gorenje (9)

1. gorẹ̑nje, n. das Brennen; gorénje, Valj. (Rad).
2. gorẹ́njəc, -njca, m. 1) der Bewohner des Oberlandes, der Berge; — 2) = gorenji veter, der Nordwestwind, C., Gor.
3. pogorẹ̑nje, n. die Zerstörung durch Feuer: sodomsko p., Krelj.
4. zgorẹ̑nje, n. die Verbrennung, Cig. (T.).
5. gorẹ̑nji, adj. oberhalb befindlich, der obere; na gorenjem konci, am oberen Ende, gorenji veter, der Oberwind, Z.; — tudi: gọ̑rẹnji, (kar se nav. govori gọ̑ranji).
6. gorják, m. 1) der Gebirgsbach, Jan.; — 2) der Westwind, SlGradec- C.; prim. gorenjec 2).
7. hę̑ncati, -am, vb. impf. okoli mize stoje z ene noge na drugo prestopati ali preskakovati in se tako zagibavati (nekak ples Poljancev na gorenjem Ptujskem polju), Pjk. (Črt.).
8. obȓša, f. 1) die Baumkrone, Cig., Jan.; — 2) pl. obrše, = brajde ob gorenjem kraju vinograda, Rogatec- C.; — prim. obrh.
9. preddȗrje, n. der Raum vor dem Hausthor, Cig., Jan., C.; ("Gorenjec pravi: préderje", t. j. prẹ́ddvərje, Levst. [Zb. sp.]); die Vorhalle, Cig. (T.).

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani