gn=Dol. (1.850-1.949)

1850. vǫ́ža, f. = gož f. 1), usnjen obroček, ki ročnik s cepcem veže, Dol.
1851. vǫ̑žnik, m. = ožnik, der Asant (asa foetida), Cig.; — neko zdravilo iz zelišč za otroke in tudi za živino, Dol.
1852. vpeljevȃnje, n. das Einführen; — das Vorsegnen der Wöchnerin in der Kirche; mati gre v vpeljevanje, Dol., k vpeljevanju, Št.
1853. vrábič, m. der Sperling, Dol.
1854. 2. vránka, f. = vranica, die Milz, C., Dol.; v. ali slezena, Hip. (Orb.).
1855. vrátca, -təc, n. pl. dem. vrata; das Thürchen, das Pförtchen; — das Fassthürlein, C., Št.; — das Thürlein am Taubenschlag, Cig.; — das Flugloch am Bienenstock, Cig., Jan.; — das Hosenthürl, der Hosenlatz, Dol.
1856. vrẹ́či, vȓžem, vb. pf. 1) werfen; kamen v koga v.; v. kaj na tla; — snega je vrglo (= padlo), C.; — v. kaj na koga, jemanden einer Sache beschuldigen, C.; — 2) ausmachen, abwerfen; Gewinn eintragen, sich auszahlen; dobro mu vrže, Jap. (Prid.); iz svinca ločijo, če vrže, srebro, Vrtov. (Km. k.); ne vrže, es ist nicht der Mühe wert, Zv.; — 3) v. se po kom, jemandem nachgerathen, nacharten, Cig., C.; ne vrzite se po tem svetu! C.; v. se po žlahti, Dict.; = v. se v koga, Cig., C.; vrgel se je ves v svojega očeta, LjZv.; — 4) werfen, gebären (von Thieren), Cig., Dol.
1857. 1. vrẹ̀d, vrẹ́da, m. 1) die Verletzung: kožo braniti vsakovrstnih vredov, Erj. (Som.); — pos. neka bolezen, katero dobode človek črez pas od velikega truda ali sedeža, C., GBrda, Goriška ok.- Erj. (Torb.), Dol.; vred sem dobil, ich habe mich überhoben, Cig.; — der Leibschaden, Štrek., DSv.; — die Milz- o. Leberverhärtung, C.; — 2) das Geschwür, die Eiterbeule, Met., Mur., Jan., C.; dotikati se vredov gobavih, Cv.; der Karbunkel, C.
1858. 1. vrẹ́dən, -dna, adj. 1) verletzt, Štrek.; kadar človek od velicega truda ali sedeža otoče okoli pasa, vele, da je vreden (vrẹdȃn), Rodik na Krasu, Lašče- Erj. (Torb.), Dol.; — 2) geschwürig, Cig.; — 3) schwach, klein: naši otroci so še vredni, Čatež ( Dol.)- Erj. (Torb.).
1859. 3. vrę́dən, -dna, adj. frühzeitig: vrę̑dni krompir, Dol.; — prim. red = čas.
1860. vrẹdníca, f. = zel, ki celi vred, Dol.; — der Ehrenpreis (veronica filiformis), Medv. (Rok.).
1861. vrẹ́skniti, vrẹ̑sknem, vb. pf. krachend brechen, zerspringen: lonec vreskne, Dol.- Mik.; — eine Ritze bekommen, knacken, bersten, Cig., Jan.
1862. vrẹ́ščati, -ím, vb. impf. schreien, Cig., M., Dol., jvzhŠt.; kreischen, Cig.; — rauschen, Cig.; voda vrešči, Boh.- C.; — meso je prijetno vreščalo nad plamenom, LjZv.
1863. vrẹténọ, n. 1) die Handspindel, mit welcher (ohne Spinnrad) der Faden gesponnen wird; — 2) die Schraubenspindel, Cig. (T.), Sen. (Fiz.); die Pressschraube, Cig.; der Spindelbaum bei der Weinpresse, Mur., Dalm., Dol.; — 3) die Welle, der Wellbaum, der Haspel (als Hebezeug), V.-Cig., Jan., Frey. (Rok.), Savinska dol.; — die Mühlradwelle, Mur., Cig., Dol.; — die Glockenwelle, Cig.; übhpt. jede Welle in einer Maschinerie, Savinska dol.; — die Töpferscheibe, Cig.- Vest.; — 4) die Ruthe zum Flachsschütteln, C.
1864. vrhovína, f. das Obere, der Obertheil, Cig.; ( n. pr. kisela repa pri vrhu, Notr.); — das Oberholz, das Gipfelholz, übhpt. das Astholz, der Abschlag von Bäumen, Cig., Jan., Dol., jvzhŠt.
1865. vȓhu, I. adv. oberhalb, darüber, darauf; vrhu položiti, dejati, Dol.; — Kristusa vrhu ( namr. na osla) posadijo, Krelj, Dalm.; razdejal je mesto ino je vrhu sol sejal, Dalm.; — II. praep. c. gen. oberhalb, über, Hip. (Orb.), nk., Dol.; en kamen vrhu drugega, Trub.; vrhu njega, Dalm.; gre vrhu morja, Trub.; vrhu groba, Dict.; — vrhu tega, obendrein, überdies, nk.
1866. 2. vrlína, f. 1) die Zaunöffnung, Mik., BlKr.; (črez vrlino vozijo na njivo, na vrt; tam napravijo leso ali pa zagrade z vejevjem, BlKr.); sploh veča luknja v ograji ali steni, zidani in leseni, Dol.; — 2) aus Brettern gemachtes Gartenthor, M.; = lesa, vrnila, Levst. (Pril.).
1867. vrǫ̑tək, -tka, m. 1) die Quelle, C.; — 2) = vrenje: od vrotka jesti, ne pa vse prestano, BlKr.; — 3) = penasta skorja na kuhi, ko se kuha in vre, ki jo je treba z žlico posneti, BlKr., Dol.
1868. vŕpati, vȓpam, -pljem, vb. impf. = vrtati, grebsti, kopati, C., Z., Dol.; — abzunöthigen suchen, C.
1869. vŕša, f. die Fischreuse, Dict., Mur., Cig., Jan., Dalm., Hip. (Orb.), ogr.- Raič ( Nkol.); = pleten koš v ribjo lov, Vrt., Bilje na Ipavi- Erj. (Torb.), Dol.; moreš-li mrežo napolniti z njegovo kožo in vršo z njegovo glavo? Dalm.; raku nastavljajo vrše, sake in mreže, Erj. (Izb. sp.).
1870. vršȃj, m. die zum Austreten oder Ausdreschen bestimmte Getreidelage, Mur., Cig., Jan., Danj.- Mik.; = nasad prosa, ki ga živina ovrši, hodeč po njem na okrog, M., BlKr.; — ein Haufe ausgedroschenen Getreides, Kras- Mik., vzhŠt.; — ein Haufe ausgeworfelten Getreides, Cig., M., C., Dol., Goriš.; — = kup: vršaji zlata, Levst. (Zb. sp.).
1871. 1. vršíti, -ím, vb. impf. das Getreide mit Vieh austreten, Cig., Jan., Notr., Dol., jvzhŠt.; nemaš volu, kir (= ki) vrši, gobca zavezati, Dalm.; v. s kolesi in konji, Dalm.; s konji proso vrše, Dol.
1872. vršȗljək, -ljka, m. neki del vrše, Dol.
1873. vrtár, -rja, m. der Gärtner, C., Boh., Levst. (Pril.), SlN., Dol.; moder, umetalen v., Trub.
1874. vrtílọ, n. 1) das Drehwerk, Cig.; — 2) = vratilo, der Well- o. Wendelbaum, Cig.; — 3) die Spule, C.; — das Spulrad (des Webers), Jan. (H.); — 4) = vijak, die Schraube, Mur., C., ZgD., UčT.; — 5) der Bohrer, bes. die durch Riemen in Bewegung gesetzte Rennspindel, C.; — 6) = kolec, ob katerem se vrte vrata, SKr.; — die Thürangel, Dol.; — 7) die Walze, C.
1875. vrtíti, -ím, vb. impf. = vrteti, Mur., Dol., Notr.- Z.; s svojim repom je vrtil (er hat gewedelt), Dalm.
1876. vȓvca, f. dem. vrv; die Schnur, der Bindfaden, Cig., Jan., Levst. (Zb. sp.), nk., Dol., Gor.; — vrvcà, Cv.
1877. vrvíca, f. ein dünner Strick, das Seilchen, Dol.; — die Schnur, BlKr.- M.; vrvica na kolovratnem kolesu, LjZv.
1878. vrzẹ̑ł, -ẹ̑li, f. 1) die Lücke in der Mauer, die Bresche, Cig., M.; vrzeli mesta Davidovega, Jap.- C.; die Zaunlücke, die Zaunöffnung, Mur., Cig., Mik., Dol.; — = prelaz 3), der Zaunsteig, C.; — die Öffnung des Hemdes auf der Brust, M.; — die Lücke ( fig.), nk.; — 2) ein lebendiger Zaun, die Hecke, Bolc, Tolm.- Erj. (Torb.).
1879. vstáti, vstȃnem, vb. pf. aufstehen; (v. si, aufstehen, Dol.); zgodaj v.; — od mrtvih, od smrti v., auferstehen; — sich erheben, entstehen; veter, nevihta, boj, ogenj vstane; v. zoper koga, sich gegen jemanden erheben, revoltieren; — (v. se, aufstehen, C., Št.).
1880. všèč, adj. indecl. nach Wunsch, erwünscht, angenehm, gefällig; v. mi je kaj; všę̑č, Dol.; — po všeči, nach Wunsch; (po moji všeči, Rib.); — iz voščeč(e) part. praes. od glag. voščiti.
1881. všèn, -ę́na, m. = všeno, pšeno, der Rohtlauf, Cig., Ravn.- M., Dol.- Levst. (Rok.).
1882. všeníca, f., nam. pšenica, Dol.
1883. všénọ, n. = pšeno, Dol.- Levst. (Rok.).
1884. vzdígniti, -dı̑gnem, vb. pf. heben, emporheben; v. kamen; v. lan, konoplje = razgrnjeni lan, konoplje zopet pobrati, Notr., Dol.; — ziehen: številko v.; v. srečko (žreb), ein Los ziehen, nk.; — beheben: v. denar, plačo; — aufjagen: pes zajca, srno vzdigne, Str.; — v. tožbo, eine Klage anbringen, nk.; — veranlassen: navod v. ( prim. navod); v. cenitev, eine Schätzung veranlassen, Levst. (Nauk); — v. se, sich erheben, aufstehen; — v. se zoper koga, sich gegen jemanden auflehnen; — v. se, aufbrechen; čas je, da se vzdignemo; z vojsko se v. nad koga, proti komu, jemanden bekriegen, Cig., Jan.; — vzdignilo se mi je, ich habe mich erbrochen.
1885. vzę́tən, -tna, adj. 1) wovon man viel verbraucht, nicht ausgiebig, V.-Cig., Rib.- Mik., Dol., Goriš.; seno je letos vzetno, rekše, mnogo ga je, ali je menj tečno, Povir, Rodik (na Krasu)- Erj. (Torb.); rahel ali svež kruh je vzeten, Dol.; nekatera volna je zelo vzetna, Dol.; — 2) vzetna krava, t. j. taka, katera mnogo klaje potrebuje, Rib.
1886. vzglȃvnik, m. 1) das Kopfkissen, Cig., Jan., C.; — 2) = to, na kar se naslanjajo polena, da rajša gore, bodi si kako debelo poleno ali kamen, Dol., Navr. (Let.); — taka železna koza, Goriška ok., Kras- Erj. (Torb.).
1887. vzgojíti, -ím, vb. pf. erziehen, aufziehen, nk.; v. otroke, nk.; v. si živino, Dol.
1888. vzletečáti, -ȃm, vb. pf. flügge werden, Dol.- Levst. (Rok.); — prim. zletečati.
1889. vzmalíčiti, -ı̑čim, vb. pf. moralisch verderben, v. se, verderben, ausarten (od it. malizia, Bosheit, Tücke), Kras, Ip., Dol.- Erj. (Torb.).
1890. zà, I. praep. A) c. acc. 1) hinter (na vprašanje: kam?): solnce zahaja za goro; za peč se skriti; za hišo ubežati; — usesti se za mizo, sich an den Tisch setzen; — 2) kaže mero pri primerjanju: um; za pedenj daljši; za pet let mlajši; za las ne zgrešiti, nicht um ein Haar fehlen; za malo da = skoraj da, fast, Blc.-C.; — 3) kaže prizadeto reč pri glagolih: prijeti, držati, privezati, obesiti, vleči itd.: bei, an; za roko prijeti, die Hand erfassen, bei der Hand fassen; za ušesa zgrabiti, za nogo vleči; leva za grive zgrabiti, za lase obviseti, an den Haaren hangen bleiben, Ravn.- Mik.; Za bele roke se vodita, Npes.-K.; kdor za smolo prime, se osmoli, Npreg.- Jan. (Slovn.); za delo p., Hand ans Werk legen, Met.; — 4) kaže komu, čemu je kaj koristno, primerno, za kaj namenjeno itd.; für, zu; iti v boj za domovino in cesarja; biti za koga, jemandes Partei halten; za koga moliti; veliko prebiti za koga; za druge ljudi se truditi; vsak za-se, Bog za vse, Npreg.- Jan. (Slovn.); kdor ni za nas, je proti nam; prositi za koga milosti; — vino ni za otroke; star človek ni za potovanje; ta riba ni za jed, Dol.- Levst. (Zb. sp.); to ni za-me, das taugt für mich nicht; to ni za nič, das taugt zu nichts; za to delo nisem, zu dieser Arbeit tauge ich nicht; vzdigni to, če si za kaj! (wenn du etwas taugst); za voljo = po volji, nach Wunsch, Z., jvzhŠt.; za potrebo, za silo (zur Noth) že še imamo denarja; za žejo piti, trinken, um den Durst zu löschen; za smrt bolan, lebensgefährlich erkrankt; — hčer za kmeta dati, die Tochter einem Bauer zur Frau geben, Levst. (Rok.); slama za klajo, Futterstroh; kruha in vina dajati težakom za malo južino, (als Jause); — v tem pomenu stoji tudi pred adverbiji in adverbialnimi izrazi: za zdaj, vorläufig; za naprej, künftighin; kruh za po poti, Ravn.- Mik.; hrastov išče za črez morje, Vilhar- Mik.; za na kmetih obleki ni bilo kaj reči, Jurč.; strašila za v proso, LjZv.; jekleni oklepi za na prsi, Levst. (Zb. sp.); — 5) kaže zaradi koga, česa se kaj godi: wegen, um — willen, um, für; za vero umreti; pridna gospodinja mora za pero črez plot skočiti, Npreg.- Jan. (Slovn.); za Boga te prosim, ogr.- C.; za Boga in sveto Trojico! Jurč.; za božji čas, um Gotteswillen! za pet ran božjih! za božjo voljo, um Gotteswillen, za tega voljo, um dessentwillen, Cig., Jan.; za mojo voljo, meinethalben; za kaj ( nav. zakaj?) warum? za to, deshalb ( nav. zato); to je zato, ker ...; — 6) kaže, namesto česa se kaj stavi, s čim se kaj enači, plačuje: für, um; oko za oko, zob za zob; hišo za vrt, kravo za vola zamenjati; konja prodati za sto goldinarjev; za groš kruha kupiti; za vino dati, Wein zahlen; za povračilo, gegen Entgelt, za stavo teči, um die Wette laufen; za brata plačati, für den Bruder, statt des Bruders zahlen, Met.; (srebra bi bili radi dali za vode [pour de l'eau], Ravn.- Mik.); — 7) kaže predikativno, kaj kdo je ali postane, (pri glagolih: biti, postaviti, izvoliti, imeti itd.); als, zu; za hlapca biti, als Knecht dienen; za tovariša komu biti, jemandem Gesellschaft leisten; za pričo biti, Zeugenschaft ablegen; za botra biti otroku pri krstu, ein Kind aus der Taufe heben; za norca biti komu, sich von jemandem foppen lassen, C.; izvoliti koga za župana, za poslanca; Ti si me postavil za kralja Izraelcem, Ravn.- Jan. (Slovn.); imajo ga za učenega, man hält ihn für gelehrt; Turkinjo za ženo vzeti, eine Türkin zum Weibe nehmen; za sina koga vzeti, an Sohnes statt annehmen, Met.; — za tatu (als Dieb) umreti, Zv.; za rednega poslušatelja hoditi k uku, DZ.; za ljubo imeti, fürlieb nehmen, Met.; za mrtvo ("zamrtev") ležati, wie todt da liegen, Lašče- Levst. (M.); za zlo vzeti, übel aufnehmen; to se mi za zlo zdi, das verdrießt mich, C.; za gotovo obljubiti, bestimmt versprechen; za trdno se prepričati, sich gründlich überzeugen; za istino, za resnico, im Ernste; za šalo, im Spaß; — 8) kaže to, česar se kako dejanje tiče: für, um, in Betreff; skrbeti, marati, bati se za koga, za kaj; prepirati se za kako reč; za svet vprašati, um Rath fragen; vprašati za svojega brata, sich nach seinem Bruder erkundigen; prositi za kako reč = prositi česa; vem za vse tvoje grehe, ich kenne alle deine Sünden; vem za velikansko bukev v gozdu; otel vas je iz nevarnosti, za katere sami ne veste, da ste bili v njih, Ravn.; tudi za veliko druzih rotivcev sem slišal, da jih straši, LjZv.; za njo ni nič rekel, in Betreff ihrer sagte er nichts, jvzhŠt.; za računanje se ni ustrašila nobenega trgovca, LjZv.; menda ga je večkrat udaril, pa za dvakrat vem, da je resnica, Dol.; za mene ni nobene nevarnosti, was mich anbetrifft, für mich gibt es keine Gefahr, Cig.; jaz za-se, ich für meinen Theil, Cig.; za drugo, im übrigen: za drugo sem zadovoljen; — kaj je za to? was liegt daran? nič ni za to, daran liegt nichts; nič mi ni za njega, es ist mir an ihm nichts gelegen; — 9) v časnem pomenu: binnen, nach Verlauf von, über; za pet let; za leto dni, in einem Jahre, Npes.- C.; za eno uro, binnen einer Stunde, Cig.; za pol ure je bil mrtev, Svet. (Rok.); za malo časa, in kurzem, Jan.; — B) c. gen. kaže čas, v katerem se kaj godi; za dne priti, bei Tage ankommen; za svetlega dne, bei hellem Tage, Dalm.; za solnca, solange noch die Sonne scheint; za hlada, solange es kühl ist; za rana, früh; za časa, zeitlich, zur rechten Zeit; za jeseni, im Herbste, C.; za prva, anfangs, Mik.; za svojega žitka, während seines Lebens, ogr.- Mik., C.; za mladih dni, in der Jugend; za moje pameti, soweit ich mich zu entsinnen weiß, Jan.; za prejšnjega župana, unter dem früheren Bürgermeister; za Karla Velikega, zur Zeit Karls des Großen; za tega časa, während dieser Zeit, Gor.; — C) c. instr. 1) hinter, nach, (na vprašanje kje? ali kod?); za hrbtom; vrata za seboj zapreti; za pečjo sedeti; za mizo sedeti, am Tische sitzen; za morjem, jenseits des Meeres; grič za gričem, ein Hügel nach dem andern; iti, hoditi za kom, hinter jemandem einhergehen, jemandem nachgehen; udrli so (jo) za njim, sie strömten ihm nach; hajdi za menoj! auf! mir nach! pridite za nami! kommt uns nach! kričal sem za njim, pa me ni več slišal; — za delom hoditi, auf Arbeit ausgehen, Erj. (Izb. sp.); — nach (in Bezug auf den Rang); prvi za cesarjem; — 2) längs: za potokom, za vodo; — 3) kaže čas, po katerem se kaj godi, nach; za njimi nastopi sedem hudih letin, Ravn.- Mik.; dan za dnevom, leto za letom prejde; za tem (zatem) hierauf, hernach; zatem je rekla, Npr. ( Št.)- Kres; — 4) kaže vzrok pri glagolih: zboleti, umreti, an; za grižo zboleti, Levst. (Nauk); za lakoto umreti je huje ko zgoreti, Npreg.- Jan. (Slovn.); — 5) nam. s (z): mit; ni imel za čim plačati, Schönl.; imaš za čim, lahko greš v Rim, Npreg.- Jan. (Slovn.), (morda nam. zə čim = s čim, C.); — II. praef. 1) kaže pomikanje za kako reč; solnce je zašlo za goro; zalesti koga, hinter einen, hinter seine Streiche kommen, ihn ertappen, Mik.; — zaostati za kom, hinter jemandem zurückbleiben; — 2) kaže kako zaprečenje s tem, da kdo sebe ali da se kaj druzega pred kako reč postavi; zadržati, zurückhalten; zazidati okna, die Fenster vermauern; zastreti, verhängen; zamelo je ceste; zasuti jamo; zasesti, durch Sitzen einnehmen, besetzen; veliko zaleči ( eig. einen großen Raum liegend bedecken), viel ausgeben; zasuti, verschütten; zakleniti, zapreti, einsperren; — 3) kaže pomikanje v notranjost, globino, zahajanje na nepravo pot, napačno opravljanje dela: ver-, fehl-; zaiti, sich verirren, fehlgehen; zabresti v blato; zadolžiti se; zastriči, fehlerhaft scheren; zareči se, sich verreden; zašteti se, sich verzählen; — 4) kaže začetek dejanja ali enkratno dejanje: zapeti, zatrobiti, zaspati, zasmrdeti, zardeti, zakleti, einen Fluch aussprechen; zažvižgati, einen Pfiff thun; — 5) kaže zapravljanje, izgubo kake reči; zagospodariti, verwirtschaften; zaigrati, verspielen; zazidati, durch Bauen verbrauchen; zamuditi, versäumen; zaležati kosilo, (durch Liegen versäumen), Mik.; zamleti se, beim Mahlen weniger werden, ( opp. namleti se); zapiti in zajesti svoje imenje, seine Habe durch Essen und Trinken verthun; — 6) kaže dovršnost dejanja: zaklati, abstechen; zadaviti, erwürgen.
1891. zabrčkáti, -ȃm, vb. pf. verzetteln, vergeuden, Dol.; — prim. zafračkati.
1892. zabrę́nkniti, -brę̑nknem, vb. pf. = zabrekniti, Cig., Dol.; prst mi je zabrenknil, da ne morem prstana sneti, Lašče- Erj. (Torb.); noga mi je zabrenknila, da ne morem škornjev obuti, jvzhŠt.
1893. zabŕtviti, -bȓtvim, vb. pf. verstopfen, luftdicht verschließen, Habd.- Mik., Cig.; verbodmen, verbeilen: z. sod, Cig., C.; zabrčven, Hal.- C., Dol., BlKr.- Mik.; — = z zemljo pokriti in zatolči: zelje, tropine, krompir z., BlKr.- Let.
1894. zacvẹ́liti, -cvẹ̑lim, vb. pf. z. koga = storiti komu kaj žalega, da joka, Dol.- Levst. (M.).
1895. začę́liti, -im, vb. pf. am Ende glatt beschneiden: ( n. pr. odlomljeno ali odkrhnjeno palico na koncu z nožem gladko prirezati), Lašče- Erj. (Torb.); tudi = malo na okroglo prisekati, Svet. (Rok.), Dol.; z. ali okrožiti petne konce podkovi, Levst. (Podk.); — ( pren.) einen entsprechenden Abschluss geben: povest z., Levst. (Zb. sp.).
1896. začę̑łnik, m. = ob debelem koncu odsekan košček debla, Dol.
1897. začúdovati se, -ujem (-ovam) se, 1) vb. pf. = začuditi se, Dol., jvzhŠt.; — prim. čudovati se; — 2) vb. impf. ad začuditi se: začudováti se, -ȗjem se, Jan.
1898. zadəhníti, -dáhnem, vb. pf. 1) ersticken, C.; kar zadahne, naj zadahne, Krelj; globoke vode se boje povodni možje, ker se boje, da bi v njej zadehnili, LjZv.; od dima z., SlN.; — ( trans. z. koga, jemanden ersticken machen, Mur.); — 2) einen Geruch von sich geben: glina zadahne z osobitnim vonjem, ako na njo hukamo, Erj. (Min.); — kruh zadahne, das Brot wird dumpfig, Navr. (Let.), Dol.
1899. zadı̑rkast, adj. = zaderikav: z. les, Dol.
1900. zadrę̑sljiv, adj. verdrießlich, Cig., Dol.- Mik., Erj. (Torb.).
1901. zafŕkati, -fȓkam, vb. pf. 1) drehend zurückbiegen: z. konec drota, jvzhŠt.; — aufkräuseln, Cig.; zafrkani lasje, gekraustes Haar, Dict.; brke si z., sich den Schnurbart aufstutzen, Cig., jvzhŠt.; predrzno si brkice z., Erj. (Izb. sp.); — = zavihati: z. si rokav, Dol., jvzhŠt.; — 2) verwerfen, verscherzen, ogr.- C.
1902. zafȗčkati, -am, vb. pf. = zažvižgati, jvzhŠt.; = zapiskati: na piščal z., Dol.; — = zapraviti, Z., Št.
1903. zagátnost, f. die Dumpfigkeit, die Schwüle, Jan., Gor., Kor.; — die Geilheit, die Fadheit (einer Speise), Dol.; — die Herbe, Mur., Cig.
1904. zagorẹ̑łəc, -łca, m. 1) = slegur, die Steindrossel, Dol.; — 2) eine Art Hummel, M.
1905. zagorẹ́ti, -ím, vb. pf. 1) anfangen zu brennen, Feuer fangen, Cig., Jan.; drva so suha, pa hitro zagori v peči, Dol.; — ( fig.) po meni je vse zagorelo (od strahu), es wurde mir heiß (vor Schrecken), Fr.- C.; — entbrennen, Jan.; z. v češčenju kakega svetnika, ZgD.; — 2) von der Sonne angesengt sich bräunen, Cig.; zagorel, sonnenverbrannt, gebräunt, brünett; zagorele barve; zagorel leščnik, grozd, Z.; — 3) v lica z., erröthen, Cig., Jan., Fr.- C.; zagorel, glutroth, Cig.
1906. zagŕliti, -im, vb. pf. 1) erwürgen, erdrosseln, ogr.- M.; z. se, = zadaviti se, C.; — 2) zagrljen, heiser, Cig.; — 3) zagrljèn, -éna, mit einem Hals versehen (von Geschirren): zagrljena buča, Dol.
1907. zahòd, -hǫ́da, m. 1) der Untergang (der Sonne): solnčni z.; — der Westen; proti zahodu; — 2) der Irrgang, die Verirrung, Cig.; — die Abschweifung, die Episode, Cig. (T.); — 3) der Umweg, Cig. (T.), Mik.; v zahod biti, abwegsam, abgelegen sein, Cig.; ta pot je preveč v zahod, BlKr.- C.; četrt ure v zahod, BlKr.; — 4) die Retirade, der Abort, Dict., V.-Cig., C., Erj. (Min.), DZ., Nov., Levst. (Pril.), Zora; — 5) die Einkehr: zahod imeti kje, t. j. imeti znance ali prijatelje, h katerim more človek potujoč zahajati, Dol.; sploh = kraj, kamor kdo zahaja, C.; tja je imel zahod ves ta čas = tja je zahajal, Let.; ako boš imel kaj zahoda v trg, wenn du einen Gang nach dem Marktflecken haben wirst, Svet. (Rok.); — kraj, kamor divjačina rada zahaja, das Lager (des Wildes), Podkrnci- Erj. (Torb.); — die Zuflucht: z. pravici, SlN.; — tudi: záhod, -hǫ́da, Valj. (Rad), Dol. in záhod, ogr.- Valj. (Rad).
1908. zakəsnẹ́ti, -ím, vb. pf. zu spät kommen, sich verspäten, Cig.; zakesneli so, sie sind zu spät gekommen, Dol.; da letopis ne zakesni, Navr. (Let.); zakesnela izročitev, verspätete Lieferung, DZ.
1909. zakəsníti se, -ím se, vb. pf. = zakesneti, Z., C., Dol.
1910. zaklę́pčən, -čna, adj. verschließbar: z. nož, ein Taschenmesser, Jurč., Dol.
1911. zaklı̑nək, -nka, m. 1) der Zwickel, die Spitzfurche (der Nähterinnen), Mur., Cig., Jan.; lepe zaklinke v nogavice delati, Ravn. (Abc.); — 2) ein spitzzulaufendes Stück Feldes, Cig., Sv. Jakob (na Savi)- Erj. (Torb.), Dol.; — 3) der Keilberg, ein keilförmiges Gestein ( mont.), Cig.
1912. zaletẹ̑last, adj. voreilig, unüberlegt: zaletelasto govoriti, Dol.
1913. zaletẹ́ti se, -tím se, vb. pf. 1) einen Anlauf nehmen; z. se in skočiti črez potok; z. se za kom, jemandem nachstürzen, M.; z. se v koga, v kaj, auf jemanden, etwas losrennen, losstürzen; pes se zaleti v človeka; anrennen; z. se v zid, v vrata; — 2) irre fliegen; ptiči se zaletijo, Cig.; ptiči so se zaleteli v mreže (haben sich in das Garn verschlagen), Cig.; sich verlaufen: psi so se zaleteli (na lovu), Cig.; krogla se je zaletela, die Kugel hat sich verlaufen, Cig.; — zaletelo se mi je, es ist mir etwas in die Luftröhre gerathen o. verschossen; tudi: zaletelo mi je, vzhŠt.; — zaletelo se mi je, ich habe mich versprochen, Cig., Dol.
1914. zalučíti, -ím, vb. pf. schleudern, werfen, Jan., Dol.- Levst. (Rok.); z. kaj kam, C.; kamen z., Vrt.; — z. se, sich schwingen: Še se na konjička zaluči, Npes.-K.
1915. zamẹ̑čək, -čka, m. 1) das Verworfene, der Ausschuss, Cig., Jan.; — 2) = slabša izlega perotnine, Dol.
1916. zamę́riti, -mę̑rim, vb. pf. 1) beim Messen fehlen, unrecht messen: pet sežnjev je zameril, er hat 5 Klafter zu viel oder zu wenig gemessen, BlKr.- M., Z.; — beim Zielen mit dem Gewehr fehlen, Dol.; — 2) übel aufnehmen, verübeln, verargen; z. komu kaj; nič ne zameri! nichts für ungut! ne zameri(te)! verzeih(t)! entschuldige(t)! z. se komu s čim, sich jemandem missfällig machen, bei ihm in Ungnade fallen; — z. se, verdrießen: to se mi je zelo zamerilo; — 3) absehen ( math.), Cig. (T.); anvisieren, Cig. (T.).
1917. zamę̑tje, n. die Schneeverwehung, Dol.- M.
1918. zamółkəł, -kla, adj. 1) dumpftönend, gedämpft, Cig., Jan., Cig. (T.), Štrek.; — heiser, Guts., Jan., Zilj.- Jarn. (Rok.); zamolklo grlo, Meg.; — 2) dunkel (von der Farbe), C., Dol.; (zamokel), Cig., Jan.; zamolklo bel, mattweiß, Cig.; bela reč, če je umazana, je zamolkla, Dol.
1919. zamółklost, f. 1) die Dumpftönigkeit ( prim. zamolkel); — die Heiserkeit, Guts., Jan.; z. domačih ptičev, Strp.; — 2) die Dunkelfarbigkeit, Dol.; — die Mattigkeit der Farbe, (-mok-) Cig., Jan.
1920. zamúcati, -am, vb. pf. = zamazati: zamucan otrok = po obrazu umazan otrok, Dol.
1921. zanǫ̑htnica, f. 1) vsaka bolečina za nohtom, tudi od mraza, BlKr.- M.; pos. das Nagelgeschwür (kadar se za nohtom ognoji), Cig., Jan., C., Štrek., Dol., Notr.; zánohtnica, Št., BlKr.; — 2) die Nagelwurzel, der Nietnagel, Habd.- Mik., Mur.; z. se naredi, če se jame koža ob nohtu luščiti in nazaj vihati, Notr.
1922. zanósiti, -nǫ́sim, vb. pf. 1) vertragen, verschleppen, Cig., Jan., M.; — 2) schwanger werden, empfangen; zanosila je, Jan., LjZv., Npes.-Vraz, Dol.- Levst. (M.), Fr.- C., ogr.- C., jvzhŠt.; zanošen sad, die empfangene Leibesfrucht, ogr.- C.; — 3) = ponositi: zanošena obleka, abgetragene Kleidung, Jurč.
1923. zapȃdka, f. 1) der Vogelschlag, (damit Vögel zu fangen), Cig., Jan., M.; — 2) der Fallhaken in einem Schloss, Dol.; — 3) žena je na zapadki (= blizu poroda), Dol.
1924. zapȃdnik, m. 1) = zahodni veter, Zora; — 2) der Klinkenhaken, in welchen das Ende der Klinke fällt, Cig.; — 3) die Luftklappe vor der Öffnung des Blasebalges, die Sperrklappe, Cig.; — 4) ein größerer, auf dem Geleise eines Gebirgsweges liegender Stein, Dol.; — 5) = zapaden sneg, Dol.
1925. zapę̑čək, -čka, m. der Raum zwischen Wand und Ofen (gewöhnlich mit einem Sitz), der Ofenwinkel; v zapeček sesti; stari mož kobaca na klop in še eno stopnjo više v zapeček, Jurč.; — tudi zápečək, Dol.; zapečə̀k, -čkà, Gor.
1926. 2. zapəkáti, -ȃm, vb. pf. zapekan moj cilj! zapekano! tako govori pri igri tisti, ki se oddali kam od svojega mesta, pa se s tem zavaruje, da to nima potem nobenih nasledkov za-nj, Ljub.; (menda nam. zapikán, Levst. [Rok.]; prim. "zapik" in srb. "pik!" ki se nekako enako rabi pri neki otročji igri); — z. kaj, etwas vermachen, verstopfen, verwahren, Dol.; ( nav. zapkati).
1927. zapę̑rati, -pę̑rjem, vb. impf. ad zapreti, Mur., C., Dol., Mik., Krelj.
1928. zapíčiti, -pı̑čim, vb. pf. (einen spitzigen Gegenstand in etwas) hineinstoßen, (so dass er darin stecken bleibt): z. kol v zemljo, Dict., C., Dol., jvzhŠt.; cepin v les z., Gor.; — z. se v kaj, mit der Spitze in etwas hineindringend stecken bleiben: tako mu je nož v glavo zagnal, da se mu je zapičil v njo, Kr.- M.; šivanka se ji je v prst zapičila, jvzhŠt.
1929. zapípati, -pı̑pam, -pljem, vb. pf. = upipati: zapipan = umazan po obrazu, zapipan otrok, Dol.
1930. zaplášiti, -plȃšim, vb. pf. = oplašiti, Dol.
1931. zaplę̑čək, -čka, m. = prednji del živinske kože (za pleči), Dol.
1932. zaplošíti, -ím, vb. pf. = s plohom zapreti (peč), Dol.
1933. zapojíti, -ím, vb. pf. übertränken, Cig.; — betrunken machen, berauschen, z. se, sich berauschen, Mur., vzhŠt.- Valj. (Vest.), Dol., Št.- Z., Danj. (Posv. p.).
1934. zapǫ̑red, adv. nacheinander, der Reihe nach, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), Ravn., LjZv., Dol.; z. idoč (tekoč), fortlaufend, Cig., DZ.; tri leta z., drei aufeinanderfolgende Jahre hindurch, Cig.
1935. zapoznẹ́ti, -ím, vb. pf. sich verspäten, Jan.; ura je zapoznela, Dol.; zapoznel, verspätet, DZ.; — (tudi: z. se = zapozniti se, sich verspäten, Gor., Tolm.).
1936. zaprašíti, -ím, vb. pf. 1) mit Staub bedecken, einstäuben, bestäuben; z. se, sich mit Staub bedecken, staubig werden; obleka se je zaprašila; vse je zaprašeno po sobi; — 2) (Staub aufwirbelnd) enteilen, entrennen: (Lambergar) Mi zdaj iz dvora zapraši, Npes.- Vod. (Pes.); — z. se, aufstäuben ( intr.), Cig.; zaprašilo se je, eine Staubwolke erhob sich; — z. se, losfahren, losstürzen: z. se proti komu, v koga, Cig.; pes se v mačka zapraši, Gor., Dol.
1937. zarẹ́šnji, adj. wirklich, wahrhaftig, Št. Jernej ( Dol.).
1938. zarǫ́dən, -dna, adj. 1) Generations-: zarǫ̑dna menjava, der Generationswechsel, Tuš. (B.); Frucht-: zarodna mladica, der Fruchttrieb, Jan.; — keimfähig, Jan.; — 2) kräftig gebaut: z. človek, Dol.; matica mora zarodne noge imeti, Levst. (Beč.).
1939. zaslóniti, -slǫ́nim, vb. pf. durch Anlehnen verdecken: verlehnen, Mur.; z. luč, M.; peč z. (mit dem Ofendeckel verschließen), Cig.; — verdecken: okno s kako rečjo z., Cig.; z. obraz (z roko), die Hand vors Gesicht halten, Cig.; — decken: svet ni dovolj zaslonjen pred mrzlimi snežniki, Levst. (Zb. sp.); — beschützen, jemanden vertreten (= für ihn sprechen), Dol.- Cig., Jan.; zasloni svojega hlapca! Dalm.
1940. zasmíliti se, -smı̑lim se, vb. pf. Mitleid erwecken, erbarmen; zasmilil se mi je, C., Dol.
1941. zastę̑rati, -am, vb. impf. = zastirati, Dol.- Mik.
1942. zastı̑rati, -am, vb. impf. ad zastreti; verhüllen, verdecken, verhängen, Cig., Dol.- Mik.; tkanina zastira stene duplinam, Erj. (Som.); podgorje zastira lehka jutranja meglica, Erj. (Izb. sp.).
1943. zastrȃža, f. = podstrešje pri drugih poslopjih razen hiše, Dol.; — prim. straž 2).
1944. zašáriti, -im, vb. pf. 1) mit allerlei Dingen verlegen, verräumen, Cig.; po hiši je vse zašarjeno, da se ni kam geniti, Polj.; voda travnike zašari, Cig.; — verlegen: z. kako reč, (da je ni moči najti), Polj.; — 2) verpoltern, Cig.; — durch Großthun verlieren, Dol.; — 3) z. nad kom, auf jemanden lospoltern, Polj.
1945. zaškábiti, -im, vb. pf. zuhefteln, Dol., Cig.; — prim. škabica.
1946. zatéči, -téčem, vb. pf. 1) verlaufen: z. komu pot, Cig.; besetzen: zatecite jim vodo noter do Bet Bare! Dalm.; — überraschen, ertappen, Cig., Jan., BlKr.; toča me je zatekla, C.; z. koga v kakem dejanju, Cig.; zatekel sem ga, ko je zelje kradel, M.; zatekel jih je speče, er fand sie schlafend, Cig.; z. doma, zuhause antreffen, Navr. (Kop. sp.); — z. kaj, hinter etwas kommen, Cig.; — 2) = doteči, (Versäumtes) einholen, Dol.- BlKr.; — 3) = doteči, verfallen: obresti dotečejo, Gor.; — 4) mit einer Geschwulst bedeckt werden, verschwellen, zuschwellen; zatekel, verschwollen; zateklo lice, C.; — z. se, zuquellen, Cig.; — 5) z. se kam, irgendwo einlaufen, Cig.; sich an jemanden wenden, seine Zuflucht zu jemandem, zu etwas nehmen: z. se h komu, k čemu; — 6) z. se, sich im Laufen verirren, sich verlaufen, Cig.; pes se je kam zatekel, Str.; — z. se v tuje pravice, sich am fremden Rechte vergreifen, Cig.; — 7) z. se, zu laufen anfangen, einen Anlauf nehmen, Cig., Telov.
1947. zategováti, -ȗjem, vb. impf. ad zategniti; po hrvatsko z., mit croatischem Accente, croatisierend sprechen; tudi: zatę́govati, Dol.
1948. zatikȃvka, f. = veja, ki se zatika po travnikih tam, koder ne smejo ljudje hoditi, Dol.
1949. zatı̑łnik, m. das Hinterhaupt, das Genick, der Nacken, Meg., Mur., Cig., Jan., Dol., Dalm.- Valj. (Rad).

   1.050 1.150 1.250 1.350 1.450 1.550 1.650 1.750 1.850 1.950  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani