug, der Reisegefährte, Jan.; popotni list, der Reisepass, popotna izkaznica, die Legitimationskarte, popotna karta, die Passkarte, Levst. (Nauk).
22. poprávən, -vna, adj. 1) verbesserlich, Cig.; ne več popravna škoda, nicht mehr gut zu machender Schaden, DZkr.; — 2) Corrections-, Cig. (T.); poprȃvni črtež, die Correctionstrace ( z. B. eines Flusses), DZ.; popravno delo, Correctionsarbeiten, DZ.; Rectifications-, Cig., Jan.; popravni izkaz, der Rectificationsausweis, Cig.; — Correctur-: popravna pola, der Correcturbogen, Cig.
23. pravoskázən, -zna, adj., pogl. pravoizkazen.
24. prezentīrati, -am, vb. pf. ( impf.) = s puško čast izkazati (pri vojakih), präsentieren.
25. prijȃzən, -zni, f. die Gunst, die Huld, Dict., Mik., Jan., Cig. (T.), C.; p. in milost ("Huld und Gnade"), Krelj; da Bog nam svojo p. in dobroto izkaže, Trub.; prijazen in zvest izkazati ("Wohlwollen und Treue"), Dalm.; — die Freundlichkeit, Habd.- Mik., Jan., C., Bes.; — die Freundschaft, Meg., Trub.- Mik., Kast., Vod.- Levst. (M.), ogr.- C.; prijazen je storil z Ahabom, Dalm.
26. prijáznost, f. die Freundlichkeit; — p. izkazati, einen Freundschaftsdienst erweisen, Cig.
27. prilę́či, -lę̑žem, vb. pf. 1) sich dazulegen, Z.; — 2) p. se, sich anfügen, passen; suknja, oblačilo se ti prileže, Cig.; prileže se mu, kakor kravi sedlo, C.; izkazilo, kako se je resnici prilegel občinski proračun, die Nachweisung der Ergebnisse des Gemeindevoranschlages, Levst. (Nauk); — wohlbekommen, behagen, gut anschlagen; to se mi je prileglo! das hat gemundet!
28. rubíłən, -łna, adj. die Pfändung betreffend: rubı̑łna izkaznica, der Executionsausweis, Levst. (Nauk).
29. skȃza, f. 1) der Verderb, Cig.; žitna s., der Verderb des Getreides, C.; — die Vereitelung, Cig.; skazo delati, verderben, vereiteln; skazo storiti komu, jemandem einen Strich durch die Rechnung machen, Jurč.; — 2) das Verderbte, der Fehler, das Gebrechen, Cig., C.; = popaka, C.; prava skaza, Levst. (Zb. sp.); — 3) mojster s., der Pfuscher; lovec s., ein schlechter Jäger, C.; — pogl. izkaza.
30. skázati, -žem, vb. pf. 1) aufweisen, vorweisen: izpričevalo s., Cig.; — 2) vorstellen, Cig.; s. koga komu, Levst. (Močv.); — prim. izkazati.
31. skȃzba, f. das Verderbnis, C.; die Entstellung, Cig.; — pogl. izkazba.
32. skȃzək, -zka, m. der Schade, C.; — pogl. izkazek.
33. skazíti, -ím, vb. pf., pogl. izkaziti.
34. skazník, m. der Verderber, Guts.- Cig.; — pogl. izkaznik.
35. škodljı̑vəc, -vca, m. 1) ein schädlicher Mensch, der Schadenmacher, Mur., Cig., Jan.; imena škodljivcev izkazati, Prisege iz 17. stol.- Let.; — ein schädliches, Schaden machendes Thier, nk.; — 2) der Schadenfrohe, Jan.
36. veljáti, -ȃm, vb. impf. 1) gelten; denar, bankovec, prepoved, zakon ne velja več; že velja, es gilt schon; že velja, kamor srce pelja, es gilt, wohin das Herz zielt, (tako se komu napija), Met., Mur., Jan.; njegova beseda velja vselej; on veliko velja pri ljudeh; v. za kaj, für etwas gelten, angesehen werden; za bogatina veljati; te bukvice veljajo za izkazno pismo, Levst. (Nauk); — einen Wert haben, taugen; to ne velja nič; Sem videl, — Da človek toliko velja, kar plača, Preš.; že velja, es geht schon an; ne velja, es taugt nicht, es ist nicht angezeigt; prepovedanih reči obetati ne velja (geht nicht an), Ravn.; — 2) kosten; koliko velja kilogram soli?
37. zaslúžən, -žna, adj. 1) verdienstvoll, verdienstlich, Cig., Jan., C., nk.; z. mož, zaslužno delo, nk.; — 2) würdig: biti z. smrti, den Tod verdienen, C.; — 3) Verdienst-, a) den Verdienst betreffend: zaslȗžni izkaz, der Verdienstausweis, Levst. (Cest.); — b) das Verdienst, die Verdienste betreffend: zaslužna svetinja, Levst. (Zb. sp.).

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani