glasno (19)

1. glásnost, f. die Lauttönigkeit, die Lautstimmigkeit.
2. blagoglásnost, f. der Wohllaut, nk.
3. brezglásnost, f. die Lautlosigkeit, Cig., Jan.
4. enoglásnost, f. 1) die Eintönigkeit, Cig.; — 2) die Einstimmigkeit, die Einhelligkeit, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.
5. nezglásnost, f. die Dissonanz, Cig.
6. połnoglásnost, f. die Vollstimmigkeit, Mur., Cig., nk.
7. samoglásnost, f. die Selbstlautigkeit, Cig.
8. soglásnost, f. der Zusammenklang, die Übereinstimmung, die Einhelligkeit, Cig., Jan., nk.
9. četveroglásən, -sna, adj. vierstimmig: četveroglasno petje, Cig., Jan., nk.
10. drobnẹ́ti, -ím, vb. impf. beim Gehen kleine und schnelle Schritte machen, trippeln; Nožica pa Min'ce Za mano drobni, Vod. (Pes.); drobnela je kaj ugibično pred mano, LjZv.; konj drobni (beim Passgang), V.-Cig.; zwitschern: ptičice so drobnele po vejicah, Glas.; glasno pojoč in drobneč preleti (lastovica) vaško okrožje, Zv.; — dež doli drobni, ein feiner Regen sprüht herab, Vod. (Izb. sp.); — vino drobni, der Wein perlt, Z.
11. dvoglásən, -sna, adj. doppellautig, Cig.; — zweistimmig, Cig.; dvoglasno petje, nk.
12. enoglásən, -sna, adj. 1) eintönig, monoton, Cig., Jan.; — 2) einstimmig: enoglasno petje, nk.; — enoglasno, unisono, Jan.; einhellig, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; enoglasno izvoljen, einstimmig gewählt, nk.
13. glásən, -sna, adj. laut; glasno govoriti, laut sprechen; glasni ste, ihr lasset euch sehr hören.
14. hotẹ́ti, hǫ́čem, -čèm, z nikalnico: ne hotẹ́ti, nę́čem (nǫ́čem), vb. impf. 1) wollen; kdor hoče jesti, mora delati; inf. (iti, imeti, storiti itd.) je pogostoma izpuščen: kam hočete? otročiči hočejo kruha; kaj čem s teboj? was soll ich mit dir anfangen? ne more, kakor bi hotel, die Hände sind ihm gebunden, Cig.; to mu ni hotelo v glavo, das wollte ihm nicht einleuchten, Cig.; kaj hočete od mene? was wollt (verlangt) ihr von mir? kaj mi pa hoče? was will er denn mit mir? saj ti nihče nič neče, es will dir ja niemand etwas Leides anthun; kdo pa mi kaj hoče? wer wünscht mich denn? C.; naj se zgodi, kar hoče, es mag was immer geschehen; naj bo(de), kakor hoče, dem sei, wie ihm wolle; hoti ali ne hoti, du magst, mochtest, er mag, mochte wollen oder nicht, C.; vsak človek ima trenotja, ko ga, hoti ali ne hoti, obidejo misli, prijetne, neprijetne, to ni v njegovi moči, Str.; hočeš (ali) nočeš, hote (ali) nehote, nolens volens, Cig.; hočeš nočeš, moraš poslušati do konca, Jurč.; hočeš nečeš, moral je iz prodajalnice, Erj. (Izb. sp.); moral je, hotel ali ne hotel, govoriti, Jurč.; hotę́ vorsätzlich, geflissentlich, Cig., Jan., Banjščice ( Goriš.)- Erj. (Torb.), BlKr.; z naslednjim: da, wollen, daß ...; — hoče, da bi drugi se po njem ravnali; — Bog hotel! wollte Gott! Cig., Jan., Krelj, Dalm., Kast., Ravn., nk.; Bog hotel, da ... Dalm.; Bog ne hotel, da ... Dalm.; — dobro h. komu, jemandem wohl wollen, freundlich gesinnt sein, Mur., Cig., Jan., nk.; (po nem.); — 2) čèš, in der Meinung, mit dem Gedanken, als wenn; menijo, češ, zdaj je končano, sie meinen, damit sei es abgethan, Met.; varujte se vpričo ljudi delati svojih dobrih del, češ, da bi vas videli, Ravn.; češ, je mislil sam pri sebi, Jezus bo skoraj pozemeljsko kraljestvo postavil, Ravn.; vsi berači k meni hodijo, češ, imam vsega dosti, jvzhŠt.; = anti češ (an češ), Lašče- Levst. (Rok.); — 3) hoče se mi (piti, jesti, spati), es gelüstet mich, Mur., Cig., Jan., C., Met.- Mik.; hotelo se mu je glasno zaječati, Zv.; meni se ne hoče krvi od juncev in jagnet, Dalm.; nič se mi ne hoče, ich hab zu nichts Lust, bin verstimmt, Cig.; ni se mu hotelo, es beliebte ihm nicht, Let.; — 4) hočem z infinitivom za futurum (pri starejših pisateljih, Mik. (V. Gr. IV. 862.)); tedajci mu če križ v gostje priti, Krelj- Mik.; ti nečeš moje duše v peklu pustiti, Dalm.- Mik.; tako tudi v Koboridskem kotu na Goriškem- Erj. (Torb.); — pomni: inf. nav. htẹ́ti; praes. 1. sing. hčem, Mik., nk.; očem, Gor., Rož.; hočo, Trub., Krelj; čo, Trub., Kast.; hočo, hoču, BlKr.- Mik.; Nečo, nečo, Ive dragi, Npes. ( BlKr.)- Let.; ščę̑m, nèščem, ogr.- Valj. (Rad); hòču, ču, nèčem (néčem), nèču, kajk.- Valj. (Rad); 3. pl. (poleg: hočejo) hotę́, Trub., Krelj- Mik.; (poleg: nečejo, nočejo) nehte, BlKr.; néte, netę́, Valj. (Rad); — hoč, hoči, nam. hočeš, Krelj, Gor.- Mik.
15. naglásən, -sna, adj. Accent-: naglȃsno znamenje, nk.; naglasni verz ali stih, der Accentvers, Cig. (T.).
16. peteroglásən, -sna, adj. fünfstimmig, Cig., Jan.; peteroglasno petje, Cig.
17. prilȃgati, -am, vb. impf. ad priložiti; 1) dazulegen, beilegen; (drva) p. k ognju; — beisteuern, Cig.; — 2) accompagnieren, Cig.; secundieren, Jan.; nachbeten: stric je molil glasno, midva pa prilagava, Erj. (Izb. sp.).
18. spotı̑ka, f. das Anstoßen: govoril je glasno, brez spotike, Str.; — der Anstoß, der Anstand, der Haken, Cig. (T.); brez spotike, ohne anzustoßen, ohne Anstoß, C.; — das Ärgernis, der Scandal, Cig., Jan., C.
19. zvonílọ, n. 1) das Läutwerk: die Glockensignalvorrichtung, DZ.; — die Thurmglocken, Jan.; — das Schlagwerk in der Uhr, Cig.; — 2) das Geläute; tu imate lepo zvonilo; to je bilo zvonila, ko se je škof pripeljal! Polj.; veter z. odnaša, da se nič ne sliši, Polj.; mrliško z., das Todtengeläute, Cig.; ob jutranjem zvonilu, C.; soglasno z., C.; s petjem in zvonilom koga pokopati, Cig.

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani