ime (1355)

1. imę̑, -ę̑na, n. 1) der Name; krstno i., der Taufname; rodovinsko i., der Familienname; kako ti je ime? wie heißest du? (tako se navadno povprašuje po krstnem imenu); Peter mi je ime, ich heiße Peter; i. komu dati; tudi: i. zdeti, nadeti, einen Namen geben, benennen, Jan.; po imenu, dem Namen nach; le po imenu poznati koga; mož, po imenu I., ein Mann mit Namen I.; tam stoji vas, Vrh po imenu, Levst. (Zb. sp.); po imenu koga klicati, jemanden beim Namen rufen, Met.- Mik.; po imenu, namentlich, besonders, Cig., ogr.- C.; na isto ime spraviti, auf gleiche Benennung bringen ( math.), Cig. (T.); v imenu imeti koga = govoriti o kom, Dol.- Cv.; v mojem, sodnikovem imenu, in meinem, des Richters Namen; pojdi v imenu božjem, geh' in Gottes Namen! v Boga ime (vbogajme) prositi, dati, um ein Almosen bitten, ein Almosen geben; v božje i. dati, Meg.; — 2) der Titel; prazno ime, leerer Titel, Cig.; — pravno ime, der Rechtstitel, erworbenes Recht, DZ.; oprostilno ime, der Befreiungstitel, DZ.; v prisežno ime povedati, an Eidesstatt aussagen, Svet. (Rok.); — 3) das Nomen ( gramm.), nk.; samostalno i., das Hauptwort (substantivum), Jan., nk.; — 4) das Ansehen: v imenu biti, eine große Rolle spielen, Cig., Šol.; v ime priti, zu Ansehen kommen, Šol.; pravdati se z možmi, ki imajo nekaj imena, Jurč.; — 5) der Leumund, der Ruf: v dobrem, slabem imenu biti, in gutem, schlechtem Rufe stehen; dobro ime izgubiti, den guten Namen verlieren.
2. ı̑məc, -mca, m. = ivje, der Rauhreif, Tolm.- Erj. (Torb.).
3. imę̑la, f. = omela, melje, die Mistel, kajk.- Valj. (Rad).
4. imelje, n. = ivje, vzhŠt.- C.
5. imẹ́lọ, n. die Habe, das Vermögen, Jan., Cig. (T.); stregle so mu od svojega imela, Trub.
6. imendȃn, m. = god, godovno, der Namenstag, Cig., Jan., nk.; — hs.
7. imę̑nice, adv. = imenoma, C.
8. imeník, m. das Namensverzeichnis, der Katalog, die Nomenclatur, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), DZ., nk.; volivski i., die Wählerliste, Levst. (Nauk); bralni i., die Verlesliste, DZkr.
9. imenı̑t, adj. = imeniten, Cig., Jan., Mik., Dalm., Jsvkr.; imeniti učenjaki, Zv.; imeniti knjižniki zdanje dobe, Levst. ( LjZv.).
10. imenítən, -tna, adj. vornehm; i. gospod; imenitno se držati, eine wichtige Miene machen; hervorragend, berühmt; i. kralj; wichtig, bedeutend, imenitne reči, stvari.
11. imenítiti se, -ı̑tim se, vb. impf. vornehm thun, V.-Cig.; imponieren wollen, Cig. (T.).
12. imenı̑tnica, f. vornehme, angesehene Frau, Cig.
13. imenı̑tnik, m. vornehmer, angesehener Mann, Guts., V.-Cig., C.; največi imenitnik kraljevega dvora je bil Aman, Ravn.
14. imenítnost, f. die Vornehmheit, die Ansehnlichkeit, die Berühmtheit, die Wichtigkeit; — mestne imenitnosti, die Merkwürdigkeiten der Stadt.
15. imenı̑tost, f. = imenitnost, Mur., Cig.
16. imenják, m. der Namensgenosse, Cig., Jan., M.; midva sva imenjaka, wir haben gleiche Namen, Z.; Unac, našemu Uncu imenjak, Navr. (Let.); — der Namenspatron, Vrt.
17. 1. imẹ̑nje, n. die Habe, Meg., Cig., Jan., Cig. (T.), Krelj, Mik.; vse imenje ter blago, alles Hab und Gut, Meg.; popisovanje hišnega imenja, Dict.; stregle so mu od svojega imenja, Dalm.; sirotinsko i., das Waisenvermögen, DZ.; pravdno i., das Zinsgut, d. i. ein Gut, von dem ein Zins an den Grundherrn zu entrichten ist, Rec.
18. 2. imę̑nje, ** n. coll. die Namen; imenje za atlant preskrbeti, Let.
19. imenodajȃvəc, -vca, m. der Namengeber, Cig.
20. imenodajȃvka, f. die Namengeberin, Cig.
21. imę̑noma, adv. namentlich, mit Namen, C., nk.
22. imenonosı̑telj, m. der Namensträger, SlN.
23. imenopìs, -písa, m. sklicevalni i., die Einberufungconsignation, Levst. (Nauk).
24. imenoslǫ́vən, -vna, adj. terminologisch: imenoslovna vzrazila, Levst. (Nauk).
25. imenoslǫ̑vje, n. razlaga izrazov, ki se rabijo v posameznih znanstvih, die Terminologie.
26. imenoslǫ̑vski, adj. terminologisch: imenoslovske oblike, Levst. (Zb. sp.).
27. imenováłən, -łna, adj. 1) nennbar, (-aven) V.-Cig. (?); — 2) Ernennungs-: imenovȃlni dekret, DZkr.
28. imenovȃłnik, m. der Nominativ ( gramm.), Cig., Jan., Levst. (Sl. Spr.).
29. imenovȃnje, n. 1) das Nennen, die Benennung; častno i., die Titulatur, Cig., Jan.; — 2) die Ernennung, Cig., Jan., nk.
30. imenovȃtelj, m. der Nenner eines Bruches ( math.), Cig. (T.).
31. imenováti, -ȗjem, vb. impf. 1) nennen, benennen, betiteln; imenovana vrednost, der Nominalwert, Cig. (T.); imenovano število, benannte Zahl, Cig. (T.), Cel. (Ar.); — i. se, heißen, genannt werden; — 2) (po nem.) ernennen, Cig., nk.; (v tem pomenu tudi pf. bil je imenovan za učitelja, nk.).
32. imenovȃvəc, -vca, m. 1) der Namengeber, Cig.; — der Nenner ( math.), Cel. (Ar.); — 2) der Ernenner, Cig.
33. imenovȃvka, f. die Namengeberin, Cig.
34. imę̑nski, adj. Namens-, C.; — nominell, V.-Cig., Jan.; imenska vrednost, der Nennwert, Cig., DZ.
35. imę̑nstvọ, n. die Terminologie, Cig., Jan., Cig. (T.), Nov., Navr. (Kop. sp.).
36. ímər, -mra, m. = imra, C.
37. imẹ̑tək, -tka, m. die Habe, das Besitzthum, das Vermögen, Mur., Cig., Jan., C., kajk.- Valj. (Rad); iz krajevnega imetka, aus Localmitteln, DZ.
38. imẹ̑telj, m. der Inhaber: i. kakega pisma, i. trgovinskih mark, DZ.; i. kakega vojaškega polka, nk.
39. imẹ́tən, -tna, adj. = imovit, Jan.
40. imẹ́ti, imȃm, z nikalnico: ne imeti, nẹ́mam, nímam, (nẹ̑mam, Dol.), vb. impf. 1) haben; i. veliko denarja, veliko otrok itd.; na sebi i. kako oblačilo; pri sebi i. kako orožje; i. otroka, ein Kind geboren haben; i. mlade, Junge geworfen haben; konje, pse i., Pferde, Hunde halten; i. deset let, zehn Jahre alt sein; kako bolezen i., mit einer Krankheit behaftet sein; v sebi i., enthalten; poglejmo, kaj sleherna postava v sebi ima, Škrinj.- Valj. (Rad); (vsebina je), kar ima kaka stvar v sebi, Levst. (Nauk); to nima nič v sebi, das hat keine Bedeutung; na skrbi i. kaj, für etwas zu sorgen haben; i. vojsko, prepir, znanje, ljubezen s kom, mit jemandem Krieg führen, einen Streit, eine Bekanntschaft, ein Liebesverhältnis mit jemandem haben; i. delo pri čem, bei etwas beschäftigt sein, DZ.; — 2) i. za —, für etwas halten; za poštenjaka i. koga, za resnico kaj i.; — 3) abhalten: opravilo (cerkveno) i., die Andacht abhalten; pridigo, govor i., eine Predigt, Rede halten; račun i. s kom, mit jemandem eine Abrechnung vornehmen; — 4) behandeln: dobro, hudo, ostro i. koga, jemanden gut, übel, strenge behandeln; imel je dečka skoraj kakor svojega, Jurč.; v strahu imeti, in Zucht halten; za norca i., zum Narren haben ( germ.); rad i. koga, gerne haben ( germ.); — 5) ergriffen haben: žeja me ima, bolezen me hudo ima; hudo me ima, da bi ..., ich habe ein heftiges Verlangen, Levst. (Zb. sp.); — 6) z inf. haben (po nem.); njemu se imam zahvaliti, ihm habe ich es zu verdanken; imam še veliko tirjati, ich habe noch viele ausständige Forderungen; kaj imaš tu opraviti? z zvezdami na nebu ima on ukazovati, Ravn.; tega se imamo držati, daran haben wir uns zu halten; — haben = sollen ( germ.): jutri ima priti, morgen soll er kommen; tvoje srce ima moje zapovedi ohraniti, Škrinj.- Valj. (Rad); imel bi pridnejši biti, du solltest braver sein; pri vas nima tako biti, bei euch soll es nicht so sein, Jap.- Valj. (Rad); ti mu nemaš nič očitati, du sollst ihm nichts vorwerfen, Met.- Mik.; — 7) können: imaš mi li posoditi dva goldinarja? kannst du mir zwei Gulden leihen? ti mu nemaš kaj očitati, du kannst ihm nichts vorwerfen, Met.- Mik.; jaz ti nemam kaj povedati, ich kann dir nichts sagen, ich habe dir nichts zu sagen; — 8) i. se, sich gehaben, sich befinden: dobro se imej, gehab' dich wohl! kako se kaj imaš? wie geht es dir? — im Verhältnisse stehen: ima se višava proti širjavi kakor ..., es verhält sich die Höhe zur Breite wie ..., Cig.; — 9) z inf. = fut.: imate spoznati, imaš imenovati, imajo te na rokah nositi, imate piti = spoznali boste, imenoval boš, itd., Trub., Krelj, Dalm., Stapl.- Mik. (V. Gr. III. 176.).
41. imẹ̑tje, n. die Habe, der Besitz, das Vermögen, Cig., Jan., M., nk.
42. imẹ̑tnica, f. die Inhaberin, Cig., Jan.
43. imẹ̑tnik, m. der Inhaber, Cig., Jan., Nov., DZ.
44. imẹ́vati, -am, vb. impf. zu haben pflegen, Jan., C., Mik., DZ., SlN., Nov., Levst. (Zb. sp.).
45. imẹ̑vəc, -vca, m. = imetnik, Jan., C.
46. bogosprı̑mək, -mka, m. der Willkomm, Cig., Jan.
47. brezimę̑n, adj. ungenannt, anonym, Cig., Jan., Cig. (T.); brezímen, Vrt.; brezimeni svetnik, Levst. (Zb. sp.); brezimena nedelja, der dritte Sonntag in der Fasten, M.
48. brezímən, -mna, adj., Jan., nk., pogl. brezimę̑n.
49. brezimę̑nəc, -nca, m. = brezimenik, Jan.
50. brezimę̑než, m. = brezimenik, C.
51. brezimę̑nič, m. = brezimenik, Jan.
52. brezimę̑nik, m. der Anonymus, M., Cig. (T.).
53. brezimenják, m. = brezimenik, C.
54. brezimę̑nost, f. die Anonymität, C.
55. brezimę̑novič, m. der Anonymus, Navr. (Spom.).
56. brezimę̑nski, adj. = brezimen, Cig.
57. brezimę̑nstvọ, n. die Anonymität, Cig. (T.).
58. brezprimę́rən, -rna, adj. beispiellos, Cig. (T.).
59. cimę̑nta, f. ein Cimentiergefäß, Št.
60. cimentováti, -ȗjem, vb. impf. cimentieren, Jan.; — prim. it. cimento, die Probe.
61. cimę̑ntovən, -vna, adj. cimentovni urad, das Cimentierungsamt, DZ.
62. címer, ** m. der Schmuck, bes. der Hutschmuck, C.; der Blumenstrauß, vzhŠt., ogr.- C.; — prim. srvn. zimier, der Helmschmuck, Mik. (Et.).
63. címet, m. sladka skorjica, der Zimmet.
64. cimẹ́ti, -ím, vb. impf. keimen, Mik. (Et.).
65. címetov, adj. Zimmet-, cimetovo drevo, der Zimmetbaum, Jan.; cimetove barve, zimmetfarbig, Cig.; cimetova kislina, die Zimmetsäure, Cig. (T.); cimetova lovorika, der Zimmetlorbeer (laurus cinnamomum), Tuš. (R.).
66. címetovəc, -vca, m. 1) der Zimmetbaum, Jan.; — 2) neka vrsta granatov rumene ali cimetove barve, der Kanelstein, Cig. (T.).
67. címetovica, f. das Zimmetwasser, Cig.
68. čímežən, -žna, m. der Draht, Gor.; — prim. čevežen.
69. dimè, -ę́ta, m. schwarzrother Ochs, Mik., Valj. (Rad).
70. dı̑məc, -mca, m. 1) = dime, Cig., Jan., M., Valj. (Rad); — der Braunschecke, Jan.; — 2) prvo žganje, ki priteče po cevi, BlKr., Ip.- Erj. (Torb.).
71. dı̑mək, -mka, m. 1) = dime, Valj. (Rad); — 2) gorski duh rudarjev, Pjk. (Črt. 37.).
72. díməljn, -ljna, adj. = dimeljski, Cig.
73. díməljski, adj. Leisten-: dimeljsko vezilo, das Leistenband (am Körper), V.-Cig.
74. dímən, -mna, adj. Rauch-: dimni curek, die Rauchsäule, Ravn.- Cig.; — rauchig; dimno je, es raucht.
75. dīmetər, -tra, m. dvo- ali četverostopen verz, der Dimeter, Cig. (T.).
76. enoimę̑n, adj. einnamig, gleichnamig, Cig. (T.).
77. hudı̑mer, -rja, m. = hudiman, Z., Štrek., Jurč., jvzhŠt.
78. hudozı̑məc, -mca, m. nav. pl. hudozimci, die Heiligen, deren Festtage in die strenge Winterszeit fallen (Paulus, Antonius, Agnes, etc.), Svet. (Rok.).
79. istoimę̑n, adj. gleichnamig, gleichbenannt, Cig. (T.), Nov.- C., Zora, Zv.
80. istoimę̑nost, f. die Gleichnamigkeit, Cig. (T.).
81. istoimę̑nski, adj. gleichnamig, Cel. (Ar.).
82. izı̑mək, -mka, m. die Ausnahme, Jan., Cig. (T.), DZ.; po izimku, ausnahmsweise, Levst. (Nauk); colni i., der Zollausschluss, DZ.
83. izímən, -mna, adj. exceptiv, ausnahmsweise, Ausnahms-, Jan., Cig. (T.); izimni slučaji, Levst. (Pril.), SlN.
84. iznı̑mək, -mka, m. = iznima; brez iznimka, Zv.
85. izohimēna, f. črta enake srednje zimske topline, die Isochimene ( geogr.), Cig. (T.), Jes.
86. kážimed, m. der Honigkuckuck (cuculus indicator), Erj. (Ž.).
87. kı̑mək, -mka, m. neki nožek, kajk.- Valj. (Rad).
88. kimena, f. = kumena, der Kümmel (carum), Cig., Jan.
89. lažnoimę̑nski, adj. pseudonym, Jan. (H.).
90. legitīmən, -mna, adj. postaven, zakonit, legitim, Cig. (T.).
91. lı̑məc, -mca, m. die Gallerte, Cig., Jan., Vrtov. (Km. k.).
92. ljubı̑məc, -mca, m. der Liebling, Mur., Cig., nk.; der Geliebte, Jan.; — prim. stsl. ljubimъ, amabilis.
93. longimetrı̑ja, f. premočrtno merstvo, die Longimetrie, Cig. (T.).
94. milimētər, -tra, m. tisočni del metra, das Millimeter.
95. mnogoimę̑n, adj. vielnamig, mehrnamig, Cig. (T.).
96. mnogoimę̑nski, adj. mehrnamig, Cel. (Ar.).
97. naimenováti, -ȗjem, vb. pf. benamsen, benennen, Mur., Let., SlN.
98. nazı̑mək, -mka, m. der Nachwinter, Gor.; tudi pl. nazimki: kolikor grmi pred velikim petkom, toliko nazimkov je pred sv. Jakopom, Gor.
99. nečı̑merən, -rna, adj., pogl. ničemuren.
100. neimenítən, -tna, adj. unbedeutend, unwichtig, Jan. (H.).

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani